Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

eV (16.926-16.950)


  1.      oplèsk  tudi oplésk -éska m (ȅ ẹ́; ẹ̑) tanka prevleka, ki nastane s pleskanjem: oplesk vhodnih vrat se lušči; svež oplesk / oljnati oplesk; pren., ekspr. avtor je dal meščanskemu nacionalizmu socialističen oplesk ♪
  2.      oplétati  -am nedov. (ẹ̑) 1. pletoč delati, da je kaj obdano s podolgovato, upogljivo stvarjo: opletati steklenice; pajek je opletal cvete s pajčevino // delati, da pride kaka podolgovata, upogljiva stvar večkrat okrog česa: opletati vrv okoli debla 2. rastoč pokrivati površino: zidove opleta stoletni bršljan; srobot se opleta čez skale // biti, obstajati okrog česa: lovorov venec mu opleta čelo 3. delati neurejene, navadno krožnim podobne gibe: opletati z nogami, rokami; nesmiselno je opletal okrog sebe / vol opleta z repom; metulj je opletal s krilci // delati, povzročati, da se kaj neurejeno giblje: veter opleta z ohlapnim šotorom / natakar je opletal s prtičem 4. viseti in se neurejeno gibati: čutarica mu opleta ob stegnu / dolge kite ji opletajo po hrbtu / preširoka obleka opleta okrog nje; hlače mu opletajo okrog suhih nog 5. nepravilno, nihajoč se gibati, delovati zaradi ohlapne, nepravilne namestitve: levo kolo je opletalo; močno, rahlo opletati / tovornjak opleta s prikolico / dojenčku glava še opleta 6. ekspr. opotekaje se hoditi: z zadnjimi močmi je opletala za njim; opleta po cesti kot pijan / najej se, saj komaj še opletaš hodiš // muditi se, zadrževati se: kaj tako dolgo opleta po hiši / pojdimo, kaj bi še opletali se obotavljali 7. ekspr. udarjati, tepsti: opletati koga z bičem; opletal je z gorjačo po hrbtih; dečki so se opletali z vejami ● star. imela je šest služabnic, ki so jo opletale česale, ji spletale lase; ekspr. zmeraj nekaj opleta okoli zdravnikov hodi; opletati z ekspr. rad opleta z besedami veliko, a vsebinsko prazno govori; slabš. v svojih govorih je veliko opletal z dolžnostjo jo je omenjal, govoril o njej; slabš. opletati z jezikom opravljati, obrekovati; ekspr. ne dovolim, da bi opletali z menoj samovoljno, brezobzirno ravnali oplétati se ekspr. 1. hoditi, zadrževati se kje: pastir se je počasi opletal med živino; pren. sto misli se ji opleta po glavi 2. ukvarjati se, navadno s čim neprijetnim, težavnim: s tem delom se že dolgo opleta / pojdi, kaj bi se še opletal z njimi / opleta se in žene, da dovolj zasluži ● ekspr. noge se mi že opletajo od utrujenosti, slabosti že težko hodim; ekspr. to se ti bo še opletalo bo imelo slabe, neprijetne posledice; ekspr. vprašali so ga tako, da se ni mogel nič opletati izmikati opletajóč -a -e: nerodni, opletajoči koraki; hlače z opletajočimi hlačnicami ♪
  3.      opléti  oplévem dov., tudi oplevíte; oplél (ẹ́) 1. s puljenjem odstraniti plevel: okopati in opleti / opleti korenje / opleti grede; njivo je bilo treba pred žetvijo opleti / opleti travo na grobu; pren., ekspr. med njimi bom zasejal sovraštvo, ki ga ne bo nihče oplel 2. nepreh., pog., navadno s prislovnim določilom izraža prenehanje določenega razmerja, dejavnosti; opraviti: kot pevec si oplel / če bo videl, da se ga bojiš, si oplel; midva sva oplela; pri njej si oplel oplét -a -o: skrbno oplet vrt ♪
  4.      oplézati  -am dov. (ẹ̑) s plezanjem priti na več mest: vsa drevesa opleza ♪
  5.      oplitvéti  -ím dov. (ẹ́ í) knjiž. postati plitev: jarek je oplitvel, ker ga niso čistili / zaradi slabe družbe je oplitvel ♪
  6.      opljúniti  -em dov. (ú ȗ) nar., v zvezi opljuniti (si) roke pljuniti (si) v roke: Zdajci .. si je zavihal rokave in si opljunil roke (F. Bevk) ♪
  7.      oplódba  -e ž (ọ̑) knjiž. oploditev: umetna oplodba / oprašitev in oplodba ajde ♪
  8.      oplóden  -dna -o prid. (ọ̄) v zvezah: fiz. oplodni reaktor jedrski reaktor, v katerem se naravni torij ali uran spremenita tako, da ju je mogoče uporabiti kot jedrsko gorivo; gozd. oplodna sečnja sečnja na zemljišču, kjer je že zraslo in se utrdilo mlado drevje; postopna sečnja ♪
  9.      oplodítven  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na oploditev: oploditveni proces / oploditvena sposobnost ♪
  10.      oplódnja  -e ž (ọ̑) knjiž. oploditev: opraviti oplodnjo; slaba oprašitev in oplodnja trte / umetna oplodnja ♪
  11.      oplôščiti  -im tudi oploščíti -ím dov., oplôščil tudi oplóščil (ō ȏ; ȋ í) knjiž., redko nekoliko sploščiti: z udarcem oploščiti predmet; cev se je oploščila oplôščen -a -o tudi oploščèn -êna -o: oploščeno telo ♪
  12.      ópna  -e ž (ọ̄) 1. na obod napeta tanka prožna plast kakega tkiva, ki more nihati: opna se je predrla, raztrgala / opne v ušesih / opna na bobnu // teh. na obod napeta, pritrjena tanka prožna ploščica, ki more nihati: opna v slušalki, zvočniku; kovinska opna 2. tanka plast snovi, skozi katero more pronicati plin, tekočina: pronicanje plina skozi opno 3. knjiž. tapeta, stenska obloga: stena je bila prevlečena s srebrnimi opnami / stenske opne ♪
  13.      opogúmiti  -im dov. (ū ȗ) narediti, da postane kdo pogumen: skušala ga je opogumiti; ko je to videl, se je opogumil / opogumil se je in jo zasnubil / njene besede so ga opogumile opogúmljen -a -o: nekoliko opogumljen je nadaljeval z delom ♪
  14.      opòj  -ôja m (ȍ ó) nav. ekspr. 1. kar povzroča stanje čutnega in duševnega ugodja: pijača je zanj opoj; blaženost opoja / v knjigah išče opoja; iz glasbila je znal izvabljati čudovit opoj; ljubezenski, zimski opoj // redko opojnost: opoj rož / opoj antične kulture 2. stanje čutnega in duševnega ugodja: opoj počasi izginja in spet se začenja vsakdanje življenje; vdajati se opoju; biti v opoju; to je storil v opoju svatovskega razpoloženja ♪
  15.      opójen  -jna -o prid. (ọ̄) ki povzroča pijanost: opojna pijača ♦ bot. opojno trebelje rastlina s pernatimi listi in belimi cveti v kobulih, Chaerophyllum temulum // nav. ekspr. ki povzroča stanje čutnega in duševnega ugodja: opojen duh vrtnic / zvok njenih besed je bil opojen; prevzemale so ga opojne misli; opojna pomlad; opojne sanje opójno prisl.: ajda opojno diši; opojno sladek poljub ♪
  16.      opojênost  -i ž (é) nav. ekspr. stanje čutnega in duševnega ugodja: ljubezenska opojenost; čas sreče in opojenosti ♪
  17.      opojílo  -a s (í) knjiž. sredstvo, ki povzroča stanje čutnega in duševnega ugodja: uživanje mamil in opojil; glasba deluje nanj kot opojilo / nagnjenje do opojil alkoholnih pijač ♪
  18.      opojíti  -ím dov., opójil (ȋ í) 1. povzročiti pijanost: vino ga je opojilo 2. nav. ekspr. povzročiti stanje čutnega in duševnega ugodja: duh teh rož človeka opoji / glasba jih je popolnoma opojila; opojila ga je misel, da bo doma opojèn -êna -o: opojen človek; opojen od vonja cvetoče ajde; ves je opojen od sreče, uspeha ♪
  19.      opójnost  -i ž (ọ̄) lastnost, značilnost opojnega: opojnost pijače / ekspr.: opojnost besed, petja; opojnost pomladi // nav. ekspr. stanje čutnega in duševnega ugodja: prevzemala ga je opojnost; uživati v opojnosti in miru / čutna, duševna opojnost ● knjiž. predajati se beli opojnosti veselju, športu v zimski naravi ♪
  20.      opóldan  -dnéva [u̯d] m (ọ̑ ẹ̑) redko poldan, poldne: do opoldneva je končal delo ♪
  21.      opóldne  -dnéva [u̯d] s (ọ̑ ẹ̑) ed., redko poldan, poldne: ura je kazala opoldne ♪
  22.      opóldne  [u̯d] prisl. (ọ̑) sredi dneva med sončnim vzhodom in zahodom, ob 12. uri: nosila mu je hrano zjutraj, opoldne in zvečer; dela od osmih do opoldne; položaj sonca opoldne; pred jutri opoldne ga ne bo ♪
  23.      opomín  -a m (ȋ) glagolnik od opomniti: a) materini opomini niso zalegli; ni dovzeten za opomine; neupravičeni, ostri opomini b) kljub učiteljevim opominom je še naprej motil pouk / ta dogodek je bil zanjo hud opomin c) preslišal je njegov opomin, naj mu vrne knjigo / to naj ti bo v opomin v opozorilo ● zastar. opomin na to mu ni bil prijeten spomin ◊ jur. opomin (pismeno) izražena zahteva, da kdo izpolni opuščeno obveznost; disciplinski ukrep zaradi kršitve delovne discipline; šol. ima opomin iz matematike nekdaj pri ocenjevalni konferenci je bilo ugotovljeno, da ni pozitivno ocenjen ♪
  24.      opomínjanje  -a s (í) glagolnik od opominjati: opominjanje učencev zaradi nereda ♪
  25.      opomínjati  -am nedov. (í) 1. izražati nejevoljo, nezadovoljstvo s kom zaradi njegovega negativnega dejanja, ravnanja: mati je opominjala sina; opominjati učenca zaradi malomarnosti; opominjal ga je, ker je govoril nespodobno / ne laži, jo je opominjal // izražati željo, zahtevo, da kdo a) opusti kako negativno dejanje, ravnanje: zaman ga je opominjala, naj neha preklinjati b) izpolni opuščeno obveznost: večkrat ga je opominjal, naj mu vrne dolg 2. raba peša opozarjati: učitelj je opominjal učence na napake / opominjal ga je, da mu preti nevarnost 3. star. pripominjati, omenjati: najbrž ni treba opominjati, da je bilo takrat mesto čisto drugačno 4. zastar. spominjati: ne bom te več opominjala tega; rad se je opominjal tistih dni opominjajóč -a -e: sam sebe opominjajoč; opominjajoče besede ♪

   16.801 16.826 16.851 16.876 16.901 16.926 16.951 16.976 17.001 17.026  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA