Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

e (8.176-8.200)


  1.      dolgóven  -vna -o [u̯g] prid. (ọ̄) nanašajoč se na dolg: dolgovni seznam; dolgovna knjiga knjiga dolžnikov ♦ jur. biti prodan v dolgovno suženjstvo pri starih Grkih in Rimljanih v suženjstvo zaradi neporavnanih dolgov ♪
  2.      dolgovézen  -zna -o [u̯g] prid. (ẹ́ ẹ̄) slabš. ki zelo obširno, s številnimi podrobnostmi kaj pripoveduje, obravnava: dolgovezen človek; pisatelj je v svojih prvih delih preveč dolgovezen // razvlečen, nezanimiv: poslušalce utruja s svojim dolgoveznim govorom; pisec se izgublja v dolgoveznih, detajlnih opisih ♪
  3.      dolgovéziti  -im [u̯g] nedov. (ẹ́ ẹ̑) slabš. zelo obširno, s številnimi podrobnostmi kaj pripovedovati, obravnavati: fant je nekaj dolgovezil; kaj bi dolgovezil, saj nas ne zanima ♪
  4.      dolgovéznež  -a [u̯g] m (ẹ̑) slabš. kdor zelo obširno, s številnimi podrobnostmi kaj pripoveduje, obravnava: kdo bo poslušal tega dolgovezneža ♪
  5.      dolgovéznost  -i [u̯g] ž (ẹ́) slabš. lastnost, značilnost dolgoveznega: dolgoveznost pripovedovanja / dolgočasil nas je s svojo dolgoveznostjo ♪
  6.      dolgovráten  -tna -o [u̯g] prid. (ȃ) redko dolgovrat: dolgovraten labod ♪
  7.      dolihokefál  -a m (ȃ) antr. človek z dolgo in ozko glavo, dolgoglavec ♪
  8.      dolihokefálen  -lna -o prid. (ȃ) antr. ki ima dolgo in ozko glavo, dolgoglav: dolihokefalni tip človeka / dolihokefalna lobanja ♪
  9.      dolihokefalíja  -e ž (ȋ) antr. značilnost človeka z dolgo in ozko glavo, dolgoglavost ♪
  10.      dolihokefálnost  -i ž (ȃ) antr. značilnost človeka z dolgo in ozko glavo, dolgoglavost ♪
  11.      dolínec  -nca m (ȋ) kdor živi v dolini, v ravnini ali je doma iz doline: dolinci že žanjejo; dolinci in hribovci ♪
  12.      dolítek  -tka m (ȋ) kar se dolije ♪
  13.      dolívanje  -a s (í) glagolnik od dolivati: dolivanje vode ♪
  14.      dolívek  -vka m (ȋ) kar se dolije: za razkužila se natančno določi količina dolivka ♪
  15.      dólmen  -a m (ọ̑) arheol. prazgodovinsko nagrobno znamenje iz velikih kamnov ♪
  16.      dólnje...  prvi del zloženk (ọ̑) nanašajoč se na dolnji: dolnjelužiški ♪
  17.      dolóčanje  -a s (ọ́) glagolnik od določati: a) določanje cen; kriteriji za določanje pokojnine; določanje vrednosti blaga b) določanje razdalje; mikroskopsko določanje rudnin ♪
  18.      dolóčen  -čna -o prid., dolóčnejši (ọ́) podan tako, da se ne da dvomiti o tem, kaj izraža: nihče mu ni dal določnega odgovora; zahtevam določno izjavo; izreči o tem določno mnenje / misel je dobivala določnejšo obliko ♦ lingv. določna glagolska oblika oblika, ki zaznamuje osebo, spol, število, naklon in način; osebna glagolska oblika; določna oblika pridevnika oblika kakovostnega pridevnika, ki označuje večjo določenost, pogosto oblikovno, naglasno drugačna dolóčno prisl.: oče se ni določno izrazil; povedal mu je samo na splošno, ne pa določno; stvari je treba določneje razmejiti; šele zdaj je določneje videl njen obraz; sam.: izvedel ni nič določnega ♪
  19.      dolóčenost  -i ž (ọ́) lastnost, značilnost določenega: določenost pravil / socialna določenost umetniškega ustvarjanja / zajeti pojave v njihovi zgodovinski in sociološki določenosti ♪
  20.      določeválec  -lca [u̯c] m (ȃ) kar kaj določa: to dejstvo je določevalec in usmerjevalec dejanj / določevalec norme ♪
  21.      določeválen  -lna -o prid. (ȃ) s katerim se določa: določevalen način ♦ biol., min. določevalni ključ ♪
  22.      določevánje  -a s (ȃ) glagolnik od določevati: določevanje sladkorja v krvi ♪
  23.      določeváti  -újem nedov. (á ȗ) določati: predpisi tako določujejo / določevati pravice / določevati želodčno kislino določujóč -a -e: določujoči znaki ♪
  24.      določílen  -lna -o prid. (ȋ) s katerim se določa: to so določilni elementi razlage ♦ lingv. določilni stavčni člen; osnovna in določilna beseda zloženke ♪
  25.      določítelj  -a m (ȋ) kdor kaj določi ♪

   8.051 8.076 8.101 8.126 8.151 8.176 8.201 8.226 8.251 8.276  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA