Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

dre (1.547-1.571)


  1.      oplazíti  in opláziti -im, in opláziti -im dov. (ȋ á ȃ; á ȃ) 1. premikajoč se od strani se dotakniti: padajoča smreka je oplazila sosednje drevje; po obrazu ga je oplazila veja; pri preskoku je oplazil oviro / roka je drsala po zidu in oplazila vrata; pren. civilizacija jih je le površno oplazila // nav. ekspr. zadeti, trčiti ob kaj pod zelo majhnim kotom: tovornjak je oplazil avtomobil; avtobusa sta se oplazila po vsej dolžini 2. raniti, poškodovati z zadetkom od strani: krogla mu je oplazila roko / strel ga je oplazil po čelu / ne vstajaj, da te ne oplazi granata // nav. ekspr. nekoliko poškodovati: večkrat jih je oplazila strela / rože je oplazila prva slana / spet ga je oplazila kap 3. ekspr., navadno v zvezi oplaziti z očmi, s pogledom na hitro pogledati: očitajoče ga je oplazila z očmi; oplazila ga je s hladnim pogledom / njegove oči mimogrede oplazijo goste 4. ekspr. udariti, navadno s tankim, prožnim predmetom: oplaziti z bičem; iztrgal mu je dežnik in ga z njim pošteno oplazil; pren. kritik ga je z nekaj stavki dobro oplazil 5. ekspr. premikajoč se za krajši čas pojaviti se, nastopiti na površini: svetloba žarometa oplazi hišo / sence oblakov so oplazile njive ♪
  2.      oplézati  -am dov. (ẹ̑) s plezanjem priti na več mest: vsa drevesa opleza ♪
  3.      oplóden  -dna -o prid. (ọ̄) v zvezah: fiz. oplodni reaktor jedrski reaktor, v katerem se naravni torij ali uran spremenita tako, da ju je mogoče uporabiti kot jedrsko gorivo; gozd. oplodna sečnja sečnja na zemljišču, kjer je že zraslo in se utrdilo mlado drevje; postopna sečnja ♪
  4.      opóra  -e ž (ọ̑) 1. predmet, zlasti v obliki droga, ki omogoča, da kaj je, ostane v pokončnem položaju: držati se opore; podpreti sadno drevje z oporami; lesena, žična opora; opora za jadro / vzgajati maline na oporah 2. kar omogoča, da kdo je, ostane v pokončnem položaju: izgubiti oporo / ogrodje daje telesu oporo // kar omogoča, da kaj lažje obstaja: taka prizadevanja so opora miru // kar komu kaj olajšuje, mu pomaga: to spoznanje mu je dajalo oporo; pri njem je zaman iskal oporo; biti brez moralne opore / mati je njegova glavna opora / sin ji je v veliko oporo 3. glagolnik od opirati: te naprave so potrebne zaradi opore zidov; postavljati kole za oporo ● kaj je opora za njegova izvajanja izhodišče ◊ alp. opora razpoka, izboklina v steni, ki plezalcu omogoča, da se oprime, opre; grad. opora poševni tram povezja; opornik; šport. opora položaj telesa, ko se njegova teža prenaša na roke ali tudi na noge; ležna opora pri kateri sloni iztegnjeno telo na dlaneh in stopalih; opora na iztegnjenih rokah ♪
  5.      opósum  -a m (ọ̑) 1. zool. podgani podoben, na drevju živeči ameriški sesalec, Didelphis: loviti oposume 2. pog. krzno te živali: kučma iz oposuma ♪
  6.      opraševánje  -a s (ȃ) glagolnik od opraševati: opraševanje sadnega drevja ♪
  7.      oprašíti  -ím dov., oprášil (ȋ í) 1. povzročiti, da postane prašno: avtomobil mi je oprašil plašč; blago v izložbi se je oprašilo; v mlinu si je oprašil obleko / ekspr. zrezke oprašimo z moko narahlo potresemo 2. bot. prenesti pelod s prašnikov na brazdo (pestiča): čebele oprašijo sadno drevje / veter opraši trave ♦ čeb. trot opraši matico vnese seme v rodila matice oprašèn -êna -o: oprašeni čevlji ♪
  8.      oprijémati  -am tudi -ljem nedov. (ẹ̑) imeti roke, prste položene okrog česa: oprijemati drevo / trdno je oprijemal volan oprijémati se 1. podpirati se, opirati se s prijemanjem česa: oprijemati se debla / oprijemala se ga je pod pazduho // prijemati, navadno trdno: oprijema se in se opoteka do vrat; oprijemati se stene 2. pojavljati se tesno okrog česa: blago se mehko oprijema telesa / taka kolesa se dobro oprijemajo ceste 3. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: vztrajno se oprijema učenja / z vso voljo se je oprijemala življenja oprijemajóč -a -e: zlezel je iz vode, oprijemajoč se vej ♪
  9.      oprijéti  oprímem dov., oprijél; nam. oprijét in oprijèt (ẹ́ í) položiti roke, prste okrog česa: skušal je oprijeti deblo, omarico; drevo sta komaj oprijela dva moška / oprijeti toporišče sekire; trdno je oprijel volan oprijéti se 1. podpreti se, opreti se s prijemom česa: oprijeti se kola; krčevito se je oprijela roba skrinje; skušal se je oprijeti stola / oprijela se ga je pod pazduho, za roko // prijeti, navadno trdno: odzadaj se ga je oprijel; oprijela se ga je kot klop / z obema rokama se je oprijel kozarca; hitro se je oprijel vrat, da ni padel 2. pojaviti se tesno okrog česa: sneg se je oprijel drevja / obleka se močno oprime telesa / ta smola se zelo dobro oprime prime 3. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža začetek dejanja, kot ga določa samostalnik: končno se je oprijel dela, učenja; oprijel se je gospodarstva; oprijeti se politike / krčevito se je oprijel ljubezni, upanja / oprijeti se novih idej ● ekspr. oprijeti se vsake bilke vsakega najmanjšega upanja na rešitev; ekspr. oprijeti se kmetije začeti (pridno, resno) kmetovati oprijét -a -o: tesno oprijet kostim ♪
  10.      oprostíti  -ím dov., opróstil (ȋ í) 1. narediti, da kdo ni več dolžen storiti, delati česa: oprostiti koga kake dolžnosti; oprostili so ga plačevanja davkov; oprostiti koga vojaške službe / oprostili so ga davkov 2. s sodbo odločiti, da kdo ni kriv dejanja, zaradi katerega je bil obtožen: sodišče ga je oprostilo ♦ jur. oprostiti obtožbe s sodbo odločiti, da obtoženec ni storil kaznivega dejanja, da ni kazensko odgovoren ali da dejanje ni kaznivo 3. narediti, da preneha zaradi neprimernega ravnanja, vedenja povzročen negativni odnos do koga: oprostiti komu zamudo; vse mu je oprostila; ekspr. ni si mogel oprostiti, da je bil tako nepreviden / oprostiti komu žalitev odpustiti / kot vljudnostna fraza pijan je bil, oprostite izrazu, kot krava 4. v medmetni rabi izraža vljudnost a) pri nagovoru: oprostite, da vas motim; oprostite, koliko je ura b) pri ugovarjanju, zavrnitvi: on je to storil! Oprostite, to je nemogoče; oprosti, to pa že ne bo držalo // izraža opravičilo: oprosti, nisem mislila tako hudo; oprostite, da sem tako pozen // izraža začudenje, nejevoljo: oprostite, tega pa res ne razumem; oprosti, to je pa že preneumno 5. star. narediti prosto, svobodno: napadli so jetnišnico in oprostili jetnike; oprostiti talce / pogumno so se bojevali in oprostili celo predmestje osvobodili // rešiti, umakniti: oprostila je svojo dlan iz njegove; nestrpno se je oprostil njenega objema / oprostil se je strahu, zadrege oprostíti se narediti, da je razumljivo, možno kako ravnanje, vedenje: oprostila se je, ker je morala za trenutek iz sobe / oprostil se ji je zaradi zamude oproščèn -êna -o: trije so bili obsojeni, dva pa oproščena; vse mu je bilo oproščeno; biti oproščen davkov; bil je oproščen vojaške službe ♪
  11.      opustéti  -ím dov. (ẹ́ í) knjiž. postati pust: trg je kmalu opustel; veliko vasi je v tem času opustelo opustèl in opustél -éla -o: golo in opustelo drevje; opustelo poslopje; gledal sem ga vsega opustelega ♪
  12.      oránževec  -vca m (ȃ) južno drevo ali grm z oranžnimi užitnimi sadovi: dišeči cvetovi oranževcev; nasadi oranževcev in oljk ♪
  13.      ordonánca  -e ž (ȃ) 1. v nekaterih državah služba ordonančnega oficirja: prevzel je ordonanco 2. star. odredba, odlok, ukaz: kraljeve ordonance ♪
  14.      ôreh  -éha m (ó ẹ́) listnato drevo z močnimi vejami ali njegov koščičasti sad: tolči, treti orehe; lupiti orehe odstranjevati zeleno lupino; drobni, piškavi orehi / dodati za oreh masla / klešče za orehe / pog. omara iz oreha orehovega lesa ∙ smejal se je, kot bi orehe stresal glasno, hrupno; nar. laški orehi boljši, debelejši; ekspr. piškavega oreha ne dam za njegov izpit prepričan sem, da ga ne bo naredil; ekspr. to ni vredno piškavega oreha zelo malo, nič; ekspr. to besedilo bo za prevajalca trd oreh je težko prevedljivo ♦ bot. oreh enosemenski zaprti plod, ki odpade kot celota; črni oreh severnoameriško drevo s celorobimi, spodaj dlakavimi lističi in koščičastimi plodovi, Juglans nigra // v zvezi kokosov oreh plod kokosove palme: obirati kokosove orehe ♪
  15.      oréhovec  -vca m (ẹ́) 1. premog v velikosti od 1,5 do 3 cm: kockovec in orehovec 2. žganje iz orehov: ponudili so mu orehovec; požirek orehovca ◊ bot. orehovci drevesa s sestavljenimi listi in koščičastimi plodovi, Juglandaceae ♪
  16.      oréškar  -ja m (ẹ̑) bot., v zvezi krilati oreškar okrasno drevo z več debli in pernatimi listi, podobnimi jesenovim, Pterocarya fraxinifolia: nasad krilatih oreškarjev ♪
  17.      ortodoksíja  -e ž (ȋ) knjiž., za pripadnike določene veroizpovedi popolno priznavanje sprejetih, ustaljenih verskih dogem, predpisov; pravovernost: protestanti so pomenili nevarnost za katoliško ortodoksijo / podrediti se načelu idejne ortodoksije ♪
  18.      ortodóksnost  -i ž (ọ̑) knjiž., za pripadnike določene veroizpovedi popolno priznavanje sprejetih, ustaljenih verskih dogem, predpisov; pravovernost: podrejati se cerkveni ortodoksnosti / preveriti ortodoksnost cerkvenih spisov / zagovorniki ideološke ortodoksnosti / ozkosrčna moralna ortodoksnost ♪
  19.      orumenéti  -ím dov. (ẹ́ í) postati rumen: drevje je že orumenelo / ekspr. v teh letih je ostarel in orumenel orumenèl in orumenél -éla -o: orumenele liste rastlinam sproti odstranjujemo; svečnik s staro, orumenelo svečo ♪
  20.      osamélec  -lca [lc in u̯c] m (ẹ̑) 1. geogr. osamljena višja vzpetina na ravnini: Šmarna gora je osamelec; osamelci na barju; vznožje osamelca 2. knjiž. osamljeno drevo, osamljena skala: iz večnega ledu štrlijo trije granitni osamelci; rajši je imel osamelce kakor drevesa v gozdu; pren. ta nenavadni osamelec je hodil svoja umetniška pota ♪
  21.      osaméti  -ím dov. (ẹ́ í) knjiž. 1. ne biti več v stikih, povezavi z drugimi: kdor ne hodi med ljudi, osami; na stara leta je mati osamela 2. ekspr. postati prazen, pust, neobljuden: prej živahni dom je zdaj osamel; med vojno so kmetije osamele / gozd v jeseni osami osamèl in osamél -éla -o 1. deležnik od osameti: čutil se je osamelega in zapuščenega; osamela ženica; hiša je bila osamela in brez otroškega smeha; ekspr. osamelo srce 2. ki okoli sebe, v bližini nima drugih stvari svoje vrste; osamljen: osamelo drevo ♪
  22.      osámljen  -a -o prid. (ȃ) 1. ki je brez družbe, brez povezave z drugimi: osamljen človek; na starost je bil osamljen / počutil se je osamljenega / zelo je osamljen in žalosten sam // ki je brez podpore, sodelovanja drugih: to je bil napad osamljenega nasprotnika / njegovo stališče je osamljeno / pri tem prizadevanju ni bil osamljen sam 2. ki okoli sebe, v bližini nima drugih stvari svoje vrste: pregnati koga na osamljen otok; osamljene zvezde; drevo je stalo osamljeno / osamljen sprehajalec / ne gre za osamljen dogodek osámljeno prisl.: živel je zelo osamljeno; prim. osamiti ♪
  23.      osébek  -bka m (ẹ̑) 1. lingv. stavčni člen v imenovalniku, nadrejen povedku, ki v tvorniku izraža vršilca dejanja ali nosilca stanja, v trpniku pa cilj glagolskega dejanja: osebek in povedek 2. biol. (posamezen) organizem: izbrati za nadaljnjo gojitev osebke z najbolj zaželenimi lastnostmi; razvoj osebka 3. nav. slabš. človek, oseba: spraviti negativne osebke na varno ♪
  24.      osében  -bna -o prid. (ẹ̑) 1. nanašajoč se na oseba 1: osebna privlačnost; osebne značilnosti / osebni dohodek vsota, ki jo zaposleni na določena razdobja prejme za svoje delo; zahtevati od koga osebne podatke; osebna izkaznica izkaznica, ki dokazuje istovetnost osebe 2. ki izhaja iz posameznika, ki je posamezniku lasten: osebni slog pisanja; publ. dati čemu osebno noto / ekspr. to je zelo osebna pripomba // ki ga posameznik opravi sam: osebna propaganda / osebna udeležba pri volitvah 3. nanašajoč se na posameznika kot na zasebnika: to je osebno pismo // usmerjen, naravnan k posamezniku: biti osebni prijatelj koga; to je imel za osebno žalitev; osebno spremstvo spremstvo, ki skrbi za visokega državnika na njegovem potovanju; vabilo je osebno velja samo za osebo, za katero je izdano 4. nanašajoč se na posameznika in ne na družbeno skupnost: a) pripisovati komu osebne motive; osebni in družbeni standard; podrejati osebne koristi javnim; osebne pravice; pesnik je izrazil osebno in narodovo trpljenje; publ. izražam najboljše želje za vašo osebno srečo b) osebna morala; osebno in javno mnenje 5. nanašajoč se na zaposlene v določeni delovni organizaciji; personalen: osebne spremembe v ustanovi; reševanje osebnih zadev 6. namenjen uporabi za posameznike: a) jamarjeva osebna oprema / osebna prtljaga; osebno in posteljno perilo / osebna higiena b) osebni avtomobil; osebni vlak; osebna tehtnica; osebno dvigalo / osebni in tovorni promet 7. ki zadeva človekovo doživljanje, čustvovanje: umakniti se v svoj osebni svet / imeti do česa osebni odnos // ki izraža, izpoveduje tako doživljanje, čustvovanje: roman je avtorjeva osebna izpoved; njegova lirika ni osebna / osebna umetnost 8. ki vsebuje, izraža negativen, neobjektiven odnos do česa: njegova kritika je bila osebna / v polemiki je postal nenavadno oseben 9. nav. ekspr. poudarja pomen svojilnega zaimka, svojilnega pridevnika, pri katerem stoji: to ponižuje moje osebno dostojanstvo; opraviti kaj pod osebnim ravnateljevim nadzorstvom ◊ biol. osebni razvoj organizma spreminjanje organizma od oplojene jajčne celice do smrti; ekon. minimalni osebni dohodek najnižji osebni dohodek, ki se zagotavlja z družbenimi sredstvi vsakemu zaposlenemu; zajamčeni osebni dohodek najnižji osebni dohodek, ki ga zagotavlja delovna organizacija vsakemu zaposlenemu glede na posamezne kategorije delavcev; osebno delo samostojno poklicno delo z lastnimi sredstvi; jur. osebna odgovornost; osebna pokojnina pokojnina, ki jo dobiva zavarovanec iz lastnega zavarovanja; osebna svoboda duhovna in telesna svoboda, ki jo ima človek v določenem družbenem redu; osebno jamstvo jamstvo s svojo osebo ali s celotnim premoženjem; osebno pravo pravo, ki ureja osebnostne pravice fizičnih in pravnih oseb; lingv. osebni zaimek zaimek, ki izraža govorečega, ogovorjenega ali neudeleženega v pogovoru; osebna glagolska oblika oblika, ki zaznamuje osebo, spol, število, naklon in način; osebno ime lastno ime človeka; rel. vera v osebnega boga v boga kot osebno bitje; soc. osebna lastnina lastninska pravica posameznika do stvari, ki niso proizvajalna sredstva; šport. izboljšati osebni rekord; osebna napaka pri košarki nedovoljeno oviranje, odrivanje nasprotnega igralca osébno 1. prislov od oseben: osebno glasovati; na te reči gleda preveč osebno; osebno ga ne poznam, le navidez; pošiljko je treba osebno prevzeti na pošti; denar prinesi osebno sam; osebno užaliti koga; ker se predsednik ne more vsem osebno zahvaliti za čestitke, se zahvaljuje po časopisu; ti stavki zvenijo zelo osebno; velike uspehe ima, osebno pa ni srečen / kot označba na pošiljki osebno 2. nav. ekspr. poudarja, da dejanje opravi osebek, ne kdo drug: osebno bom govoril z njim; sprejel nas je šef osebno; predsednik bo osebno vodil delegacijo / vstopila je direktorjeva tajnica, tovarišica Sonja osebno // izraža, da je trditev omejena na določeno osebo: osebno sem drugačnega mnenja; osebno sem optimist; njemu osebno to ni nič mar; on osebno misli, da ni tako; glede obsega knjige nimam pripomb, osebno pa bi želel lepšo opremo osébni -a -o sam.: pog. miličnik je zahteval od njega osebno zahteval, da pokaže osebno izkaznico; žarg., šport. naš košarkar je moral iz igre zaradi petih osebnih osebnih napak; usklajevanje osebnega in družbenega ♪
  25.      osébkov  -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na osebek: razvoj osebkovih zmožnosti / osebkov odvisnik odvisni stavek, ki izraža osebek nadrednega stavka ♪

   1.422 1.447 1.472 1.497 1.522 1.547 1.572 1.597 1.622 1.647  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA