Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

dok (1332)

1.      dók  -a m (ọ̑) pristaniška naprava za popravljanje ali čiščenje podvodnih delov ladje: spraviti ladjo v dok / ladjo so gradili v doku ♦ navt. plavajoči dok na morju; suhi dok na kopnem // del zaprte luke med dvema pomoloma za nakladanje in razkladanje blaga: ladja se je zasidrala v doku ♪
2.      dokadíti  -ím dov., dokádil; dokajèn (ȋ í) kaditi do konca: dokaditi cigareto, pipo / dokadil je in vstal ♪
3.      dókaj  in dokàj prisl. (ọ̑; ȁ) knjiž. precéj: od takrat je minilo dokaj let; dokaj njegovih vrstnikov je že mrtvih / njegova usoda je dokaj žalostna; hlevi so urejeni dokaj sodobno ♪
4.      dókajkrat  in dokàjkrat prisl. (ọ̑; ȁ) knjiž., redko večkrat: dokajkrat tvega življenje ♪
5.      dókajšen  in dokàjšen -šna -o prid. (ọ̑; ȁ) knjiž. precej velik, precejšen: maloobmejni promet je bil dokajšen ♪
6.      dókajšnji  in dokàjšnji -a -e prid. (ọ̑; ȁ) knjiž. precej velik, precejšnji: dokajšnje število kmetov je dobilo zemljo / delo opravlja z dokajšnjo spretnostjo ♪
7.      dokàz  -áza m (ȁ á) kar utemeljuje, podpira kako trditev: vsi dokazi govorijo proti vam; manjkalo mu je neizpodbitnih dokazov; predložiti, zbirati dokaze; trditev je podprl z dokazi; otipljivi, tehtni dokazi; dokazi za in proti; za to imamo že dovolj dokazov; zaradi pomanjkanja dokazov je bil oproščen; priznal je pod pritiskom dokazov / dokaz o strokovnosti ♦ jur. nasprotni dokaz s katerim se ovrže kaka trditev; obremenilni, razbremenilni dokaz; mat. aritmetični dokaz pri katerem se uporabljajo samo aritmetične operacije; direktni dokaz pri katerem se izvede izrek tako, da se izhaja iz že znanih resnic; geometrijski dokaz pri katerem se uporabljajo samo geometrijske konstrukcije; indirektni dokaz pri katerem se dokaže, da privede neveljavnost izreka do protislovja // zunanji izraz, znamenje česa: to je zgovoren in prepričljiv dokaz, da je tvoja sodba napačna; dokaz ljubezni; v dokaz prijateljstva mu je podarila sliko ♪
8.      dokázanost  -i ž (á) značilnost dokazanega: obsodba se opira na popolno dokazanost krivde ♪
9.      dokázati  tudi dokazáti -kážem dov. (á á á) 1. utemeljiti, podpreti kako trditev z dokazi: dokazati svoj alibi; na sodišču je dokazal svojo nedolžnost; dokažem ti resnico; dokazali so, da to bolezen povzročajo virusi; s pričami je dokazal, da ni kriv; neovrgljivo, prepričevalno, zanesljivo dokazati; statistično se to ne da dokazati / to je bila priložnost, da ji je lahko dokazal svojo ljubezen; dokazati svojo moč / lahko ti dokažem laž / tega laikom ne bomo dokazali ne bomo jih mogli prepričati ∙ ekspr. dokazati črno na belem pismeno; neizpodbitno, popolnoma 2. postati zunanji izraz, znamenje česa: pregled dela je dokazal, da smo se v napovedih zmotili dokázan -a -o: dokazane trditve; krivda je dokazana; to je znanstveno dokazano ♪
10.      dokázen  -zna -o prid. (ā) nanašajoč se na dokaz: obsežen dokazni material; dokazna listina; dokazno gradivo, sredstvo / njegovi očitki nimajo dokazne vrednosti ♦ jur. dokazni postopek; dokazno breme dolžnost dokazovanja, ki jo ima v civilnem postopku pravdna stranka, v kazenskem pa tožilec ♪
11.      dokazílen  -lna -o prid. (ȋ) ki kaj dokazuje: dokazilna listina; zbrati dokazilno gradivo / ta pisma nimajo dokazilne moči / laboratorijska preiskava, ki jo opravimo na hitro, je manj dokazilna ♪
12.      dokazílo  -a s (í) dokazno sredstvo: za to imam dokazila; poskrbeti za dokazilo; neovrgljiva dokazila / prošnji priložite dokazilo o izobrazbi spričevalo, potrdilo ♪
13.      dokazljív  -a -o prid. (ȋ í) ki se da dokazati: dokazljiva hipoteza; to dejstvo je dokazljivo; pravilnost te trditve ni znanstveno dokazljiva ♪
14.      dokazljívost  -i ž (í) lastnost, značilnost dokazljivega: dokazljivost pravila, trditve ♪
15.      dokazoválen  -lna -o prid. (ȃ) s katerim se dokazuje: dokazovalni postopek ♪
16.      dokazovánje  -a s (ȃ) glagolnik od dokazovati: njegovo dokazovanje je pravilno; sodnik je zaključil dokazovanje; izčrpno dokazovanje; dokazovanje v matematiki; predmet dokazovanja ♪
17.      dokazováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. utemeljevati, podpirati kako trditev z dokazi: dokazoval je svojo nedolžnost; dokazoval je, da ni kriv; z uradnim spričevalom dokazovati; prepričevalno dokazovati 2. biti zunanji izraz, znamenje česa: povečan obisk dokazuje, da je za prireditev vedno več zanimanja; rezultati dokazujejo, da je tekmovanje uspelo / zgodovina nam dokazuje, da so imela narodna gibanja revolucionaren značaj; to nič ne dokazuje / primer zgovorno dokazuje napredek dokazujóč -a -e: hodil je po uradih, dokazujoč svojo pravico; deduktivno dokazujoča metoda ♪
18.      dokipéti  -ím dov., tudi dokípel (ẹ́ í) 1. kipeti, vreti do konca: v slabih zidanicah mošt ne more popolnoma dokipeti 2. ekspr. priti do viška: strasti so dokipele ♪
19.      dokláda  -e ž (ȃ) 1. kar se doda k rednim prejemkom, k plači; dodatek: dobivati doklade; priznali so mu pravico do posebne doklade / draginjska doklada v stari Jugoslaviji dodatek zaradi draginje; dobiva otroške doklade otroški dodatek 2. lokalni dodatek k državni davščini: plačevati doklado; občinske doklade; doklada na dohodke; doklada od kmetijstva ♪
20.      dokládati  -am nedov. (ȃ) dajati, polagati zraven: dokladati drva na ogenj ♪
21.      dokláden  -dna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na doklado: dokladni zavezanec ♪
22.      dokléj  in doklèj prisl. (ẹ̄; ȅ) redko izraža vprašanje, do katere časovne meje traja dejanje; do kdaj: doklej misliš ostati v Ljubljani / v vezniški rabi, v vprašalnih odvisnih stavkih bomo videli, doklej se bo upiral ♪
23.      doklepáti  -klépljem dov., doklêplji doklepljíte; doklêpal (á ẹ́) končati klepanje: končno je doklepal; doklepati koso ♪
24.      doklèr  in dókler in dòkler vez. (ȅ; ọ̑; ȍ) v časovnih odvisnih stavkih 1. z nedovršnim glagolom za izražanje, da traja dejanje nadrednega stavka toliko časa kolikor dejanje odvisnega: dokler je zakon v veljavi, se ga je treba držati; revež bo, dokler bo živ; dokler smo imeli denar, smo kupovali knjige; tega ne bi dovolil, dokler bi imel še kaj oblasti nad njo ∙ upamo, dokler živimo; preg. dokler lipa cvete, ji ne manjka čebel v sreči ima človek dosti prijateljev 2. z zanikanim glagolom za izražanje, da traja dejanje nadrednega stavka do nastopa dejanja v odvisnem: gledal je za njo, dokler ni izginila za hišo; varuj otroka, dokler se ne vrne mati / ni miru, dokler vse ne spi / brez nikalnice: star. žanjejo ves dan, dokler da zaide sonce; zastar. bolj dan na dan brli življenja sveča, dokler ji reje zmanjka, in ugasne (F. Prešeren) ♪
25.      doklíc  -a m (ȋ) 1. knjiž. oddaljenost, v kateri se da kaj priklicati: fanta ni več na doklicu / oddaljen na doklic 2. redko klic, klicanje: z doklicem ga je opozoril na nevarnost ♪

1 26 51 76 101 126 151 176 201 226