Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

e (92.009-92.033)


  1.      zvončárka  -e ž (á) žival, ki nosi zvonec in vodi čredo: vsa čreda je šla za zvončarko / krava zvončarka ♪
  2.      zvončárski  -a -o prid. (á) nanašajoč se na zvončarje ali zvončarstvo: zvončarska delavnica / zvončarska obrt ♪
  3.      zvončárstvo  -a s (ȃ) zvončarska obrt: izumiranje zvončarstva ♪
  4.      zvônčast  -a -o prid. (ó) podoben zvoncu: zvončast cvet / obleka z zvončastimi rokavi; zvončaste hlače hlače, ki imajo hlačnice spodaj razširjene / šotori zvončaste oblike zvônčasto prisl.: zvončasto krojen plašč ♪
  5.      zvončást  -a -o prid. (ȃ) nar. gorenjsko, navadno v zvezi zvončasta krava krava, ki nosi zvonec in vodi čredo: zvončasta krava je hodila pred vsemi; sam.: za zvončasto je šla vsa čreda ♪
  6.      zvončíca  -e ž (í) bot. rastlina z nedeljenimi listi in zvonastimi, navadno modrimi, vijoličastimi cveti v različnih socvetjih, Campanula: nabirati zvončice / Zoisova zvončica in zoisova zvončica ♪
  7.      zvončkáti  -ám nedov. (á ȃ) star. zvončkljati: kraguljčki, zvončki zvončkajo / pred njimi je šel ministrant in zvončkal ♪
  8.      zvončkljáti  -ám nedov. (á ȃ) 1. dajati kratke, visoke, zveneče glasove: kraguljčki zvončkljajo; zvončki na saneh zvončkljajo // povzročati kratke, visoke, zveneče glasove: zvončkljati s kozarci, z žlicami; zvončkljati z zvonci / ekspr. veter je zvončkljal s suhimi stebli 2. ekspr. narahlo zvoniti: kravji zvonci zvončkljajo; brezoseb. nekje daleč je zvončkljalo zvončkljáje: ključi so zvončkljaje padli na tla zvončkljajóč -a -e: zvončkljajoč smeh ♪
  9.      zvônčnica  -e ž (ȏ) bot. rastlina z nedeljenimi listi in zvonastimi, navadno modrimi, vijoličastimi cveti v različnih socvetjih, Campanula: trgati zvončnice / koprivasta zvončnica ◊ um. odprta lina za zvon nad povišanim cerkvenim pročeljem ♪
  10.      zvoníca  -e ž (í) arhit. navadno pritlični, obokani prostor pod zvonikom, kjer se zvoni: zvoniti iz zvonice; strop zvonice ♪
  11.      zvoník  -a m (í) stolp z zvonom, zvonovi: šel je zvonit v zvonik; povzpeti se na vrh zvonika; ura v zvoniku je odbila dvanajst / cerkveni zvonik ♪
  12.      zvoníkar  -ja m (ȋ) knjiž. zvonar: dolgo je bil zvonikar v stolnici ♪
  13.      zvonílo  -a s (í) priprava za zvonjenje: udariti po zvonilu; zvoniti z zvonilom; zvonilo v uri ● star. vaščani so se veselili novega zvonila zvona; star. plačati za zvonilo zvonjenje ♪
  14.      zvoníški  -a -o (ȋ) pridevnik od zvonik: zvoniška lina, ura ♪
  15.      zvoníti  -ím nedov. (ȋ í) 1. dajati močne, zveneče glasove pri udarjanju kemblja ob rob zvona: zvon dolgo, enolično, glasno, otožno zvoni; brezoseb.: v zvoniku zvoni; zvonilo je, da se je slišalo po vsej dolini // povzročati močne, zveneče glasove pri udarjanju kemblja ob rob zvona: cerkovnik zvoni zjutraj, opoldne in zvečer; zvoniti na veliki zvon; zvoniti z malim zvonom 2. dajati zveneče, brneče glasove kot signal: zvoni, pojdi odpret vrata; zvonec je dolgo, predirljivo zvonil / budilka zvoni; telefon je pogosto zvonil / po cesti zvoni tramvaj // povzročati zveneče, brneče glasove kot signal: že spet nekdo zvoni; dolgo je stal pri vratih in zvonil / v megli zvoniti z ladijskim zvonom / le kdo zvoni tako pozno 3. z zvonjenjem naznanjati: zvoniti h kosilu; zvoniti k prazniku; brezoseb. poldne, sedem zvoni; zvoniti začetek šolske ure, konec obiskov / v krščanskem okolju: komu zvoni kdo je umrl; zvoniti mrliču naznanjati, da je kdo umrl; zvoniti k pogrebu; brezoseb. ne vem, da bi kdo umrl, vsaj zvonilo ni 4. dajati zvonjenju podoben glas: žlice so zvonile po skledi // povzročati zvonjenju podoben glas: zvoniti s ključi, z žlicami / pri hoji je zvonil s podkovanimi škornji 5. ekspr. govoriti, pripovedovati: nekaj sem slišal zvoniti, kaj več pa ne vem; slišal je zvoniti o njej, da je poštena ● ekspr. hlače so mu zvonile okrog nog mahedrale; ekspr. zvoni mu zadnja ura umrl bo; ekspr. po gričih so zvonili beli zvončki so cveteli; zvoniti hudo uro z zvonjenjem opozarjati na neurje, razganjati oblake; star. zvoniti s polno denarnico imeti veliko denarja; star. sedeli so na ograji in zvonili (psom) z nogami bingljali; ekspr. pes je zvonil z repom mahal; zvoni mu v glavi, ušesih ima občutek zvenenja nepretrganega visokega tona; ekspr. v vetru so zvonile tanke vejice se majale, pozibavale; ekspr. v želodcu mi zvoni poldne lačen sem; star. pohiti v cerkev, že zvoni skupaj zvoni zadnjič pred začetkom maše; ekspr. smejala se je, da je kar zvonilo se razlegalo, odmevalo; preg. po toči zvoniti je prepozno prepozno je začeti delovati, ukrepati potem, ko se je kaj neugodnega že zgodilo, je bila škoda že narejena ◊ lov. pes zvoni se pri zasledovanju divjadi oglaša z donečimi, zvenečimi glasovi; rel. avemarijo zvoniti; zvoniti k maši pred začetkom maše zvonèč -éča -e: sedel je, zvoneč z nogami; ubrani, votlo zvoneči glasovi; zvoneča budilka ♪
  16.      zvonjáva  -e ž (ȃ) knjiž. zvonjenje: častiti koga z zvonjavo / zvonjava kravjih zvoncev ♪
  17.      zvonkljáti  -ám nedov. (á ȃ) 1. dajati zvonjenju podobne glasove: krožniki, žlice zvonkljajo // povzročati zvonjenju podobne glasove: zvonkljati s ključi 2. knjiž. zvončkljati: zvončki na saneh zvonkljajo / brezoseb. po dolini je zvonkljalo zvonkljajóč -a -e: skakati zvonkljajoč z zvončki ♪
  18.      zvónkost  -i ž (ọ́) lastnost, značilnost zvonkega: zvonkost njenega glasu ♪
  19.      zvonolivár  -ja m (á) kdor se ukvarja z ulivanjem zvonov: bil je znan zvonolivar ♪
  20.      zvónov  -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na zvon: zvonov obod / zvonov glas ♪
  21.      zvonovína 1 -e ž (í) zlitina bakra in kositra za ulivanje zlasti zvonov: vrata, zvon iz zvonovine ♪
  22.      zvonovína 2 -e ž (ȋ) plačilo za zvonjenje v cerkvi: plačati zvonovino ♪
  23.      zvozíti  zvózim dov. (ȋ ọ́) z vožnjo spraviti kam: zvoziti drva iz gozda; zvoziti gnoj na njivo; zvoziti pesek s tovornjaki; zvoziti pridelke domov / dopoldne je zvozil sto samokolnic zvóžen -a -o: zvožen les ♪
  24.      zvozíti  zvózim tudi izvozíti -vózim dov. (ȋ ọ́) narediti, da vozilo opravi določeno pot: z enim parom konj ni mogel zvoziti klanca; ovinek je komaj zvozil; zvoziti mimo kupov snega; zvoziti skozi križišče / redko zaradi poledice avtomobil ni mogel zvoziti speljati ● ekspr. četrti razred je komaj zvozil izdelal; ekspr. v matematiki je zvozil je dobil pozitivno oceno; ekspr. do prvega bomo že zvozili preživeli z denarjem, ki ga imamo na razpolago; pog., ekspr. zdravniki upajo, da jo bo zvozil ozdravel, ostal živ; pog., ekspr. ne boš je zvozil zadeve ne boš uspešno dokončal; pog., ekspr. dobro, srečno jo je zvozil nič hudega se mu ni zgodilo; pog., ekspr. poceni jo je zvozil ne da bi bil huje kaznovan ali poškodovan zvóžen tudi izvóžen -a -o 1. zaradi dolge, večkratne vožnje neprimeren, poškodovan: avtomobil z zvoženimi gumami / redko zvožena živina izčrpana od vožnje 2. zaradi večkratne vožnje dobro viden: zvožen tir; zvožene kolesnice / od sani zvožena cesta / zvožen sneg ∙ ekspr. hodijo po zvoženih kolesnicah živijo, delajo na ustaljen način; sam.: na zvoženem rado drsi; prim. izvoziti ♪
  25.      zvozláti  -ám dov. (á ȃ) 1. narediti vozel, vozle na čem: zvozlati nit, trak / ekspr. zvozlati si jopico okrog pasu zavezati // na tak način narediti: zvozlati ribiško mrežo; zvozlati lestev iz rjuh 2. ekspr. narediti kaj težko rešljivo, zapleteno: zvozlati zadevo zvozláti se dobiti obliko vozlov: volna v štreni se je zvozlala zvozlán -a -o: zvozlan jermen; zvozlana mreža ♪

   91.884 91.909 91.934 91.959 91.984 92.009 92.034 92.059 92.084 92.109  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA