Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

dobričina (2)

1.      dobríčina  -e m (ȋ) ekspr. dobrodušen, dobrosrčen človek: stari dobričina se je temu zelo čudil; delal je vtis nekoliko zmedenega dobričine ♪
2.      dobríčina  -e ž (ȋ) ekspr. dobrodušen, dobrosrčen človek: naš učitelj je prava dobričina; poznam ga, stara dobričina je; odličen tovariš je in velika dobričina ♪