Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

dogovorni (2)

1.      dogovórnik  -a m (ọ̑) star. odposlanec, posrednik: v sovražnikov tabor je prišel kot dogovornik ♪
2.      dogóvoren  -rna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na dogovor: dogovorni pogoji; knjižni jezik in pisava sta tako ali tako samo dogovorna ♪