Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

eV (26.504-26.528)


  1.      túj  -a -e prid. (ȗ ú) 1. ki je last drugega, ne osebka: zaleteti se s tujim, ne svojim avtomobilom; piti za tuj denar; del ograje stoji na tujem svetu // ki pripada drugemu, ne osebku: sesti na tuj sedež / odpreti tuje pismo / posegati v tuje pravice / paziti na tuja življenja / objavljati pod tujim imenom pod drugim, ne svojim imenom / margarina se rada navzame tujega vonja // ki ga ima kdo drug, ne osebek: tuje skrbi mu niso mar; lastiti si tuje zasluge / prevzeti tujo zamisel; sočustvovati ob tujem trpljenju / bolnik že hodi brez tuje pomoči / vmešavati se v tuje zadeve / ekspr. bahati se s tujo učenostjo 2. ki družbeno, organizacijsko pripada drugemu, ne osebku: poslati lastne delavce in nekaj tujih; v svojo skupino je vzgojitelj sprejel še dva tuja učenca // ki z osebkom ni v sorodstvu: za sirote skrbijo tuji ljudje; posvojiti tujega otroka / kmetje ne uporabljajo tuje delovne sile 3. ki mu osebek ne pripada: ozemlje pripada tujemu narodu, plemenu 4. v določni obliki ki ga ima, uporablja, ustvarja druga skupnost, ne skupnost, ki ji pripada osebek: sprejemati tuje navade / učiti se tuji jezik / biti tuje narodnosti 5. v katerem osebek ne živi, nima doma: ogledovati si tuje kraje; potovati po tujih deželah 6. ki je, izhaja iz drugega kraja, dežele: domači in tuji vasovalci / tuje rastline / pripoved o prihodu tujih bitij na zemljo 7. v določni obliki ki ni pripadnik države, v kateri je, se nahaja: tuji državljan, turist, vojak // ki pripada drugi državi, ne državi osebka: letalo je zašlo v tuji zračni prostor; zasesti tuje ozemlje / tuja država država, ki ni država, katere prebivalec je osebek // nanašajoč se na drugo državo, ne državo, katere prebivalec je osebek: tuji denar; tuja valuta / tuji prevoznik / tuji časopis; tuje blago / tuji kapital, kredit / tuje cene 8. v določni obliki ki je, izvira iz drugega jezika, ne iz jezika osebka: tuji izraz; tuja imena / besede tujega izvora 9. ki nima lastnosti, značilnih za okolje, v katerem je, se nahaja: njena čudno tuja lepota ga je očarala / v kraju se počutim tujega z okoljem, ljudmi nepovezanega 10. ki je, se nahaja v okolju, v katerega ne spada: ugotoviti tuje primesi v snovi / odstraniti iz očesa tuje telo tujek / publ. odstraniti iz skupnosti tuje elemente 11. v zvezi s si ki si po lastnostih, izvoru niso enaki, sorodni: tuje si prvine literarnega dela / kulturi obeh narodov sta si še zmeraj tuji / angleščina je iz dveh tujih si prvin 12. ki po lastnostih, značilnostih za osebek ni običajen: njegov glas je bil tuj / sadje ima tuj priokus 13. z dajalnikom ki je tak, da ga osebek ne more razumeti, noče sprejeti: sin ji postaja tuj / glasba mu je bila zmeraj tuja; vaše ideje so mi tuje 14. ki osebku ni znan a) iz srečanj, obvestil: na cesti me je ogovoril tuj človek; na oknu je videl same tuje obraze / kraj zanj ni več tuj; po imenu mi ni tuj, srečala se pa še nisva; ker so si bili udeleženci še tuji, so priredili družabno srečanje b) iz predhodnega znanja: marsikomu še tuji izrazi c) z dajalnikom iz lastnega doživetja, življenja: lakota mu v mladosti ni bila tuja // z dajalnikom ki za osebek ni značilen: ta lastnost mu je tuja; naglica, zadrega mu ni tuja ● ekspr. ne bodi tako tuj zadržan, neoseben; ekspr. seda za tujo mizo jé pri drugih, tujih ljudeh; ekspr. lahko je s tujo roko kače loviti lahko je delati, če kdo drug opravlja nevarno delo; dom je prešel v tuje roke ni več v lasti iste družine; ekspr. živeti pod tujo streho v tujem stanovanju, tuji hiši; ekspr. tega ne sme slišati tuje uho kaka nezaželena oseba; povedati kaj skozi tuja usta z govorjenjem, besedami drugega človeka ◊ ekon. izkoriščati tuje delo delo, ki ga opravlja delavec za določeno plačilo s tujimi proizvajalnimi sredstvi; mat. tuji množici množici, ki nimata nobenega skupnega elementa; tuji števili števili, ki nimata nobenega skupnega faktorja túje prisl.: (po) tuje misliti; tuje ga je pogledal; beseda mu zveni tuje túji -a -e sam.: tujega nočemo, svojega ne damo geslo jugoslovanskih narodov po drugi svetovni vojni tujega ozemlja; spoštovati tuje tuje stvari; ugotoviti, koliko je tujega v evropski miselnosti; iti na tuje v tujino; živeti na tujem v tujini ♪
  2.      túja  -e ž (ú) bot. zimzeleno drevo ali grm s ploščatimi poganjki in majhnimi olesenelimi storžki; klek: posaditi tujo ♪
  3.      tújčenje  -a s (ū) 1. star. potujčevanje: tujčenje podrejenih narodov 2. knjiž., redko uporabljanje tujih besed, tujk: govornikovo nepotrebno tujčenje ♪
  4.      tújčiti  -im nedov. (ú ȗ) 1. star. potujčevati: tujčiti podjarmljene narode 2. knjiž., redko uporabljati tuje besede, tujke: v strokovnih delih veliko tujčijo ♪
  5.      tuje...  prvi del zloženk nanašajoč se na tuj: tujejezičen, tujenaroden, tujevladje ♪
  6.      tújec  -jca m (ú) 1. kdor je iz tuje dežele, tuje jezikovne skupnosti: deželo so zasedli tujci; jezika tujca ni nihče razumel; tujci in tujke / ekspr. v deželi že stoletja gospodari tujec // pripadnik tuje države: v hotelu plačujejo tujci višjo ceno ♦ tur. knjiga tujcev knjiga, v katero se vpisujejo gostje iz tuje države 2. tuj, neznan človek: večini prebivalcev sem še tujec // tuj človek, ki ni seznanjen z okoljem: v tem delu mesta sem tujec, zato mi ulice niso znane ∙ ekspr. ti si edini tujec v Jeruzalemu edini, ki ne ve za dogodek, novico 3. tuj, nerazumljen človek: postati tujec v lastni družini / biti sam sebi tujec ♪
  7.      tujeródec  -dca m (ọ̑) knjiž. kdor je tujega rodu, tuje narodnosti: s tujerodci naseljeno obmejno področje; asimilacija tujerodcev ♪
  8.      tujínec  -nca m (ȋ) nar. severovzhodno tujec: živeti med tujinci / znani ljudje in tujinci ♪
  9.      tujíti  -ím nedov. (ȋ í) knjiž., redko 1. odtujevati, raznarodovati: tujina nas tuji 2. delati koga tujega: gosposka obleka mu je tujila prijateljico / obraz mu tujijo brki tujíti se odtujevati se: tujiti se ljudem, svetu ♪
  10.      tújka  -e ž (ú) 1. ženska iz tuje dežele, tuje jezikovne skupnosti: jezika tujke niso razumeli / po jeziku, navadah je še tujka // pripadnica tuje države: potni list tujke 2. tuja, neznana ženska: večini vaščanov sem še tujka / v mestu sem velika tujka tuja, z okoljem zelo malo seznanjena ženska 3. tuja, nerazumljena ženska: postati v domači družini tujka 4. beseda, katere tuji izvor je jasno spoznaven: govoriti, uporabljati tujke; slovar tujk / mednarodne tujke ♦ lingv. prevzeta beseda, ki ni popolnoma prilagojena izposojujočemu si jeziku 5. knjiž. tuja, nedomača rastlina: v parku raste nekaj tujk ♪
  11.      tújski  -a -o prid. (ú) nanašajoč se na tujce ali tujstvo: tujske navade / trpeti zaradi tujske zavesti / star.: tujski promet turizem; gostilna s tujskimi sobami s turističnimi sobami / tujska legija nekdaj francoska kolonialna vojska iz najetih tujcev ♪
  12.      túkaj  prisl. (ȗ) 1. izraža kraj, prostor, kjer govoreči je, se nahaja: ste še vedno tukaj; tukaj me počakaj / tukaj pri vas mora biti; tukaj okrog / od tukaj do doma je daleč odtod // izraža kraj ali organizacijo, ustanovo, kjer govoreči je, dela: tukaj imamo dosti znancev; ljudje tukaj so prijazni; vi niste od tukaj / tukaj v bližini stanujem / seveda vam bomo pomagali, saj zato smo tukaj; publ. Ljubljana. Tukaj so sprejeli dopolnila k ustavi 2. izraža kraj, prostor v bližini govorečega ali na njem, na katerega se usmerja pozornost koga, navadno z gibom, kazanjem: tukaj, vidiš, je avtomobil zaneslo; to tukaj je treba popraviti; ravno tukaj je stal / tukaj me boli; kaj imate tukaj, je pokazal na kovček / tukaj se podpišite / tukaj za steno je skladišče; tukaj notri je tekočina / vznes., kot napis na nagrobniku tukaj počiva XY; kot napis na spominski plošči tukaj se je rodil XY // izraža kraj, prostor v bližini govorečega ali da je kaj v roki, kjer je komu na razpolago: pero je tukaj, izvolite; na, tukaj imaš denar in kupi / ob iztegu roke kot znak za sklenitev dogovora, kupčije ali za spravo tukaj je moja roka; pog., pri udarcu na, tukaj imaš za tvojo nesramnost 3. izraža s kazanjem, gledanjem, sobesedilom določeno mesto besedila, dela: avtor tukaj navaja novejše podatke; da, tukaj se je pri računanju zmotil / napisal je več pesmi, tukaj objavljamo eno // izraža mesto govorjenja, pisanja, na katerem se govoreči, pišoči nahaja ali ki temu mestu neposredno sledi: o tem sem že govoril, tukaj naj dodam le še naslednje; že tukaj želim poudariti, da se s predlogom ne strinjam // izraža mesto govorjenja, mišljenja glede na vsebino, določeno s predhodnim ali neposredno sledečim besedilom: na sestanku so govorili o novem zakonu. Tukaj se je izoblikovalo več stališč / zlasti tukaj, pri vodilnih delavcih, je to pomembna lastnost 4. izraža z neposredno predhodnim govorjenjem, mišljenjem določen položaj, določene okoliščine: tukaj gre samo za denar; tako je odločil gospodar in tukaj nič ne pomaga / veš kaj, tukaj se pa vse neha 5. izraža neposredno predhodno uresničeno mesto govorjenja, mišljenja glede na čas uresničitve: tako je prav, in tukaj je udaril po mizi; jaz grem domov, tukaj je nekoliko zajecljal, ker sem vsega naveličan 6. izraža trenutek, določen s časom kakega dogodka, stanja: prišli so do vrha gore in tukaj se knjiga konča; tukaj se oglasi tajnica // izraža mesto, točko v času, določeno s sobesedilom: celo tukaj, ob koncu stoletja, so se pojavljale take zahteve; od tukaj naprej se začenja drugo obdobje 7. v zvezi s tam izraža vsako bližnje, prvo mesto prostorsko neurejeno razporejenega pojavljanja česa: prikazujejo se enkrat tukaj, enkrat tam; streljali so zdaj tukaj, zdaj tam ● vse je bilo tako resnično, kot sem tukaj izraža podkrepitev trditve; sam.: skladno oblikovanje našega danes in našega tukaj ♪
  13.      túkajšnji  -a -e prid. (ȗ) ki je, se nahaja tukaj: doma je iz tukajšnjih krajev; tukajšnjim ljudem se je prikupila / po tukajšnjem mnenju te gradnje ne bi smel dopustiti; tukajšnje in zdajšnje življenje; sam.: moral bi biti tukajšnji, ne priseljenec; knjiž. zgodovine ne moremo pojmovati kot nekaj tukajšnjega in zdajšnjega ♪
  14.      túl 1 -a m (ȗ) cevasta priprava za hranjenje, nošenje puščic: napolniti tul s puščicami; obesiti si tul čez rame; lesen, usnjen tul / redko vtakniti nož v tul v nožnico // kar je po obliki temu podobno: zatakniti baklo v tul / zviti papir v tul v cev, tulec ♦ etn. pastir trobi na tul, v tul na rog, v rog iz lubja ♪
  15.      tularemíja  -e ž (ȋ) vet. nevarna nalezljiva bolezen zlasti divjih glodavcev, ki prizadeva jetra, pljuča, vranico in se prenaša tudi na človeka: odkriti povzročitelja tularemije ♪
  16.      túlast 1 -a -o prid. (ȗ) podoben tulu, tulcu: tulasta priprava ♦ igr. tulasta izpolnjevanka izpolnjevanka iz besed, ki so tulci; teh. tulasta podpora podpora, katere ožji del se da, vstavi v sosednji širši del ♪
  17.      túlba  -e ž (ȗ) ekspr. tuljenje: tulba volkov / tulba gledalcev ♪
  18.      túlček  -čka m (ȗ) manjšalnica od tulec: papirnati tulčki / nekdaj cigaretni tulček papirnata cevka, ki se napolni s tobakom, da nastane cigareta ♪
  19.      túlec  -lca m (ȗ) 1. cevasta priprava a) za hranjenje, nošenje puščic: obesiti si tulec čez rame; potegniti puščico iz tulca b) za hranjenje, nošenje česa sploh: spraviti šivanke v tulec; izročiti komu diplomo v tulcu; kovinski, plastičen tulec / tulec za kvačko; tulec za zobno ščetko c) kot del naboja, ki ostane po izstrelitvi krogle: vojaki so pobirali tulce; stresti smodnik iz tulca; medeninast tulec // cevast predmet, element, v katerega se kaj da, vstavi: svinčnik, podaljšan s tulcem; vtakniti svečo v tulec svečnika / nekdaj tulec za cigarete papirnata cevka, ki se napolni s tobakom, da nastane cigareta // kar ima cevasto obliko sploh: zviti papir v tulec / model (za potico) s tulcem 2. redko tuljava: naviti sukanec na tulec / tekstilni tulec 3. knjiž. tok: tulec za očala / tulec za pištolo 4. knjiž., redko kornet: kepica sladoleda v tulcu / testeni tulec 5. teh. kos cevi, odrezan pravokotno na vzdolžno os: povezati, stisniti s tulcem / spojni tulec; tulci vezalk za čevlje 6. obrt. polizdelek iz klobučevine, iz katerega se oblikuje klobuk: valjati tulce; klobučevinasti tulci / moški, ženski tulec // temu polizdelku podobno pokrivalo: pokriti si glavo s tulcem ◊ bot. večji ovršni list, ki obdaja socvetje; igr. beseda, ki je navadno somerni notranji del kake druge daljše besede; lov. past iz votlega debla in težkega ošiljenega kola, ki usmrti žival; zool. trden, na spodnjem koncu cevast osrednji del ptičjega peresa ♪
  20.      túlipanov  tudi tulipánov -a -o (ȗ; ȃ) pridevnik od tulipan: tulipanova čebulica ♪
  21.      túlipanovec  tudi tulipánovec -vca m (ȗ; ȃ) vrtn. visoko okrasno drevo z velikimi zelenkasto rumenimi cveti, Liriodendron tulipifera: gladka debla tulipanovcev ♪
  22.      túlipovec  -vca m (ȗ) vrtn. visoko okrasno drevo z velikimi zelenkasto rumenimi cveti, Liriodendron tulipifera: cvetoči tulipovci; platane in tulipovci ♪
  23.      tulíti  in túliti -im nedov. (ȋ ú) 1. oglašati se z močnim, zateglim, temnim glasom: psi, volkovi tulijo / bik je tulil rjovel / ekspr.: tulil je in hropel, da ga je bilo groza poslušati; ranjenec je tulil od bolečine // dajati tuljenju podobne glasove: morje je tulilo / granate so jim tulile nad glavami // z močnim, zateglim, enakomernim glasom dajati signale: sirene tulijo / preh. tuliti alarm 2. slabš. zateglo, divje kričati: na cesti je tulila množica; začel je tuliti in psovati / tulile so druga na drugo / preh. tuliti parole, povelja; vrzimo ga v vodo, so tulili / preh. tulili so pesmi glasno prepevali 3. ekspr. glasno, zateglo jokati: ženske so tulile, da jih ni bilo mogoče poslušati; tulila je od jeze, togote / otrok je celo noč tulil jokal 4. ekspr. nastopati, pojavljati se z veliko silo, intenzivnostjo: burja tuli okrog oglov; zunaj je tulil veter, vihar; pren. groza ji je tulila v srcu ● kdor se z volkovi druži, mora z njimi tuliti kdor je v družbi z moralno negativnimi osebami, mora tem prilagoditi svoje izjave, ravnanje tulé knjiž.: veter je tule pihal od juga tuleč tulèč -éča -e: zver se je tuleč dvignila na zadnje noge; tuleči glasovi; tuleča množica ♪
  24.      tuljáva  -e ž (ȃ) 1. navadno cevasta priprava z višjima robovoma, na katero se kaj navija: naviti nit, žico na tuljavo; lesena, papirnata tuljava / tuljava za telefonski kabel / porabiti tuljavo sukanca 2. redko tul, tulec: vzeti puščico iz tuljave / zviti list papirja v tuljavo 3. cevast prostor, skozi katerega kaj prehaja: omesti tuljavo v dimniku / dimniška, prezračevalna tuljava 4. grad., navadno s prilastkom element za sestavljanje cevi: izdelovati dimne, ventilatorske tuljave 5. star. cevasti končni del kake priprave, posode; dulec: tuljava lijaka, steklenice 6. elektr. žica, zvita v vijačnico: tuljave transformatorja / indukcijska, magnetilna tuljava / naviti tuljavo ♦ strojn. vžigalna tuljava ki s pretvarjanjem nizke napetosti v visoko omogoča vžig eksplozivne zmesi v motorju z notranjim zgorevanjem ♪
  25.      túlka  -e ž (ȗ) teh. kratki cevi podoben strojni element: natakniti tulko na iglo, os; napeljati nit skozi tulko / ležajna, navijalna tulka ♪

   26.379 26.404 26.429 26.454 26.479 26.504 26.529 26.554 26.579 26.604  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA