Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

dre (2.172-2.196)


  1.      réz  -a m (ẹ̑) 1. pritisk, poteg z ostrim predmetom, rezilom: z enim rezom je odrezal palico / napraviti rez na trebuhu živali // kar s takim pritiskom, potegom nastane: rez pri debelejšem blagu obšijemo; premazati rez; odstranjevati žaganje iz reza; iz reza je pritekla kri; globok, plitev, raven rez / operacijski rez je še zmeraj boleč / steblo je na rezu rjavo; pren., ekspr. rez med preteklostjo in sedanjostjo 2. les. ploskev, ki nastane z rezanjem: na rezu so dobro vidni jedro in kolobarji / čelni rez nastal z rezanjem pravokotno na vzdolžno os debla 3. biol. košček tkiva, pripravljen za mikroskopiranje; rezina: obarvati, pripravljati reze 4. agr. rez ž: rez drevja / opravljati rez v vinogradu / dolžina reza ● star. preizkusiti ostrino reza rezila ◊ film. ostri rez zaporedje dveh različnih posnetkov brez vmesne slikovne povezave; geom. zlati rez daljice točka na daljici, ki deli daljico na dva dela tako, da je razmerje med daljico in večjim delom enako razmerju med večjim in manjšim delom; med. carski ali cesarski rez operacija, pri kateri otroka izrežejo iz maternice; um. zlati rez sorazmerje med dvema količinama, pri katerem je razmerje med večjo in manjšo količino enako razmerju med večjo količino in celoto ♪
  2.      réz  -í ž, daj., mest. ed. rézi (ẹ̑) 1. agr. odstranjevanje delov rastlin z rezanjem zaradi redčenja, oblike, rodnosti: rez sadnega drevja, vinske trte; vpliv rezi na rast / poletna rez / opraviti rez v vinogradu // mesto na rastlini, kjer je kaj odrezano: premazati rez 2. nar. zahodno pokošena trava v vrsti, kakršna nastaja ob košenju; red ž: raztrositi rezi 3. alp. del, kjer se v ostrem kotu stikata dve skalni površini: hoditi po rezi / grebenska rez del, kjer se stikata boka grebena ● zastar. konju pokladati rez rezanico; star. vzel je sekiro in jo pogladil po rezi rezilu ♪
  3.      rezáj  -a m (ȃ) knjiž. rezina, kos: odrezali so mu tanek rezaj kruha ● knjiž. pazil je, da ne bi naredil napačnega rezaja reza ♪
  4.      rézati  réžem nedov. (ẹ́ ẹ̑) 1. s pritiskanjem, potegovanjem z ostrim predmetom, rezilom a) delati kose, dele: rezati blago; rezati kovino; rezati kruh, meso; rezati z nožem, s škarjami; ročno, strojno rezati / rezati na krhlje, rezine; rezati počez, podolgem / plug reže in obrača zemljo / nepreh. kosa dobro reže; nož reže na obe strani / ekspr. ladja reže valove; lastovica s krili reže zrak b) odstranjevati: rezati poganjke, veje; hujšal je, kot bi meso rezal z njega zelo, hitro / rezati dlake, nohte c) oblikovati, delati: rezati kvadrate iz pločevine; rezati podobe v les, linolej / rezati zobotrebce; začela je rezati obleko krojiti 2. odstranjevati spolne žleze; skapljati: rezati bika; prašiča bo treba dati rezat 3. ekspr. boleče se zajedati v kaj, pritiskati ob kaj: naramnice nahrbtnika me režejo; verige so ga rezale v zapestja; očala režejo za ušesi // povzročati neprijeten, pekoč občutek zaradi nizke temperature: voda je kar rezala / mraz reže do kosti zelo, hudo je mraz; brezoseb. noč je bila mrzla, da je rezalo v lica // povzročati neugodje, bolečino: njegove besede so nam rezale srce; stokanje ranjencev nam je rezalo živce / v prsih me nekaj reže 4. ekspr. prekinjati določeno stanje: kriki režejo tišino / avtomobilski žarometi so rezali temo 5. ekspr. biti speljan, voditi čez kaj: železniška proga reže pobočje; potok je podolgem rezal dolino 6. pog., ekspr., navadno v zvezi z jo hitro iti, premikati se: rezala sta jo proti morju; parnik jo je rezal z vso hitrostjo; rezati jo peš 7. ekspr. peti, igrati (na glasbilo): godba je rezala koračnice; pevci so rezali same vesele pesmi ● ekspr. vino reže je rezno, rezkega okusa; ekspr. ničesar ne bi izdal, čeprav bi mu jermene rezali s hrbta z ničimer ga ne bi prisilili, da bi izdal; pog., ekspr. jutri jo bodo rezali operirali; ekspr. še vedno mu oče reže kruh daje sredstva za življenje; pog. z avtom rezati ovinek prevoziti ga v skoraj ravni črti; publ. rezati proračun omejevati, zmanjševati; žarg., igr. rezati z adutom, s tarokom prevzemati vzemke z adutom, s tarokom; nar. vzhodno oče ga je rezal s palico tepel, pretepal; pog. zmeraj ga ven reže rešuje iz neprijetnega, zapletenega položaja ◊ agr. rezati krompir za seme tako, da ima vsak del eno ali več očes; rezati vino mešati ga z vinom druge kakovosti ali sorte zaradi poenotenja kakovosti; rezati na čep; teh. rezati s plamenom režóč -a -e: sklanjala se je nad mizo, s škarjami režoč blago; režoče orodje rézan -a -o 1. deležnik od rezati: žival je rezana; poševno rezano blago / rezani kamen obdelan v obliki kvadra; v pasu rezana obleka krojena iz dveh delov, zgornjega in spodnjega; rezano cvetje v nasadih odrezane rože, namenjene za prodajo ♦ les. rezani furnir furnir, izdelan z rezanjem klade s furnirskim nožem; šport. rezana žoga pri tenisu in namiznem tenisu z nagnjenim loparjem odbita, udarjena žoga 2. ekspr. oblikovan: lepo rezan nos / pravilno rezan obraz s pravilnimi potezami ♪
  5.      rezína  -e ž (í) 1. navadno s prilastkom odrezan kos, košček snovi, živila v ploščati obliki: pojedel je tri rezine slanine; debela, tanka rezina telečjega mesa / ocvrte kruhove rezine / kremna rezina slaščica iz maslenega testa in kreme / narezati na rezine 2. biol. košček tkiva, pripravljen za mikroskopiranje: obarvati, pripravljati rezine 3. ed., nar. deli rozg, odrezani pri obrezovanju; rožje: pobirati rezino / trtna rezina ♪
  6.      rézje  -a tudi rezjè -à s (ẹ̑; ȅ ȁ) nar. deli rozg, odrezani pri obrezovanju; rožje: sušiti in sežigati rezje; butara rezja ♪
  7.      rezljáj  -a m (ȃ) količina snovi, živila, ki se naenkrat odreže: majhen rezljaj; rezljaj kruha ♪
  8.      rezník  -a m (í) agr. 1. nož z zakrivljenim rezilom, zlasti za obrezovanje trt: obrezovati trte z reznikom 2. po obrezovanju preostali del mladike, navadno z dvema do pet očesi: reznik na trsu / kratki reznik z dvema do tremi očesi / odrezati trto na reznik ♪
  9.      ríbji  -a -e prid. (ȋ) nanašajoč se na ribe: ribji rep; ribja koščica se mu je zataknila v grlu; ribja luska, plavut; nebo je čisto kot ribje oko / ribji samec; ribja jajčeca ikre; ribje meso / ribje jate / ribje jedi; ribja juha; ribja konzerva; ribje olje olje iz svežih jeter ribe trske / ribja hrana hrana za ribe / ribja restavracija restavracija, kjer se streže zlasti z ribjimi jedmi; ribja tržnica / papigi so dali ribjo kost apnenčasto ploščico, ki tvori ogrodje sipe; steznik z ribjimi kostmi z opornicami iz vosov vosatih kitov ● ekspr. ima ribjo kri se sploh ne razburi; ekspr. strmel je vanjo s svojimi ribjimi očmi hladnimi, brezizraznimi ◊ agr. ribji hrbet ali ribja kost oblikovanost trte, pri kateri se šparoni vežejo vodoravno na eno ali na obe strani žične opore; ribja moka krmilo iz posušenih zmletih rib in ribjih odpadkov; fot. ribje oko širokokotni objektiv, ki zajema slikovni kot 180°; gastr. ribji ragu; ribja marinada z marinado polita riba; med. ribja koža kožna bolezen s čezmernim luščenjem povrhnjice; metal. ribje oko okrogla, krhka, svetla lisa s poro ali delcem žlindre v zvaru kot varilska napaka; obl. vzorec ribja kost vzorec z diagonalno lomljenimi črtami; obrt. ribja kost okrasni vbod, s katerim se sestavita dva kosa tkanine; rib. ribji drobiž majhne, gospodarsko nepomembne vrste rib; ribji vložek v ribolovno vodo spuščene ribe za povečanje količine rib v njej; ribja steza umetno narejen prehod za ribe čez visoke vodne pregrade; ribje naselje večja skupina morskih rib iste vrste ali različnih vrst, ki živi na istem prostoru, kraju; um. ribji mehur okras v obliki ribjega mehurja, zlasti kot sestavni del gotskega krogovičja; vet. ribji hrbet nenormalno izbočena hrbtenica pri prašičih; zool. ribji mehur organ, s katerim riba uravnava dviganje ali spuščanje v vodi; ribji orel orel, ki se hrani z ribami, Pandion haliaetus; ribja pijavka pijavka, ki se prisesa na škrge, kožo rib, Piscicola geometra; ribja trakulja široka trakulja; ribja uš ríbje prisl.: ribje hladna ženska; po ribje je lovila zrak; po ribje odpirati usta molče ♪
  10.      ringló  -ja m (ọ̑) poljud. sadno drevo ali njegov rdeči, rumeni, zeleni koščičasti sad, strok. renkloda: ringlo že cvete; kompot iz ringloja / utrgati nekaj ringlojev ♪
  11.      rísati  ríšem nedov. (ȋ) 1. s črtami upodabljati: zna risati in slikati; risati hišo, obraz, pokrajino; risati na papir, v glino; risati s svinčnikom / dov. večkrat je risal Tita narisal / pog. rad riše otroke slika, upodablja / risati po fotografiji, po naravi ♦ um. risati s kredo // s črtami delati: risati diagram, zemljevid; risati razpredelnice z ravnilom; risati na zemljevidu smer poti / s prstom risati po pesku delati črte / risati s prosto roko 2. ekspr. povzročati, delati, da kaj nastane na podlagi: letala rišejo bele črte na nebo; sonce riše na steno svetle proge; drevesa so risala dolge sence; kri riše po tlaku krvavo sled / skrb mu riše gube na mlado čelo 3. knjiž. opisovati, prikazovati: risati zgodovinsko obdobje; prepričljivo riše ženske like / domišljija mu je risala lepšo prihodnost ● ekspr. jastreb je risal kroge letal v krogih; nar. gorenjsko skupaj sva (jo) risala tja šla, hodila rísati se ekspr. kazati se v obrisih: skozi obleko se je risalo njeno telo; na obzorju so se risali gorski vrhovi; pohištvo se je risalo v mraku // pojavljati se, biti na podlagi: čudne sence so se risale po steni / sončni žarek se mu je v svetli črti risal čez obraz / zaničljive poteze so se mu risale okrog ust // biti viden, kazati se: nasmeh se mu je risal na obrazu; groza, pobitost, strah se mu riše v očeh rišóč -a -e: otrok ga je poslušal, naprej rišoč po pesku; na obzorju rišoči se obrisi mesta; rišoča deklica rísan -a -o: risani portreti; jasno risani značaji / risani film film iz posnetkov risb ali slik, ki ob predvajanju delajo vtis dogajanja; ustvarjanje, katerega izrazna oblika so risani filmi ∙ risana puškina cev cev, ki ima znotraj spiralaste žlebove; star. risana puška risanica ♪
  12.      rítina  -e ž (ȋ) 1. les. odebeljeni del debla nad panjem: sedel je na ritino podrtega drevesa in počival 2. agr. debelejši spodnji del snopa: snope so zlagali v krog z ritinami navzven ♪
  13.      ritolízec  -zca m (ȋ) vulg. kdor si ponižujoče prizadeva za naklonjenost, zlasti nadrejenih: izogibati se ritolizcev ♪
  14.      ritolíznik  -a m (ȋ) vulg. kdor si ponižujoče prizadeva za naklonjenost, zlasti nadrejenih: ritolizniki so se mu klanjali in mu stiskali roko v pozdrav; bil je velik ritoliznik ♪
  15.      rjavína  -e ž (í) 1. lastnost rjavega, rjava barva: svetla rjavina lesa; rjavina krzna, oči, prsti; odtenek rjavine 2. redko kar je rjavo: izrezati, odrezati rjavino ● ostrgati rjavino rjo ♪
  16.      rób 1 -a m, mn. robóvi stil. róbi; mest. mn. stil. robéh; im., tož. dv. stil. robá (ọ̑) 1. skrajni zunanji del česa: rob tkanine se cefra; obrezati, utrditi, zgladiti rob; zakriti rob obloge z letvico; pola papirja z nazobčanim robom; robovi deske / označiti desni in levi rob cestišča; robovi travnika / ostro začrtani robovi oblaka; poudariti robove ustnic / postaviti kozarec preblizu roba mize; razdalja od središča do roba; ob robu hiše ob koncu, kraju; zasaditi drevesa ob robu parcele // površina, prostor ob tem delu: sesti na rob klopi; zapeljati na desni rob cestišča; zapisovati pripombe na rob lista; nositi plevel na rob njive; ustaviti se na robu planote; iti po robu pločnika; z gozdom porasli robovi doline / vas na robu gozda blizu, zraven; živeti na robu mesta v predmestju; pren., knjiž. rob družbe, zavesti // skrajni zgornji del ob odprtini: okrušiti rob skodelice; naliti kozarec do roba; vaza z brušenim robom / nagniti se čez rob vodnjaka; voda je pljuskala čez rob čolna / stati na robu brezna; rob jame, kotanje; jarek je do roba poln vode / rob krožnika kjer se konča globoki del krožnika 2. ozek pas ob skrajnem zunanjem delu ploskve, površine: slike brez roba; pismo s črnim robom kot znamenje žalovanja / narediti na gredici rob iz cvetja / oblaki so imeli zlat rob / puščati rob na začetku lista nepopisani del / hlače brez roba zaviha; plašč s krznenim robom obrobo // zavihani, upognjeni, odebeljeni del, ki skrajni zunanji del zaključuje, utrjuje: rob se odrobi; pustiti v robu dovolj blaga; širok rob pri krilu; lonci brez roba; lončena skleda z robom 3. kar nastane na zunanji strani ob stiku dveh ploskev: posneti robove z obličem; udariti se ob rob; zaobljeni robovi pohištva; robovi opeke, škatle, trama; ogli in robovi // temu podobna vzboklina, vzboklinica: robovi na kamnu se v vodi obrusijo; robovi v čevljih ga žulijo; žlebičaste vdolbine in robovi / hlače z robom z zalikanim pregibom po vsej dolžini hlačnice spredaj in zadaj; pren. življenje mu je obrusilo robove 4. mesto, kjer se spremeni nagib nagnjenega sveta: razgledovati se z roba; steza vodi čez rob; povzpeti se po strmini na rob; vas leži na robu; svet sten in robov / spustiti se po robu strmini // nav. mn., nar. razčlenjen strm svet: robovi in stene so zapirali globeli; pašniki po sončnih robovih; lisica se skriva v robovih 5. s prilastkom velika bližina, možnost nastopa ali prenehanja zlasti določenega stanja: pripeljati podjetje na rob krize; priti na rob propada; biti na robu živčnega zloma / poslovati na robu rentabilnosti komaj še rentabilno; dežela živi na robu lakote v velikem pomanjkanju ● ekspr. mera njegovega potrpljenja je polna do roba ne more več ostati neprizadet; publ. traktor je konja izrinil na rob poljedelstva namesto konj se vse bolj uporabljajo traktorji; pripeljati kaj na rob prepada spraviti v veliko nevarnost za obstoj; ekspr. biti, stati na robu obupa biti zelo obupan, potrt; biti na robu prepada v veliki nevarnosti za obstoj; publ. živeti na robu zgodovinskega dogajanja ne udeleževati se ga; publ. ob robu se bo razprava dotaknila še nekaterih novosti mimogrede; publ. opombe ob robu dogodkov manj pomembne, obrobne; ekspr. postaviti se komu po robu upreti se mu ◊ bot. listni rob; fiz. lomni rob rob optične prizme, od katerega se pri prehodu skozi njo lomi svetloba; geom. rob črta, v kateri se stikata dve ploskvi telesa; lingv. jezični rob sprednji in obstranski del jezika; šah. rob šahovnice vsaka od štirih končnih vrst polj na šahovnici; teh. centrirni rob ki omogoča natančno prileganje enega okroglega dela k drugemu ♪
  17.      robílnica  -e ž (ȋ) gozd. težka sekira za podiranje drevja: robilnica in plankača ♪
  18.      robínija  -e ž (í) bot. trnato drevo ali grm z dišečimi belimi cveti v grozdastem socvetju, Robinia pseudoacacia: robinija že cvete; grmi robinije in rešeljike ♪
  19.      robíti  in róbiti -im nedov. (ȋ ọ́) 1. delati rob: robiti krilo; robiti prte, zavese; robiti na šivalnem stroju; robiti s čipkami 2. knjiž. obdajati, obkrožati: cesto je robilo gosto grmovje; obraz mu robi brada / jutranja zarja je robila vrhove / smehljaj ji robi ustnice 3. šport. pritiskati na robove smuči: kaj pa tako robiš; robiti z notranjimi robniki 4. ekspr. govoriti, pripovedovati: robiti debele, kosmate; take je robil, da jim je šlo na smeh ● pog., ekspr. ta mu jih pa robi ga ošteva; mu ostro odgovarja; zastar. robiti drevje podirati, sekati; knjiž. robiti glave sovražnikom sekati ◊ les. robiti les delati, da imajo kosi lesa ostre robove med ploskvami; teh. robiti pločevino robíti se in róbiti se knjiž. odražati se, kazati se: hribi se robijo v ostrih obrisih róbljen -a -o: s čipkami robljen prt; robljene deske ♪
  20.      robótati  -am nedov. (ọ̑) star. 1. opravljati tlako: robotati so morali tri dni v tednu 2. težko delati, garati: vse dni robota na polju; robota kot (črna) živina ● star. predniki so stoletja robotali tujcem jim bili podrejeni, bili od njih odvisni ♪
  21.      rôden  -dna -o prid. (ó) 1. ki rodi, daje plodove, sadeže: rodni grmi črnega ribeza; nekateri trsi so še rodni; nega mladega rodnega drevja 2. ki ima pogoje za (dobro) uspevanje rastlin; rodoviten: kultivirati svet in ga delati rodnega; povečati rodne površine // ki dobro obrodi: rodne sorte jablan 3. knjiž. sposoben (o)ploditve; ploden: rodna ženska; upajo, da jih bo zdravilo naredilo rodne / rodne sposobnosti ● nar. rodna letina bogata, obilna ◊ agr. rodni les poganjek ali vejica s cvetnimi brsti; rodna mladika; rodno leto leto, v katerem sadno drevje normalno ali bogato obrodi; anat. rodne žleze spolne žleze; med. rodna doba ženske ♪
  22.      rodíti  -ím dov. in nedov. (ȋ í) 1. spraviti iz rodil otroka: urediti prostor, v katerem matere rodijo; roditi v porodnišnici; prezgodaj roditi; z lahkoto, težko roditi / pog. iti rodit / rodila je zdravega otroka // dati, posredovati življenje komu kot mati: rodila je dosti otrok / ženske, ki ne morejo roditi, lahko otroka posvojijo ki ne morejo spočeti, zanositi / rodila mu je sina in hčer // spraviti iz rodil mladiče, mladiča: samica rodi večkrat na leto / opice rodijo navadno po enega mladiča 2. dati sadeže, plodove: nekatere jablane rodijo vsako leto; odrezati mladike, ki ne bodo rodile / krompir v teh krajih dobro rodi / njihovo polje ne rodi dovolj; dobro obdelana zemlja rada rodi / drevje je rodilo le redke sadeže 3. ekspr. povzročiti nastanek česa: plameni so rodili dim; vihar rodi valove / ti dogodki so rodili zaskrbljenost / bolečina je rodila pesem navdihnila; duhovni premiki, ki jih je rodil moderni čas; pregovore rodi izkušnja nastanejo iz izkušenj // dati, prinesti: tako gospodarjenje ne rodi uspehov; prizadevanja so rodila velike koristi, dobre rezultate ● publ. buržoazija je rodila kapitalizem je bila začetnica kapitalizma; star. poslovil se je od nje, ki ga je rodila na svet, v življenje od matere; ekspr. rodila ga je slovenska mati je Slovenec; ekspr. rodil ga je naš narod je član našega naroda; ekspr. prizadevanja niso rodila sadu niso bila uspešna; žarg. v eni uri je moral roditi članek napisati; bil je tak, kot ga je rodila mati nag, gol; preg. kar mačka rodi, miši lovi otroci so navadno taki kakor starši rodíti se 1. priti iz rodil: ko se otrok rodi, navadno zajoka; rodil se je hitro // začeti živeti ob prihodu iz rodil: lani se je rodilo več dečkov kot deklic; rodil se je pred sto leti v Ljubljani / rodila sta se jima sin in hči / mladiči nekaterih živali se rodijo slepi in goli // po rojstvu izhajati, izvirati: rodil se je delavcu; roditi se v kmečki hiši 2. ekspr. nastati, pojaviti se: na oceanu se je rodil nov otok; naša posvetna poezija se je rodila v drugi polovici l8. stoletja / zapisoval je misli, kakor so se mu rodile / opisovati razmere, v katerih se je rodilo društvo je bilo ustanovljeno; po viharni noči se je rodilo sončno jutro je nastopilo, bilo; njegova prva povest se je rodila v štirinajstih dneh je bila napisana; televizija se je rodila v Ameriki izumili so jo // z oslabljenim pomenom izraža začetek dejanja, stanja, kot ga določa samostalnik: med njimi se je rodila ljubezen, napetost ● ekspr. tak človek se še ni rodil takega človeka ni; rodil se je zaželen starši so si ga želeli; roditi se iz ljubezni biti otrok ljubečih se staršev; ekspr. ta misel se je rodila v njegovi glavi on si je to izmislil; roditi se v zakonu biti zakonski otrok; ekspr. rodil se je pod srečno zvezdo ima ugodne življenjske razmere; ekspr. prezgodaj se je rodil, da bi to uresničil razmere, okoliščine še niso primerne; rodil se je (kot) revež njegovi starši so bili brez premoženja; počuti se, kot bi se na novo rodil popolnoma prerojenega; ekspr. tresla se je gora, rodila se je miš veliko prizadevanje je dalo nepomemben rezultat; ekspr. pesnik se rodi pesniški dar je prirojen rodèč -éča -e: rodeča ženska; rodeče se želje; slabo rodeče drevo rôjen -êna -o 1. deležnik od roditi: rojen je bil v delavski družini; Franc Kovač, rojen [roj.] leta tisoč devetsto; v trenutku rojena svetloba; prezgodaj rojeni otroci / rojen je v znamenju bika / kot zapostavljeni pristavek k ženskemu priimku Ana Zore, rojena [roj.] Dolenc ∙ ekspr. rojen je pod nesrečno zvezdo v življenju nima sreče 2. ekspr., navadno v povedni rabi ki ima veliko mero sposobnosti, lastnosti za kaj: on je rojen za pilota / ni bil rojen za meščansko življenje ni se mogel prilagoditi meščanskemu življenju; bil je kakor rojen za to vlogo 3. ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: je rojen govornik, pesnik / njegov oče je rojen Ljubljančan ♪
  23.      rodoslóven  -vna -o prid. (ọ̑) genealoški: rodoslovni izsledki / rodoslovno deblo; rodoslovno drevo ♪
  24.      rodovíten  -tna -o prid., rodovítnejši (ȋ) 1. ki ima pogoje za (dobro) uspevanje rastlin: rodovitna prst v gredi; rodovitna zemlja / rodovitno polje ♦ agr. rodovitna prst prst s humusom in živimi organizmi 2. ki dobro obrodi: rodovitne sorte pšenice; zelo rodovitno drevo / ekspr. rodovitno leto leto, v katerem vse dobro obrodi 3. sposoben imeti veliko potomcev: rodovitna matica; rodovitna ženska / ekspr. rodoviten zakon ● redko rodoviten pisatelj plodovit; star. rodovitne in jalove samice plodne; bibl. seme je padlo na rodovitna tla nauk, nasvet je imel zaželeni uspeh ♪
  25.      rodóvnik  -a m (ọ̑) 1. (grafični) prikaz razvoja kake rodbine in rodbinskih zvez: sestaviti rodovnik / proučevati rodovnik vladarske družine ∙ knjiž., redko zanimati se za nevestin rodovnik rod 2. zapis podatkov o plemenskih živalih glede na lastnosti, prednike in potomce: zadruga ima rodovnik plemenske živine; rodovnik dirkalnih konj / ta krava ima rodovnik; čistokrven pes z rodovnikom // dokument s temi podatki: izdati, predložiti rodovnik 3. biol. grafični prikaz v obliki drevesa, ki ponazarja razvoj živalstva, rastlinstva: rodovnik primatov, rastlinskih vrst ♪

   2.047 2.072 2.097 2.122 2.147 2.172 2.197 2.222 2.247 2.272  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA