Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

dobrotnica (1)

1.      dobrótnica  -e ž (ọ̑) 1. ženska, ki izkazuje, deli komu dobrote: mati je otrokova največja dobrotnica 2. iron., redko vlačuga, prostitutka: Pozneje sem zvedel, da je ta njena hči tako zvana dobrotnica, h kateri prihajajo moški iz okolice (Prežihov) ♪