Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

eV (26.154-26.178)


  1.      tóvoten  -tna -o prid. (ọ̑) teh., v zvezi tovotna mast konsistentna mast, ki se uporablja zlasti za mazanje krogličnih ležajev: mazati s tovotno mastjo; plast tovotne masti ♪
  2.      tóvŕsten  -tna -o prid. (ọ̑-ȓ) ki je te vrste: povečano povpraševanje po tovrstnem blagu ♪
  3.      tôžba  -e stil. -é ž (ó) 1. jur. zahteva za rešitev pravnega spora na sodišču: stranka umakne tožbo; sodišče zavrne tožbo; odstopiti od tožbe; elementi tožbe; utemeljenost tožbe / delitvena tožba v zvezi z delitvijo skupne stvari ali premoženja; lastninska tožba za priznanje lastninske pravice; očetovska tožba za ugotovitev očetovstva; razvezna tožba // besedilo s tako zahtevo: sestaviti tožbo; vročiti tožencu izvod tožbe / vložiti tožbo proti komu 2. reševanje spora na sodišču: začela se je tožba za zemljo; groziti komu s tožbo / dobiti tožbo pravdo; imeti tožbo s kom 3. glagolnik od tožiti: prenašati bolečine brez tožbe / tožbe kmetov zaradi škodljivosti divjadi pritožbe, pritoževanja // besede, glasovi, ki izražajo telesno ali duševno bolečino: poslušati tožbe ranjencev; glasne tožbe // kar kdo toži: njegove tožbe ga niso ganile ♪
  4.      tôžben  -a -o prid. (ō) nanašajoč se na tožbo: tožbeni zahtevek / tožbena pravica / tožbeni stroški ♪
  5.      tóženec  -nca m (ọ́) 1. kdor je tožen, obtoževan: iz tožnika je postal toženec 2. jur. oseba v sodnem postopku, ki je tožena: zastopati toženca; sprejeti ugovore toženca ♪
  6.      tóženka  -e ž (ọ́) 1. ženska, ki je tožena, obtoževana: toženka se je dobro izgovorila 2. jur. ženska v sodnem postopku, ki je tožena: tožnica in toženka ♪
  7.      tožílec  -lca [u̯c in lc] m (ȋ) 1. kdor koga toži, obtožuje: biti tožilec in razsodnik hkrati 2. jur. oseba v sodnem postopku, ki koga toži: nastopiti na obravnavi kot tožilec / zasebni tožilec 3. jur. predstavnik tožilstva, ki koga toži in v sodnem postopku dokazuje njegovo krivdo: tožilec zahteva visoko kazen / javni tožilec predstavnik javnega tožilstva; vojaški tožilec predstavnik vojaškega tožilstva ♪
  8.      tožílka  -e [u̯k in lk] ž (ȋ) ženska, ki koga toži, obtožuje: tožilka je pri očetu zahtevala kazen za pretepaškega sina ♦ jur. javna tožilka predstavnica javnega tožilstva ♪
  9.      tožílstvo  -a s (ȋ) 1. jur. organ za pregon storilcev kaznivih dejanj: sedež tožilstva / javno tožilstvo samostojen državni organ za pregon storilcev kaznivih dejanj; vojaško tožilstvo organ za pregon storilcev kaznivih dejanj, ki so v pristojnosti vojaških sodišč 2. poslopje tega organa: trg pred tožilstvom ♪
  10.      tožíti  in tóžiti -im nedov. (ȋ ọ́) 1. sporočati komu, da je kdo storil kaj nedovoljenega, negativnega: otroci radi tožijo; tožiti sošolce učitelju; tožili so ga očetu, da se potepa / odvaditi koga tožiti 2. jur. zahtevati rešitev pravnega spora s kom na sodišču: ker mu denarja ni hotel vrniti, ga je tožil; iti koga tožit; tožiti koga za očetovstvo, odškodnino; tožil jo je zaradi razžaljenja časti 3. nepreh. z besedami, glasovi izražati telesno ali duševno bolečino: ranjenec je začel tožiti; vso noč toži; glasno, presunljivo tožiti / ekspr.: glas zvona toži; veter toži v golih vejah; brezoseb. med ločjem je tožilo in klicalo 4. govoriti, pripovedovati komu o svojih skrbeh, težavah, trpljenju: preveč ponosen je, da bi tožil; ekspr. kaj bi tožil, bo že bolje / tožili so, koliko dela imajo / v pismih samo toži / knjiž.: tožiti komu svojo nesrečo, žalost razkrivati; toži o lakoti izraža potrebo po jedi; nič ni tožil za večerjo izražal potrebe, da bi jo dobil; toži po materi izraža žalost zaradi izgube matere; toži nad svojo usodo se pritožuje tožíti se in tóžiti se 1. jur. reševati pravni spor na sodišču kot toženec ali tožnik: toži se s sosedom zaradi meje; pogosto se toži 2. s smiselnim osebkom v dajalniku, navadno v zvezi s po čutiti močno željo po ponovnem bivanju kje, v bližini koga: toži se mu po domu, gorah; toži se mu po prijateljih / star.: toži se mu po domači hrani rad bi jo jedel; toži se mu po prepiru rad bi se prepiral; toži se mu za starimi časi želi si, da bi se vrnili 3. nepreh., star. čutiti domotožje: v tujini se mu je tožilo; morali so ga peljati domov, ker se mu je preveč tožilo tožèč -éča -e: govoriti s tožečim glasom ♦ jur. tožeča stranka stranka, ki zahteva rešitev pravnega spora na sodišču; prisl.: jastreb tožeče pivka tóžen -a -o: pogovoriti se s toženim otrokom ♦ jur. tožena stranka stranka, proti kateri je vložena tožba ♪
  11.      tožljívec  -vca m (ȋ) kdor rad toži, zatoži: bati se tožljivcev; ovaduhi in tožljivci ♪
  12.      tožník  -a m (í) 1. kdor koga toži, obtožuje: odgovarjati tožnikom; iz tožnika je postal obtoženec 2. jur. oseba v sodnem postopku, ki koga toži: tožnik izgubi tožbo; ime tožnika; tožnik in toženec ● brez tožnika ni sodnika če nihče ne zahteva, sodišče samo ne začne določenega postopka; če se nihče ne pritoži, nihče ne nastopi kot razsodnik ♪
  13.      tóžnost  -i ž (ọ́) star. otožnost, žalost: prevzela ga je tožnost ♪
  14.      trabákula  -e ž (ȃ) navt. dalmatinska in istrska ladja z dvema jamboroma in nazaj zavihano statvo na premcu: prevažati sadje s trabakulo; ribiška trabakula ♪
  15.      trabánt  -a m (ā á) 1. astr. nebesno telo, ki kroži okoli kakega planeta; satelit: Jupitrovi trabanti 2. knjiž. stalen spremljevalec: prišla je dama s svojimi trabanti; zvesti trabanti // somišljenik, privrženec: tako hočejo on in njegovi trabanti; poslušni trabanti 3. publ. formalno samostojna država, vlada, politično, gospodarsko podrejena močnejši državi, vladi: razvite države in njihovi trabanti 4. nekdaj telesni stražar pomembne osebe: doža sta spremljala dva trabanta; kraljev sprevod s trabanti 5. tip osebnega avtomobila vzhodnonemške tovarne iz Zwickaua: trabant in wartburg ♪
  16.      tráčnica  -e ž (ȃ) 1. posebno oblikovan podolgovat jeklen nosilec, ki se uporablja za izdelavo zlasti železniških tirov; tirnica: izdelovati tračnice; polagati tračnice; pritrjevati tračnice na železniške pragove ♦ žel. glava tračnice glava tirnice; noga tračnice noga tirnice // taki nosilci, položeni drug za drugim navadno v dveh vzporednih črtah, da po njih tečejo kolesa vozil: kolesa udarjajo ob tračnice, po tračnicah; razdalja med tračnicama / tramvajske, železniške tračnice 2. posebno oblikovan nosilec, po katerem kaj drsi, se premika: tračnice avtomobilskega sedeža; tračnice za zavese ♪
  17.      tradeskáncija  -e ž (á) vrtn. sobna rastlina s povešenimi ali pokončnimi kolenčastimi stebli in mesnatimi listi, Tradescantia: razmnoževati tradeskancije s potaknjenci ♪
  18.      tradeunion  -a [tréjdjúnjon] m (ẹ̑-ȗ) v angleškem okolju strokovna organizacija, ki skrbi za ureditev gospodarskih in socialnih razmer delavcev, sindikat: organizirati tradeunione; kongres tradeunionov ♪
  19.      tradeunionízem  -zma [trejdjunjon-] m (ȋ) v nekaterih državah gibanje, ki si prizadeva za ureditev gospodarskih in socialnih razmer delavcev brez odprave kapitalizma ♪
  20.      tradícija  -e ž (í) 1. kar se je ustalilo v življenju kake skupnosti s prenašanjem iz roda v rod; navada, običaj: tukaj je tradicija, da na ta dan kurijo kresove; ohranjati, spoštovati tradicije; delati kaj iz tradicije; predati posestvo prvemu sinu zaradi tradicije; prenehati s kako tradicijo; družinske, narodne tradicije / po tradiciji obdarovati kolednike // ed. skupek tega: nadaljevati, spoštovati družinsko tradicijo; zavrgli so tradicijo in začeli živeti po svoje; kmečko življenje je bilo polno tradicije 2. navadno s prilastkom kar se je uveljavilo, doseglo na področju kake dejavnosti med njenim daljšim obstajanjem, izročilo: zanemariti pedagoško tradicijo; pesnik izhaja iz domače pesniške tradicije; prikazati kako delo kot nadaljevanje slovenske slovstvene tradicije // uveljavljena, dalj časa trajajoča dejavnost: za kraj je značilna kovaška tradicija; iz ohranjenih drobcev je mogoče sklepati na pismeno tradicijo; pospeševati domačo tiskarsko tradicijo / festival je še brez tradicije, nima tradicije še ni uveljavljen, še ne obstaja dolgo; tu je doma gledališka tradicija se že dolgo ukvarjajo z uprizarjanjem gledaliških del; imajo tradicijo v knjigotrštvu se že dolgo ukvarjajo s knjigotrštvom 3. nav. mn., publ. vrednota, dosežek: gojiti revolucionarne tradicije; biti predan ljudstvu in njegovim svetlim tradicijam; razvijanje tradicij narodnoosvobodilnega boja ● knjiž., redko tradicija dopolnjuje svetopisemsko sporočilo (ustno) izročilo ♪
  21.      tradícijski  -a -o prid. (í) nanašajoč se na tradicijo: tradicijski duhovni svet; tradicijski vplivi / narediti kaj iz tradicijskega čuta ◊ jur. tradicijska listina listina, katere izročitev drugemu velja kot izročitev stvari same ♪
  22.      tradicionálen  -lna -o prid. (ȃ) 1. ki upošteva, goji tradicijo: tradicionalni kmetje; nekateri ljudje so zelo tradicionalni / tradicionalno življenje // ki spada v tradicijo kake skupnosti: krašenje jajc s tradicionalnimi motivi; postreči s tradicionalnimi jedmi; tradicionalna oblačila 2. ki vsebuje, kar se je uveljavilo, doseglo na področju kake dejavnosti med njenim daljšim obstajanjem: tradicionalna kitajska medicina; tradicionalna morala, vernost, vzgoja; tradicionalno gledališče, pripovedništvo // ki je že dolgo uveljavljen, že dolgo obstaja: tradicionalni poklici, prazniki; tradicionalne metode; tradicionalne prijateljske vezi med sosednjima državama / tradicionalna prireditev ki se že dolgo prireja ob določenem času, na določenem kraju; tradicionalno srečanje tradicionálno prisl.: tradicionalno gostoljubni vinogradniki; tradicionalno usmerjen pesnik ♪
  23.      tragédija  -e ž (ẹ́) 1. lit. gledališka igra, v kateri glavni junak v boju z nasprotnikom ali zaradi neobvladljive usode propade, izgubi življenje, žaloigra: napisati, uprizoriti tragedijo; antične tragedije; drama in tragedija / igrati, nastopati v tragediji / tragedija v treh dejanjih // uprizoritev take igre: gledati tragedijo 2. ekspr. zelo žalosten dogodek, huda nesreča: na cesti se je zgodila tragedija; doživeti tragedijo; družinska tragedija / to je bila zanj tragedija zelo neugodna, huda stvar; opisovati tragedijo junakovega življenja tragično zgodbo; biti slep za tragedijo sveta nesrečno usodo ♪
  24.      trágičen  -čna -o prid. (á) 1. značilen za tragedijo: tragičen konflikt; zgodba ima tragičen konec / tragični junak ♦ lit. tragična krivda krivda zaradi nehote povzročene nesreče, katastrofe 2. ki zaradi hudega trpljenja, težav vzbuja sočutje, žalost: tragična usoda naroda; tragična zgodba; njegovo življenje je tragično / tragičen prizor // ekspr. zelo neugoden, slab: živeti v tragičnih razmerah; stvar ni tako tragična, vse bo še dobro 3. ki ima hude posledice: med njima je prišlo do tragičnega spopada; tragična napaka, zmota; tragična nesreča / tragične strasti 4. ki je posledica nesreče, neobvladljivih okoliščin: tragična izguba sina; umreti tragične smrti / tragičen konec ekspedicije trágično prisl.: tragično umreti; vse jemljete preveč tragično / ekspr., v povedni rabi ni tragično, če malo zamudite; sam.: v tem ni nič tragičnega ♪
  25.      trágika  -e ž (á) kar vzbuja sočutje, žalost: njegovo življenje je polno tragike; zgodba je prežeta s tragiko; osebna tragika / ekspr.: tragika revolucionarja tragična usoda; tragika življenja tragičnost ♪

   26.029 26.054 26.079 26.104 26.129 26.154 26.179 26.204 26.229 26.254  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA