Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
e (86.434-86.458)
- tónkin -a m (ọ̑) bambus, iz katerega izdelujejo zlasti ribiške palice: za spomin hrani ribiško palico iz tonkina ♪
- tónovski -a -o prid. (ọ̑) tonski1: zapisovati napeve s posebnimi tonovskimi znaki / te barve so na izbiro samo v določeni tonovski lestvici ♦ muz. tonovski način razporeditev tonov v skladbi v intervalih, značilnih za določen tip lestvice ♪
- tonóvščica -e ž (ọ̑) star. vodna ptica belkaste barve z dolgimi perutmi; galeb: nad vodo so vreščale tonovščice ♪
- tónski 1 -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na ton: tonska višina; tonsko zaporedje / tonska lestvica slike ● žarg., rad. tonski mojster, snemalec zvokovni mojster, snemalec; ekspr. tonska govorica glasba ◊ elektr. tonski generator naprava za proizvajanje električnih zvočnih signalov določene frekvence in napetosti; film. tonski film zvočni film; tonska kopija filma prva ozvočena kopija; lingv. tonski potek naglašenega zloga; muz. tonski način tonovski način; tonski obseg glasbila, pevskega glasu; tonski sistem sistem vseh v določeni glasbeni kulturi rabljenih tonov, razvrščenih v lestvice; (tonska) lestvica določena in v obsegu oktave urejena vrsta tonov; tonsko slikanje posnemanje naravnih zvokov v glasbi; tisk. opraviti tonsko korekturo popraviti stopnjo počrnitve na negativu ali pozitivu tónsko prisl.: tonsko stopnjevane sence; tonsko višji zlog ♪
- tónski 2 -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na tono: tonska pošiljka / s števnikom 5-tonski tovornjak ki lahko prepelje tovor petih ton ♪
- tónskost -i ž (ọ̑) um. lastnost, značilnost, določena z (barvnimi) toni; tonalnost: tonskost slike ♪
- tónus -a m (ọ̑) biol. napetost tkiva, zlasti mišičnega: tonus narašča, pada; visok tonus / mišični tonus ♪
- tonzíla -e ž (ȋ) nav. mn., anat. limfni organ v žrelu: odstraniti tonzile; vnetje leve tonzile ♪
- tonzúra -e ž (ȗ) rel., pri nekaterih katoliških duhovnikih, redovnikih v obliki kroga ali kolobarja do golega ostriženo ali obrito lasišče: glava s tonzuro; meniška tonzura ♪
- tonzurírati -am dov. in nedov. (ȋ) rel., pri nekaterih katoliških duhovnikih, redovnikih v obliki kroga ali kolobarja do golega ostriči ali obriti lasišče: dati se tonzurirati; tonzurirati redovnika tonzuríran -a -o: tonzurirana glava ♪
- tòp tôpa m, mn. topóvi (ȍ ó) 1. močno strelno orožje z dolgo cevjo za streljanje zlasti v bolj oddaljen cilj: topovi pokajo, ekspr. grmijo; top se je sprožil; nabiti top; uliti top; streljati s topovi; ladijski top 2. teh., navadno s prilastkom topu podobna naprava: s topom izstreliti harpuno / snežni, vodni top ● odgovoril je, kot bi ustrelil iz topa zelo hitro; ekspr. v jezi strelja nanj z vsemi topovi ga z besedami zelo napada; spi kot top zelo trdno ◊ elektr. elektronski top priprava, ki oddaja elektrone z velikim pospeškom; šah. top šahovska figura, ki se giblje po vrstah in linijah; trdnjava; voj. netrzajni top ki deluje po reakcijskem principu; poljski top top večjega kalibra, opremljen s kolesi, ki se da vleči z vojaškimi vozili; protiletalski, protitankovski top; samohodni top ♪
- tòp tôpa -o stil. -ó prid. (ȍ ó) 1. ki slabo reže, seka: top meč, nož; topa kosa, sekira / topo rezilo ∙ topa stran noža rezilu nasprotna stran 2. ki nima (ostre) konice: top svinčnik; topa šivanka; topo pero / riba s topim gobcem; top nos; topa brada 3. ki se ne pojavlja v izraziti obliki: top zadah po trohnobi; topa bolečina // ki povzroča nizek, nezveneč, zamolkel glas: top padec, udarec; topo pokanje z bičem // nizek, nezveneč, zamolkel: top glas, zvok 4. neobčutljiv za zunanje dražljaje: gledal je v knjigo, toda bil je tako top, da ni videl črk / ekspr. glušec je top za slavčevo petje 5. ki je brez volje, zanimanja: top je za vse, kar se dogaja okoli njega / top nasmeh, pogled / topa vdanost / ekspr. sončen dan ga je izvabil iz topega ždenja k delu 6. knjiž. neumen, omejen: top človek; bistri in topi učenci / tope besede ◊ geom. topi kot kot, večji od 90° in
manjši od 180°; les. topi spah spah, pri katerem so ravni robovi lesenih delov, navadno v vzdolžni smeri, tesno sestavljeni tôpo in topó prisl.: topo gledati predse; nesrečo je topo prenašal; topo udarjati; starčevsko topo mežikati ♪
- tòp neskl. pril. (ȍ) publ., navadno v zvezi top lestvica razvrstitev v določenem časovnem obdobju najbolj priljubljenih, popularnih skladb: uvrstiti se na top lestvico; zasesti prvo mesto na top lestvici ♪
- tòp medm. (ȍ) posnema nizek, nezveneč, zamolkel glas pri udarjanju, navadno z nogami ob tla: slišalo se je: top, top, top; konj je top, top, top, zdirjal iz hleva ♪
- tôpast 1 -a -o prid. (ó) redko po obliki podoben topu: topasta naprava ♪
- tôpast 2 -a -o prid. (ó) star. top, manj oster: topast nož / topast nos ♪
- topáz -a m (ȃ) poldrag kamen rumeno rjave barve: prstan s topazom; oči ji žarijo kot dva topaza ♪
- topìč -íča m (ȉ í) 1. ekspr. manjši top: nabiti, sprožiti topič 2. redko možnar: pokati s topiči ♪
- tópika -e ž (ọ́) 1. filoz. logični in retorični nauk o razporeditvi tez, s katerimi se dokazuje kaka trditev: Aristotelova topika 2. lit. celota miselnih in izraznih obrazcev določene literarne tradicije: v prevodu je ohranjena antična topika ♪
- topílnica -e ž (ȋ) delavnica, obrat za topljenje: delati v topilnici; topilnica masti / topilnica bakra talilnica ♪
- topílničar -ja m (ȋ) talivec: delovni uspehi topilničarjev; topilničar v železarni ♪
- topílnik -a m (ȋ) teh. posoda za topljenje: topilnik za klej / topilnik za steklo talilnik ♪
- topílniški -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na topilnico: topilniški delavec / topilniški obrat ♪
- topílo -a s (í) sredstvo za topljenje: odstraniti madeže s topilom; topilo za maščobe ♦ kem. organsko topilo ♪
- topinambúr -ja m (ū) agr. krmna rastlina z užitnimi, krompirju podobnimi gomolji: pridelovati topinambur ♪
86.309 86.334 86.359 86.384 86.409 86.434 86.459 86.484 86.509 86.534