Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

eV (18.901-18.925)


  1.      pomaránča  -e ž (ȃ) južno drevo ali grm z oranžnimi užitnimi sadovi ali njegov sad: jesti, lupiti pomaranče / nasad pomaranč / grenka pomaranča grenkega okusa za marmelado, sadni sok; jafa pomaranča jajčaste oblike z debelo lupino, rastoča na Bližnjem vzhodu ♦ etn. sekati pomaranče metati v pomaranče kovance z namenom, da se zapičijo vanje ♪
  2.      pomaránčen  -čna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na pomarančo ali pomarančevec: pomarančni krhelj; pomarančna lupina / pomarančni nasadi / pomarančni jogurt, liker / pomarančni okus / pomarančna barva oranžna pomaránčno prisl.: pomarančno rumena barva ♪
  3.      pomémben  -bna -o prid., pomémbnejši (ẹ̄) 1. ki je sam po sebi ali v odnosu do drugega tak a) da ga je treba upoštevati, nanj misliti: pomemben dogodek; pomemben podatek; pomembna novica; sporočilo je pomembno b) da lahko vpliva na določena dejstva: pomembna odločitev; pomembna odkritja; vojaško pomembni objekti; prehrana je zelo pomembna; ta slikar je pomemben za razvoj umetnosti / ta tekma je pomembna za uvrstitev v finale / za sestavo moštva so pomembni rezultati // redko nujen, pereč: rešitev pomembnih problemov; stvar je zelo pomembna, zato je ne odlašajmo 2. ki ima tak položaj, funkcijo, da lahko vpliva, odloča: pomemben funkcionar; v podjetju se čuti pomembnejšega, kot je v resnici / biti na pomembnem položaju; opravljati pomembne politične funkcije / publ. ima pomembno vlogo pri odločanju zelo vpliva na odločitev 3. s širokim pomenskim obsegom ki ima zaželeno lastnost, kakovost v najvišji meri: pomemben pisatelj; Prešeren je najpomembnejši slovenski pesnik; pomembna cesta, elektrarna; pomembno turistično središče / pri avtomobilu je najpomembnejši motor / pomemben praznik; pomembna obletnica / pomembna oseba romana glavna, osrednja // ki se mu zaradi pozitivnih lastnosti, kakovosti njegovega dela izkazuje velika čast, spoštovanje: pomembni Slovenci 4. publ. (precej) velik: ujeti pomembno število sovražnih vojakov / poneveriti pomemben znesek / organizacija je doživela pomembne spremembe pomémbno 1. prislov od pomemben: pomembno se držati; pomembno preseči povprečje 2. v povedni rabi izraža primernost, koristnost česa: pomembno je, da pridejo vsi / kot geslo olimpijskih iger pomembno je sodelovati, ne zmagati ♪
  4.      pomémbnost  -i ž (ẹ̄) lastnost, značilnost pomembnega: pomembnost podatka / pomembnost odločitve / gospodarska, vojaška pomembnost objekta / pomembnost tekme; pomembnost volitev / pomembnost funkcije, položaja / umetnik je s svojim delom potrdil svojo pomembnost ♪
  5.      pomèn  -éna m (ȅ ẹ́) 1. kar beseda vsebuje glede na označevani pojem, predmet: beseda jezik ima več pomenov; pomen te besede je nejasen / narod v današnjem pomenu besede se je izoblikoval v 19. stoletju; uporabiti besedo v drugačnem, slabšalnem pomenu ♦ lingv. dopustni, pogojni pomen veznika; izhodiščni, osnovni, prvotni pomen besede; leksikalni pomen besede ki označuje njeno vsebino; oslabljeni pomen ki izraža, da beseda, besedna zveza nima polnih pomenskih značilnosti; preneseni pomen ki ga beseda, besedna zveza dobi, če se uporabi za označitev kakega drugega pojma, predmeta, zlasti če ostane predstavno tesno povezana z izhodiščnim pomenom; slovnični pomen pomen besede, manjše jezikovne enote, ki označuje slovnične kategorije, odnose // navadno s prilastkom kar kaka jezikovna enota sploh vsebuje glede na označevani pojem, posredovano misel: simbolisti so trdili, da imajo glasovi samostojne pomene; čeprav razumem vse besede, mi pomen stavka ni jasen // navadno s prilastkom kar kaj sploh vsebuje glede na označevani pojem, posredovano misel: pomen te kretnje mi ni znan; razlagati pomen sanj / z oslabljenim pomenom prstan ima pomen zvestobe pomeni zvestobo 2. ekspr., s prilastkom, v zvezi v pomenu poudarja bistvene, tipične lastnosti česa, kot jih določa prilastek: Prešeren je pesnik v najvišjem pomenu besede; on je prijatelj v pravem pomenu / on je vojak v dobrem, slabem pomenu (besede) 3. navadno s prilastkom pozitivne lastnosti, značilnosti česa a) glede na (možni) vpliv, posledice, delovanje: ta način dela vedno bolj izgublja svoj pomen, publ. na pomenu; pripisovati čemu pretiran pomen; razpravljati o pomenu kongresa, sklepa / publ.: cesta je za razvoj področja velikega pomena; to je za človeštvo življenjskega pomena / publ. odbor bo imel pri tem odločilen pomen vlogo, vpliv b) glede na področje, dejavnost, kot jo določa prilastek: gospodarski, turistični pomen kraja / šolstvo je dejavnost posebnega družbenega pomena / publ. to je podjetje republiškega pomena 4. ekspr., v prislovni rabi, navadno v zvezi brez pomena izraža nepotrebnost česa: brez pomena je govoriti o tem, ker je že vse odločeno; nima pomena še enkrat začeti / vsaka beseda je brez pomena: ostal bo pri svojem ● knjiž. delo daje življenju pomen smisel, vrednost; knjiž. ploščice imajo olepševalni pomen namen, vlogo; pomen njegovih pesmi je zgodovinski vrednost, pomembnost; to znamenje ima že pomen simbola je že simbol ♪
  6.      pomeníti se  in poméniti se -im se dov. (ȋ ẹ́) izmenjati mnenja, misli z govorjenjem; pogovoriti se: pomeniti se o pomembnih stvareh; prijateljsko sta se pomenila ● ekspr. če se nočete sporazumeti zlepa, se bomo pomenili na sodišču bomo zadevo uredili, rešili na sodišču; ekspr. le počakaj, midva se bova drugače pomenila s teboj bom ravnal, obračunal strožje; ekspr. če bi to prej vedel, bi se kaj hitro pomenila bi ga hitro zavrnil, odslovil ♪
  7.      pomériti  -im dov. (ẹ́ ẹ̑) 1. ugotoviti, določiti, koliko dogovorjenih enot kaj obsega, vsebuje: pomeriti prostor, zemljišče / hoteli so pomeriti globino vodnjaka // ugotoviti, določiti razsežnost telesnih delov za izdelavo oblačila: pomeriti dolžino obleke / pomeriti rokav 2. ugotoviti, ali oblačilo, obutev ustreza zlasti glede na velikost: pomeriti čevlje, klobuk, obleko / pomerila je več puloverjev, a z nobenim ni bila zadovoljna 3. oceniti lego, oddaljenost cilja pred streljanjem, metanjem: lovec je pomeril in ustrelil; pomeriti s puško; dobro, slabo pomeriti / pomeriti v glavo / on je prvi pomeril name streljal 4. star. premeriti (z očmi): tujca je pomeril od nog do glave / sovražno jo je pomeril / pomeriti koga s prijaznimi očmi, pogledi ● šalj. pes mu je pomeril hlače mu je raztrgal hlače; šalj. pomeriti komu hlače natepsti ga; pog., ekspr. zamrmra in jo pomeri proti vratom gre, odide; šalj. spotaknila se je in pomerila pot padla pomériti se ekspr. tekmovati, nastopiti: na turnirju so se pomerili naši najboljši igralci; pomeriti se v alpskem smučanju / na tekmovanju so pomerili svoje moči tudi plavalci ∙ ekspr. pridi sem, da se pomeriva ugotoviva, kdo je močnejši pomérjen -a -o: dobro pomerjen strel; krilo je bilo hitro pomerjeno ∙ ekspr. hlače ti stojijo, kakor bi bile tebi pomerjene zelo dobro ♪
  8.      pomérjanje  -a s (ẹ́) glagolnik od pomerjati: pomerjanje s puško / pomerjanje čevljev, oblek; kabina za pomerjanje ♪
  9.      pomérjati  -am nedov. (ẹ́) 1. večkrat meriti: lovec je pomerjal, ustrelil pa ni / pomerjati dolžino krila, rokava 2. ugotavljati, ali oblačilo, obutev ustreza zlasti glede na velikost: pomerjati obleke, plašče; pomerjati si čevlje; dolgo si je pomerjala, preden je kupila / pomerjati (si) prstan, uhane ♪
  10.      pomêsti  -mêtem tudi -mêdem dov., pomêtel in pométel pomêtla tudi pomêdel in pomédel pomêdla, stil. pomèl pomêla (é) 1. očistiti z metlo, omelom: pomesti dvorišče, sobo, stopnice; dobro, temeljito pomesti; pomesti po kotih; pomesti in poribati tla / pomesti z brezovo metlo; pren., ekspr. burja je pometla cesto // s pometanjem odstraniti: pomesti ogorke, smeti / z roko je pometla drobtine z mize 2. ekspr. s svojim delovanjem odstraniti: burja je pometla avtomobil s ceste; vihar je pometel sneg, da so se pokazala gola pobočja 3. ekspr., navadno v zvezi z z povzročiti, narediti, da kaj ne obstaja več: družbeni razvoj bo pometel take ljudi; oblast je neusmiljeno pometla z nasprotniki; pomesti z zastarelim pojmovanjem, predsodki ● ekspr. pometel je skledo žgancev (hitro) pojedel; ekspr. pomesti nasprotnike z železno metlo odločno, neprizanesljivo, s silo jih odstraniti s kakega položaja pometèn tudi pomedèn -êna -o: pometen hodnik; vse je čisto in pometeno; nebo je kakor pometeno ♪
  11.      pomeščánjenje  -a s (ȃ) glagolnik od pomeščaniti: pomeščanjenje priseljencev ♪
  12.      pométati  -am nedov. (ẹ̄ ẹ̑) 1. čistiti z metlo, omelom: pometati dvorišče, sobo, stopnice; pometati in pomivati tla / pometati z metlo; pren., ekspr. burja pometa ceste // s pometanjem odstranjevati: pometati črepinje, ogorke 2. ekspr. pri premikanju, gibanju dotikati se česa: krilo ji pometa po tleh / lasje so ji pometali po hrbtu opletali ● ekspr. mislijo si, da lahko z njim pometajo delajo, počenjajo, kar hočejo; vsak naj pometa pred svojim pragom naj uredi najprej svoje zadeve; naj se ne vtika v tuje zadeve; preg. nova metla dobro pometa delavec, uslužbenec, zlasti višji, si na novem delovnem mestu zelo prizadeva izboljšati delo, razmere ♪
  13.      pometáti  -méčem dov., pomêči pomečíte; pomêtal (á ẹ́) 1. z metanjem spraviti z določenega mesta: odvečno blago so pometali z ladje; pometati prazne škatle stran / ekspr. razgrajače so pometali iz gostilne // s svojim delovanjem spraviti z določenega mesta: burja in nevihte pomečejo sadeže z drevja; valovi so jih pometali v morje 2. drugega za drugim vreči: bil je tako močen, da je pometal vse nasprotnike ● ekspr. neaktivne člane so pometali iz organizacije izključili; star. z naglico je pometal obleko s sebe se je slekel; ekspr. pometati iz slovarja tujke ne jih upoštevati; pog. na izpitih jih veliko pomeče negativno oceni ♪
  14.      pomežikováti  -újem [mǝž in mež] nedov. (á ȗ) 1. zapirati in odpirati oči: od močne svetlobe je kar pomežikoval 2. z zapiranjem in odpiranjem oči, zlasti enega očesa, izražati kaj, opozarjati na kaj: pomežikoval ji je in se ji smehljal; ženske so si pomenljivo pomežikovale / pomežikuje na pijačo, ki je na mizi 3. ekspr. prižigati se in ugašati; utripati: semafor je enakomerno pomežikoval // dajati vtis utripanja, ukinjanja svetlobe: zvezde pomežikujejo z jasnega neba pomežikujóč -a -e: pomežikujoč je zatrjeval, da pri stvari ni sodeloval ♪
  15.      pomíjnik  -a m (ȋ) 1. posoda za pomije: ostanke kosila so stresli v pomijnik; s praznim pomijnikom se je vračal iz hleva 2. star. pomivalna posoda, pomivalno korito: krožnike je naložila v pomijnik ♪
  16.      pomík  -a m (ȋ) glagolnik od pomikati ali pomakniti: pomik proti vratom / vsak pomik fronte za nekaj metrov je zahteval mnogo človeških žrtev ♦ strojn. dolžina, za katero se pomakne obdelovanec ali rezilno orodje pri odrezovanju na obdelovalnih strojih ♪
  17.      pomíkati 1 -am nedov. (ȋ ȋ) spreminjati čemu položaj, mesto, zlasti v eni smeri: pomikati voziček proti vratom; pomikati avtomobilsko streho nazaj in naprej; ljudje se pomikajo k vratom / sprevod se je počasi pomikal proti pokopališču / kazalec na uri se pomika proti dvanajsti uri / sonce se pomika za gore; pren. odkritja pomikajo duhovni razvoj človeštva ● čas se počasi pomika naprej počasi mineva; ekspr. pomika se proti šestdesetim kmalu bo star šestdeset let pomíkati se star. iti, hoditi: videla je, da se pomika za njo / bolj ko se je pomikal od doma, težje mu je bilo pomikáje: opazoval ga je, pomikaje se proti vratom pomikajóč -a -e: pomikajoč težek voziček, je sopel; počasi pomikajoči se oddelki; po polževo pomikajoča se vozila ♪
  18.      pomilostítven  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na pomilostitev: pomilostitveni postopek; pomilostitvena prošnja ♦ jur. pomilostitveni odlok ♪
  19.      pomiloščênec  -nca m (é) kdor je pomiloščen: izpustitev pomiloščencev ♪
  20.      pomiloščênje  -a s (é) pomilostitev: ne bodo je predlagali za pomiloščenje ♪
  21.      pomirílen  -lna -o prid. (ȋ) redko pomirjevalen: pomirilne besede / pomirilno zdravilo ♪
  22.      pomirílo  -a s (í) pomirjevalno sredstvo: jemati pomirila; zaužiti preveliko dozo pomirila ♪
  23.      pomirítven  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na pomiritev: pomiritveno prizadevanje / posredovanje pomiritvene komisije ♪
  24.      pomírjati  -am nedov. (í) 1. delovati, vplivati na koga tako, da se manj razburja, vznemirja: sin je pomirjal mater; pomirjati jeznega človeka, ponesrečenca 2. delovati, vplivati na koga tako, da svojega odklonilnega odnosa ne izraža, kaže v preveliki meri, preveč izraziti obliki: pomirjati sprte sosede / pomirjati demonstrante 3. povzročati stanje brez notranje napetosti, vznemirjenosti: čutil je, da ga njena bližina pomirja; glasba pomirja; duševno pomirjati / zeleni gozdovi pomirjajo oči pomírjati se postajati miren, umirjen: fant se pomirja // postajati manj intenziven, manj izrazit: jeza se pomirja / morje se je počasi pomirjalo umirjalo; pren. vihar v njegovem srcu se pomirja pomirjajóč -a -e: spregovoriti s pomirjajočim glasom; pomirjajoče barve; pomirjajoča kopel; prisl.: odgovarjal mu je pomirjajoče ♪
  25.      pomírjenje  -a s (ȋ) glagolnik od pomiriti: pomirjenje sprtih sosedov / iskati pomirjenje v naravi / čaj za pomirjenje; kapljice za pomirjenje (živcev) / pisateljevo pomirjenje s stvarnostjo ♪

   18.776 18.801 18.826 18.851 18.876 18.901 18.926 18.951 18.976 19.001  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA