Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

dražljiv (36)

1.      dražljív  -a -o prid. (ȋ í) 1. ki deluje na organizem tako, da nastane reakcija: dražljiv dim, vonj; dražljive dišave, snovi / dražljiv nasmešek; bila je v zanj že dražljivi bližini; obšla ga je čudno dražljiva misel; vsak dan je postajala bolj dražljiva // redko razdražljiv, razburljiv: bolnik postane včasih dražljiv; dražljiva žival 2. redko občutljiv za dražljaje: dražljiv sapnik dražljívo prisl.: vonj je dražljivo silil v nosnice; dražljivo razgaljene ženske ♪
2.      dražljívec  -vca m (ȋ) kdor koga draži, razburja: razgnal je hujskače in dražljivce ♪
3.      dražljívka  -e ž (ȋ) ženska oblika od dražljivec ♪
4.      dražljívost  -i ž (í) lastnost dražljivega: koketna dražljivost dekleta / znan je bil po svoji surovosti in dražljivosti / prevelika čutna dražljivost; dražljivost živčevja ♪
5.      razdražljív  -a -o prid. (ȋ í) 1. ki se (rad) razdraži: razdražljiv človek; zjutraj je zmeraj zelo razdražljiv / zbudila se je razdražljive volje 2. ki razdraži, razburi: srečne spomine je skalila razdražljiva misel ∙ knjiž. razdražljiv vonj dražljiv; knjiž. rad bere razdražljive knjige čutno vznemirljive ♪
6.      razdražljívost  -i ž (í) lastnost, značilnost razdražljivega človeka: skušala je premagati svojo razdražljivost / razdražljivost živcev ♪
7.      vzdražljív  -a -o prid. (ȋ í) ki se da vzdražiti: vzdražljiv živec; ta del telesa je zelo vzdražljiv; vzdražljiva mišica // knjiž. razdražljiv, razburljiv: vzdražljiv človek; po bolezni je precej vzdražljiv / vzdražljivo doživetje vznemirljivo ♪
8.      vzdražljívost  -i ž (í) lastnost, značilnost vzdražljivega: povečati vzdražljivost organa; čustvena, živčna vzdražljivost / knjiž. lotila se ga je čudna vzdražljivost razdražljivost, razburjenost ♪
9.      zdražljív  -a -o prid. (ȋ í) 1. ki se (rad) zdraži: zdražljiv otrok; zaradi zaspanosti je precej zdražljiva / biti zdražljive narave / zdražljiv živec vzdražljiv 2. ki zdraži, vzdraži: za dojenčka mora biti (prsna) bradavica zdražljiva / zdražljivo doživetje vznemirljivo ♪
10.      zdražljívost  -i ž (í) lastnost, značilnost zdražljivega: bolestna zdražljivost / zdražljivost živcev ♪
11.      drastljív  -a -o prid. (ȋ í) knjiž. dražljiv: drastljive dišave / že sama misel jo je prešinila z drastljivo grozo ♪
12.      kapricióznost  -i ž (ọ̑) knjiž. lastnost, značilnost muhastega človeka; muhavost: kapricioznost mestnih žensk; kapricioznost in razdražljivost / to dejanje je izraz njene kapricioznosti / ustregel je vsem kapricioznostim kapricam // nenavadnost, presenetljivost: kapricioznost sloga ♪
13.      nabŕskati  -am dov. (r̄ ȓ) z brskanjem spraviti kam: kokoši so nabrskale zemljo na stezo nabŕskan -a -o: kup nabrskanega peska ∙ nar. gorenjsko pusti ga, danes je nabrskan slabe volje, razdražljiv ♪
14.      naráva  -e ž (ȃ) 1. od človeka neodvisni predmetni svet in sile, ki v njem delujejo: opazovati, raziskovati naravo in njene pojave; nekatere elemente najdemo v naravi proste; upoštevati zakonitosti v razvoju narave; zakoni narave; nauk o naravi; ekspr. človekov boj z naravo / spomladi se vsa narava prebuja; jesenska narava / neživa voda, zemlja, zrak, nebesna telesa, živa narava živali, rastline, človek // nav. ekspr. ta svet kot ustvarjalec, vir česa: preživljali so se s tem, kar jim je dala narava; narava mu je podarila same lepe lastnosti; čuda narave; te čeri in soteske so delo narave; vznes. darovi matere narave; naravni gozd je enkratna biološka mojstrovina narave 2. del zemeljske površine, ki ga človek še ni bistveno spremenil: kvariti, spreminjati naravo; otroci naj bodo čimveč v naravi; divja, nedotaknjena narava; lepote narave; ljubitelj narave; izlet v naravo; urediti si prostor za bivanje v naravi / spomenik se lepo vrašča v naravo v naravno okolje / ekspr. v mestu je vse izumetničeno, na kmetih pa še gospoduje narava; uživati naravo / slikati naravo; pesnik jemlje prispodobe iz narave 3. kar označuje, loči kaj od drugega: značilnosti človeške narave / opredeliti naravo poezije; preiskati naravo virusov / prodreti v naravo stvari // kar označuje, loči kaj od drugega v okviru iste vrste: govoriti o naravi določene bolezni; upoštevati naravo dela; ugotoviti naravo poškodbe / z oslabljenim pomenom: predavanje je bilo bolj informativne narave; vzrok za spor je politične narave 4. navadno s prilastkom skupek človekovih lastnosti, iz katerih izhaja njegovo ravnanje: bila sta različne narave; ekspr. pokazal je svojo pravo naravo / biti dobre, nasilne, razdražljive narave / po naravi je blag, miroljuben; to je v njegovi naravi / ekspr. on je umetniška narava 5. navadno s prilastkom skupek zlasti telesnih lastnosti, značilnosti človeka: zaradi svoje narave je zmogel tak napor; biti močne, slabotne narave; imeti trdno, ekspr. železno naravo ● ekspr. igra narave nenavaden, izjemen pojav v naravi; plačati v naravi ne z denarjem; dajatev v naravi v pridelkih; preg. volk dlako menja, a narave nikdar človek ne more zatajiti svojega bistva ◊ filoz. filozofija narave filozofska disciplina, ki raziskuje zakone narave s filozofskega stališča; šol. spoznavanje narave in družbe učni predmet o tem v osnovni šoli; šola v naravi večdnevno bivanje zunaj kraja šole, namenjeno pouku nekaterih predmetov in spoznavanju narave ♪
15.      nasadíti  -ím dov., nasádil (ȋ í) 1. spraviti, pritrditi orodje na ročaj: nasaditi cepin, sekiro, vile / vojaki so nasadili bajonete na puške // namestiti vrata, okno na tečaje: nasaditi oknico, vrata / nasaditi kolo 2. postaviti sadike v zemljo, kjer bodo rastle: nasaditi drevesa; letos so nasadili precej krompirja / nasaditi vrt z okrasnim grmičevjem; pren., ekspr. v poročilo je nasadil samih rožic 3. ekspr. nabosti, natakniti: vzel je vilice in nasadil pečenko; nasaditi na konico noža; poskušal je nasaditi ribo z ostmi; nasadil se je na koničasto rogovilo / podivjani bik se je zaletel proti njemu in ga nasadil na roge // dati, namestiti: nasaditi čepico na kljuko; nasadil si je klobuk na glavo in odšel / kipu so odbili glavo in mu nasadili drugo 4. agr. dati valiti: nasadili so dvajset jajc / nasaditi kokoš ● ekspr. žena mu je nasadila roge imela je spolni odnos, spolne odnose z drugimi moškimi nasajèn -êna -o 1. deležnik od nasaditi: z drevjem nasajen vrt; krompir je že nasajen; sekira, nasajena na dolgo toporišče; majavo nasajena pila; pokrivalo je imela po strani nasajeno / na kratke noge nasajeno telo; oblaki so bili kakor nasajeni na vrhove visokih smrek 2. pog., ekspr. nerazpoložen, razdražljiv: biti nasajen; ni vedela, zaradi česa je nasajen ● ekspr. glavo ima na pravem mestu nasajeno zna pametno, premišljeno ravnati; ekspr. danes je nekam kratko nasajen slabe volje, odrezav ♪
16.      nasajênost  -i ž (é) pog. nerazpoloženost, razdražljivost: te besede je izrekel brez nasajenosti / v nasajenosti ji je marsikaj izrekel ♪
17.      našpíčiti  -im dov. (í ȋ) pog., ekspr. napraviti kaj neprimernega, nedovoljenega: to grdobijo ti je on našpičil; vsak dan kaj našpiči / našpičil (jih) je za tri mesece zapora ● pog. ob najmanjšem šumu je pes našpičil ušesa prisluhnil z dvignjenimi uhlji našpíčen -a -o 1. deležnik od našpičiti: našpičena grdobija 2. piker, zbadljiv: našpičen človek / ima zelo našpičen jezik // nerazpoložen, razdražljiv: kaj si danes tako našpičen / nekam našpičen je proti nji ♪
18.      natakníti  in natákniti -em dov. (ȋ á) 1. spraviti kaj na razmeroma oster, koničast predmet: natakniti meso na raženj; natakniti na konico noža, na vilice; obleka se ji je nataknila na žebelj / razjarjen bik ga je nataknil na roge / nataknili so ga na kol zlasti v srednjem veku mučili so ga, usmrtili z nataknitvijo na ošiljen kol 2. napraviti, da pride kaj na določeno mesto: natakniti volu jarem na vrat; nataknil ji je prstan; natakniti otroku rokavice; natakniti si masko; ekspr. nataknil si je očala na nos / paznik mu je nataknil lisice 3. ekspr. obleči, obuti, navadno hitro: še čevlje nataknem, pa grem; natakniti si hlače, obleko ● ekspr. žena mu je nataknila roge imela je spolni odnos, spolne odnose z drugimi moškimi; ekspr. preveč je govoril, pa so mu nataknili nagobčnik mu prepovedali govoriti, razširjati svoje mnenje natáknjen -a -o 1. deležnik od natakniti: na raženj nataknjen piščanec 2. ekspr. nerazpoložen, razdražljiv: pogosto je nataknjen; prisl.: pusti me, je rekel nataknjeno ♪
19.      natáknjenost  -i ž (á) ekspr. nerazpoloženost, razdražljivost: nataknjenost ga je minila; v glasu mu je zvenela nataknjenost ♪
20.      natúra  -e ž (ȗ) 1. knjiž., navadno s prilastkom skupek človekovih lastnosti, iz katerih izhaja njegovo ravnanje; narava: zelo različne nature sta; ekspr. pokazal je svojo pravo naturo / biti borbene, občutljive nature / po naturi je razdražljiv; to je v njegovi naturi 2. knjiž., navadno s prilastkom skupek zlasti telesnih lastnosti, značilnosti človeka: zaradi svoje močne nature je lahko vzdržal napor / biti šibke, trdne, zdrave nature 3. star. od človeka neodvisni predmetni svet in sile, ki v njem delujejo: raziskovati naturo in njene pojave / natura se že prebuja ● knjiž. plačati v naturi ne z denarjem ♪
21.      pikánten  -tna -o prid., pikántnejši (ȃ) 1. zelo začinjen: pikantna jed, omaka / jed pikantnega okusa / pikantna začimba; pren., ekspr. pikanten članek 2. ekspr. dražljiv, privlačen: pikanten dogodek, škandal; pikantna novica, šala / knjiž. ženska v pikantnem negližeju pikántno prisl.: pikantno povedati kaj; pikantno začinjena omaka; sam.: doživel bi rad kaj pikantnega ♪
22.      pikanteríja  -e ž (ȋ) ekspr. dražljiv, privlačen dogodek: hlastali so za pikanterijami; pikanterije iz zasebnega življenja / v reviji je polno pikanterij sestavkov, slik o takih dogodkih ♪
23.      pikántnost  -i ž (ȃ) 1. lastnost, značilnost pikantnega: pikantnost jedi, omake / stvar ni brez pikantnosti; pren., ekspr. pikantnost članka 2. ekspr. dražljiv, privlačen dogodek: hlastali so za pikantnostmi; pikantnosti iz političnega, zasebnega življenja / v reviji je polno pikantnosti sestavkov, slik o takih dogodkih ♪
24.      prepirljív  -a -o prid. (ȋ í) ki se (rad) prepira: prepirljiv človek; postala je razdražljiva in prepirljiva / govoriti v prepirljivem tonu ♪
25.      prišpíčiti  -im dov. (í ȋ) pog. prišiliti, priostriti: prišpičiti konico / prišpičiti fižolovko ● pog. prišpičila je ustnice našobila prišpíčen -a -o 1. deležnik od prišpičiti: prišpičen kol 2. piker, zbadljiv: prišpičen humor // nerazpoložen, razdražljiv: danes si pa prišpičena ♪

1 26