Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

drdrajoč (4)

1.      drdráti  -ám nedov. (á ȃ) 1. dajati enakomerno prekinjane ropotajoče glasove: mlinska kolesa enakomerno drdrajo; klopotci drdrajo / ekspr. strojnica je vso noč drdrala; budilka je prepozno drdrala zvonila 2. ekspr. hitro, ropotajoč se premikati: mimo so drdrali vozovi; vlaki neprestano drdrajo skozi mesto 3. ekspr. zelo hitro in enolično pripovedovati naučeno besedilo: učenec kar drdra zadnjo lekcijo / govornik je drdral svoj govor // slabš. hitro in mnogo govoriti: babe so neprestano drdrale drdráje: drdraje se voziti drdrajóč -a -e: drdrajoča kočija; prisl.: drdrajoče govoriti ♪
2.      léstvenik  -a m (ẹ̑) 1. drog lestve, v katerem so pritrjeni klini, deščice: lestev se je gugala, ker je stala na tleh samo z enim lestvenikom 2. knjiž. lojtrski voz, lojtrnik: potegniti lestvenik izpod kozolca; drdrajoči lestveniki ♪
3.      pridrdráti  -ám dov. (á ȃ) drdrajoč pripeljati: vlak je pridrdral mimo postaje; avto pridrdra po cesti / z vozom je pridrdral pred hišo se je pripeljal ● ekspr. ponavljal je pesem in brez napake pridrdral do zadnje vrstice jo hitro povedal ♪
4.      zdrdráti  -ám dov. (á ȃ) ekspr. 1. drdrajoč začeti delati, delovati: stroji v delavnici so zdrdrali / nekje v gozdu je zdrdrala strojnica zadrdrala; budilka se je zdrdrala do konca odzvonila 2. drdrajoč zapeljati: vlak je zdrdral mimo postaje; voz je zdrdral po cesti ♪