Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
eV (24.429-24.453) 
- spróten -tna -o prid. (ọ̑) 1. ki se zgodi brez odlašanja, v kratkem času: sprotno zapisovanje izjav / sprotno pozabljanje 2. ki se zgodi istočasno, vzporedno z drugim dejanjem: sprotno prevajanje govora / sprotno točenje piva // ki se opravlja redno, tekoče: sprotno plačevanje računov; sprotno učenje / sprotno kupovanje hrane ● knjiž., redko literatura mu ne pomeni življenjskega smisla, ampak le sproten opravek nahitro, mimogrede opravljen; skrbeti za sprotne potrebe vsakdanje, tekoče; hrane imamo le za sprotno rabo za sproti sprótno prisl.: sprotno plačevati dolgove ♪
- spróti prisl. (ọ̑) 1. izraža, da se dejanje zgodi brez odlašanja, v kratkem času: vsako njegovo izjavo si je sproti zapisal; kar je zaslužil, je sproti zapravil / njemu se sproti podre vse, česar se loti; ona vse sproti pozabi 2. izraža istočasnost, vzporednost dejanja: med igranjem si je sproti izmišljal besedilo; govor so sproti prevajali v angleščino in nemščino; dopis je sestavljal sproti ob narekovanju / pil je pivo, sproti natočeno iz soda // izraža redno, tekoče opravljanje dejanja: račune plačujemo sproti; o poteku akcije bodo sproti poročali; uči se sproti, če hočeš kaj znati / hrano so kupovali vsak dan sproti 3. v zvezi z za izraža količino, mero, ki je potrebna, nujna: dobiti, imeti (denar, hrano) za sproti; oba zaslužita komaj za sproti; zaradi suše ni bilo vode niti za sproti ● zastar. obljublja, sproti pa drži figo hkrati, obenem; ekspr. po
razočaranju v zakonu se je odločil, da bo živel samo še za sproti ne da bi mislil na prihodnost; prebrali so krompir za seme in za sproti za vsakdanjo prehrano; neskl. pril.: meso za sproti hranimo v hladilniku ♪
- sprótnost -i ž (ọ̑) lastnost, značilnost sprotnega: sprotnost reševanja problemov ♪
- sprovájati -am nedov. (ā) 1. žarg., polit. uresničevati, izvajati, izpolnjevati: sprovajati načrt / sprovajati ideje v prakso; sprovajati zakon v življenje 2. zastar. spremljati, voditi: sprovajati goste po mestu ♪
- sprožílec -lca [tudi u̯c] m (ȋ) 1. vzvod mehanizma za sprožitev orožja: sprožilec se zaskoči; potegniti za sprožilec; sprožilec pri puški / dati prst na sprožilec 2. fot. priprava, s katero se sproži zaklop v fotografskem aparatu, filmski kameri: pritisniti na sprožilec / žični sprožilec 3. knjiž. kar povzroči, da kaj nastane, se začne: ta dogodek je bil sprožilec upora; notranji sprožilci njegovih dejanj ♪
- sprožílo -a s (í) 1. priprava za sprožitev, aktiviranje česa: zavarovati sprožilo; potegniti za sprožilo ročne bombe; sprožilo pri pasti 2. fot. priprava, s katero se sproži zaklop v fotografskem aparatu, filmski kameri: pritisniti na sprožilo / žično sprožilo 3. knjiž. kar povzroči, da kaj nastane, se začne: to je bilo sprožilo njegovega pisanja; vsakdanji dogodki so lahko sprožilo za umetniško obravnavo ♪
- sprožíti in spróžiti -im dov. (ȋ ọ́) 1. narediti, povzročiti, da se kaj napeto upognjenega sprosti, zravna: sprožiti s snegom obloženo vejo 2. z dotikom, s sprostitvijo spraviti a) v delovanje: sprožiti alarmno napravo; lisica je sprožila nastavljeno past / sprožiti fotografski aparat / pomeril je in sprožil; po nesreči se je puška sprožila / sprožiti strel ustreliti b) v gibanje, premikanje: stopal je previdno, da ne bi sprožil kamenja; plaz se sproži / sprožiti puščico; pren., ekspr. s svojim člankom je sprožil plaz ogorčenja 3. nav. ekspr. povzročiti, da kaj nastane, se začne: ta odločitev je sprožila nasprotovanje; spor je sprožil vojno; sprožiti demonstracije, spopade / publ.: sprožiti akcijo dati pobudo zanjo, začeti jo; na sestanku so sprožili vprašanje organizacije so začeli razpravljati o organizaciji; ob tem problemu se
vedno sproži živahna razprava 4. ekspr. vzbuditi, povzročiti: igra je sprožila pri gledalcih veselo razpoloženje ● ekspr. četa je prečkala cesto, ne da bi bilo treba sprožiti en sam strel brez boja, streljanja; ekspr. sprožilo se je iz njega: Nič posebnega se ni zgodilo hitro je rekel ◊ elektr. sprožiti impulz; jur. sprožiti postopek, pravdo; kem. sprožiti (kemično) reakcijo; šport. sprožiti štoparico spróžen -a -o: sprožen plaz; sprožena past; ponovno je bilo sproženo vprašanje razorožitve ♪
- sprožljív -a -o prid. (ȋ í) ki se da sprožiti: past je bila lahko sprožljiva in zato nevarna ♪
- spúst -a m (ȗ) 1. glagolnik od spustiti: spust rolete, zavese / spust po vrvi / spust letala / spust v dolino; spust po severnem pobočju je nevaren; spust s padalom / spust na smučeh 2. svet, ki je čedalje nižji v določeni smeri: položen, strm spust / tura z dolgimi spusti in velikimi vzponi ♪
- spustíti -ím dov., spústil (ȋ í) 1. premakniti z višjega mesta, položaja na nižjega: spustiti svetilko nad mizo / spustiti dvižni most, zapornice; spustiti sidro; rolete, zavese še malo spusti / spustiti dvignjeno roko // narediti, da pride kaj z višjega mesta, položaja na nižjega: spustiti otroka na tla; žerjav je spustil tovor na ladjo // narediti, da pride kaj na določeno (nižje) mesto sploh: letala so spustila bombe; spustiti kovanec v avtomat; spustiti krsto v grob; jamar se je spustil v jamo 2. narediti, da kaj kam pride: spustiti vodo na mlinsko kolo; spustiti mrzel zrak v sobo // narediti, da se kaj začne premikati po čem: spustiti čoln po vodi, hlod po drči / otroci so spustili zmaja / spustiti ladjo v vodo 3. narediti, da kdo lahko kam pride, gre: spustiti koga skozi vrata; ni ga spustil v hišo; stopil je s poti in ga spustil mimo; spustiti naprej, noter / spustiti tekmovalca na
start 4. spraviti z višje stopnje na nižjo glede na količino, intenzivnost: spustiti cene; dohodki so se zelo spustili / temperatura zraka se je spustila pod ničlo; pog. živo srebro se je globoko spustilo ● zastar. gospodar ga ni spustil v mesto pustil; ekspr. spustiti bunker v zrak razstreliti ga; ekspr. spustil je svoje kosti na klop sedel je; pog. spustiti krilo, obleko podaljšati krilo, obleko tako, da se odstrani rob; ekspr. spustiti komu (rdečega) petelina na streho zažgati komu hišo; publ. spustiti tovarno v obratovanje, pogon narediti, da začne obratovati, delati; spustiti zastavo na pol droga obesiti jo na sredino droga v znamenje žalovanja; ekspr. spustiti koga z vajeti ne imeti ga več popolnoma v oblasti; žarg., šol. spustiti koga skozi dopustiti, da kdo opravi izpit, izdela razred, čeprav ne obvlada snovi; ekspr. vsak dan spusti dvajset cigaret v zrak pokadi; ekspr. pri ceni mu je malo spustil znižal je ceno ◊ vet.
spustiti samca (k samici) povzročiti, narediti, da samec oplodi samico spustíti se 1. premakniti se z višjega mesta, položaja na nižjega: spustiti se na tla / spustiti se pod vodno gladino; pren. spustiti se na trdna tla resničnosti // premakniti se navzdol: letalo se je hitro spustilo; helikopter se je spustil prenizko; spustiti se na tisoč petsto metrov nadmorske višine; alpinisti se vsak dan spustijo za petsto metrov // premikajoč se po zraku priti na določeno (nižje) mesto: race se proti večeru spustijo na jezero; v vinograd se je spustila jata škorcev / zaradi megle se letalo ni moglo spustiti pristati 2. začeti se premikati navzdol: spustiti se s padalom; spustiti se po klancu, strmini 3. spremeniti položaj v smeri navzdol: za ovinkom se proga spusti / cesta se v ostrih zavojih spusti v dolino / pobočje se strmo spusti je strmo 4. pojaviti se, nastopiti na površini: na dolino se je spustila megla / knjiž. sence so se že
spustile // knjiž., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: nenadoma se je spustil mrak; na zemljo se je spustila noč znočilo se je 5. ekspr., v zvezi z v narediti, da je osebek deležen zlasti določenega stanja: spustiti se v nevarnost, tveganje / spustiti se v ljubezensko avanturo // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža nastop dejanja, kot ga določa samostalnik: konj se je spustil v dir, tek; spustiti se v beg zbežati; spustiti se v boj začeti se bojevati / spustiti se v jok, klepet / spustiti se v politiko začeti politično delovati ● ekspr. sonce se je spustilo za goro je zašlo; ekspr. spustiti se na kolena poklekniti; star. spustiti se na dolgo, nevarno pot oditi, odpraviti se; ekspr. dostojanstveno se je spustil na stol, v naslanjač je sedel; ekspr. žal mu je, da se je spustil v to zadevo da se
je je lotil; evfem. spustila se je s prvim moškim, ki ji je bil všeč imela je spolne odnose z njim; ekspr. predaleč se je spustil, da bi se sedaj lahko umaknil preveč je naredil, žrtvoval za stvar spustívši zastar.: stopil je s poti, spustivši žensko naprej spuščèn -êna -o: most je že spuščen; spuščen zastor; zapornice niso spuščene; spuščeno sidro; prim. izpustiti ♪
- spústnica -e ž (ȗ) cevasta ali žlebasta priprava iz močnega platna za reševanje ljudi iz višjih nadstropij; reševalni prt: napeti spustnico ♪
- spuščalíšče -a s (í) knjiž. kraj, prostor za spuščanje: spuščališče pošiljk orožja in hrane / spuščališče za letala pristajališče ∙ ob hlevu je bilo spuščališče nekdaj kraj, prostor, urejen za spuščanje, pripuščanje samca k samici ♪
- spuščálka -e [tudi u̯k] ž (ȃ) teh. naprava za prevažanje, pri kateri drsi tovor zaradi lastne teže: spravljati les, premog s spuščalko / tirna spuščalka ♦ gozd. žičnica z eno vrvjo, po kateri drsi tovor zaradi lastne teže ♪
- spúščati -am nedov. (ú) 1. premikati z višjega mesta, položaja na nižjega: spuščati in dvigati ročico pri stroju; kladivo se mehanično spušča / spuščati rolete, zastor; na ladji spuščajo sidro / spuščati navzdol // delati, da pride kaj z višjega mesta, položaja na nižjega: ženske so druga za drugo spuščale otroke na tla; žerjav spušča zaboje na ladjo // delati, da pride kaj na določeno (nižje) mesto sploh: letala so spuščala bombe; spuščati krsto v grob; jamar se spušča v jamo; seno se po jašku spušča v hlev 2. delati, da kaj kam pride: spuščati žitne snope v mlatilnico; spuščati mrzel zrak v sobo / spuščati električni tok skozi napeljavo // delati, da se kaj začne premikati po čem: spuščati hlode po drči / otroci spuščajo milne mehurčke; spuščati zmaja 3. delati, da kdo lahko kam pride, gre: spuščati ljudi v dvorano; ne spuščaj neznancev v hišo;
spuščati koga mimo, naprej / spuščati tekmovalce na progo ● žarg. vso to banalnost spušča v svoje pesmi v svojih pesmih opisuje banalne, vsakdanje stvari; evfem. lahkoživka je in spušča fante k sebi ima z njimi spolne odnose; ekspr. spuščati mostove, proge v zrak razstreljevati jih ◊ vet. spuščati samca (k samici) peljati samico k samcu zaradi oploditve spúščati se 1. premikati se z višjega mesta, položaja na nižjega: drug za drugim so se spuščali na tla / spuščati se po stopnicah v klet // premikati se navzdol: dim se je spuščal k tlom; letalo se spušča; prsi so se ji dvigale in spuščale / s težavo se je spuščal po melišču / alpinisti so se spuščali po petsto metrov na dan // premikajoč se po zraku prihajati na določeno (nižje) mesto: vrane se spuščajo na travnik / helikopterji so se drug za drugim spuščali na ravnico so pristajali na ravnici 2. biti čedalje nižji v določeni smeri: cesta se začne spuščati
v ostrih zavojih / proga se neopazno spušča / voda se v brzicah spušča v dolino teče; steza se spušča po obronku gozda poteka // razprostirati se, biti kje, navadno nižje od okolice: gozd se spušča v dolino; sadovnjak se spušča do hiše; pobočje se strmo spušča je strmo 3. pojavljati se, nastopati na površini: na dolino se spušča megla / knjiž. večerne sence se že spuščajo // knjiž., z oslabljenim pomenom izraža nastopanje stanja, kot ga določa samostalnik: mrak se spušča; na zemljo se spušča noč noči se 4. ekspr., v zvezi z v delati, da je osebek deležen zlasti določenega stanja: spuščati se v nevarnost / spuščati se v ljubezenske avanture // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža nastopanje dejanja, kot ga določa samostalnik: spuščati se v beg, tek; spuščati se v boj s sovražnikom / rad se spušča v pogovor se pogovarja / spuščati se v politiko ● knjiž. sonce se že spušča že zahaja; spuščati se v
podrobnosti navajati podrobnosti; ekspr. v ta problem se ne spuščaj ne ukvarjaj se z njim spuščáje: spuščaje se po hribu navzdol spuščajóč -a -e: spuščajoč tovor po vrvi; spuščajoč se po snežišču, je padel; strmo se spuščajoče pobočje; prim. izpuščati ♪
- spútnik -a m (ȗ) umetni satelit, izdelan v Sovjetski zvezi: izstrelitev novega sputnika ♪
- spúžva -e ž (ȗ) 1. nav. mn., zool. mnogoceličarji brez pravih tkiv in organov, ki žive v vodi, Spongiaria: proučevati spužve; morske, sladkovodne spužve / navadna spužva 2. prožen luknjičast predmet iz očiščenega ogrodja teh mnogoceličarjev: brisati tablo s spužvo ♪
- sráčiti se -im se nedov. (á ȃ) nar. 1. postavljati se, bahati se: revše se nekaj srači; ženske so se sračile 2. dreti se: šoja se srači v bukovju / otrok se že ves dan srači ♪
- sráčji -a -e prid. (ȃ) nanašajoč se na srake: sračji mladiči; stanovanje ima kakor sračje gnezdo nepospravljeno, razmetano / ekspr. govoriti s sračjim glasom ● ekspr. na glavi ima sračje gnezdo ima neurejene, razmršene lase; ekspr. njegova razprava je pravo sračje gnezdo v njej je veliko logično nepovezanih, prevzetih misli, trditev; nar. primorsko sračja noga morska taca ♪
- srájca -e ž (á) moško oblačilo za k hlačam, navadno iz tanjšega blaga: likati, prati, šivati srajce; vsak dan obleče čisto srajco; zatlačil si je srajco za hlače; bombažasta, platnena srajca; športna srajca; srajca z dolgimi, s kratkimi rokavi; vulg. vedno sta bila (skupaj) kot rit in srajca / ruska srajca široka srajca z ozkim stoječim ovratnikom // temu podoben del moškega ali ženskega spodnjega perila: v sami srajci je hodila po sobi / spalna srajca ● slabš. črne srajce italijanski fašisti; šalj. on je ljubljanska srajca po rodu Ljubljančan; slabš. rjave srajce nacionalsocialisti; preg. stara navada železna srajca navade človek zelo težko spreminja ◊ obl. safari srajca športna srajca z našitimi žepi in dvojnimi šivi; zgod. verižna srajca srajci podobno vojaško oblačilo iz železnih krožcev ali žice ♪
- srakopêr in srakopér -ja m (ȇ; ẹ̑) ptica pevka z ukrivljenim kljunom, ki plen za zalogo natika na trne: v grmovju je gnezdil srakoper ♦ zool. črnočeli srakoper s črnim čelom, Lanius minor; rjavi srakoper rjave barve z zelo ukrivljenim kljunom, Lanius collurio ♪
- srakopérec in srakopêrec -rca m (ẹ̑; ȇ) bot. trava s širokim latom in dolgimi resami na krovnih plevah, Apera: ob poti raste srakoperec; iztrebljati srakoperec ♪
- sramežljív -a -o prid. (ȋ í) ki v svojem vedenju, ravnanju kaže zadržanost, sram: tih, sramežljiv fant; otrok je pretirano sramežljiv / biti sramežljiv v ljubezni // ki vsebuje, izraža zadržanost, sram: sramežljiv nasmeh, pogled; sramežljivo čustvo sramežljívo prisl.: sramežljivo gledati v tla; sramežljivo zardevati ♪
- sramežljívec -vca m (ȋ) ekspr. sramežljiv človek: norčevati se iz pretiranih sramežljivcev; imajo ga za sramežljivca ♪
- srámnica -e ž (ȃ) 1. anat. parna kost medenice v dimljah: črevnica, sednica in sramnica 2. vet. zunanje spolovilo samice: krava ima oteklo sramnico ♪
- srámničen -čna -o (ȃ) pridevnik od sramnica: sramnična zrast ♪
24.304 24.329 24.354 24.379 24.404 24.429 24.454 24.479 24.504 24.529 
