Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

eV (1.776-1.800)



  1.      odmévati  -am nedov. (ẹ́) 1. ponavljati se, širiti se kot odmev: streli odmevajo; klici odmevajo od gor; brezoseb.: ali slišiš, kako odmeva; zavpil je, da je odmevalo od skal; pren., knjiž. materin jok ji je še vedno odmeval v srcu // nav. ekspr. glasno slišati se sploh: v daljavi odmeva grmenje topov; povsod odmeva vesela pesem; prisrčen smeh odmeva med stenami / koraki odmevajo po tlaku // v zvezi z od biti poln (odmevajočih) glasov, hrupa: dolina odmeva od vriskov; prazna hiša je odmevala od njegovih korakov; ekspr. dvorana kar odmeva od ploskanja 2. navadno s prislovnim določilom ob svojem nastanku biti predmet razpravljanja v javnosti: avtorjeva razprava je glasno odmevala tudi v tujini; nesreča je močno odmevala po vsem svetu; pozitivno, ugodno odmevati / publ. ukrep ni ugodno odmeval // knjiž. biti viden, kazati se: posledice te katastrofe bodo še dolgo odmevale; taka stališča še vedno odmevajo v slovenski literaturi / v sinovem glasu je odmevalo razočaranje / iz njenih besed je odmeval obup / najnovejše skladbe so dokaz, da je glasbeni bienale močno odmeval med našimi skladatelji zelo vplival nanjezastar. rezko je odmeval na njegova vprašanja odgovarjal odmévati se star. odmevati: koraki se glasno odmevajo po tlaku odmevajóč -a -e: odmevajoči glasovi, klici, koraki; pesem, odmevajoča od skal
  2.      odméven 1 -vna -o prid. (ẹ́ ẹ̄) 1. ki (močno) odmeva: odmevni klici / odmeven hodnik, prostor; pren., knjiž. ta film dojame le človek z odmevno duševnostjo 2. publ. ki je ob svojem nastanku predmet govorjenja, razpravljanja: odmevni politični dogodki; odmevni znanstveni izsledki / četrtkova televizijska oddaja je zelo odmevna cenjena, priznana
  3.      odméven 2 -vna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na odmev: odmevna daljava, razdalja / odmevni čas trajanje zvoka v (delno) zaprtem prostoru, ko zvočni vir preneha oddajati zvočne valove; odmevna soba soba, prirejena za dolg odmevni čas
  4.      odmévnik  -a m (ẹ̑) muz. končni, navadno razširjeni del cevi pri pihalih in trobilih: usločen odmevnik ∙ knjiž., redko gramofonski odmevnik zvočnik, ojačevalec
  5.      odmévnost  -i ž (ẹ́) lastnost, značilnost odmevnega: zvočna odmevnost; odmevnost glasov, korakov / velika odmevnost hodnika ga je motila / publ.: poskrbeti za odmevnost prireditve; odmevnost na posamezne dogodke je v ljudeh različna
  6.      odobrítev  -tve ž () glagolnik od odobriti: odobritev dopusta / odobritev kredita / predložiti kaj v odobritev; z odobritvijo vlade ♦ jur. kazenski pregon po odobritvi // kar izraža soglasje z željo, prošnjo, da se kaj dobi, doseže: dobiti odobritev
  7.      odpèv  in odpév -éva m ( ẹ́; ẹ̑) besedilo, pesem, ki se poje, ko kdo preneha peti svoje besedilo, pesem: zapeti odpev / petju solista je sledil odpev zbora ♦ muz. besedilo z melodijo, ki se v pesmi redno ponavlja zlasti na koncu verza ali kitice; refren
  8.      odpévati  -am nedov. (ẹ́) peti del besedila, ko kdo preneha peti svoj del: zbor je glasno odpeval / na paši veselo prepeva, tovariš z drugega brega pa mu odpeva
  9.      odplačevánje  -a s () glagolnik od odplačevati: odplačevanje posojila; z odplačevanjem odškodnine so v zaostanku / posoditi na obročno odplačevanje
  10.      odplačeváti  -újem nedov.) postopno plačevati dolžno vsoto: odplačevati dolg; posojilo bo odplačeval pet let / odplačevati stanovanje
  11.      odplinjeváti  -újem nedov.) mont. odstranjevati plin iz premogove plasti z zračenjem: odplinjevati rudnik; v tej jami se odplinjuje ogljikov dioksid
  12.      odpošiljátev  -tve ž () glagolnik od odpošiljati ali odposlati: vse je pripravljeno za odpošiljatev; odpošiljatev blaga; datum odpošiljatve pošiljke
  13.      odpraševálen  -lna -o prid. () teh. s katerim se odstranjuje prah: odpraševalni filtri; odpraševalna naprava
  14.      odpustítev  -tve ž () glagolnik od odpustiti: privolil je v odpustitev žalitve / odpustitev kazni / odpustitev iz službe ga je zelo prizadela odpust
  15.      odredítev  -tve ž () glagolnik od odrediti1: odreditev aretacije
  16.      odreševáti  -újem nedov.) knjiž. delati, povzročati, da kdo postane deležen notranjega miru, sprostitve: glasba odrešuje in osvobaja; odreševati človeka odrešujóč -a -e: njegov smeh je bil odrešujoč in nalezljiv; izgovoriti odrešujočo besedo; odrešujoča resnica
  17.      odrešítev  -tve ž () glagolnik od odrešiti: odrešitev človeštva // rešitev: smrt je bila zanj odrešitev iz trpljenja
  18.      odrevenélost  -i ž (ẹ́) stanje odrevenelega: čutil je, da odrevenelost počasi popušča; odrevenelost nog, rok / ekspr. zbudila se je iz blažene odrevenelosti / krčna odrevenelost ♦ med. odrevenelost težja in počasnejša gibljivost, manjša občutljivost; mrliška odrevenelost začasna otrplost, ki nastopi pri mrliču zaradi skrčitve mišic; mrliška okorelost
  19.      odrevenéti  -ím dov. (ẹ́ í) postati negiben, tog: roke so ji odrevenele; odreveneti od mraza, sedenja; ekspr.: odreveneti od strahu; ob teh besedah je odrevenela; pren. misli so mu odrevenele ♦ med. postati teže in počasneje gibljiv; postati manj občutljiv odrevenèl in odrevenél -éla -o: odreveneli prsti; stal je kakor odrevenel
  20.      odselítev  -tve ž () glagolnik od odseliti: zahtevati odselitev / prodati pohištvo zaradi odselitve / odselitev iz države
  21.      odseljevánje  -a s () glagolnik od odseljevati: prisilno odseljevanje prebivalstva / odseljevanje s kmetij; odseljevanja v mesta
  22.      odseljeváti  -újem nedov.) redko izseljevati: okupatorji so odseljevali prebivalstvo odseljeváti se zapuščati svoje bivališče: po potresu so se vaščani začeli odseljevati
  23.      odsèv  -éva m ( ẹ́) z rodilnikom 1. kar je vidno, se kaže na površini česa v zmanjšani svetlobni moči: odsev avtomobilskih luči na mokrem tlaku; odsevi plamenov v očeh / odsev sonca v šipah / opazovati odsev cvetočega drevesa v vodi // glagolnik od odsevati: odsev brez iz zelenja 2. svetloba, sij: odsev ognja se je daleč videl; bral je pri odsevu petrolejke / rdečkasti odsev sončnega zahoda 3. kar kaže razpoloženje, čustva: na obrazu je viden odsev močnih čustev; na zdravnikovem obrazu je skušala razbrati odsev misli; odsev sreče v očeh // kar kaj kaže, izraža: to gibanje je odsev duhovne krize družbe; naša stališča so odsev javnega mnenja; njegovo ravnanje je odsev novih spoznanj / knjiž. v njegovih pesmih je opaziti odsev Župančičevega sloga sled, vpliv
  24.      odsévanje  -a s (ẹ́) glagolnik od odsevati: odsevanje svetlobe / odsevanje hiš v vodi / realistično odsevanje sveta v drami
  25.      odsévati  -am nedov. (ẹ́) 1. biti viden, kazati se na površini česa v zmanjšani svetlobni moči: sončna svetloba odseva v rosi; plameni se odsevajo v njegovih očeh / svetloba plinskih svetilk je odsevala od mokrega tlaka / z oken je odsevalo dopoldansko sonce; zimsko sonce odseva v snegu / na gladini jezera odsevajo hiše // odbijati: stena odseva svetlobo / voda odseva njegovo podobo kaže // svetlo se odražati, kazati: breze odsevajo iz zelenja 2. redko svetiti, sijati: luč odseva v temo 3. kazati, izražati: pogled odseva njegova čustva; njen obraz odseva odločnost; nasmeh je odseval radost in srečo / vprašanje je odsevalo podcenjevanje / knjiž. umetnost odseva svoj čas // biti viden, kazati se v čem: ponos mu je odseval v očeh; jeza se mu odseva na obrazu / z obraza mu odsevata groza in strah / iz besed je odsevala utrujenost / knjiž. v šopku je odsevala pozna jesen ● publ. rezultati gospodarske reforme odsevajo na družbeni razvoj vplivajo odsevajóč -a -e: razumel je iz pesmi odsevajočo otožnost; v morju odsevajoče mesto; nežnost odsevajoče oči odsévan -a -o: odsevana sončna svetloba

   1.651 1.676 1.701 1.726 1.751 1.776 1.801 1.826 1.851 1.876  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA