Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

eV (23.504-23.528)


  1.      sitnáriti  -im nedov. (á ȃ) ekspr. 1. biti siten, kazati sitnost: kar naprej sitnari; sitnariti zaradi dela; spet sitnari nad prodajalkami / rada bi še malo čaja, je sitnarila / komarji sitnarijo zlasti ponoči 2. z vztrajnimi prošnjami, zahtevami skušati priti do česa: morda bi uspel, če bi sitnaril; sitnari za novo obleko ♪
  2.      sitnôba  -e ž (ó) ekspr. 1. sitnost: gospodarjevo sitnobo so težko prenašali / koliko sitnobe mu je že naredil ta fant 2. siten človek: ta sitnoba ves dan sitnari / kot psovka molči, sitnoba sitna ♪
  3.      síto  -a s (í) 1. priprava iz ogrodja z gosto mrežo, zlasti za sejanje moke: izdelovati sita; mreža, obod sita / presejati skozi sito; po sejanju ostanejo otrobi na situ; gosto, redko sito; svileno, žičnato sito; sito za belo moko / mlinsko sito ♦ čeb. čebelno sito priprava iz matične rešetke za ločevanje čebel od trotov; elektr. električno sito priprava, ki prepušča samo tok določenih frekvenc; fot. sito priprava iz barvnega stekla ali folije iz umetne snovi, ki prepušča v fotografsko kamero samo žarke določenih barv; filter // redko cedilo: pretlačiti jagode skozi sito; odcediti solato na situ 2. ekspr., navadno v zvezi z biti, dati izraža podrobno kritično obravnavo, pretres z namenom odstraniti nebistveno, slabo: danes bodo na situ njegove izjave; dati na sito vse kandidate / predlogi so šli skozi različna sita / sito cenzure, zgodovine ♪
  4.      sítost  -i ž (í) stanje sitega človeka: občutek sitosti; odžejanost in sitost / jesti do sitosti / živeti v preveliki sitosti / ekspr.: duhovna sitost; sitost neprestanih obljub ● slabš. ta sitost presita ne ve, kaj se pravi stradati sit človek; knjiž. sitost barv nasičenost ♪
  5.      situíranost  -i ž (ȋ) knjiž. lastnost, značilnost situiranega: iz pesmi odseva iskanje osebne identitete in situiranosti v družbeno resničnost ♪
  6.      situírati  -am dov. in nedov. (ȋ) 1. arhit. določiti kraj, prostor za postavitev gradbenega objekta: situirati hišo, most; situirati poslopje sredi mesta 2. knjiž., navadno s prislovnim določilom postaviti (v določeno okolje, čas): to nas je situiralo v središče dogajanj / zgodbo romana je situiral na Primorsko / situirati v prostor in čas situíran -a -o 1. deležnik od situirati: v naravno okolje situiran objekt; prostori so situirani v središču mesta 2. bogat, premožen: njeni starši so dobro situirani / je iz situirane hiše / materialno situiran ♪
  7.      sítulski  -a -o (ȋ) pridevnik od situla: situlska umetnost ♪
  8.      sív  -a -o stil. -ó prid. (ȋ í) 1. ki je take barve kot pepel: gost siv dim; sivi lasje; siva megla; vojaki v sivih uniformah; ima sive oči; nebo je bilo sivo; siv v obraz; pepelnato, prsteno, srebrno, svinčeno siv; siv kot golob / v ljudski pesmi siva skala / sivo jesensko jutro / siva barva // ki ima lase take barve: siv starček; je še mlad, toda že siv / ekspr. takrat boš imel že sive lase boš že star; v kratkem času je postal siv je osivel; njegova siva glava je vzbujala spoštovanje njegovi sivi lasje kot znamenje starosti; ekspr. še v sivi starosti dela v visoki starosti 2. ekspr. ki je brez posebnosti, neizrazit in deluje zato pusto, dolgočasno: reportažno siv stil / sivo, prazno življenje / siva vsakdanjost / prikazovati kaj v sivih barvah // za človeka neprijeten, dolgočasen: to so bili zanj sivi dnevi / sive, melanholične misli / svojo prihodnost vidi precej sivo ● ekspr. zaradi tega si ne delaj sivih las ne bodi v skrbeh, ne skrbi; ekspr. bilo je v sivi davnini pred zelo dolgim časom, zdavnaj; ekspr. siva eminenca kdor prikrit, iz ozadja odloča o vsem pomembnem ◊ agr. siva plesen glivična bolezen, ki se kaže kot sivkasta prevleka na zelenih delih rastline; anat. (siva) možganska skorja siva plast na površju velikih možganov z ganglijskimi celicami; siva živčna snov; bot. siva jelša jelša z gladkim sivim lubjem in na spodnji strani sivkastimi, gosto dlakavimi listi, Alnus incana; siva mušnica lističasta, mušnici podobna goba, Amanita rubescens; siva grozdna plesen glivica, ki povzroča bolezen dozorevajočih jagod vinske trte, Sclerotinia fuckeliana; geogr. Siva Istra srednja Istra, za katero je značilen fliš; med., vet. siva mrena očesna bolezen, pri kateri postane leča motna; metal. sivi grodelj grodelj s sivo prelomno ploskvijo; petr. sivi peščenjak; zool. sivi medved grizli; siva kuščarica martinček; siva penica penica rdečkasto rjavkaste barve s sivo kapico na glavi, Sylvia communis; siva podgana; siva veverica veverica z velikimi ušesi in širokim repom z belo liso na koncu, po izvoru iz Severne Amerike, Sciurus carolinensis; siva vrana kavka; siva žolna manjša siva ptica s črno progo pod kljunom; pivka sívo prisl.: sivo se oblačiti; sivo bled obraz; sivo popleskane stene / piše se narazen ali skupaj: sivo lisast ali sivolisast; sivo moder; sivo zelen; sam.: moški v sivem sivo oblečen; okras v rjavem in sivem ♪
  9.      sívček  -čka m (ȋ) ekspr. 1. siva žival, navadno osel: iz hleva je pripeljal sivčka; trmast sivček / sivček osliček 2. moški, ki ima sive lase, navadno star: dedek je bil suh sivček / zdaj sta oba že sivčka osivela, stara ◊ lov. izrastek na rogu; parožek ♪
  10.      síven  -vna -o prid. (í ȋ) nar. 1. navadno v povedni rabi nadležen, nasilen (pri prošnji, zahtevi): ne bodite tako sivni, saj boste dobili 2. nasiten, redilen: sivna jed ♪
  11.      sivína  -e ž (í) 1. lastnost sivega, siva barva: sivina neba, oči / sivina jesenskih, zimskih dni / ekspr. sivina življenja / ekspr. sivina misli 2. kar je sivo sploh: lasje so že pomešani s sivino / oblečen je bil v sivino v sivo obleko ♦ anat. siva živčna snov v osrednjem živčevju ♪
  12.      sivíti  -ím nedov. (ȋ í) knjiž. delati kaj sivo: megla sivi dan / otroci mu sivijo lase mu povzročajo velike skrbi sivíti se sivo se odražati, kazati: na severni strani se sivijo gore ♪
  13.      sivolásec  -sca m (ȃ) kdor ima sive lase: revno oblečen sivolasec; starec sivolasec ♪
  14.      skadrírati  -am dov. (ȋ) film. določiti obliko, vsebino, število kadrov: skadrirati sceno / skadrirati film ♪
  15.      skáj  -a m (ȃ) umetno usnje iz penaste snovi na vlaknati podlagi: prevleči sedeže s skajem; kovček, plašč iz skaja; neskl. pril.: skaj torbica ♪
  16.      skakáč  -a m (á) 1. žival, ki skače: konj je dober skakač ♦ zool. skakači pražuželke z dolgimi, naprej obrnjenimi nožicami na koncu zadka, s katerimi skačejo, Collembola; egiptovski skakač stepski glodavec z dolgima zadnjima nogama, ki živi zlasti v severovzhodni Afriki, Jaculus jaculus 2. žarg. športnik, ki goji skakanje; skakalec: tekmovanje skakačev 3. pripadnik srednjeveške verske sekte, ki med zamaknjenjem skače, pleše: bil je goreč skakač; preganjanje skakačev 4. šah. šahovska figura, ki se polaga na polje za dve mesti naprej in eno vstran: vzeti damo s skakačem ♪
  17.      skakálec  -lca [u̯c in lc] m (ȃ) 1. športnik, ki goji skakanje: tekmovanje skakalcev / smučarski skakalec; skakalec s palico 2. žival, ki skače: nekateri pajki so dobri skakalci ♦ zool. skakalci žuželke z dolgimi nogami, s katerimi skačejo, Saltatoria ♪
  18.      skakáštvo  -a s (ȃ) srednjeveška verska sekta, katere pripadniki v času zamaknjenja skačejo, plešejo: pojav skakaštva ♪
  19.      skákati  in skakáti skáčem, stil. skákati -am nedov., skáčite, tudi skákaj, tudi skakájte (á á á; á) 1. z odrivi, zlasti z nogami, se oddaljevati od podlage: skačem, da si okrepim noge; skakati pol metra visoko; skakati in tekati; skače kot žrebe / skakati na mestu / otroci skačejo čez potok; ptič skače z veje na vejo; skakati na vlak je nevarno / kopali so se in skakali v vodo / skakati na glavo, noge / skakati s padalom; skakati s smučmi; skakati z vrvico / pes je kar skakal, ko je zagledal gospodarja / skakati od veselja // s takimi odrivi opravljati določeno pot po zraku: vsak smučar, tekmovalec skače trikrat / skakati na sedemdesetmetrski skakalnici / skakati daleč // gojiti skakanje, ukvarjati se s skakanjem: ta padalec, smučar skače že več let 2. z odrivi se premikati: kenguru ne teče, ampak skače; skakati proti domu; skakati po eni nogi // ekspr. razposajeno, živahno tekati, navadno ob igri: otroci skačejo na dvorišču 3. nav. ekspr., s prislovnim določilom z odrivi se hitro pojavljati: napadalci so skakali izza dreves / otroci radi skačejo pred avtomobile 4. nav. ekspr., s prislovnim določilom z odrivi zelo hitro vstajati: vojaki so že ob prvih strelih skakali z ležišč / skakati na noge; skakati kvišku 5. nav. ekspr. z odrivi, z določenim namenom se premikati v položaj, kot ga izraža določilo: kričali so in skakali nanj / pes je besno skakal v tujca / sovražnik jim je skakal v hrbet 6. ekspr., s prislovnim določilom v kratkih časovnih presledkih, z določenim namenom hitro opravljati kake poti: skakati od urada do urada; ves dan sem skakal po trgovinah 7. ekspr. hitro, nenadoma se po zraku oddaljevati od podlage: iskre so skakale na vse strani / plameni so skakali s strehe na streho / njeni spretni prsti so vedno hitreje skakali po klavirju // poskakovati: žaga skače / ob udarcih so krožniki na mizi kar skakali 8. ekspr. zaradi zunanje sile, sunka se zelo hitro premikati iz določenega položaja: kazalec, priprava skače sem in tja // tako se premikati iz določenega položaja zaradi ohlapne namestitve: ni dobro pritrjeno, zato vijak, železo skače / noge mu skačejo v prevelikih čevljih 9. ekspr. hitro, naenkrat v visoki stopnji se spreminjati, naraščati in upadati: cene skačejo / temperatura skače gor in dol 10. ekspr. nenadoma prehajati z ene stvari na drugo brez neposredne notranje povezanosti: preveč skače, nič ga ne razumem / v svojih mislih, vprašanjih skače; skakati stran od snovi pogovora / ta film zelo skače od enega prizorišča na drugo ● ekspr. kako bo skakala, ko bo to izvedela zelo bo jezna; ekspr. skakati čez ojnice, čez plot biti nezvest v zakonu; ekspr. skakati komu v besedo prekinjati ga pri govorjenju; ekspr. črke mu skačejo pred očmi pri branju ima občutek, da niso pri miru; ekspr. njene misli so skakale druga čez drugo si hitro sledile in bile med seboj nepovezane; ekspr. skakati si v lase prepirati se; tepsti se; preg. mladost je norost, čez jarek skače, kjer je most ◊ šah. skakač skače se premika za dve mesti naprej in eno vstran; šport. skakati čez konja, kozo; skakati v daljino, višino; skakati v vodo; skakati s palico skakáje: ptički žvrgolijo, skakaje z veje na vejo; otrok je zbežal, skakaje čez luže skakajóč -a -e: skakajoč oditi; prišla je s skakajočim korakom ♪
  20.      skakávec  -vca m (ȃ) pripadnik srednjeveške verske sekte, ki med zamaknjenjem skače, pleše; skakač: skakavce so preganjali ◊ geogr. skakavci več zaporednih manjših slapov, značilnih zlasti za apnenčasti svet ♪
  21.      skakljáj  -a m (ȃ) 1. glagolnik od skakljati: skakljaji živalic / narediti nekaj skakljajev 2. ekspr., v prislovni rabi izraža manjšo razdaljo: za skakljaj oddaljen ♪
  22.      skála 1 -e ž (á) 1. nav. ed. trdno sprijeta kamnita gmota kot del zemeljske skorje: vklesati pot v skalo; drevo raste na skali; biti neomajen, trden kot skala / živa skala / grad na vrhu skale skalne vzpetine / ekspr. kamor se ozreš, povsod sama skala skalnat svet, skale // mn. taka gmota glede na razčlenjenost, sestavljenost: nad vasjo se dvigajo skale / ponesrečiti se v skalah 2. velik kos te gmote: od vrha gore se je utrgala skala; odvaliti, premakniti skalo; s skalami zavarovan pristaniški pomol / previsna, viseča skala 3. ekspr. odločen, nepopustljiv človek: te skale z nobenim dokazom ne premakneš / bodi skala 4. nar. štajersko trščica: skala se mu je zapičila v prst ● knjiž. skala ji leži na duši kamen ji leži na duši; ekspr. ta načrt je zadel ob skalo so mu odločno, nepopustljivo nasprotovali; ekspr. joka, da bi skalo omečil zelo ◊ petr. bele kredne skale ♪
  23.      skála 2 -e ž (á) 1. znaki na merilni pripravi, ki predstavljajo dogovorjeno enoto in izhodiščno točko; lestvica: temperaturna skala; skala tehtnice; skala na termometru; instrumenti s skalo / Celzijeva skala / merilna skala 2. del priprave z določenimi znaki, enotami: skala pri radiu se je razbila; vgraditi skalo 3. ekspr., z rodilnikom množina različnih stvari iste vrste; lestvica: bogata skala izraznih možnosti; skala čustev ◊ fiz. skala dogovorjena enota in izhodiščna točka za merjenje kake količine; mat. logaritemska skala ki temelji na logaritemski funkciji; muz. skala določena in v obsegu oktave urejena vrsta tonov; lestvica; durova, molova skala ♪
  24.      skalár  -ja m (ā) mat. količina, ki se lahko izrazi z enim samim številom: masa, temperatura in drugi skalarji; skalarji in vektorji ♪
  25.      skaláren  -rna -o prid. (ȃ) mat., v zvezah: skalarni produkt določeni produkt dveh vektorjev; skalarna količina količina, ki se lahko izrazi z enim samim številom ♪

   23.379 23.404 23.429 23.454 23.479 23.504 23.529 23.554 23.579 23.604  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA