Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

dre (147-171)


  1.      módrec  tudi módrc -a [prva oblika rǝc] m (ọ̑) kdor premišlja, razglablja o splošnih življenjskih vprašanjih: bil je modrec; tako so mislili in govorili največji modreci vseh časov; knjiga znanega modreca / redko antični modreci filozofi // kdor prodorno misli in ustrezno ravna: modrec v vedenju in življenju; vaški modrec; nasveti modreca ♪
  2.      modréti  -ím nedov. (ẹ́ í) 1. postajati moder: grozdne jagode se mehčajo in modrijo; prsti modrijo 2. knjiž. modro se odražati, kazati: ob poti so modrele vijolice ♪
  3.      nàdreálen  -lna -o prid. (ȁ-ȃ) knjiž. ki presega področje realnega, stvarnega: nadrealen prostor in čas / prikazovanje nadrealnega sveta / mesto je v romanu predstavljeno kot nadkrajevna, nadčasovna, skratka: nadrealna celota ♪
  4.      nàdrealíst  -a m (ȁ-ȋ) predstavnik nadrealizma: dadaisti in nadrealisti ♪
  5.      nàdrealístičen  -čna -o prid. (ȁ-í) nanašajoč se na nadrealizem: francoski nadrealistični pesnik; nadrealistično slikarstvo / nadrealistični film, tekst ♪
  6.      nàdrealízem  -zma m (ȁ-ȋ) umetnostna smer v prvi polovici 20. stoletja, ki teži k preseganju resničnega in logično-razumskega s pomočjo vizij, halucinacij in nehotnih asociacij: ta slikarska tehnika se je pojavila v dadaizmu in nadrealizmu; poetični nadrealizem; ekspresionizem in nadrealizem ♪
  7.      nàdreálnost  -i ž (ȁ-ȃ) knjiž. lastnost, stanje nadrealnega: nadrealnost vizije / glavno osebo je pisatelj prestavil v nadrealnost ♪
  8.      nadréden  -dna -o prid. (ẹ̄) knjiž. nadrejen, vodilen: pri tem skladatelju je harmonija nadredni element ♦ lingv. nadredni stavek glavni ali odvisni stavek podredja, od katerega je odvisen drug stavek ♪
  9.      nadredíti  -ím dov., nadrédil (ȋ í) narediti, da ima kdo v odnosu do koga višji, vodilen položaj: nadredili so ga večji skupini delavcev // dati prednost čemu iste vrste: tuji besedi nadrediti domačo nadrejèn -êna -o: nadrejen položaj; imeti nadrejeno vlogo ♦ lingv. nadrejeni sinonim; sam.: trudil se je za naklonjenost nadrejenih ♪
  10.      nadrédnost  -i ž (ẹ̄) knjiž. nadrejenost, vodilnost: nadrednost njegovega položaja ga je odvračala od tega sklepa ♦ lingv. nadrednost glavnega stavka ♪
  11.      nadréjati  -am nedov. (ẹ́) delati, da ima kdo v odnosu do koga višji, vodilen položaj: nadrejati posameznike // dajati prednost čemu iste vrste: nadrejati bolj rabljene besede ♪
  12.      nadrejênost  -i ž (é) lastnost, stanje nadrejenega človeka: tovariševa nadrejenost mu je jemala voljo do dela / težko je prenašal njeno nadrejenost v službi ♪
  13.      nàdresníčen  -čna -o prid. (ȁ-ȋ) knjiž. ki presega področje resničnega: nadresnični svet / pesnik je skušal naravi iztrgati njeno nadresnično bistvo; sam.: ekspr. slikovitost pokrajine ima v sebi nekaj svojskega, nadresničnega ♪
  14.      nàdresníčnost  -i ž (ȁ-ȋ) knjiž. lastnost, stanje nadresničnega: proučevati resničnost in nadresničnost v literarnem delu / poetična nadresničnost ♪
  15.      nadréti  -dêrem dov., naderíte; nadŕl (ẹ́ é) ekspr. grobo, glasno ošteti: brez vzroka ga je nadrla; nadrl je vse od kraja / grdo, surovo nadreti ♪
  16.      nadréti  -dêrem tudi -drèm dov., stil. naderó; naderíte; nadŕl (ẹ́ é, ȅ) ekspr. zelo hitro, množično in neurejeno priti kam: na trg je nadrlo polno ljudi ♪
  17.      nadrevíti  -ím dov., nadrêvi in nadrévi; nadrévil (ȋ í) star. napoditi, nagnati: vsakega smo nadrevili, ki se je približal hiši / hlapca je kar kmalu nadrevil ♪
  18.      nèodréšen  -a -o prid. (ȅ-ẹ́) 1. rel. ki ni odrešen: neodrešeno človeštvo 2. vznes. ki pripada narodu, katerega večina živi v drugi državi: skrbeti za neodrešene brate / neodrešeni kraji ♪
  19.      nèpodréjanje  -a s (ȅ-ẹ́) kar je nasprotno, drugačno od podrejanja: nepodrejanje veljavnim družbenim normam ♪
  20.      nèpodrejèn  -êna -o prid. (ȅ-ȅ ȅ-é) ki ni podrejen: biti nepodrejen / nepodrejena ljudstva ♪
  21.      nèpodrejênost  -i ž (ȅ-é) lastnost, stanje nepodrejenega: gospodarska nepodrejenost / nepodrejenost oblasti določene države ♪
  22.      odreagírati  -am dov. (ȋ) psih. z vedenjem, obnašanjem sprostiti notranjo napetost, potrtost: odreagirati konflikte ♪
  23.      odrêči  -rêčem dov., odrêci odrecíte; odrékel odrêkla (é) navadno z dajalnikom 1. meniti, trditi, da kdo ni upravičen do tega, kar nakazuje določilo: odrekli so mu pravico do nastopa / kritika mu je odrekla umetniški talent 2. ne narediti, kar se pričakuje: odreči plačilo stroškov; očetu ne morem nič odreči; ni mogla odreči, da bi šla z njim / odreči komu azil // z oslabljenim pomenom narediti, da kdo ne postane, ni več deležen česa pozitivnega od osebka: odreči komu gostoljubje, pomoč, zaupanje / odreči pokorščino ne biti več pokoren, ubogljiv 3. nav. 3. os., knjiž. prenehati (zadovoljivo) opravljati svojo funkcijo; odpovedati: od dolge hoje so mu skoraj noge odrekle; oči so mu že odrekle / za hip so mu odrekle moči / nekateri igralci so popolnoma odrekli / malo pred ciljem mu je odrekel motor ● od presenečenja mu je odrekel glas ni mogel (spre)govoriti; star. pridelali so dosti koruze, repa pa je odrekla slabo obrodila; star. vsaka mu odreče, če jo pride snubit ga zavrne; te prošnje mi gotovo ne boš odrekel gotovo boš naredil, kar te prosim odrêči se 1. izjaviti, da osebek česa ne želi sprejeti, več imeti: odreči se dediščini, nagradi; odreči se prestolu 2. zavestno narediti a) da osebek česa zaželenega ne dobi, nima več: odreči se udobju; vsemu, kar človeka osrečuje, se je odrekel / odreči se prijateljem b) da se osebek zaželenega dejanja ne udeleži, ga ne opravlja: odreči se izletu; odreči se kajenju / odreči se hrani, pijači, sladkarijam / kavi se nikoli ne odreče 3. izjaviti, da osebek ni več s čim v pozitivnem odnosu, zvezi: odreči se svojim idejam, načelom; odreči se veri 4. prenehati priznavati sorodstveno razmerje: po tem dogodku se mu je oče odrekel; doma so se ji odrekli / publ. družba se ga je odrekla ♪
  24.      odrèd  -éda m (ȅ ẹ́) 1. različno velika vojaška enota, formirana za posebne naloge: diverzantski, izvidniški odred ♦ voj. odred teritorialna ali partizanska enota iz več čet ali več bataljonov; grupa odredov med narodnoosvobodilnim bojem vojaška formacija z bataljoni in odredi, vezana na določeno ozemlje 2. v zvezi pionirski odred osnovna organizacijska enota Zveze pionirjev: tekmovanje pionirskih odredov 3. navadno s prilastkom skupina ljudi, navadno urejena: odred jezdecev; s sovražnikom se je spopadel odred mornarjev ♪
  25.      odrédba  -e ž (ẹ̑) kar kaj uradno določa, ukazuje: odredba je že izdana; držati se odredbe; objaviti, spremeniti odredbo / varnostne odredbe; odredba o obveznem cepljenju / prometne odredbe ♦ jur. pravni akt, ki podrobneje določa izvrševanje posameznih določb zakona, predpisa ♪

   22 47 72 97 122 147 172 197 222 247  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA