Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

e (92.159-92.183)


  1.      žganína  -e ž (í) 1. knjiž. žgana pijača: steklenica žganine 2. arheol. ostanki sežganega trupla ♪
  2.      žgánjar  -ja m (ȃ) ekspr. kdor (rad) pije žganje: vpitje žganjarjev ♪
  3.      žgánjar  in žganjár -ja m (ȃ; á) kdor se (poklicno) ukvarja z žganjarstvom: žganjarji in vinarji ♪
  4.      žganjaríja  -e ž (ȋ) star. točilnica žganja; žganjarna: srečala sta se v žganjariji ♪
  5.      žganjáriti  -im nedov. (á ȃ) ekspr. kuhati žganje: žganjarila sta dolgo v noč ♪
  6.      žganjárna  -e ž (ȃ) 1. točilnica žganja: bil je natakar v žganjarni 2. obrat za predelovanje zlasti sadja v žganje: delati v žganjarni ♪
  7.      žganjárnica  -e ž (ȃ) star. točilnica žganja; žganjarna: pijanci so posedali v žganjarnici ♪
  8.      žgánjarski  -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na žganjarje, pivce: žganjarska družba ∙ šalj. žganjarski bratec kdor rad pije žganje ♪
  9.      žgánjarski  in žganjárski -a -o prid. (ȃ; á) nanašajoč se na žganjarje ali žganjarstvo: žganjarska opravila / žganjarski kotel valjasto oblikovan kotel s kapo in hladilnimi cevmi za kuhanje žganja ♪
  10.      žgánjarstvo  in žganjárstvo -a s (ȃ; ȃ) gospodarska dejavnost, ki se ukvarja s predelovanjem zlasti sadja v žganje: žganjarstvo in vinarstvo ♪
  11.      žganjíca  in žganíca -e ž (í) nar. žganje: kuhati, piti žganjico; požirek žganjice; duh po žganjici ♪
  12.      žgáti  žgèm nedov., žgál (á ȅ) 1. delati, povzročati, da kaj gori: žgati drva, veje / žgati ogenj kuriti // imeti kaj na ognju, žerjavici, da tli in oddaja dim, vonj: žgati brinove jagode, kadilo 2. delovati na kaj z veliko vročino: žgati apnenec, les; žgati kavo pražiti / sonce je žgalo platneno streho močno segrevalo ♦ metal. žgati rudo segrevati jo, da se odstrani iz spojin kemično vezana voda, razpadejo karbonati // s tem pridobivati: v teh gozdovih so žgali oglje / žgati kope / žgati apno 3. z močnim segrevanjem delati odpornejše, trdnejše: žgati konice kolov; žgati opeko, posodo iz gline 4. povzročati bolečino z zelo vročimi, žarečimi predmeti: žgali so ga z iglami, cigaretnimi ogorki / med zasliševanjem so ji žgali podplate 5. povzročati občutek, podoben bolečini ob dotiku zelo vročih, žarečih predmetov: to mazilo žge; žganje žge v grlu / svetloba je žgala v oči / rana jo je začela žgati / ekspr. žeja jih žge // ekspr. povzročati hude duševne bolečine: krivica, ljubosumje žge; njegov pogled mi je žgal dušo; žaljive besede so ga žgale v srcu; brezoseb. v prsih me žge; ta sramota ga je žgala kot žerjavica / žge ga želja, da bi videl čim več sveta; pohlep jo je žgal 6. nepreh. zelo pripekati: sonce žge že ves teden / ekspr. že dalj časa žge huda vročina je zelo vroče 7. sežigati: žgati drva, bukove trske; žgati stara pisma 8. star. imeti prižgano: pri njih cele noči žgejo luč; sedela sta na peči in žgala svečo ● star. žgati tobak kaditi; star. žgati žganje kuhati; pog. žgati po sovražniku streljati žgáti se 1. zaradi prevelike vročine se uničevati: potica se žge / na vroči peči se obleka žge 2. ekspr. biti, zadrževati se na soncu, v vročini: poleti se je rad žgal žgóč -a -e 1. deležnik od žgati: žgoč pogled; žgoč udarec; žgoča bolečina; žgoča žeja; žgoča želja; žgoče sonce 2. publ. nujen, pereč: obravnavati žgoče probleme; reševanje žgočih vprašanj 3. ekspr. oster, nepopustljiv: žgoča družbena kritika; to je predmet žgočih razprav; prisl.: žgoče gledati; žgoče sijati žgán -a -o: žgana glina; žgana opeka ∙ žgano apno negašeno apno; zastar. žgano vino žganje ♦ arheol. žgani grob grob s sežganimi ostanki mrliča; gastr. žgani sladkor rjava snov, ki nastane s praženjem sladkorja; žgana pijača alkoholna pijača, zlasti iz sadja, grozdja, dobljena navadno z destilacijo po končanem vrenju; um. žgana siena rdečkasto rjav pigment; sam.: stopimo na kozarček žganega žgane pijače, žganja; rad bi spil nekaj žganega ♪
  13.      žíca  -e ž (í) dolg, tanek kovinski izdelek, navadno okroglega prereza: žica se pretrga, stali; napeti, preščipniti žico; povezati, preplesti z žico; bakrena, jeklena žica; drobna, tanka žica; izolirana, pocinkana žica; debelina, prerez žice; svitek žice; ogrodje, mreža iz žice / bodeča žica; brzojavne, telefonske žice; parketna žica za čiščenje, drgnjenje parketa ∙ ekspr. glas onkraj žice je utihnil sogovornik pri telefonskem pogovoru ♦ elektr. dovodna žica ki dovaja električno energijo; pramenasta žica iz zelo tankih sukanih žic; fiz., teh. uporovna žica z veliko ohmsko upornostjo za izdelovanje uporov; metal. valjana, vlečena žica; teh. varilna žica dodajni material pri varjenju v obliki žice ♪
  14.      žícar  -ja m (ȋ) žarg. kdor si z vztrajnimi prošnjami, prigovarjanjem prizadeva priti do česa: fant je dober žicar ♪
  15.      žícarski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na žicarje ali žicanje: spremeniti žicarske navade / žicarska skupina fantov ♪
  16.      žícati  -am nedov. (ȋ) žarg. z vztrajnimi prošnjami, prigovarjanjem prizadevati si priti do česa: hodi okrog in žica; žicati za cigarete, denar / žica jo, naj gre z njim ♪
  17.      žíčar  -ja m (ȋ) nestrok. ličinka hrošča pokalice, ki objeda korenine, gomolje poljskih in vrtnih rastlin, strok. struna: uničevanje žičarjev ♪
  18.      žičár  -ja m (á) delavec v žičarni: v tovarni potrebujejo več žičarjev ♪
  19.      žičárna  -e ž (ȃ) obrat za izdelovanje žice: delati v žičarni ♪
  20.      žíčast  -a -o prid. (í) 1. podoben žici: žičasta vlakna 2. ki je iz žice: žičasta mreža ♪
  21.      žíčka  -e ž (í) manjšalnica od žica: zamenjati pretrgano žičko; povezati z žičko; bakrena žička ♪
  22.      žíčnat  -a -o prid. (ȋ) ki je iz žice: žičnat podstavek; žičnata ščetka; žičnato sito ♪
  23.      žíčnica  -e ž (ȋ) 1. naprava za prevoz oseb ali tovora, pri kateri se breme pomika po vrvi, napeti med podporami: zgraditi žičnico; peljati se z žičnico; obratovanje žičnice; zgornja postaja žičnice / enosedežna žičnica osebna žičnica, ki ima na določeni razdalji po en sedež; kabinska žičnica; krožna žičnica osebna žičnica, pri kateri se kabine ali sedeži gibljejo med postajama v isti krožni smeri; nihalna žičnica pri kateri se vlečna vrv pri eni vožnji premika naprej, pri drugi nazaj ♦ mont. jamska žičnica za prevoz premoga, rude v rudniku; teh. težnostna žičnica po kateri se premika tovor zaradi lastne teže 2. navadno v zvezi hmeljna ali hmeljska žičnica ogrodje iz drogov in žic za oporo hmeljevim trtam: postaviti hmeljno žičnico ♪
  24.      žíčničar  -ja m (ȋ) kdor se poklicno ukvarja s prevažanjem oseb ali tovora z žičnico: usposabljati žičničarje; mehaniki in žičničarji // publ. podjetje, ki se ukvarja s takim prevažanjem: dogovori med žičničarji ♪
  25.      žíčničarski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na žičničarje ali žičničarstvo: žičničarsko podjetje / žičničarski strojnik ♪

   92.034 92.059 92.084 92.109 92.134 92.159 92.184 92.209 92.234 92.259  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA