Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

dre (2.997-3.021)


  1.      zaskáliti se  -im se dov. (ā ȃ) nar. zadreti si trščico: zaskaliti se v prst; zaskaliti se pri sekanju drv ♪
  2.      zaslánjati  -am nedov. (ā) 1. s prislanjanjem, nameščanjem česa delati kaj zaprto, bolj varno: vojaki zaslanjajo okna z deskami 2. s postavljanjem, nameščanjem česa v določen položaj delati kaj varno pred čim nezaželenim: z dlanmi zaslanjati plamen; zaslanjati sebe in tovariše s ščitom / blešči se, zato si zaslanja oči 3. s svojim položajem omejevati kaj: gore zaslanjajo pokrajino s severne strani; grad široko zaslanja mesto 4. s svojim neprozornim telesom delati, povzročati, da kaj ni vidno: drevesa nam zaslanjajo pogled, razgled / senčnik zaslanja luč ● zastar. zaslanjati sorodnike dajati jim zaslombo ♪
  3.      zaslúga  -e ž (ȗ) 1. za človeka, skupnost pomembno, vredno dejanje, ravnanje, ki daje komu pravico do (javnega) priznanja, nagrade: njegova največja zasluga je, da je uvedel sodobne metode raziskovanja; odrekati komu zasluge; pripisovati komu posebne zasluge; biti brez zaslug; nagraditi koga za zasluge; naslov, podeljen zaradi posebnih zaslug / odlikovanje za civilne in vojaške zasluge ∙ red zaslug za narod z zlato zvezdo visoko jugoslovansko odlikovanje za družbenopolitične in vojaške zasluge // pravica do (javnega) priznanja, nagrade, ki izhaja iz takega dejanja, ravnanja: pridobil si je zasluge za razvoj znanosti; priznali so mu njegove zasluge 2. (za skupnost) pomembno, vredno dejanje, ravnanje, lastnost: naštevati zasluge koga / ureditev cest je njegova zasluga; njemu pripada, pog. gre zasluga, da smo začeli odkrivati sodobno umetnost 3. nav. mn. s čimer kdo pripomore, prispeva h kakemu pomembnemu, vrednemu dejanju: ima največ zaslug za uspeh; podcenjevali so njihove zasluge pri utrjevanju prijateljskih odnosov med državama 4. navadno s prilastkom, v prislovni rabi, v zvezi po zaslugi izraža, da se kaj zgodi s posredovanjem, nastopom česa: tudi po njegovi zaslugi je prišel do premoženja / publ. po zaslugi pomanjkljive klasične vzgoje jim je neznana celo grška mitologija zaradi ♪
  4.      zastáviti 1 -im dov. (á ȃ) 1. s postavitvijo, namestitvijo česa narediti kaj neprehodno: zastaviti cesto z ovirami / zastavil je izhod s svojim telesom / stopil je predenj in mu zastavil pot // s postavitvijo česa napolniti, porabiti prostor: zastaviti mizo s posodo; zastaviti sobo s starim pohištvom // zastar. zasesti: zastaviti trdnjavo z močno posadko / vplivna mesta so zastavili s svojimi somišljeniki 2. s postavitvijo česa kaj obdati, obkoliti: žerjavico so zgrebli na kup in jo zastavili z opekami / avtomobil so mu na parkirišču popolnoma zastavili / zastavili so ga s svojimi telesi // s postavitvijo česa za čim to utrditi: zaprl je vrata in jih zastavil s skrinjo 3. namestiti kaj kam v ustreznem položaju zlasti za začetek dela: zastavil je plug in pognal konje; zastaviti sveder, veslo / zastaviti violino pod brado dati / trdno zastaviti nogo postaviti, opreti // nar. gorenjsko namestiti kam, od koder napreduje pri paši: zastaviti ovce proti vrhu; trop je tako zastavil, da ni delal škode / zastaviti ovce na pašo, v pašo pustiti, dati pasti 4. nav. ekspr. narediti začetni, temeljni del pri izdelavi česa: košaro sam splete, le zastaviti je ne zna; izbral je doge in zastavil sod / zastaviti novo brazdo // narediti, ustvariti prva, osnovna dela v kaki dejavnosti: zastavili so več del, končali pa nobenega; sin je nadaljeval, kar je zastavil oče / novo cesto so zastavili spomladi začeli graditi; ko bo topleje, bodo zastavili hišo začeli zidati; moški glas je zastavil pesem začel peti / nepreh.: žetev se je že začela, kdaj boste pa pri vas zastavili začeli žeti; po kosilu so malo počivali, nato pa so spet zastavili začeli delati; nekaj časa je bil v službi, potem pa je zastavil na svoje začel delati kot samostojen obrtnik, podjetnik // narediti, pognati to, iz česar se razvije cvet, sad: trta je zastavila grozde; sadno drevje je spomladi dobro zastavilo 5. s prislovnim določilom dati vsebino, obseg kaki dejavnosti, kot jo izraža določilo: januarja so v podjetju dobro zastavili; kmetovanje je treba zastaviti drugače; moderno zastaviti vzgojno delo / narobe je zastavil pogovor 6. nar. na začetku dela določiti površino, na kateri kaka dejavnost poteka: žanjice so zastavile pol njive; kosci so na dolgo zastavili 7. seznaniti koga s čim, pričakujoč odgovor, rešitev: zastaviti komu uganko, vprašanje / v tem delu je zastavil več problemov // seznaniti koga s čim, kar mora narediti, doseči: zastaviti komu nalogo; zastaviti si cilj 8. star. zaustaviti, prestreči: zastaviti vodni curek; drevo je zastavilo plaz / kašelj ji je zastavil besedo ● ekspr. ni vedel, kako naj zastavi besedo, da bo prav kako naj reče; ekspr. odkašljal se je in znova zastavil besedo začel govoriti; ekspr. uspešno je zastavil pero začel pisateljevati; nar. zastavil je proti vrhu začel iti; knjiž. sam dež, kakor se je na začetku tedna zastavilo začelo zastávljen -a -o: pravilno zastavljena akcija; dokončati zastavljena dela; z vozovi zastavljeno dvorišče; odgovoriti na zastavljeno vprašanje ♪
  5.      zastávljati 1 -am nedov., stil. zastavljájte; stil. zastavljála (á) 1. s postavitvijo, namestitvijo česa delati kaj neprehodno: zastavljati cesto z ovirami / s svojimi telesi so zastavljali izhod / zastavljati komu pot // s postavitvijo česa napolnjevati, porabljati prostor: zastavljati trg z avtomobili / zaboji so zastavljali dvorišče 2. s postavitvijo česa kaj obdajati, obkoljevati: otroci so zastavljali jezerca z blatom / zastavljali so ga s svojimi telesi / hribi zastavljajo ravnino obdajajo / zastavlja mu luč zaslanja // s postavitvijo česa za čim to utrjevati: iz strahu pred vdorom so vrata zastavljali s pohištvom 3. nameščati kaj kam v ustreznem položaju zlasti za začetek dela: pomagal mu je zastavljati voz / pri oranju globoko zastavljati plug / pri hoji v hrib je čvrsto zastavljal palico postavljal; zastavljati nogo v razpoke postavljati, opirati 4. nav. ekspr. delati začetni, temeljni del pri izdelavi česa: zastavljati sode / zastavljati temelje za stavbo; zastavljati vrtino s kratkim svedrom // delati, poganjati to, iz česar se razvije cvet, plod: sadno drevje odcveta in zastavlja plodove 5. seznanjati koga s čim, pričakujoč odgovor, rešitev: zastavljati komu uganke / njegovo delo zastavlja številne probleme; odgovoriti na vprašanja, ki jih zastavlja življenje // seznanjati koga s čim, kar mora narediti, doseči: zastavljati mladini nove naloge; zastavljati si visoke cilje / publ. spremenjene razmere zastavljajo gospodarstvu nove zahteve 6. star. zaustavljati, prestrezati: zastavljati vodni curek / zastavljati otrokov umski razvoj ovirati ● ekspr. precej na dolgo zastavlja besedo govori; ekspr. ne zastavlja prav besede ne govori tako, kot bi bilo potrebno; vedno krepkeje je zastavljal korak je stopal; zastavljati komu pot do uspeha onemogočati mu, ovirati ga, da bi uspel ◊ lov. zastavljati pobočje za pogon postavljati lovce na kraje, kjer ob pogonu lahko pride divjad ♪
  6.      zastíranje  -a s (ȋ) glagolnik od zastirati: zastiranje oken / zastiranje razgleda / zastiranje zemlje okrog sadnih dreves ♪
  7.      zastírati  -am nedov. (ȋ ȋ) 1. s svojo prisotnostjo na določenem mestu povzročati a) da kaj ni (dobro) vidno: oblaki zastirajo sonce / megle, veje zastirajo razgled / mrak zastira hribe b) da je kaj ovirano glede na svojo dejavnost: pričeska ji zastira oči; pren. nevednost, sovraštvo jim zastira oči c) da je dostop svetlobe oviran: zavese na oknu zastirajo dnevno svetlobo / visoko drevje zastira mladike 2. knjiž. s čim, danim na določeno mesto, delati, da je dostop svetlobe oviran: zastirati okna / zastirati si oči z roko zaslanjati 3. knjiž., ekspr. delati, da je pomen, vsebina česa prikrita, nejasna: zastirati besede, stavke / vse te stvari zastirajo probleme ◊ agr. pokrivati zemljo, zlasti okrog sadnega drevja, s pokošeno travo, slamo, da se zavarujejo korenine ali plodovi ♪
  8.      zastírka  -e ž (ȋ) agr. kar se uporablja za pokrivanje zemlje, zlasti okrog sadnega drevja, da se zavarujejo korenine ali plodovi; steljivo: pokriti tla z zastirko; zastirka iz pokošene trave ♪
  9.      zastókati  -am stil. -stóčem dov. (ọ́ ọ̑, ọ̄) 1. dati slaboten, zategel glas, zlasti zaradi telesne bolečine: kljub bolečini ni niti zastokal; zastokati v spanju; globoko, tiho zastokati // ekspr. dati stoku podoben glas: izpodsekano drevo je zastokalo in se zrušilo; sani so pod težo zastokale 2. ekspr. potožiti, zatarnati: zastokala je, da se vse draži / le kaj bo z nami, je zastokala ♪
  10.      zástor  -ôra tudi -a m (á ó; á) 1. glavna odrska zavesa: zastor se dvigne, razmakne, spusti / kot pojasnilo, opozorilo na koncu dramskega dela, dejanja zastor izraža, da se zastor spusti 2. knjiž. priprava, s katero se kaj zastira: spustiti zastor čez okna / pločevinasti zastor vrat rolo; zaščitni zastor na izložbenem oknu / kot je ločen z zastorom zaveso // ekspr., navadno s prilastkom kar ovira dostop svetlobe, omejuje videnje sploh: zastor dežja, oblakov; zastor dreves 3. zastar. predpasnik: opasati si, zavezati si zastor ● zastor pade predstava, dejanje je končano; knjiž. zastor nad njegovim življenjem se je zagrnil umrl je ♪
  11.      zastréti  -strèm dov., zastŕl (ẹ́ ȅ) 1. s čim, danim na določeno mesto, narediti, da kaj ni (dobro) vidno: zastreti kot sobe z odejo // s svojo pojavitvijo na določenem mestu povzročiti, da kaj ni (dobro) vidno: oblak zastre sonce / večer zastre pokrajino / megle so jim zastrle pogled na dolino 2. knjiž. s čim, danim na določeno mesto, narediti, da je dostop svetlobe oviran: zastreti okna / zastreti svetilko / zastreti zavese zagrniti // s svojo pojavitvijo na določenem mestu povzročiti, da je dostop svetlobe omejen: ledene rože so zastrle okna / drevesa so zastrla mladike 3. knjiž., ekspr. narediti, da je pomen, vsebina česa prikrita, nejasna: zastreti svojo besedo, pripoved / zastreti svoja čustva zastŕt -a -o 1. deležnik od zastreti: zastrt pogled; namen je ostal večini zastrt; z meglo zastrta pobočja 2. ekspr. ki ne kaže svojih lastnosti, značilnosti v polni meri: prijatelj mu je ostal dolgo časa zastrt / zastrti barvni toni; prisl.: zastrto se izražati ♪
  12.      zasúkati  -am in -súčem dov., tudi zasukájte; tudi zasukála (ú) 1. vzdolžno zaviti kaj, da dobi obliko spirale: zasukati nit na koncu in jo vdeti / ekspr. zasukati (si) brke 2. premakniti kaj okoli njegove osi v manjšem, krajšem premiku: zasukati glavo; zasukati radijski gumb; zasukati ključ, volan na desno; zasukati za deset stopinj 3. obrniti: napadalci zasukajo konje in zbežijo; popoldne se je veter zasukal / zasukati top proti utrdbi; zasukati se v levo / zasukati oči / ekspr. zasukati pogovor drugam 4. ekspr. ustrezno namenu začeti uporabljati kaj, delati s čim: zasukati meč, orodje 5. ekspr. spremeniti, obrniti: odločitev je zasukala položaj; njuni odnosi so se zasukali / življenje se mu je zasukalo ● zasukati kolo zavrteti; ekspr. zasukati (si) rokave z vnemo, prizadevnostjo (začeti) delati; ekspr. zasukati stavek drugače povedati, izraziti zasúkati se 1. v manjšem, neenakomernem zavoju se premakniti okoli svoje osi: vrtinec se je nekajkrat zasukal / dim, plamen se zasuka proti nebu 2. zaviti, obrniti se: pot se zasuka proti jugu, v gozd / reka se zasuka v loku 3. ekspr. začeti hitro opravljati delo, premikajoč se zdaj v eno, zdaj v drugo smer: zasukala se je in kosilo je bilo pripravljeno; zasukajte se, da končamo pred nočjo 4. ekspr. zaplesati: na plesišču so se zasukali prvi pari ● ekspr. zasukalo se mu je postal je zmeden, nerazsoden zasúkan -a -o: zasukani brki ∙ star. bil je dober človek, toda malo na posebno stran zasukan čudaški, nenavaden; ekspr. z zasukanimi vprašanji jih je spravil v zadrego zapletenimi, zavitimi ♦ gozd. zasukana rast debla pojav, da lesna vlakna ne potekajo vzporedno z daljšo osjo debla ♪
  13.      zasúžnjenost  -i ž (ȗ) 1. stanje zasužnjenega človeka: težko prenašati zasužnjenost 2. ekspr. podrejenost, odvisnost: ekonomska zasužnjenost; zasužnjenost naroda ♪
  14.      zasužnjeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. delati, da je kdo suženj, da opravlja suženjska dela: zasužnjevati ljudi 2. ekspr. delati, da je kdo komu podrejen, od koga odvisen: gospodar jih vse bolj zasužnjuje / gospodarsko zasužnjevati sosednje države / duševno zasužnjevati koga / stroji zasužnjujejo človeka zasužnjujóč -a -e: zasužnjujoč odnos zasužnjeván -a -o: zasužnjevan narod ♪
  15.      zasúžnjiti  -im dov. (ú ȗ) 1. narediti, da je kdo suženj, da opravlja suženjska dela: zasužnjiti ujete 2. ekspr. narediti, da je kdo komu podrejen, od koga odvisen: politično zasužnjiti narode / ženska ga je zasužnjila / zasužnjiti koga svoji volji / ta strast ga je zasužnjila za vse življenje / reklama zasužnji človeka zasúžnjen -a -o: zasužnjen človek ♪
  16.      zasvédrati  -am dov. (ẹ̑) ekspr. 1. zavrtati (s svedrom): zasvedrati v les / zasvedrati sveder 2. zavrtati v spiralastem zavoju: zasvedrati s prstom v zrak 3. zleteti v spiralastih zavojih: kavke so zasvedrale med prepade / krogle so zasvedrale zasvédrati se 1. pojaviti se v spiralastih zavojih: nad hišami se zasvedra dim 2. z vrtanjem prodreti v kaj: nekatere morske živali se zasvedrajo v skale / obad se je zasvedral skozi kožo zasvédran -a -o: v kamen zasvedrana školjka ∙ ekspr. zasvedrani lasje svedrasto zaviti ♪
  17.      zasvetlíkati se  -am se stil. zasvetlíkati -am dov. (ȋ) oddati, dati v kratkih presledkih svetlobo, navadno neizrazito, slabo: v mraku se zasvetlika kresnica / iz mesta se zasvetlikajo luči; plamen se je zasvetlikal // odbiti svetlobo na posameznih delih, ploskvah: bajonet se je zasvetlikal; gladina reke se je zasvetlikala; zasvetlikala so se stekla v daljnogledu // postati viden zaradi odbite svetlobe: na nebu so se zasvetlikala letala; skozi drevesa se je zasvetlikala vas ● ekspr. dan se je zasvetlikal zdanilo se je ♪
  18.      zasvojíti  -ím dov., zasvójil (ȋ í) 1. narediti koga odvisnega od česa, čemur se kljub škodljivosti za osebnost, zdravje sam ne more odreči: alkohol zasvoji človeka; mamila so ga zasvojila / ta navada ga je popolnoma zasvojila 2. ekspr. vzbuditi v kom odnos popolne (čustvene) predanosti: ljubezen ga je zasvojila / misel na rešitev ga je popolnoma zasvojila zasvojèn -êna -o: biti zasvojen z mamili; zasvojena oseba ♪
  19.      zaščíta  -e ž (ȋ) 1. glagolnik od zaščititi: poskrbeti za zaščito / krema za zaščito kože / zaščita sadnega drevja pred divjimi živalmi / protipožarna zaščita; lakiranje in druga površinska zaščita / zaščita avtomobila / pravna, socialna zaščita; organizirati zdravstveno zaščito; zaščita delavcev, potrošnikov / zaščita domače industrije pred premočno tujo konkurenco / carinska zaščita / iskati pri kom zaščito; uživati zaščito koga / vzeti koga v zaščito zaščititi ga; napadati pod zaščito topov / zaščita izuma 2. kar koga ali kaj zaščiti: skale so bile dobra zaščita // organizacija, služba, katere namen je zaščititi koga: načelnik, vodja zaščite ◊ elektr. zaščita ukrep, s katerim se preprečuje nevarnost električnega toka za človeka, žival; ukrep za preprečevanje, ublažitev okvar v električnih napravah; diferenčna zaščita zaščita električnih naprav z relejem, ki se sproži, ko razlika upoštevanih veličin preseže nastavljeno vrednost; voj. civilna zaščita ukrepi za varstvo civilnega prebivalstva, zlasti med vojno; načelnik civilne zaščite; zgod. Narodna zaščita med narodnoosvobodilnim bojem vojaška organizacija pod vodstvom glavnega poveljstva slovenskih partizanskih čet za zaščito naroda pred nasiljem okupatorjev in pred domačimi izdajalci; državno sodišče za zaščito države v stari Jugoslaviji sodišče, pristojno za zaščito državne ureditve ♪
  20.      zaščíten  -tna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na zaščito: zaščitni pas drevja; izoliranje in drugi zaščitni ukrepi / zaščitna krema za roke; zaščitna očala / zaščitni bataljon / zaščitno cepljenje ♦ ekon. zaščitna carina carina, predpisana zaradi zaščite domačih proizvodov; jur. zaščitni znak znak, s katerim proizvajalec opremi svoje proizvode za razločevanje od istovrstnih ali podobnih izdelkov; med. zaščitna maska priprava iz tkanine, ki si jo da zdravstvena oseba čez nos in usta; voj. zaščitni ogenj zaščítno prisl.: zaščitno cepiti ♪
  21.      zašelestéti  -ím dov. (ẹ́ í) dati rahle, nezveneče glasove: listje pod nogami je zašelestelo; papir je zašelestel; brezoseb. v grmičevju je zašelestelo / v drevju zašelesti veter // povzročiti take glasove: zašelesteti s papirjem ♪
  22.      zašepetáti  -ám tudi -éčem dov. (á ȃ, ẹ́) reči, povedati zelo tiho, ne da bi se pri tem tresle glasilke: zašepetati besedo; gostje so prišli, mu je zašepetal / zašepetati na uho, v uho; pren., ekspr. drevje je zašepetalo zašepetán -a -o: zašepetana beseda ♪
  23.      zatajeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. tajiti: zatajeval je, da bi ga poznal; ni moja navada, da bi zatajeval, kar sem storil; trdovratno zatajevati 2. prikrivati: zatajevati svoje nazore / s težavo zatajevati bolečine, nejevoljo; nista zatajevala zadovoljstva nad zmago zatajeváti se 1. vesti se tako, da na zunaj ni vidno, kaj kdo misli, kako čustvuje: zdaj se ji ni več treba zatajevati, lahko se smeje ali joče 2. rel. zavestno se odrekati užitkom, ugodnostim: kot redovnik se je vse življenje zatajeval zatajeván -a -o: zatajevan jok, smeh; zatajevana želja; zatajevana čustva ♪
  24.      zategníti  in zatégniti -em dov. (ȋ ẹ́) 1. s potegom, potegi narediti a) da je kaj trdno, tesno nameščeno in se ne more premikati: zategniti jermene, vrvi; zategniti obveze; zategniti pas na hlačah; preveč zategniti; zategniti in razrahljati / zategniti zavoro / zategniti vijak priviti ∙ ekspr. za več let (si) je moral zategniti pas se odreči določenim dobrinam, ugodju b) da je kaj močno zavezano, zadrgnjeno: zategniti vozel, zanko / zategniti si kravato 2. nar., s prislovnim določilom potegniti: zategniti voz pod streho // zapeljati, odpeljati: z avtomobilom jih je zategnil v mesto 3. pri izgovarjanju glasov, izvajanju tonov narediti, da traja izgovor, izvajanje dalj, kot je normalno: zategniti glas e; trobentač je zadnji ton zategnil // ekspr. reči, povedati kaj tako, da traja izgovor določenih glasov dalj, kot je normalno: naveličano, užaljeno zategniti / zategniti po dolenjsko / kaj naj pa jaz delam, je zategnil 4. ekspr. z zateglimi glasovi se oglasiti: ko so jih slišali, so zategnili še fantje v vasi / harmonika je zategnila in utihnila // s takimi glasovi naznaniti: sirene so zategnile konec delavnika zategníti se in zatégniti se ekspr. 1. s prislovnim določilom s težavo priti, navadno na miren, varen kraj: ranjena žival se je zategnila v grmovje // iti, namestiti se kam in tam dalj časa vztrajati: zategnil se je na posteljo in zaspal / medved se čez zimo zategne v brlog 2. trajati dalj časa, kot se predvideva, pričakuje: dela so se precej zategnila // začeti se, uresničiti se pozneje, kot se predvideva, pričakuje: vrnitev domov se je zaradi slabega vremena zategnila zatégnjen -a -o: zategnjen pas; zategnjena govorica; zategnjene zavore ∙ ekspr. zategnjeni odnosi napeti; prisl.: pes je zategnjeno zalajal ♦ muz. zategnjeno označba za hitrost izvajanja lento ♪
  25.      zatírati  -am nedov. (ȋ) 1. delati, povzročati, da kaj škodljivega na določenem mestu ali v celoti preneha obstajati: zatirati mrčes, škodljivce; zatirati plevel s kemičnimi sredstvi / zatirati nalezljive bolezni / ekspr. zatirati razvade odpravljati 2. delati, povzročati, da kdo ne more normalno, svobodno živeti, delovati: zatirati male narode; zatirati podrejene; zatirajo jih z davščinami; gospodarsko, moralno, politično zatirati koga 3. z nenehnim oviranjem kakega dela, dejavnosti povzročati, da kaj ne more več obstajati: zatirati mirovna gibanja, stavke / zatirati napredni tisk / zatirati kriminalno dejavnost // delati, povzročati, da se kaj ne more uveljaviti: zatirati osvobodilne težnje narodov; zatirati ustvarjalnost mladih / bojijo se vsake kritike in jo zatirajo 4. ekspr. delati, povzročati, da se kaj ne more izraziti, pokazati: zatirati svoja čustva; v sebi je zatirala porajajočo se ljubezen zatirajóč -a -e: zatirajoči sloj ljudi; čustva zatirajoča ženska zatíran -a -o: zatirani narodi so se uprli; zatirane dežele; sam.: zatirani iščejo pravico; zatirani in zatiralci ♪

   2.872 2.897 2.922 2.947 2.972 2.997 3.022 3.047 3.072 3.097  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA