Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

eV (27.954-27.978)


  1.      vrédnost  -i ž (ẹ́) 1. značilnost česa a) glede na količino denarja, ki se dobi zanj: vrednost zemljišča pada, se veča; določiti, oceniti vrednost hiše; nakit ima majhno, veliko vrednost; merilo vrednosti; neskladnost med ceno in vrednostjo / prodati blago v vrednosti več milijonov / denarna vrednost b) glede na kako količino, mero sploh: vrednost asa, karte / kalorična vrednost hrane 2. navadno s prilastkom značilnost česa a) glede na zadovoljevanje določenih potreb: preizkusiti vrednost kake naprave; ti prostori imajo zanje majhno vrednost / biološka vrednost beljakovin; hranilna vrednost sadja; praktična, uporabna vrednost predmeta b) glede na mero ustrezanja določenim merilom: dokumentarna vrednost gradiva; estetska vrednost izdelka; moralna vrednost dejanja; stilna vrednost izraza c) glede na (možni) vpliv, posledice, delovanje: razmišljati o vrednosti kakega odkritja; razpravljati o vrednosti odločitve, predloga / informacijska vrednost / to znamenje ima že vrednost simbola // pozitivne lastnosti, značilnosti česa: ceniti vrednost ljubezni, prijateljstva; poznati vrednost trpljenja; verjeti v vrednost življenja 3. kar je vredno priznanja, hvale: zavedati se, v čem je človekova prava vrednost / ekspr. roman nima nobene vrednosti je slab / zlato, dragulji in druge vrednosti dragocenosti // knjiž. vrednota: zemlja je zanj največja vrednost; dobrota, lepota in druge vrednosti / družbene, kulturne vrednosti; lestvica vrednosti 4. ekon. značilnost česa glede na vloženo delo ali v razmerju do drugega blaga: definirati pojem vrednosti v ekonomiji / blagovna vrednost družbeno priznana količina dela, ki je vložena v blago; menjalna vrednost določena s količinskim odnosom med danim in dobljenim blagom; presežna vrednost ki jo ustvari delavec s presežnim delom; uporabna vrednost ki jo ima blago, stvar glede na zadovoljevanje potreb; lastnost blaga, stvari, da zadovoljuje potrebe 5. značilnost česa glede na število merskih enot ali enot sploh: vrednost temperature, tlaka je normalna, previsoka / vrednost trajanja note ● žarg., teh. oktanska vrednost bencina oktansko število bencina ◊ filoz. logična ali resničnostna vrednost kvantitativno izražena stopnja resničnosti stavka; fin. nominalna vrednost v denarni enoti izražena vrednost, navedena na denarju, vrednostnih papirjih; lingv. glasovna vrednost črke značilnost črke, da zaznamuje en fonem ali več fonemov oziroma njihovih variant; mat. absolutna vrednost vrednost števila neglede na predznak; funkcijska vrednost; mestna vrednost vrednost znaka, določena z njegovim mestom v številki; srednja vrednost ki se dobi z deljenjem vsote dveh ali več istovrstnih količin z njihovim številom; številčna vrednost kake številke na določenem mestu v številu; muz. notna vrednost vrednost trajanja note; ped. izobraževalna vrednost pouka; šah. vrednost dame; teh. kurilna ali toplotna vrednost goriva količina toplote, ki jo odda gorivo pri gorenju ♪
  2.      vrednôtnica  -e ž (ȏ) fin. 1. listek z nominalno vrednostjo za plačilo storitev: tiskati vrednotnice; kolki, znamke in druge vrednotnice 2. vrednostni papir: razveljavitev vrednotnic ◊ jur. taksna vrednotnica s katero se plača taksa; ptt poštna vrednotnica določen listek, kartonček, obrazec, ki se prodaja na pošti ♪
  3.      vrême  -éna s (é ẹ́) stanje ozračja glede na temperaturo, vlago, oblačnost: vreme se je izboljšalo, ustalilo; pog. vreme bo še nekaj časa držalo; vreme lepo kaže; ekspr. vreme se kisa; napovedovati, opazovati vreme; v takem vremenu ne gremo na sprehod; deževno, jasno, mrzlo, oblačno, sončno, spremenljivo, vetrovno vreme / aprilsko vreme spremenljivo, nestalno; lepo vreme sončno, jasno; slabo vreme deževno, mrzlo ● vznes. pesnik je upal, da se bodo vremena zjasnila da se bodo razmere, okoliščine izboljšale ♪
  4.      vremenoslóvec  -vca m (ọ̑) strokovnjak za vremenoslovje: vremenoslovci napovedujejo deževno vreme ♪
  5.      vrênje  -a s (é) 1. glagolnik od vreti: zakuhati juho med vrenjem; počasno vrenje / vrenje vode iz tal / vrenje čustev v mladem človeku / vrenje mošta 2. ekspr., navadno s prilastkom živahno, vznemirljivo dogajanje: politično, revolucionarno, versko vrenje; vrenje v poeziji tistega časa 3. biol., kem. spreminjanje organskih snovi z delovanjem encimov: pospešiti vrenje; produkti vrenja ♦ biol. mlečnokislinsko vrenje ki ga povzročajo mlečnokislinske bakterije; kem. alkoholno vrenje pretvorba sladkorja s kvasovkami v etanol in ogljikovo kislino ♪
  6.      vrésnica  -e ž (ẹ̑) vrtn. prst s sveta, poraslega z vreso ali reso; vresovka: igličevka, listovka in vresnica ◊ bot. vresnice vresovke ♪
  7.      vreščánje  -a s (ȃ) glagolnik od vreščati: prihod leva je povzročil vreščanje opic / cirkus se je tresel od vreščanja gledalcev ♪
  8.      vreščáti  -ím nedov., vréšči in vrêšči; vréščal in vrêščal (á í) 1. oglašati se z močnimi, rezkimi, neprijetnimi glasovi: gosi, šoje vreščijo; v kletki so vreščale opice; vreščati kot sraka / ekspr. meso je prijetno vreščalo nad plamenom cvrčalo // z močnimi, rezkimi, neprijetnimi glasovi izražati vznemirjenost, bolečino: čoln se je gugal in ljudje so vreščali; ni oblikovala več besed, samo vreščala je; vreščati od strahu 2. slabš. zelo kričati: ženske so vreščale in se pogajale za ceno; vreščali so, da je šlo skozi ušesa / kaj tako vreščiš, saj slišim glasno govoriš / preh.: ni je razumel, kaj vrešči govori, pripoveduje; na sodišče boš šel, je vreščal; kar naprej vrešči nad njimi jih grobo, glasno ošteva / zvočniki po mestu spet vreščijo // zelo glasno jokati: otrok je kljub zibanju vreščal vreščé: vrešče čofotati po vodi vreščáje neprav. vrešče: ženske so vreščaje zbežale vreščèč -éča -e 1. deležnik od vreščati: otroci so se vreščeč podili okrog hiše; vreščeča šoja 2. ekspr. rezek, oster: vreščeč glas; vreščeč smeh ♪
  9.      vretênast  -a -o prid. (é) podoben vretenu: vretenasto telo kita, lastovke / vretenasta oblika ◊ anat. vretenasta mišica mišica, ki je v sredini odebeljena, na koncih pa zožena; bot. vretenasta razvrstitev listov vretenčasta razvrstitev listov vretênasto prisl.: vretenasto odebeljeno telo ribe ♪
  10.      vretênce  -a s (é) 1. manjšalnica od vreteno: naviti nit na vretence / vretence svile 2. vsaka od kosti, ki sestavljajo hrbtenico: poškodovati si vretenca / hrbtenična vretenca ∙ ekspr. na moji hrbtenici bi lahko preštevali vretenca zelo sem suh ♦ anat. križna, ledvena, prsna, vratna vretenca 3. bot. cvetni listi, razvrščeni na cvetni osi v isti višini: vretence čašnih, venčnih listov / rastlina s cvetnimi listi v vretencih ♪
  11.      vretênčast  -a -o prid. (é) 1. podoben vretencu: vretenčasti okraski / vretenčasta oblika 2. sestavljen iz vretenc: vretenčasta hrbtenica ◊ bot. vretenčasta razvrstitev listov razvrstitev listov, pri kateri stojijo listi na steblu v isti višini ♪
  12.      vretêno  -a s (é) 1. priprava ali del stroja v obliki na koncih zožene palice, na katero se pri predenju navija preja: vrteti vreteno; navijati prejo na vreteno; preslica in vreteno; sukati se kot vreteno hitro, urno / vreteno kolovrata / vreteno preje // priprava, na katero se navija nit, vrv, žica: naviti vrv na vreteno / vodnjak na vreteno 2. strojn. palici podoben vrtljiv del naprave, stroja z navoji za premikanje kakega drugega dela: vreteno stiskalnice, stružnice; vreteno pri avtomobilskem dvigalu / lopatasto, vijačno vreteno // palici podoben vrtljiv del naprave, stroja brez navojev za prenašanje vrtilnega gibanja na orodje: brusilno, rezkalno, vrtalno vreteno ◊ agr. stiskalnica z vretenom; bot. vreteno glavna os socvetja; listno vreteno podaljšani listni pecelj pri pernato sestavljenih listih; etn. lončarsko vreteno priprava z vrtečo se ploščo, na kateri lončar oblikuje glinasto posodo; fot. navijalno vreteno priprava v obliki vrtljivega valja z zobci za navijanje filmskega traku; žel. dvigalka na vreteno ♪
  13.      vréti  vrèm nedov. (ẹ́ ȅ) 1. gibati se, vrteti se zaradi dviganja mehurčkov pare, nastalih ob močnem segrevanju tekočine: juha, voda vre; močno, počasi vreti; brezoseb. v kotlu vre / krompir, meso vre voda, v kateri se kuha krompir, meso / preh. sok vremo deset minut // ekspr. gibati se, vrteti se tako, da nastajajo na površini tekočine mehurjaste tvorbe: morje vre okoli rta 2. silovito, peneč se pritekati od kod na površje: lava vre iz vulkanskega žrela; voda vre iz tal // ekspr. hitro, v veliki količini pritekati, teči od kod: kri mu vre iz rane; solze so mu vrele iz oči 3. ekspr. hitro, v veliki količini prihajati, širiti se: iz dimnika vre gost dim / iz bara vre hrupna glasba 4. ekspr. prihajati kam, pojavljati se kje v velikem številu: ljudje so vreli iz hiš; vse je vrelo na trg; razburjeni vaščani vrejo skupaj / ljudje so kar vreli za njim; pren. take misli so mu vrele po glavi 5. ekspr., s prislovnim določilom, s smiselnim osebkom v rodilniku v velikem številu biti kje v razgibanem, nemirnem stanju: na trgu vre ljudi / v njem je vrelo čustev 6. ekspr., navadno s prislovnim določilom pojavljati se v visoki stopnji: v njem vre moč, strast // brezoseb. izraža obstajanje zelo razgibanega, vznemirjenega čustvenega stanja: v duši, glavi mu je vrelo, ko je gledal krivice; v njem je vrelo od sovraštva / med poslušalci je vrelo / po deželi je začelo vreti so se začeli nemiri, spopadi ● ekspr. besede mu kar vrejo iz ust, z jezika veliko in z lahkoto govori; ekspr. molčal je, čeprav mu je vrela kri v žilah je bil zelo vznemirjen; ekspr. iz src jim je vrela vesela pesem veselo so peli; ekspr. iz prsi so ji vreli vzdihi vzdihovala je; ekspr. v mestu vre življenje v mestu je zelo živahno, razgibano; ekspr. vse je zaman, je vrelo iz nje je vznemirjeno govorila ◊ agr. mošt vre sladkor v njem se pod vplivom encimov kvasovk spreminja v etanol in ogljikovo kislino; biol., kem. vreti biti v stanju, ko se organske snovi v čem spreminjajo z delovanjem encimov; prim. vrel, vroč ♪
  14.      vrétina  -e ž (ẹ̑) nar. prekmursko vrelec, izvir: po dežju so se pojavile številne vretine ♪
  15.      vrétje  -a s (ẹ́) 1. glagolnik od vreti: vretje juhe / vretje vode iz zemlje / vretje strasti / vretje v duši, srcu / vretje mošta 2. ekspr. živahno, vznemirljivo dogajanje: družbeno, revolucionarno vretje / vretje v literaturi ∙ star. opazovati vretje na ulici vrvež 3. biol., kem. spreminjanje organskih snovi z delovanjem encimov: kvasovke povzročajo vretje ♦ kem. alkoholno vretje 4. nar. močen kraški izvir: ustaviti se ob vretju reke / okoli gradu je mnogo vretij izvirov, studencev ♪
  16.      vrèz  vréza m (ȅ ẹ́) 1. glagolnik od vrezati: odločen, spreten vrez; vrez v ploščo; vrez z iglo, nožem / kirurški vrez; pren., ekspr. pisateljev vrez v junakovo duševnost 2. kar nastane s takim dejanjem: globok, plitev vrez / število vrezov na palici zarez // okrasek, podoba, vrezana v kaj: občudovati vreze na skrinjah, vrčih / prebrati vrez na kamniti plošči ♪
  17.      vrézati  vréžem dov. (ẹ́ ẹ̑) 1. z rezanjem narediti, izoblikovati kaj v kaj: vrezati napis, podobo, znamenje; vrezati v drevo, kovino, steklo; vrezati z nožem; dati si vrezati začetnici imen v prstan vgravirati / lisice so mu vrezale krvavo progo v zapestje / reka je vrezala svojo strugo v skrilavce; pren., ekspr. nič ni moglo izbrisati podobe, ki so jo vrezali prvi stiki s tujim svetom ♦ teh. vrezati navoj 2. z rezanjem prodreti v tkivo, snov: vrezati v organ; vrezati s skalpelom vrézati se 1. narediti se v površino česa v obliki, kot jo določa samostalnik: v čelo so se mu vrezale gube 2. ekspr. boleče se zajesti v kaj, pritisniti ob kaj: naramnica se mu je vrezala v ramo 3. ekspr. z globokim duševnim delovanjem, učinkom priti trajno v kaj: ta prizor se mu je vrezal v spomin, zavest vrézan -a -o: v lesen strop vrezana letnica ♦ obrt. vrezani žep žep, pri katerem se odprtina vreže v oblačilo ♪
  18.      vrezávati  -am nedov. (ȃ) vrezovati: vrezavati črke v drevesno skorjo / ekspr. čas vrezava gube v obraz ♪
  19.      vrezovánje  -a s (ȃ) glagolnik od vrezovati: vrezovanje črk, okraskov; vrezovanje v kamen, kovino / vrezovanje navojev ♪
  20.      vrezováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. z rezanjem delati, oblikovati kaj v kaj: vrezovati napis, okraske; vrezovati v kamen, kovino, les / vrezovati žige / jarem mu je vrezoval krvave proge v kožo; ekspr. trpljenje mu je vrezovalo gube v obraz ♦ teh. vrezovati navoje 2. z rezanjem prodirati v tkivo, snov: vrezovati v organ; vrezovati s skalpelom vrezováti se 1. delati se v površino česa v obliki, kot jo določa samostalnik: v čelo se mu že vrezujejo gube 2. ekspr. boleče se zajedati v kaj, pritiskati ob kaj: veriga se mu je vrezovala v zapestje 3. ekspr. z globokim duševnim delovanjem, učinkom prihajati trajno v kaj: besede so se mu vrezovale v zavest ♪
  21.      vŕh  -a stil. -á m, mn. vrhóvi stil. vŕhi, tož. mn. stil. vrhé, mest. mn. stil. vrhéh, or. mn. stil. vrhmí (ȓ) 1. vsaka od vzpetin, v katere se gorovje v višjem delu razcepi: veter buči okoli vrhov; priti na najvišji vrh Himalaje / svet med vrhovi gorami / Mali vrh // vsak od delov z vejami, v katere se drevo, rastlina razrašča v smeri navzgor: jablana ima dva vrhova; pustiti drevesu več vrhov / odrezati roži šibko rastoče vrhove; utrgati vrh rožmarina vršiček, vejico; potaknjenec je pognal več vrhov poganjkov 2. zgornji, navadno zoženi del a) gore, vzpetine: ob potresu se je gori odtrgal vrh; v daljavi se bleščijo zasneženi vrhovi hribov; letalo se je zaletelo v vrh gore; kopast, stožčast vrh; skalnat vrh b) drevesa: drevesu se je odlomil, se suši vrh; veter upogiba vrhove borov / uporabljati vrhove za drva // zgornji del česa sploh: vrh jambora; okrašen vrh stebra; iznad hiš se dviga vrh zvonika 3. najvišja točka, najvišji del a) gore, vzpetine: zaznamovati vrh gore; razgledovati se z vrha; povzpeti se na vrh grebena; ustaviti se na vrhu klanca; razdalja od vznožja do vrha b) česa sploh: mlaj je bil tolikšen, da se je komaj videl njegov vrh; izmeriti razdaljo od tal do vrha zvonika / pasti z vrha stopnic; dimnik na vrhu strehe na slemenu / z oslabljenim pomenom sedi na vrhu peči na peči // od izhodišča najoddaljenejša točka, del česa: vrh jezika; vrh mlinske lopate 4. v prislovni rabi, s predlogom izraža površino, gladino: na vrhu kisa se je naredila tanka kožica / speljati napeljavo po vrhu stene / zajemati vodo z vrha z dela ob površini; potopil se je in kmalu priplaval na vrh // izraža položaj, ko je kaj glede na drugo najvišje: zloži stvari v kovček tako, da bodo srajce na vrhu / ta del okenskega krila mora biti na vrhu zgoraj; vzemite list in na vrh napišite naslov na del ob robu, kjer se začne pisati 5. v prislovni rabi, v zvezi z do izraža skrajni zgornji del ob odprtini: naliti kozarec do vrha; do vrha napolniti vrče / lava je v ognjeniku prikipela do vrha / do vrha polna posoda do roba // v zvezi do vrha popolnoma, zelo: do vrha natovorjena ladja / ekspr. do vrha se najesti 6. najboljši dosežek, predstavnik česa: ta drama je vrh realistične dramatike / uvrščajo se med vrhove našega pesništva / ekspr. naši tekmovalci so se prebili v smučarski vrh // publ. najvišji, vodilni organ: kritizirati državni vrh; stiki z vojaškimi vrhovi; spori v vrhovih organizacije 7. publ. najvišje mesto, položaj v kaki organizaciji: čakati na smernice z vrha; spremembe na vrhu 8. razvojna stopnja največje kakovosti, uspešnosti: gibanje je doseglo svoj vrh v dvajsetih letih; vsaka dejavnost ima svoj vrh / biti na vrhu pesniškega ustvarjanja / bližati se vrhu življenja najuspešnejšemu življenjskemu obdobju // stopnja največje intenzivnosti: kriza je dosegla vrh / število premikov na minuto je doseglo vrh bilo največje 9. publ. najboljše mesto, najvišja uvrstitev: z zadnjo zmago je moštvo na vrhu; ta klub lahko seže po vrhu / uvrstiti se pod sam vrh 10. publ. sestanek voditeljev držav: sklicati vrh / afriški vrh / konferenca, sestanek na vrhu 11. nar. vzhodno vinograd (v gričevnatem svetu): skopati vrh / iti v vrh po vino / vinski vrh ● nar. še ni vrha dorasel še ni odrastel, postal mož; od vrha do tal ekspr. biti nov od vrha do tal biti oblečen v nova oblačila; ekspr. ogledal si jo je od vrha do tal od glave do nog; ekspr. hiša je pogorela od vrha do tal popolnoma; ekspr. bil je gospod od vrha do tal popoln; fotografirati z vrha od zgoraj; star. spustiti se v jašek z vrha zvrha; pog. nasprotna stranka je prišla na vrh na oblast; žarg. jemati mamila iz želje po vrhu največji omami; nar. otroke imata pod vrhom njuni otroci so že skoraj odrasli; star. ima vsega z vrhom veliko, dosti; star. natresti pšenice v mernik z vrhom zvrhano; ekspr. otresti se pritiska, ko je mera do vrha polna ko ga ni več mogoče prenašati; star. z vrhom polna mera česa zvrhoma; pog. do vrha glave te imam zelo mi presedaš; publ. ta knjiga je na vrhu najbolj branih knjig je najbolj brana; stanovanja na vrhu so najbolj hladna v najvišji etaži, na podstrešju; ekspr. strele udarjajo v visoke vrhove pomembni ljudje so najbolj izpostavljeni kritiki ◊ alp. vrh del gore, ki leži najvišje in se od drugih delov loči kot posebna celota; anat. pljučni vrh koničasti, zgornji del pljučnega krila; etn. vrh del avbe nad čelnikom, oblikovan iz lepenke in prevlečen z nabrano tkanino; fiz. valovni vrh točka v valu, v kateri je odmik navzgor največji; geom. vrh piramide skupna točka stranskih ploskev piramide; vrh stožca točka, v katero se zoži plašč stožca; lit. vrh del literarnega dela, v katerem se zgodba, dogajanje stopnjuje do največje napetosti; prim. povrhu ♪
  22.      vrh  predl., z rodilnikom 1. za izražanje mesta, položaja na vrhu česa: grad vrh hriba; peljati se na vozu vrh sena; odgrnila je tančico do vrh glave; pogled z vrh gore / nositi vrh obleke plašč; ležati vrh postelje na postelji, ki ni odgrnjena; klobuki, zloženi drug vrh drugega; zvezde vrh neba; pene vrh vode na površini; star. najljubši kraj vrh zemlje na zemlji ∙ ekspr. do vrh glave sem jih sit zelo // za izražanje premikanja na vrh, z vrha: ptica sede na vrh šotora; spustiti se z vrh stolpa 2. za izražanje položaja nad čim: blato mu je seglo vrh čevljev / obrvi vrh oči 3. za izražanje dodajanja, stopnjevanja: ker je vozil pijan, so mu vrh drugega vzeli vozniško dovoljenje; vrh vse nesreče so jih še okradli / v vezniški rabi bila je lepa, vrh tega pa tudi bogata ♪
  23.      vrhàt  -áta -o prid. (ȁ ā) ki ima velik, izrazit vrh: vrhato drevo ♪
  24.      vŕhnjičen  -čna -o (ȓ) pridevnik od vrhnjica: vrhnjične celice ♪
  25.      vrhovàt  -áta -o prid. (ȁ ā) 1. ki ima velik, izrazit vrh; vrhat: vrhovato drevo 2. star. zvrhan: vrhovat jerbas jabolk / nameriti vrhovato mero vrhováto prisl.: vrhovato poln ♪

   27.829 27.854 27.879 27.904 27.929 27.954 27.979 28.004 28.029 28.054  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA