Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

eV (27.054-27.078)


  1.      ušésen  -sna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na uho: ušesna odprtina / ušesni mešiček (ušesna) mečica; (ušesna) mečica mehki spodnji del uhlja / ušesni čep iz vate, plastične snovi oblikovan čep, ki, vstavljen v sluhovod, ščiti pred hrupom, ropotom; zdravnik za ušesne bolezni ♦ anat. ušesna troblja cev, ki povezuje srednje uho z žrelom; biol. ušesno maslo rjavkast izloček žlez lojnic zunanjega sluhovoda; med. ušesni čep čep iz ušesnega masla; vet. ušesna znamka navadno kovinska ploščica z registrsko številko živali in njene matere, ki se pritrdi na uhelj zlasti goveda, prašiča ♪
  2.      ušibíti se  -ím se dov., ušíbil se (ȋ í) upogniti se, ukriviti se zaradi teže bremena: brv se je pod našo težo ušibila; veja se je ušibila od debelih sadežev / nenadoma so se mu noge ušibile in je padel zašibile ušibíti knjiž. povzročiti, da kaj postane šibko, oslabelo: občutek krivde mu je ušibil kolena ♪
  3.      ušív  -a -o prid. (ȋ í) 1. ki ima uši: otrok je že spet ušiv; ušiv potepuh / razkuževati ušivo perilo 2. ekspr. nepomemben, malovreden: brali so njegove ušive pesmi; za ušivo plačilo so garali v jami / kot psovka kaj boš ti, uš ušiva ♪
  4.      ušívec  -vca m (ȋ) nav. ekspr. 1. kdor ima uši: ušivcem so razdelili sredstvo za razuševanje 2. nepomemben, malovreden človek: ne izplača se jeziti zaradi takih ušivcev; zmerjali so jih z izdajalci in ušivci 3. nedorasel fant: jezilo ga je, da mora ubogati takega ušivca; zaletel se je v skuštranega ušivca ◊ bot. rastlina z dvoustnatimi rožnatimi, rumenimi ali rdečimi cveti, navadno v socvetju, Pedicularis ♪
  5.      ušívost  -i ž (í) pojavljanje, obstajanje uši: preprečevati, zatirati ušivost; sredstva proti ušivosti / ušivost šolskih otrok ♪
  6.      utápljanje  -a s (ā) glagolnik od utapljati: usmrčevati z utapljanjem / utapljanje skrbi v pijači, s pijačo / utapljanje v črne misli ♪
  7.      utápljati  -am nedov. (ā) 1. delati, da pride kaj pod (vodno) gladino: po starem običaju so lutko utapljali ali sežigali; plen so skrivali tako, da so ga utapljali v reki // usmrčevati s potopitvijo pod (vodno) gladino, da v pljuča vdre voda: utapljati odvečne mladiče; žrtve so utapljali v bazenu; ljudje so se iz obupa utapljali ali obešali 2. ekspr. delati, povzročati, da kaj pri kom preneha obstajati, ne nastopi: utapljati revščino, žalost v pijači 3. ekspr. delati, da kaj postaja del tega, eno s tem, kar izraža določilo: utapljati posameznika v množico / utapljati zgodovino filozofije v zgodovino ideologije utápljati se 1. izginjati pod (vodno) gladino: listi so se utapljali in padali na dno // nehote prihajati pod (vodno) gladino in se dušiti zaradi vdiranja vode v pljuča: ponesrečenec je še enkrat splaval na površje, potem pa se je začel utapljati 2. ekspr., z oslabljenim pomenom, v zvezi z v izraža stanje osebka, kot ga določa samostalnik: utapljati se v sreči, žalosti / ljudstvo se utaplja v nevednosti; mesto se utaplja v smeteh je zelo nasmeteno / utapljati se v črne misli / utaplja se v kupih papirja ima zelo veliko (pisarniškega) dela ● ekspr. slovenski meščani so se utapljali v nemškem jezikovnem morju postajali so sestavni del nemškega naroda in se prenehavali šteti za pripadnike svojega naroda; ekspr. vrhovi se utapljajo v megli vrhove prekriva megla; ekspr. jokala je, da se je kar utapljala v solzah močno, silovito; ekspr. njegov obraz se utaplja v tolšči je zelo debel utapljajóč -a -e: rešil je utapljajočega se otroka ♪
  8.      utečênost  -i ž (é) stanje, ko se (nanovo uvedena) dejavnost na kakem področju, mestu opravlja redno, brez zastojev: pravilna utečenost motorja / utečenost proizvodnje ♪
  9.      utêči  utêčem dov., utêci utecíte; utékel utêkla (é) 1. (nezaželeno) tekoč se odstraniti od kod, iz česa: obvezal si je rano, da bi mu kri ne utekla / vino je uteklo iz soda izteklo // odteči: voda je s poplavljenih področij kmalu utekla; povodenj se uteče 2. knjiž. uiti, pobegniti: ujetniki so utekli; uteči od doma / pes jim je utekel / z zagozdami zavarovati vagone, da ne utečejo // s tekom se umakniti pred kom, izmakniti se komu: ranjena srna ni mogla uteči pred zasledovalci / komaj so utekli pred nevihto // z dajalnikom uiti, izmakniti se: uteči sovražniku; tekel je, kolikor je mogel, pa mu ni mogel uteči / uteči padajočemu kamenju / uteči nesreči, usodi ∙ smrti nihče ne uteče vsakdo mora umreti 3. preh. z načinom vožnje ali delovanja narediti, da kaj novega doseže normalno stopnjo teka, delovanja: uteči avtomobil, motor utêči se 1. začeti potekati redno, brez zastojev: delo se je v kratkem času uteklo; serijska proizvodnja se je že utekla / te oblike dela se morajo šele uteči 2. ekspr. zmanjšati se, izginiti: počakaj, da se mu jeza uteče; tudi huda žalost se sčasoma uteče utečèn -êna -o: utečen način občevanja, življenja; avtomobil je pravilno utečen; podjetje z utečeno proizvodnjo ♪
  10.      utegníti  in utégniti -em dov. in nedov. (ȋ ẹ́) z nedoločnikom 1. imeti možnost narediti kaj glede na razpoložljivi čas: samo zvečer utegne gledati televizijski program; zdaj se ne utegnem igrati s teboj / bral je, kadar je le utegnil; elipt. morda bom jutri bolj utegnil bom imel več časa 2. izraža možnost uresničitve dejanja ali stanja: tako govorjenje utegne imeti hude posledice; pri našem delu utegne to zelo koristiti 3. izraža domnevo, verjetnost: popoldne utegne deževati; ne pij več, utegne ti škoditi; predavanje utegne biti prav zanimivo / kakih sedemdeset let bi utegnil imeti ♪
  11.      utèk  -éka m (ȅ ẹ́) glagolnik od uteči ali utekati: utek dveh zapornikov / priprava za preprečevanje uteka vagona / prevoziti dva kroga za utek ♪
  12.      utékati  -am nedov. (ẹ̑) 1. (nezaželeno) tekoč se odstranjevati od kod, iz česa: kri mu uteka, hitro ga obveži; voda uteka iz zajetja, skozi razpoko // odtekati: po nekaj dneh je voda začela utekati s poplavljenih polj ∙ ekspr. oči so mu same od sebe utekale k njej nehote jo je pogledoval; zavedal se je, kako življenje hitro uteka mineva 2. knjiž. uhajati, večkrat pobegniti: zaporniki utekajo; utekati iz šole, od staršev / mnogi delavci utekajo drugam odhajajo 3. preh. z načinom vožnje ali delovanja delati, da kaj novega doseže normalno stopnjo teka, delovanja: utekati motorje ♪
  13.      utelésba  -e ž (ẹ̑) knjiž. utelešenje, utelesitev: utelesba idej / bila je srečna, saj je bila to utelesba njenih želja uresničitev ♪
  14.      utelésiti  -im dov. (ẹ̄ ẹ̑) 1. narediti, da se kaj začne kazati na telesen, čutno zaznaven način: v noveli je pisatelj utelesil svoj etični nazor; utelesiti načelo enakopravnosti / slikar utelesi svoje ideje z barvami; pesnik izbira besede in podobe, ki najbolje utelesijo določeno duševno stanje / utelesiti svoje sanje, zamisli uresničiti 2. knjiž. upodobiti, predstaviti: igralec je izvirno utelesil Hamleta; v romanu je pisateljica utelesila slavne ljudi naše preteklosti / igralsko utelesiti knjižno stvaritev 3. knjiž. prikazati kako lastnost, kak pojav v določeni osebi: v glavni osebi je avtor utelesil junaštvo; utelesiti ljubezen 4. knjiž. vključiti, priključiti, pripojiti: župnijo so odvzeli Ogleju in jo utelesili ljubljanski škofiji utelésiti se pojaviti se v telesu, telesni podobi: duh se je utelesil / po nekaterih verovanjih se duša ponovno utelesi v drugem bitju uteléšen -a -o 1. deležnik od utelesiti: utelešena zamisel; v njej je bilo utelešeno življenje tovarniških delavk 2. ekspr. ki ima to, kar izraža določilo, v zelo veliki meri: mati je utelešena ljubezen; on je bil utelešena previdnost / v njem je bila utelešena železna volja / fašizem je utelešeno zlo ♪
  15.      uteléšenje  -a s (ẹ̑) glagolnik od utelesiti: besede so utelešenje občutkov / prizadevati si za takojšnje utelešenje zamisli / verjeti, da človekova dobra in slaba dejanja vplivajo na njegovo usodo ob ponovnem utelešenju ∙ ekspr. to dekle je pravo utelešenje veselosti je vedno veselo ♪
  16.      utemeljíti  -ím dov., uteméljil (ȋ í) 1. dati čemu temelj, osnovo: utemeljiti nauk, teorijo / ta dela so utemeljila slovensko književnost; utemeljiti kaj kot znanost 2. narediti, da je kaj logično upravičeno: utemeljiti pritožbo, prošnjo, zahtevo; filozofsko, znanstveno utemeljiti trditev // navesti vzroke, razloge za kako dejanje, ravnanje, stanje: utemeljiti odpust z dela; svojo odsotnost je slabo utemeljil / utemeljiti izjavo; utemeljiti s številkami; svojega strahu ni znal razumsko utemeljiti 3. zastar. ustanoviti: takrat so utemeljili več hranilnic / utemeljiti grad, mesto utemeljèn -êna -o: utemeljen dvom, sum; pritožba je dovolj utemeljena; to je strokovno dobro utemeljeno ♪
  17.      utesníti  -ím dov., utésnil (ȋ í) 1. narediti kaj (bolj) tesno: podloga je suknjič utesnila / po nekaj kilometrih dolino utesnijo skalnata pobočja zožijo; rov se proti koncu utesni / utesniti komu delovne prostore; knjižnico so začasno utesnili ji zmanjšali prostor // narediti, povzročiti, da je kaj videti tesnejše: temno pohištvo je sobo zelo utesnilo 2. narediti, da se kdo ne more sproščeno gibati, premikati: obleka jo je utesnila / mestno stanovanje otroka utesni; kulise so igralca utesnile / čevlji ne smejo preveč utesniti nog // narediti, povzročiti, da kdo ne more delati, ravnati tako, kot bi hotel, mogel: strogi predpisi so jih utesnili; gospodarsko, politično utesniti koga 3. narediti, povzročiti, da kdo občuti čustveno, duševno napetost, nesproščenost: dom ga je utesnil; šola nekatere otroke utesni 4. narediti, povzročiti, da se kaj ne more razvijati, uresničevati tako, kot bi se lahko: vojne so utesnile trgovino; utesniti načrte; utesniti vzgojo // knjiž. zmanjšati, skrčiti: utesniti svoje potrebe / utesniti komu osebno svobodo / svoje delovanje je utesnil na ozko področje omejil 5. povzročiti, da je kaj omejeno na to, kar izraža določilo: utesniti resničnost v meje izkustva / utesniti pesem v sonetno obliko ♦ jur. utesniti izvršbo omejiti jo na sredstva, ki so potrebna za plačilo terjatve utesnjèn -êna -o: utesnjeni delovni prostori; dolina je utesnjena med strme hribe; povsod se je čutil utesnjenega ♪
  18.      utesnjênost  -i ž (é) stanje utesnjenega: kljub utesnjenosti je knjižnica dobro poslovala / duševna utesnjenost / utesnjenost gospodarstva, kulture ♪
  19.      utéž  -í tudi -i ž, daj., mest. ed. utéži (ẹ̑) 1. priprava z označenimi kilogrami, dekagrami, grami za merjenje teže ali mase česa: dati utež na tehtnico; umerjati, žigosati uteži; obremeniti vzmet z utežmi; medena utež; votle mere in uteži / gibljiva utež; kilogramska utež 2. predmet, ki služi za obtežitev: pritrditi čoln s cementnimi ali kovinskimi utežmi; storžaste uteži stenske ure; operiranec z utežjo na nogi / ribiške, tkalske uteži; ura na uteži 3. šport. telovadno orodje, sestavljeno iz droga in dveh težkih, navadno kovinskih plošč na koncih: diski, drogovi in uteži / dvigovalec uteži ● knjiž. romantična poezija naj s svojo posebno lepoto postane nasprotna utež stvarnosti protiutež ◊ mat. vrednost, ki se da določenemu členu celote v odnosu do drugih členov iste celote ♪
  20.      utíhati  -am nedov. (ȋ) knjiž. 1. prenehavati biti slišen: njegov glas se je začel oddaljevati in utihati; šepetanje je vedno bolj utihalo 2. prenehavati oddajati glasove, šume: otroci so drug za drugim utihali; ptice v gozdu so utihale 3. postajati manj intenziven, manj izrazit: veter utiha ♪
  21.      utíhniti  -em dov. (í ȋ) 1. prenehati biti slišen: glasovi so utihnili / pogovor utihne 2. prenehati oddajati glasove, šume: dolgo je jokala, nato pa le utihnila; ptice v gozdu so utihnile / motor je nenadoma utihnil; vas je po deveti uri utihnila // prenehati govoriti: utihniti sredi stavka; segli so mu v besedo, da je moral utihniti 3. ekspr. prenehati objavljati literarna dela: po začetnem uspehu je pisatelj za nekaj časa utihnil / lirika je med vojno utihnila 4. postati manj intenziven, manj izrazit: veter je utihnil; ekspr. domotožje v njem ni hotelo utihniti ♪
  22.      utihováti  -újem nedov. (á ȗ) knjiž. 1. prenehavati biti slišen: glasovi v sobi so polagoma utihovali 2. prenehavati oddajati glasove, šume: pevci so začeli utihovati / glasbila so drugo za drugim utihovala 3. postajati manj intenziven, manj izrazit: vihar utihuje ♪
  23.      utilitáren  -rna -o prid. (ȃ) 1. ki v človekovem delovanju (pretirano) poudarja praktično uporabnost, koristnost: utilitarni nazori; utilitarna usmeritev literature / utilitarna in tendenčna kritika; utilitarna poezija 2. uporabnosten, koristnosten: utilitarni nameni, razlogi / utilitarna naloga ♪
  24.      utilitarízem  -zma m (ȋ) 1. filoz. filozofski nazor, po katerem je osnova in merilo človekovega delovanja, moralnega vrednotenja korist: utilitarizem razsvetljencev; utilitarizem in hedonizem 2. (pretirano) poudarjanje praktične uporabnosti, koristnosti v človekovem delovanju: obsodili so utilitarizem v umetnosti; zaiti v utilitarizem ♪
  25.      utirálec  -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) 1. knjiž. kdor z odstranjevanjem česa ovirajočega dela kaj: utiralec gazi, poti / pred skupino so gazili sneg utiralci 2. publ. kdor omogoča nastop, uveljavitev česa: utiralci novih umetnostnih poti ♪

   26.929 26.954 26.979 27.004 27.029 27.054 27.079 27.104 27.129 27.154  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA