Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

e (84.859-84.883)


  1.      svojíti si  -ím si nedov. (ȋ í) knjiž. lastiti si: svojiti si tuje premoženje / svojiti si pravico do odločanja ∙ knjiž. svoji si sodbo o tem vprašanju zdi se mu, da more, ima pravico presojati to vprašanje ♪
  2.      svôjost  -i ž (ó) knjiž. 1. posebnost, drugačnost koga, česa, glede na ljudi, stvari iste vrste: njegova svojost jo privlači; svojost oblačenja / pogrkovanje je njihova družinska svojost značilnost; razčlenjevanje osebnosti in njenih svojosti posebnih lastnosti / ima to svojost, da takoj spozna človeka posebno lastnost, sposobnost 2. neodvisnost, samostojnost: ozemlje je končno dobilo svojost ♪
  3.      svójski  -a -o prid. (ọ̄) knjiž. 1. ki ima lastnosti, značilnosti, po katerih se razlikuje od stvari svoje vrste: roža svojskega vonja / to je bila svojska oblika protesta; svojska zamisel / zavzema svojsko mesto v literaturi posebno; svojsko pojmovanje izvirno, samostojno / svojski stil / delo razodeva svojskega pisatelja 2. lasten posameznemu, tipičen za posameznega: pisal je svojski jezik; pokrajino opisuje na svojski način / svojske lastnosti otroka / vsem je svojsko to, da ljubijo naravo ● zastar. to je naredil sam, iz svojskih nagibov iz svojih, lastnih; zastar. ta človek mu je v marsičem svojski podoben, enak svójsko prisl.: svojsko živeti ♪
  4.      svójskost  -i ž (ọ̄) knjiž. lastnost, značilnost svojskega: svojskost oblike / svojskost njegovih doživetij posebnost / prav v tem je svojskost umetnika / glavna svojskost romana značilnost / svojskosti otrokove duševnosti ● zastar. boj za svojskost za neodvisnost, samostojnost ♪
  5.      svójstvo  -a s (ọ̑) star. 1. lastnost: delavnost je njegovo glavno svojstvo; njeno slabo svojstvo je, da ne zna molčati / prirojena svojstva // značilnost: to je svojstvo našega jezika 2. sposobnost, zmožnost: duševna in telesna svojstva učenca ● zastar. zamenjal ga bo v svojstvu poveljnika kot poveljnik ♪
  6.      svójta  -e ž (ọ̑) zastar. rodbina, sorodniki: ob rojstnem dnevu starega očeta se je zbrala vsa svojta ● zastar. to je naredila razbojniška svojta drhal, svojat ♪
  7.      svóra  -e ž (ọ̑) močnejši drog, ki povezuje sprednji in zadnji del voza; sora: popraviti, skrajšati svoro / peljati se na svori ◊ les. železna priprava s čeljustma za stiskanje, privijanje ♪
  8.      svórnik  -a m (ọ̑) 1. agr. klin, ki se vtakne skozi soro, da veže z njo zadnji del voza; sornik: vtakniti svornik / svornik pri vozu 2. strojn. jeklen valjček, ki gibljivo veže ročice ali drogove; sornik: svornik je obrabljen; svornik v batu motorja 3. grad. jeklen debelejši vijak z glavo in matico za vezanje dveh, navadno lesenih gradbenih elementov: vgraditi svornik; zvrtati luknje za svornik ♪
  9.      svŕha  -e ž (r̄) zastar. namen: doseči uspeh je njegova glavna svrha / zbiranje kamnin v učne, znanstvene svrhe / uvajati nove postopke v svrho povečanja produktivnosti za povečanje ♪
  10.      svŕšnica  -e ž (ȓ) zastar. pelerina: nositi široko črno svršnico ♪
  11.      svŕšnik  -a m (ȓ) zastar. površnik: bil je v sivem svršniku ♪
  12.      svŕž  -í ž (ȓ) zastar. stržen, sredica: bezgova svrž ● zastar. s svrži se je usul sneg z veje ♪
  13.      swíng  -a [svi-] m (ȋ) muz. jazz od leta 1930 do 1945, za katerega je značilna ritmično-melodična napetost zaradi razlike med osnovnim in spreminjajočim se ritmom izvajanja: poslušati swing; razvoj jazza od prvih začetkov do swinga // ples v tem ritmu: plesati swing ♪
  14.      š  [èš in šǝ̀] m neskl., tudi sklonljivo, zlasti v izgovoru, š êša tudi š-ja (ȅ ȇ; ǝ̏) dvajseta črka slovenske abecede: napiši š; veliki Š // soglasnik, ki ga ta črka zaznamuje: š je šumevec ♪
  15.      š  [š́] medm. posnema šum, ki nastane pri izhajanju pare, zlasti pri parni lokomotivi: lokomotiva izpušča paro: š, š, š / otrok je posnemal lokomotivo: š-š-š-š ♪
  16.      šablóna  -e ž (ọ̑) 1. priprava, ki omogoča večkratno izdelovanje predmeta, stvari z natančnim posnemanjem vzorca: izdelati šablono; odrezati šipo po šabloni; lesena šablona / pleskarska šablona; šablona za pisanje 2. nav. ekspr. ustaljena ali pogosto ponavljajoča se oblika česa; obrazec, vzorec: izogibati se šablonam / pri razčlenjevanju dela je bilo čutiti šablono; teorija ustreza splošnim šablonam / zasliševanja so potekala po šabloni; ta roman je pisan po šabloni ♪
  17.      šablónar  -ja m (ọ̑) 1. delavec, ki dela s šablono: zaposlen je kot šablonar 2. publ. kdor se natančno, togo drži ustaljenih oblik česa: iz teh izkušenj bi se lahko tudi šablonarji kaj naučili ♪
  18.      šablonírati  -am nedov. in dov. (ȋ) teh. delati s šablono: šablonirati vzorec šabloníran -a -o: šablonirana stena ♪
  19.      šablonizácija  -e ž (á) glagolnik od šablonizirati: šablonizacija pouka ♪
  20.      šablonizírati  -am nedov. in dov. (ȋ) publ. dajati čemu ustaljeno ali pogosto ponavljajočo se obliko: šablonizirati pouk; življenje se ne sme šablonizirati šablonizíran -a -o: šablonizirani filmi ♪
  21.      šablónski  -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na šablono: šablonska deska / šablonski pouk; šablonska reklama; šablonsko delo; ta poročila so preveč šablonska / šablonski odgovori; šablonska oznaka sodobne književnosti; šablonska rešitev vprašanja / biti šablonski šahist; pevka je bila precej šablonska / to šablonsko ugotovitev je dopolnila druga splošno šablónsko prisl.: šablonsko oblikovati; šablonsko ravnati; šablonsko prikazane osebe ♪
  22.      šablónstvo  -a s (ọ̑) publ. dejstvo, da se daje čemu ustaljena ali pogosto ponavljajoča se oblika: s tem bo izključeno šablonstvo ♪
  23.      šabó  neskl. pril. (ọ̑) vrtn., v zvezi šabo nagelj vrtni nagelj z velikimi, živobarvnimi cveti: gojiti šabo nageljne ♪
  24.      šabráka  -e ž (ȃ) knjiž. podsedelna odeja: pokriti konja s šabrako ♪
  25.      šáfar  -ja m (ā) zastar. oskrbnik: pobiral je pridelek od šafarjev ♪

   84.734 84.759 84.784 84.809 84.834 84.859 84.884 84.909 84.934 84.959  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA