Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
družnik (9)
- družník -a m (í) zastar. 1. tovariš, prijatelj: družnika sta iz gimnazijskih let 2. kdor sodeluje pri podjetju ali gospodarski akciji s kapitalom ali delom; družabnik: zeta je vzel za družnika v svoje podjetje 3. moški, ki živi z žensko skupno življenje: življenjski družnik / zakonski družnik mož ♪
- nèzádružnik tudi nèzadrúžnik -a m (ȅ-á; ȅ-ȗ) kdor ni zadružnik: zadruge naj bi povezovale zadružnike in nezadružnike; kmetje nezadružniki ♪
- podrúžnik -a m (ȗ) nar. belokranjsko ženinov, nevestin spremljevalec k poroki ali tudi organizator svatbe: ženin in njegov podružnik / biti, iti za podružnika ♪
- zádružnik in zadrúžnik -a m (á; ȗ) član zadruge: postati zadružnik; skupna lastnina zadružnikov ♪
- aktív -a m (ȋ) 1. najbolj delavna skupina v organizaciji: ustanoviti aktiv; mladinski aktiv na šoli 2. delovna skupina: aktiv mladih zadružnikov; strokovni aktiv slavistov // žarg. sestanek te skupine: o tem smo že razpravljali na aktivu ♪
- ohíšnica -e ž (ȋ) v nekaterih socialističnih državah zemlja, ki jo ima zadružnik za osebno obdelavo: odmeriti ohišnico ♪
- zádrugar tudi zadrúgar -ja m (á; ȗ) raba peša zadružnik: skupna sredstva zadrugarjev ♪
- zádružan -a in zadružàn in zadružán -ána m (á; ȁ á; ȃ) 1. redko zadružnik: postati zadružan 2. lit. član literarno-političnega dijaškega društva Zadruga ob koncu 19. stoletja: zbirališče zadružanov; ligaši in zadružani ♪
- zádružniški in zadrúžniški -a -o prid. (á; ȗ) nanašajoč se na zadružnike ali zadružništvo: zadružniški ideolog / zadružniška preobrazba kmetijstva ♪