Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

eV (17.304-17.328)


  1.      otólči  otólčem [ou̯] dov., otólci otólcite in otolcíte; otólkel otólkla (ọ́) 1. s tolčenjem, udarjanjem odstraniti: otolči sneg s čevljev / otolkli so samo nekaj mernikov pšenice otepli 2. redko obtolči: otolči posodo / otolči si kolena otólčen -a -o: ves otolčen in opraskan je prišel domov; otolčeno sadje ♪
  2.      ótonski  -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na obdobje vladanja nemških cesarjev Otonov: otonsko cesarstvo / otonski časi ♦ um. otonska umetnost umetnost od konca 10. do srede 11. stoletja, zlasti nemška ♪
  3.      otopélost  -i ž (ẹ́) stanje otopelega človeka: polastila se ga je otopelost; njegov prihod jo je zdramil iz otopelosti / čustvena, duševna otopelost ♪
  4.      otopéti  -ím dov. (ẹ́ í) 1. postati manj občutljiv za zunanje dražljaje: vsi čuti so mu otopeli; za bolečine je že otopel 2. izgubiti voljo, zanimanje za kaj: zaradi prestanega gorja je otopela; od neprestanega dela pri stroju je že skoraj otopel / duševno otopeti // pojaviti se v manjši meri, v manj izraziti obliki: ni čudno, da so mu v takem okolju otopela čustva / čut dolžnosti, odgovornosti mu je otopel; vest jim je že čisto otopela 3. redko postati top, manj oster: ostri robovi kamenja so hitro otopeli otopèl in otopél -éla -o: ostali so neprizadeti, otopeli; čustveno otopel človek; otopel za lepoto; prisl.: otopelo strmeti predse ♪
  5.      otopíti 1 -ím dov., otópil (ȋ í) 1. narediti topo, manj ostro: otopiti rezilo / otopiti ostre robove kamna 2. povzročiti, da postane kaj manj občutljivo za zunanje dražljaje: dolgotrajna bolezen je otopila čute; alkohol mu je otopil živčevje 3. povzročiti, da kdo izgubi voljo, zanimanje za kaj: trdo življenje ga je otopilo // povzročiti, da se kaj pojavi v manjši meri, v manj izraziti obliki: dogodek mu je otopil občutek krivde / to okolje mu je otopilo vest otopljèn -êna -o: otopljena konica; njena čustva so bila nekam otopljena ♪
  6.      otrdíti  -ím dov., otŕdil (ȋ í) 1. narediti, da postane kaj trdo, trše: otrditi platno s škrobom; otrditi rezilo s kaljenjem 2. povzročiti, da postane kaj manj gibljivo, manj prožno: mraz mu je otrdil prste 3. ekspr. povzročiti, da postane kdo trd, brezčuten: pogosti taki prizori so ga otrdili / prevzetnost ji je otrdila srce ♪
  7.      otrebíti  in otrébiti -im, tudi otrébiti -im dov. (ȋ ẹ́; ẹ́) odstraniti odvečno iz česa: otrebiti mlad gozd; otrebiti ledino kamna / otrebiti ribe odstraniti drobovje / otrebiti solato / otrebiti drevje mahu, vej odstraniti mah, veje; otrebiti pot očistiti otrebíti se in otrébiti se, tudi otrébiti se izločiti neprebavljene delce hrane skozi črevo; iztrebiti se: bolnik se je otrebil ◊ čeb. čebele se otrebijo se iztrebijo, ko prvič spomladi izletijo iz panja; vet. otrebiti se izločiti po porodu plodove ovojnice iz maternice otrébljen -a -o: otrebljen gozd; otrebljena solata ♪
  8.      otrésanje  -a s (ẹ́) glagolnik od otresati: otresanje prahu s čevljev / otresanje sadnega drevja / otresanje z glavo ● pog., slabš. otresanje jezika kritiziranje, ugovarjanje ◊ šport. otresanje mišic gibi za sproščanje mišic ♪
  9.      otrésati  -am nedov. (ẹ́) 1. s tresenjem odstranjevati s česa: otresati prah s čevljev; otresati sadje z drevja; z vej se je otresal sneg / otresati pepel s cigare / otresati klobuk, plašč; otresati s snegom pokrite veje 2. nav. ekspr. delati hitre, sunkovite gibe, navadno zaradi neugodja: pes je otresal z glavo in divje renčal ● pog., slabš. jezik otresati kritizirati, ugovarjati; otresati jezo na koga, nad kom stresati; že spet sitnost otresa stresa otrésati se 1. ekspr., navadno z rodilnikom prizadevati si, da kdo odide, se oddalji: težko se je otresala vsiljivcev; na vse načine se je otresala spremljevalca // delati, povzročati, da kaj pri kom preneha obstajati, ne nastopi: otresati se strahu, žalosti / otresa se misli nanj; otresati se skrbi / otresa se vseh dolžnosti, obveznosti / otresati se starih navad 2. odklanjati, ne marati: otresati se hvale, priznanja ● pog., ekspr. spet se otresa nanj ga zmerja, ošteva; ekspr. otresa se nad njegovimi strokovnimi izrazi se jezi, jih kritizira; ekspr. kar naprej se nekaj otresa izraža nezadovoljstvo, nesoglasje ♪
  10.      otrésniti  -em dov. (ẹ́ ẹ̑) z enkratnim sunkom stresti, otresti: otresnila je mokro krilo / ekspr. nejevoljno je otresnil z glavo; konj je otresnil z grivo otrésniti se zastar. odgovoriti, reči: lažeš, se otresne ♪
  11.      otresováti  -újem nedov. (á ȗ) star. otresati: otresovati sneg z vej / hiteli so otresovati drevje, da se ne bi polomilo ♪
  12.      otrésti  otrésem dov., otrésite in otresíte; nam. otrést in otrèst (ẹ́) 1. s tresenjem odstraniti s česa: otresti prah z obleke; otresti sadje z drevja; z vej se je otresel sneg / otresti pepel s cigarete / otresti krpo; otresti plašč; otresel je zasnežene veje 2. nav. ekspr. narediti hiter, sunkovit gib, navadno zaradi neugodja: vola sta otresla z glavo; kokoš se je otresla in pila naprej / otresti z ramo zmigniti, skomigniti ● ekspr. tega fanta pa niso otresli s tepke je bister, prebrisan; otresti jezo na koga, nad kom stresti; star. otrok je bilo pri hiši, kot bi hruško otresel zelo veliko otrésti se 1. ekspr., navadno z rodilnikom narediti, povzročiti, da kdo odide, se oddalji: otresti se nezaželenega gosta; komaj se je otresla spremljevalca znebila // narediti, povzročiti, da kaj pri kom preneha obstajati, ne nastopi: otresti se bolezni; otresti se strahu, žalosti / otresti se neprijetnih misli, skrbi / otresel se je vseh dolžnosti, obveznosti / ne more se otresti starih navad 2. zastar. odgovoriti, reči: ne grem, se je otresel ● star. spet se je otresla nanj ga je ozmerjala, oštela; ekspr. sovražnikov so se otresli so jih premagali, uničili ♪
  13.      otrínjati  -am nedov. (í) odstranjevati ogorek: otrinjati trsko / otrinjati gorečo svečo / otrinjati cigareto / otrinjati pepel po tleh otresati ♪
  14.      otŕkati  -am dov. (r̄ ȓ) 1. z rahlim udarjanjem odstraniti s česa: otrkati sneg s čevljev / otrkati pepel iz pipe iztrkati / škornje je otrkal ob prag 2. obtrkati: otrkal je zid, da bi ugotovil njegovo trdnost ♪
  15.      otrkávati  -am nedov. (ȃ) 1. z rahlim udarjanjem odstranjevati s česa: otrkavati blato, sneg s čevljev / otrkavati čevlje ob prag 2. obtrkavati: otrkavati steno, strop ♪
  16.      otróbov  -a -o (ọ̑) pridevnik od otrob: otrobova krma ♪
  17.      otročájnar  -ja m (ȃ) ekspr., redko otrok: gruča otročajnarjev je stala na bregu in se smejala ♪
  18.      otróčji  -a -e prid. (ọ́) 1. navadno v povedni rabi po govorjenju, miselnosti ali ravnanju podoben otroku: mlada je še in precej otročja / otrok je za svoja leta še otročji ni tak, kot se za njegovo starost pričakuje; ekspr. tako gledanje se nam zdi otročje nezrelo, neresno 2. star. otroški: spomini na otročja leta / otročji čevlji; otročje igrače otróčje prisl.: bil je otročje vesel; to je otročje lahko narediti; po otročje govoriti; sam.: ekspr. gre mu na otročje postaja otročji ♪
  19.      otròk  -ôka m, mest. ed. otrôku in otróku, mn. otrôci otrók otrôkom otrôke otrócih otróki (ȍ ó) 1. deček ali deklica v prvih letih življenja: otrok je zaspal; negovati, pestovati, previjati otroka; vzgajati otroke; posvojiti otroka; rada je pri otrocih, z otroki; lažnivi, razvajeni otroci; lep, zanemarjen, zapuščen otrok; duševno nerazvit otrok; cepljenje otrok proti davici; vzgoja in varstvo otrok; skrb za otroke; jokal je kot otrok močno, brez obvladovanja / otrok že hodi zna hoditi; pog. vzeti otroka za svojega posvojiti ga; ekspr. pusti ga, saj je še napol otrok / ekspr. čudežni otrok ki že zelo zgodaj pokaže nadpovprečno nadarjenost; delavski, kmečki, mestni otroci; domski otrok v domu vzgojen in odrasel otrok; predšolski, šoloobvezni otroci 2. človeški potomec v odnosu do staršev: dati otroka v rejo, varstvo; dobiti, roditi otroka; imata dva otroka; bila jima je dober, ubogljiv otrok; to je njun edini otrok; ima tri nepreskrbljene otroke; nezaželen otrok; ekspr. otrok ljubezni spočet iz ljubezni, želje staršev; to so otroci iz prvega zakona, od prve žene; vabljeni so bili starši z otroki; družina brez otrok; ekspr. ostala je sama s kopo otrok; skrbi zanj kakor za svojega otroka / nezakonski otrok ki ni rojen v zakonski zvezi // nav. ekspr. (človeški) plod: pri pregledu nosečnice so ugotovili, da se otrok pravilno razvija / v šestem mesecu nosečnosti je izgubila otroka je imela splav; vznes. ona nosi otroka pod srcem je noseča; odločila se je, da bo otroka odpravila povzročila izzvani splav / nedonošen otrok 3. knjiž., ekspr., z oslabljenim pomenom izraža, da je osebek v veliki meri deležen lastnosti, stanja, značilnosti, kot jih določa samostalnik: on je otrok fantazije; otrok revščine / on je otrok narave / otroci luči, svetlobe veseli, vedri otroci 4. knjiž., redko, z rodilnikom rezultat, sad: uspeh je otrok truda in vztrajnosti ● evfem. otrok je moker je naredil malo potrebo v obleko, posteljo; ekspr. razumi vendar, saj nisi otrok si odrasel človek; ekspr. ne bodi tak otrok tako otročji, neumen; ekspr. poročila sta se, ker je bil otrok že na poti ker je bila ona noseča; ekspr. že pet mesecev je noseča, pa se otrok še ni oglasil premaknil, zganil; pog. ne mara otroka noče zanositi, roditi; star. otrok je pri hiši, kot bi hruško otresel zelo veliko; knjiž. dati, darovati življenje otroku roditi ga; nižje pog. nič ni naredil pri hiši, samo jedel je in ji delal otroke povzročal, da je zanosila, čeprav tega ni želela; star. otroka ima pri prsih doji ga; pog. napravil ji je otroka povzročil, da je zanosila, čeprav tega ni želela; knjiž. žena mu je dala, podarila otroka rodila; ekspr. odstaviti otroka prenehati dojiti; ekspr. štorklja je svojega otroka pregnala iz gnezda mladiča; ekspr. pričakuje otroka je noseča, bo rodila; nar. levi otroci ki jih ima poročen moški z žensko, s katero ni v zakonski zvezi, nezakonski otroci; ekspr. on je velik otrok otročji, naiven; ekspr. to ve, zna vsak otrok je splošno znano; je zelo lahko, preprosto; knjiž., ekspr. bil je pravi otrok svojega časa človek s tipičnimi značilnostmi časa, razmer, v katerih je živel, ustvarjal; veliko babic — kilav otrok kjer sodeluje preveč ljudi, ni pravega uspeha; preg. majhni otroci — majhne skrbi; preg. kakršni starši, taki otroci ◊ jur. legitimirati otroka pozakoniti; med. debilen otrok lahno duševno nerazvit; defekten otrok telesno ali duševno nerazvit; ped. razvojno moten otrok oviran v normalni rasti, vzgoji ♪
  20.      otrôkov  -a -o prid. (ó) nanašajoč se na otroka: otrokov glas; otrokov duševni razvoj; otrokova nesamostojnost / bil je otrokov skrbnik ♪
  21.      otróški  -a -o prid. (ọ́) nanašajoč se na otroke: otroški organizem; otroška domišljija; otroška lahkomiselnost, nagajivost, trma; otroško veselje / otroški govor, jezik / otroška doba; tu je preživel svoja otroška leta / otroške bolezni bolezni, ki se pojavijo zlasti v otroški dobi / pel je otroški zbor; razstava otroških risb / otroški čevlji; otroški voziček; otroške igrače, slikanice; otroška obleka, postelja, soba; otroško igrišče / otroški film / otroški dispanzer; otroški vrtec ustanova za varstvo in vzgojo predšolskih otrok; otroški zdravnik; otroške jasli zlasti prva leta po 1945 ustanova za varstvo in vzgojo najmlajših otrok; otroška klinika; otroško varstvo / otroški dodatek dodatek, izplačan upravičenim zavarovancem za otroke // nav. ekspr. tak kot pri otroku: mati je imela čisto otroški obraz; ima še otroško pisavo neizpisano, okorno ● ekspr. otroška bolezen samoupravljanja začetne pomanjkljivosti, napake; nar. žena je v otroški postelji je pred kratkim rodila; ekspr. čudil se je takim besedam iz otroških ust besedam, ki jih je izrekel otrok ◊ gastr. otroški piškoti piškoti iz biskvitnega testa v obliki osmice; med. otroška paraliza virusna bolezen, navadno z ohromitvami otróško prisl.: otroško se veseliti; bil je otroško zaupljiv; sam.: nekaj otroškega je bilo na njenem obrazu ♪
  22.      otŕplica  -e ž (ȓ) knjiž., redko otrplost, odrevenelost: zdramiti se iz otrplice ♪
  23.      otŕplost  -i ž (ŕ) stanje otrplega: otrplost roke je popustila / zimska otrplost plazilcev in žuželk ♦ med. težja in počasnejša gibljivost; manjša občutljivost ♪
  24.      otŕpnjenost  -i ž (ȓ) redko otrplost: odrevenelost in otrpnjenost / ni si znal odgovoriti, od kod ta čustvena, umska otrpnjenost ♪
  25.      Óttov  -a -o [otov] prid. (ọ̑) strojn., v zvezi Ottov motor in ottov motor motor z notranjim zgorevanjem, pri katerem se uporablja kot pogonsko sredstvo bencin ali plin: vgraditi Ottov motor ♪

   17.179 17.204 17.229 17.254 17.279 17.304 17.329 17.354 17.379 17.404  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA