Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

eV (27.504-27.528)


  1.      vezáva  -e ž (ȃ) 1. glagolnik od vezati: vezava žita v snope / za to nošo je značilna vezava rute na zatilju / vezava šopkov / vezava vogalnih brun; vezava električnih vodnikov / vezava je knjigo zelo podražila / knjiga je v vezavi; ročna, strojna vezava; vezava v platno, usnje / vezava uvoza na izvoz / vezava dinarskih sredstev; rok vezave / kemijska vezava; olje za vezavo barve / vezava atomov v molekuli; vezava vodika s fluorom 2. obrt. kar nastane z vezanjem (knjige): obnoviti vezavo; knjiga ima lepo vezavo 3. tekst. način križanja, prepletanja podolžnih in prečnih niti v tkanini: izbrati vezavo; modne vezave / keprova, platnena vezava; osnovna vezava ki se ne da izpeljati iz druge; vezava rips 4. elektr. način spojitve električnih elementov: vzrok nesreče je bila površno izvedena vezava; spremeniti vezavo v tokokrogu / dvohodna vezava ki omogoča usmerjanje obeh polovic vala izmeničnega toka; vzporedna, zaporedna vezava 5. lingv. odločanje jedra besedne zveze o sklonu odvisnega dela: proučevati vezavo; vezava in ujemanje / tožilniška vezava ♪
  2.      vezenína  -e ž (í) okrasni izdelek, navadno na tkanini, narejen z vezenjem: izdelovati vezenino; svilena, zlata vezenina; vzorec vezenine; bluza z vezenino / narodna vezenina; ročna, strojna vezenina; pren. vezenina spominov; pesn. pravljična vezenina trav ♦ obrt. arabska vezenina pri kateri so večje oblike prevezene z zlato mrežico; bela vezenina narejena z belo nitjo na belo tkanino ♪
  3.      vezír  -ja m (ȋ) zlasti v fevdalni Turčiji 1. visok državni funkcionar: sultanovo posvetovanje z vezirji / veliki vezir glavni sultanov svetovalec 2. sultanov pokrajinski namestnik: vezir v Bosni ♪
  4.      vézje  -a s (ẹ̑) 1. elektr. skupek elektromehanskih ali elektronskih elementov s pripadajočimi povezavami: vezje sprejemnika; shematični prikaz vezja / električno, elektronsko vezje; integrirano vezje pri katerem so elementi neločljivo sestavljeni in električno povezani; preklopno vezje električno vezje v funkciji preklopnega stikala; tiskano vezje pri katerem so žične povezave med elementi nadomeščene s tankimi prevodnimi trakovi, narejenimi s tehniko tiskanja 2. knjiž. (več) vezi: zaboj je povezan s pločevinastim vezjem; pren. razrahljano vezje sveta ♪
  5.      vezljívost  -i ž (í) 1. lastnost česa, da se lahko veže s čim drugim: vezljivost malte / medčloveška vezljivost 2. lingv. lastnost besede, da ima v stavku ali besedni zvezi lahko skladenjsko dopolnilo: vezljivost glagolov, pridevnikov ♪
  6.      véznica  -e ž (ẹ̑) 1. anat., navadno v zvezi očesna veznica očesna sluznica: vnetje očesne veznice 2. navt. vzdolžni nosilni del ogrodja trupa ladje za okrepitev bokov in krova: gredelj, veznice in rebra 3. knjiž. črta, ki povezuje dve točki: narisati veznico / črta veznica ♪
  7.      véznik  -a m (ẹ̑) 1. teh. priprava za povezovanje stikajočih se delov: izdelovati veznike; spojiti tračnici z veznikom / cevni veznik kos cevi z navojem za vezanje dveh cevi ♦ grad. opečni zidak, prečno položen v zid 2. lingv. nepregibna beseda, ki veže besede, stavčne člene in stavke: vezniki in, ter, pa / podredni, priredni veznik; posledični, protivni, sklepalni, vezalni vezniki; sestavljeni vezniki iz več besed ♪
  8.      vêža  -e stil. -é ž (é) prehoden prostor v poslopju za vhodnimi vrati: stopiti v vežo; mračna, obokana veža; veža in stopnišče / zakleniti vežo vežna vrata / hotelska, kolodvorska veža hotelska, kolodvorska avla ● star. božja veža svetišče, cerkev; mrliška veža prostor na pokopališču, v katerem leži mrlič na mrtvaškem odru ◊ etn. vhodni prostor z ognjiščem v belokranjski hiši ♪
  9.      véžbanje  -a s (ẹ̑) knjiž. vadenje, urjenje: redno, vztrajno vežbanje / vežbanje novincev ♪
  10.      vgozdíti  -ím in vgózditi -im dov., vgózdil (ȋ í; ọ̄) narediti, da kaj pride v tak položaj kot zagozda: vgozditi klin v špranjo; konju se je vgozdil kamen v podkev / ekspr. vgozditi brado med dlani ♪
  11.      vgradíti  -ím dov., vgrádil (ȋ í) 1. ob graditvi česa narediti, da pride kaj kam kot sestavni del: v most so vgradili železo in beton / število zidakov, ki so jih vgradili vzidali / celice snov vgradijo; pren., knjiž. v temelje nove države so vgradili svoja življenja ∙ publ. v objekt so vgradili veliko ur prostovoljnega dela za zgraditev objekta so opravili veliko ur prostovoljnega dela ♦ kem. kalcij se vgradi v kosti 2. z namestitvijo, pritrditvijo narediti, da pride kaj v kaj kot sestavni del: vgraditi kad v kopalnico; vgraditi motor v stroj; vgraditi okna vzidati; vgraditi stikala / zavore je vgradil v jeklen okvir vdelal // knjiž. narediti, da kaj postane sestavni del česa sploh: pesnik je v novo zbirko vgradil nekaj starejših pesmi / vgraditi demokracijo v družbeni sistem vgrajèn -êna -o: plošča z vgrajenimi instrumenti; v stavbo vgrajen les ♪
  12.      vgrádnja  -e ž (ā) glagolnik od vgraditi: vgradnja različnih materialov / vgradnja motorjev ♪
  13.      ví  vé vé zaim., vàs, vàm, vàs, vàs, vámi (ȋ ẹ̑) 1. izraža skupino oseb, ki jih govoreči ogovarja a) imenovalnik se rabi, kadar je poudarjen, zlasti pri izražanju nasprotja ali primerjave: mi tega ne bomo dočakali, morda boste vi; vi ste zdaj še na slabšem kakor mi; tudi ve boste morale sodelovati; ekspr. vsi delamo, vi pa spite; še vi tega ne bi zmogli; elipt. kdo bo za to odgovarjal? Vi; niste vi kar tako / rabi se tudi, kadar je del osebka ali kadar ima prilastek: na izlet bomo šli mi, vi in naši prijatelji; mi gremo po drva, ve ženske pa pripravite vse za pečenje b) v odvisnih sklonih se rabi pod poudarkom, s predlogi in na začetku stavka razen pri vprašanjih naglašena oblika, sicer pa nenaglašena: vam se še ne mudi; tudi vas so povabili; okrog vas se zbirajo nevarni ljudje; pri vas je lepo / samo pet vas je menda bilo // pesn. izraža, da govoreči ogovarja stvar, pojem, nenavzočo osebo: hej vi, hrasti mogočni; ve, ribice v potoku; o ve, moja mlada leta 2. izraža osebo, ki jo govoreči ogovarja v množini, jo vika: a, vi gospod ste; vi, sem ga vprašal, kaj pa delate; rešite svojega prijatelja! Kaj vam to mar / pog. ste vi prebral knjigo prebrali / ko bi bil jaz vi, bi se ga izogibal na vašem mestu; dovolite, da vam predstavim svoje sodelavce; oprostite, spoštovani, da vas motim / ogovarjati koga z vi 3. v dajalniku izraža nepoudarjeno svojino, pripadnost: srce vam prehitro bije; stric vam je umrl; kako vam je ime 4. ekspr., v dajalniku izraža osebno prizadetost: to so vam bili lepi časi; to vam je bil pravi mož; čudovita je in kakšen glas vam ima 5. izraža nedoločeno osebo, človeka nasploh: blešči se, da vam vid jemlje; hudo je, če vas takole zaničujejo; prim. ti, vidva ♪
  14.      vía fácti  [fakti] prisl. (ȋ-ȃ) knjiž. 1. samo po sebi, dejansko: ti nazori ponekod via facti dobivajo veljavo; poostrili so merila in se tako via facti približali kulturnim središčem 2. samovoljno, s silo: via facti izterjevati denar ♪
  15.      víba  -e ž (í) knjiž. spirala: narisati vibo / viba polževe hišice / pot se v vibah vije na vrh ♪
  16.      víbast  -a -o prid. (í) knjiž. spiralast: dvigati se v vibastih zavojih / vibasta cev víbasto prisl.: prah se vibasto vrtinči ♪
  17.      víbram  -a m (ȋ) alp. narezana guma, zlasti za planinske čevlje: čevlji z debelim vibramom; odtisi vibrama na snegu; neskl. pril.: vibram podplati; vibram guma ♪
  18.      vibráto  -a m (ȃ) muz. hitro, lahno nihanje višine tona zaradi večje izraznosti, zlasti pri godalih in petju: toni brez vibrata / vibrati pevca, violinista ♪
  19.      vibrátor  -ja m (ȃ) teh. priprava, stroj za proizvajanje kratkih, hitrih nihajev, tresljajev: delati z vibratorjem / električni, ročni vibrator; vibrator za masažo // tak stroj za zbijanje tal, zgoščevanje betona, asfalta: gradbeni delavci z valjarji in vibratorji ♪
  20.      vibrírati  -am nedov. (ȋ) 1. nihati, tresti se s kratkimi, hitrimi nihaji, tresljaji: struna vibrira; motor, sveder je začel močno vibrirati; vibrirati z veliko frekvenco / glas mu vibrira / ekspr. ozračje je vibriralo od številnih glasov // teh. preizkušati, utrjevati s kratkimi, hitrimi nihaji, tresljaji: vibrirati beton; vibrirati ulitke 2. knjiž. hitro, ponavljajoče se spreminjati glede na moč, stopnjo: v njej je vibriral strah, da se moti / razpoloženja vibrirajo ♪
  21.      víc  -a m (ȋ) nižje pog. šala, dovtip: smejati se vicem; pripovedovati vice; masten, nedolžen vic / politični, ribiški vic / v povedno-prislovni rabi to bi bil vic, če bi mu vse odnesli ● nižje pog. biti za vice šaljiv, neresen; nižje pog. no, in v čem je vic tega prizadevanja smisel, namen ♪
  22.      více  víc ž mn. (ȋ ȋ) 1. v krščanstvu kraj, kjer omejen čas trpijo duše še ne zveličanih: trpljenje duš v vicah; pekel, vice in nebesa / priti v vice; trpi kakor duša v vicah zelo ∙ star. jemati duše iz vic v krščanskem okolju z molitvami, dobrimi deli jih reševati posmrtnega trpljenja ♦ rel. časovno omejeno posmrtno trpljenje tistih, ki še niso zveličani 2. ekspr. neprijetno, neugodno stanje: mislila je, da bo pri njem našla nebesa, pa ima vice / vsakdo mora skozi te vice ♪
  23.      vicedóm  -a m (ọ̑) zgod., v fevdalizmu namestnik deželnega kneza: urad vicedoma / deželni vicedom ♪
  24.      vicinálen  -lna -o prid. (ȃ) knjiž. krajeven, stranski: vicinalna cesta, železnica ♪
  25.      víd  -a m (ȋ) 1. čut za zaznavanje svetlobnih dražljajev: vid mu peša, ekspr. ga izdaja; teh žarkov z vidom ne zaznamo; imeti dober, oster vid; okvare vida; sluh in vid / izgubiti vid oslepeti 2. zastar. videz: ohraniti lep vid / na vid se mu je zdelo vse v redu; po vidu ga ne poznam 3. star. dan, svit: kosit so odšli takoj, ko se je naredil vid / stopil je iz teme na vid / do vida, za vida priti ● pog. močna svetloba mu je jemala vid ga je slepila; publ. vzgoje ne smemo izgubiti iz vida prezreti, zanemariti ◊ lingv. lastnost, značilnost glagola, da izraža dovršnost ali nedovršnost; glagolski vid ♪

   27.379 27.404 27.429 27.454 27.479 27.504 27.529 27.554 27.579 27.604  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA