Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

dobo (182-206)


  1.      retušírati  -am dov. in nedov. (ȋ) 1. fot. izboljšati fotografske posnetke, zlasti z odpravljanjem madežev, poškodb na negativu ali pozitivu: retuširati negativ, pozitiv; retuširati s svinčnikom, z barvo ♦ tisk. retuširati kliše 2. knjiž. spremeniti, olepšati: v poročilu je retuširal nekatera dejstva / zgodbo je pred objavo nekoliko retuširal retušíran -a -o: retuširana fotografija; v noveli je podal nekoliko retuširano podobo podeželja ♪
  2.      rozéta  -e ž (ẹ̑) 1. um. okras v obliki stiliziranega cveta: sklepnik je okrašen z rozeto; izrezljana, pozlačena rozeta / peterolistna rozeta z reliefno podobo cveta s petimi cvetnimi listi; stropna rozeta reliefna podoba stiliziranega cveta na stropu // okroglo okno s krogovičjem v gotski arhitekturi: rozeta nad portalom; fasada z rozeto / gotska rozeta 2. kar je temu podobno: stekleni drobci v kalejdoskopu se zbirajo v rozete; rozete iz zastav; kamni v prstanu so razvrščeni v obliki rozete 3. znak, trak v obliki rožice kot okras, znamenje pripadnosti, odlikovanja: rdeča rozeta častne legije; v gumbnici je imel rozeto z zlatimi resicami ◊ bot. (listna) rozeta pritlični listi na zelo skrajšanih stebelnih členkih, (listna) rožica; teh. rozeta pokrov, navadno okrogel, za prekrivanje stika med cevjo in zidom ♪
  3.      ruváti  rújem tudi rúvati -am nedov., ruvál tudi rúval (á ú; ū) 1. s silo spravljati iz česa, navadno iz zemlje: vihar je ruval drevesa; buldožer ruje skale / ruvati kamenčke iz zidu; pren., ekspr. ruvati tuje besede iz jezika; ruval si je njeno podobo iz srca 2. z vlečenjem, potegovanjem spravljati kaj iz snovi, v kateri tiči; puliti: ruvati korenje, repo; ruvati si zobe / tolkel se je po prsih in si ruval lase se silovito potegoval zanje 3. knjiž. rovariti: ta človek ruje proti oblasti; ruvati zoper koga ● knjiž. bolečina, strah ruje v njem ga vznemirja, muči; ekspr. kar lase si je ruvala, ko je to izvedela zelo je bila žalostna, obupana ruváti se, tudi rúvati se z močnimi potegi, sunki prizadevati si obvladati nasprotnika, se mu iztrgati: pogosto sta se ruvala; za šalo se večkrat ruje z otroki / ruvala sta se za puško, pa je počilo / ekspr.: za malenkosti se ne bomo več ruvali prepirali; za to ozemlje sta se ruvali obe sosednji državi bojevali ♪
  4.      sekuláren  -rna -o prid. (ȃ) knjiž. 1. nanašajoč se na dobo stotih let, stoleten: sekularen razvoj / sekularne izkušnje 2. izjemen, izreden, edinstven: sekularen umetnik; ta roman je sekularno delo 3. posveten, sveten: sekularna umetnost ♪
  5.      sinkópa  -e ž (ọ̑) muz. združitev nepoudarjene dobe takta s sledečo poudarjeno dobo: enakomerno ponavljanje sinkop ♪
  6.      skarabéj  -a m (ẹ̑) 1. zool., navadno v zvezi sveti skarabej hrošč, ki oblikuje govno v kroglo in jo z nogami vali do mesta, kjer jo samica spremeni v valilnico, Scarabaeus sacer: opazovati svetega skarabeja 2. predmet iz (dragega) kamna, gline, s podobo tega hrošča, navadno kot okrasek, nakit: broška s skarabejem ♪
  7.      skrivénčiti  -im dov. (ẹ́ ẹ̑) nav. ekspr. dati čemu nenaravno, nepravilno obliko: vihar je skrivenčil drevesa / bolezen ga je skrivenčila; skrivenčiti ustnice; telo se mu je skrivenčilo // redko popačiti, potvoriti: skrivenčiti dejstva / skrivenčiti pesnikovo podobo skrivénčen -a -o: skrivenčeni borovci; ves je skrivenčen od bolečin; skrivenčena podoba sveta ♪
  8.      skvéčiti  -im dov. (ẹ́ ẹ̑) ekspr. izmaličiti, iznakaziti: skvečiti komu nos / skvečiti podobo sveta skvéčen -a -o: skvečena glava, roka ♪
  9.      slóg  in slòg slóga m (ọ̑; ȍ ọ́) 1. kar je določeno z izborom in uporabo izraznih, oblikovnih sredstev v posameznem delu ali v več delih: določiti, proučevati slog; arhitekturni, glasbeni slogi; umetnostni slogi; slogi v književnosti / hiše v alpskem, panonskem slogu; biblijski slog; osebni slog pisanja / Jakopičev, Prešernov slog / ima jedrnat slog se jedrnato izraža 2. uporaba zlasti sintaktičnih jezikovnih sredstev in izrazov glede na normo: izboljševati, popravljati slog; slog šolskih nalog 3. s prilastkom skupek značilnih elementov pri opravljanju kake dejavnosti: imeti svoj delovni slog; zanimiv slog dirigiranja / publ. prilagoditi slog vožnje razmeram na cesti način 4. individualen način izvajanja športne discipline: ocenjevati dolžino in slog skoka / opraviti vaje v lepem slogu // šport. ustaljen, predpisan način izvajanja športne discipline: plavalni slogi / plavati v slogu delfina; rokoborba v grško-rimskem slogu 5. nar. vzhodno del njive med dvema razoroma; ogon: letos ima tri sloge krompirja ● nar. zložiti drva v slog v skladovnico; ekspr. vse je bilo v slogu nogometne tekme hrupno, burno ◊ ptt odprti slog pri telegramih pisava z običajnimi črkami, številkami in drugimi znaki; tajni slog pri telegramih pisava z znaki iz skupin črk in številk, ki imajo dogovorjen tajni pomen; tisk. črkovni slog črkovne družine, ki imajo podobne značilnosti; um. časovni slog značilen za določen čas, določeno dobo; dorski, gotski slog; krajevni slog značilen za določen kraj, določeno področje; osebni slog značilen za posameznega ustvarjalca; plastični slog po lzidorju Cankarju za katerega je značilno poudarjanje plastičnosti; ploskoviti slog po Izidorju Cankarju za katerega je značilno upodabljanje s črtami in ploskvami; slikoviti slog po Izidorju Cankarju za katerega je značilno upodabljanje z barvnimi in svetlobnimi lisami ♪
  10.      sòzvenênje  -a s (ȍ-é) 1. istočasno zvenenje: sozvenenje strun ♦ muz. sozvenenje treh ali več tonov pri akordu 2. knjiž., ekspr. čustveno odzivanje: to je vzbudilo v njem bolestno sozvenenje ● knjiž. sozvenenje z dobo ujemanje, skladnost ♪
  11.      spodóba  -e ž (ọ̑) star. 1. spodobnost: ni mu bilo mar za spodobo 2. podobnost: spoznati koga po spodobi; spodoba med očetom in sinom ♪
  12.      spomín  -a m (ȋ) 1. ed. sposobnost človeka, da lahko predstave, misli, podatke v zavesti ohrani, obnovi: spomin mu odpoveduje, ekspr. peša; zanesti se na svoj spomin; imeti dober, slab, zanesljiv spomin / ekspr. če me spomin ne vara, sem to dekle že nekje videl; ponesrečenec je izgubil spomin; uriti spomin / glasbeni, motorični spomin; vizualni spomin; spomin za številke 2. ed., nav. ekspr. zavest, v kateri so ohranjene predstave, misli, podatki o preteklosti: v spominu se mu je vrstila podoba za podobo / izbrisati koga iz spomina pozabiti ga; priklicati (si) v spomin spomniti se; poskušal sem se spomniti imena, a v spominu je bila luknja nisem se mogel spomniti; ohraniti kaj v spominu zapomniti si; ta dogodek mu je ostal v lepem spominu se ga rad spominja / v osmrtnicah ohranili ga bomo v lepem spominu 3. predstava, misel, podatek o preteklosti, ohranjen v zavesti: spomini ga težijo, vznemirjajo; jasen, neprijeten, vesel spomin / spomini segajo daleč nazaj; spomin na ta dogodek je še živ; vse to je zdaj samo še spomin; skupaj obujati spomine / navesti podatke po spominu 4. oseba glede na zavestno obnovitev v zavesti koga: počastiti spomin na padle z enominutnim molkom; vznes.: oddolžiti se spominu umrlega; človek blagega spomina / v medmetni rabi, ob spominu na umrle slava njegovemu spominu 5. mn. popis dogodkov, srečanj, ki jih je pisec sam doživel: brati, izdati spomine; druga knjiga spominov 6. v zvezi s predlogom v, za izraža, da je namen določenega dejanja, stvari spominjanje na koga ali kaj: postaviti kip v spomin pesnika, pesniku, na pesnika; praznik v spomin na zmago / dobiti kaj v spomin, za spomin; posvetiti knjigo komu v spomin / kot posvetilo materi v spomin / v osmrtnicah v spomin ● ekspr. te hiše, palače so okamneli spomini nekdanjih časov ostanki, preostanki, ki spominjajo na nekdanje čase; v njegovih dogodivščinah ni nič spomina vredno kar bi si bilo vredno zapomniti; ostati zvest spominu in delu koga ravnati, delati tako, kot je kdo delal; star. od takrat sina ni vzela več v spomin ga ni več omenjala, ni govorila o njem; ekspr. imeti kratek spomin biti pozabljiv ◊ etn. glas, znamenje, ki naznanja smrt v hiši ali v ožjem sorodstvu ♪
  13.      sprédnji  -a -e prid. (ẹ̑) ki leži, je spredaj pred čim: sprednji del ladje; sprednji konec palice / sprednji in hrbtni del oblačila; sprednja stran glave, hiše; sprednja stran kovanca, medalje stran s podobo, številko, pomembnejšimi podatki / sprednje noge; sprednje in zadnje kolo ∙ žarg. avtomobil na sprednji pogon s pogonom na sprednji kolesi; star. sprednja soba predsoba ♦ lingv. sprednji samoglasniki samoglasniki, ki se izgovarjajo v sprednjem delu ustne votline; navt. sprednji krov del zgornjega krova pod poveljniškim mostom ♪
  14.      stálen  -lna -o prid., stálnejši (ȃ) 1. ki se ne spreminja, ne spremeni: stalni izdatki; stalne cene; vzdrževati stalno temperaturo in vlažnost zraka / stalno vreme dalj časa enako; dalj časa lepo; stalen značaj uravnovešen; beseda je dobila stalno pisno podobo ustaljeno // sestavljen iz vedno istih stvari, oseb: imeti stalen repertoar; čaj iz stalne mešanice; razstaviti stalno zbirko / stalna družba; stalno omizje 2. ki je, obstaja, se pojavlja neomejeno dolgo obdobje: stalne naloge; vzeti koga v stalno oskrbo; pravica do stalne paše; stalna zaposlitev / ustanoviti stalno komisijo; odpreti stalno avtobusno progo; dobiti stalno gledališče / stalna konferenca mest; potrdilo o stalni nesposobnosti // ki je, obstaja, se pojavlja neomejeno dolgo na določenem mestu: postaviti stalen bivak; stalni mejni prehodi; stalne naprave; stalna vesoljska postaja / stalni prebivalci kraja / stalni gostje gostje, ki se mudijo, ostanejo kje dalj časa // ki je, obstaja brez konca: na svetu ni nobena reč stalna / redko stalne barve obstojne 3. ki traja brez prekinitve, prekinitev: čutiti stalno bolečino v prsih; živeti v stalni negotovosti; stalna potreba po kisiku; biti pod stalnim nadzorstvom // ekspr. zelo pogost, pogosten: naveličati se stalnih opominov; stalni prepiri ga utrujajo; zaradi stalnega vetra ga je bolela glava; stalne pritožbe delavcev 4. ki ga kdo ima, uporablja dalj časa, ob vsaki priložnosti: sesti na stalni prostor ob oknu; dobiti stalni sedež v gledališču / navesti stalno bivališče kraj, kjer se kdo naseli, da v njem stalno živi // ki je s kom v kakem odnosu dalj časa, ob vsaki priložnosti: stalni naročniki revije; stalni obiskovalci razstav / dati blago najprej stalnim odjemalcem, strankam ◊ anat. stalni zob vsak od dvaintridesetih zob, ki zraste po šestem letu starosti; ekon. stalna plača nekdaj plača, ki jo prejema oseba s stalno zaposlitvijo; fiz. stalni magnet magnet, ki trajno ohrani magnetne lastnosti; trajni magnet; stalna deformacija deformacija, pri kateri se telo ne vrne v prvotno obliko; lingv. stalni naglas naglas, ki nastopa vedno na istem mestu v besedi; stalni pridevek beseda ali besedna zveza, ki se stalno pristavlja k imenu kake osebe; stalna zveza besedna zveza s samostojnim pomenom; lit. stalna pesniška oblika pesniška oblika, ki se uporablja nespremenjena že dalj časa; lov. stalna divjad divjad, ki živi stalno v istem lovišču; mat. stalni člen člen, v katerem ne nastopa spremenljivka; stalna količina količina, ki ne spreminja svoje vrednosti; ptt stalna telefonska zveza telefonska zveza, ki se lahko uporablja ne glede na čas ali v času, ko ustrezna centrala ne dela; šol. stalni učitelj nekdaj učitelj z opravljenim strokovnim izpitom; vet. stalni zob zob, ki ne izpade več; voj. stalna vojska vojska, ki jo ima kaka država v mirnem času stálno prisl.: ta drama je stalno na programu; stalno prebivati kje; stalno se pritoževati; stalno sodelovati ♦ zool. stalno topla kri kri, katere toplota je neodvisna od temperature okolice; sam.: v življenju ni nič stalnega; naseliti se za stalno ♪
  15.      stárost  stil. staróst -i ž (á; ọ̑) 1. doba v človeškem življenju od zrelih let do smrti: bati se starosti; vsi so mislili, da ne bo dočakal starosti; pripravljati se na starost; mirna, nadležna starost; visoka, ekspr. siva starost; bolezni starosti; strah pred starostjo ∙ starost ni radost starost za človeka ni prijetna; starost ne pride sama pogosto jo spremljajo težave // ta doba pri posameznem človeku: starost je preživela pri sestri na deželi; dogodki iz očetove starosti; ima lepo, prijetno starost / na starost, star. pod starost je beračil; v starosti se je ukvarjal s fotografiranjem // kar je značilno za to dobo: pri njej je starost nastopila prezgodaj; pravijo, da malo ljudi umre od starosti; boriti se proti prihajajoči starosti 2. čas, pretekel od rojstva koga ali nastanka česa: določiti, ugotoviti starost drevesa, rokopisa; v prošnji je moral navesti starost in izobrazbo; razvrstiti po starosti; povprečna starost prebivalstva; otroka enake, različne starosti; najprimernejša starost za učenje jezikov; moški srednje starosti / za svojo starost je velika; v tej starosti so se dekleta že možila / do starosti osemnajstih let je živel pri starših do osemnajstega leta; poročil se je pri starosti petdeset, petdesetih let ko je bil star petdeset let; otroci v starosti desetih let; v šolo je šel s šestimi leti starosti // velika mera tega časa: od starosti potemnela slika; zaradi starosti ga niso hoteli več zaposliti; doseči častitljivo, visoko starost; ekspr. patriarhalna starost ◊ psih. duševna ali mentalna starost otroka povprečna duševna zmogljivost otroka glede na druge otroke; kronološka starost otroka čas od otrokovega rojstva dalje ♪
  16.      starožíten  -tna -o prid. (ȋ) knjiž. nanašajoč se na nekdanje (družbeno) življenje: zanimati se za starožitne običaje / raziskovati življenje starožitnih narodov starih, nekdanjih ∙ knjiž. mesto je ohranilo starožitno podobo starinsko ♪
  17.      stáž  -a m (ȃ) 1. delo v organiziranem delovnem procesu zaradi usposabljanja za samostojno opravljanje zlasti zdravniškega poklica, pripravništvo: opraviti staž; staž v bolnišnici; trajanje staža / biti na stažu 2. publ., s prilastkom čas opravljanja poklica, članstva: ima večleten vozniški staž; ugotoviti staž članov kake organizacije / skrajšati delovni staž delovno dobo ♪
  18.      stóléten  -tna -o prid. (ọ̑-ẹ̑) 1. star sto let: stoleten starček / stoleten gozd 2. nanašajoč se na dobo stotih let: stoletni ciklus; stoletna zgodovina naroda / stoletni koledar koledar s podatki za najmanj sto let; stoletna pratika pratika s koledarskimi podatki in vremenskimi napovedmi za celo stoletje ♦ zgod. stoletna vojna vojna med Anglijo in Francijo zaradi nasledstva na francoskem prestolu v letih 1339 do 1453 ♪
  19.      svetínja  -e ž (í) 1. navadno s prilastkom kar ima za koga zelo veliko vrednost zaradi svoje povezanosti s čim zelo cenjenim, ljubljenim: ohranjati, varovati družinske, narodne svetinje; materni jezik je zanjo največja svetinja; svetinje človeštva 2. v krščanskem okolju manjši predmet, navadno kovinska ploščica z reliefno podobo svete osebe ali s krščanskim simbolom: v dar je dobila zlato svetinjo 3. rel. relikvija: našli so svetinje svete Katarine ♪
  20.      svetínjica  -e ž (í) v krščanskem okolju manjša kovinska ploščica z reliefno podobo svete osebe ali s krščanskim simbolom: dobiti, nositi svetinjico; srebrna svetinjica ∙ nar. (pasja) svetinjica (pasja) znamka ♪
  21.      šéstléten  -tna -o prid. (ẹ̑-ẹ̑) 1. star šest let: šestleten otrok 2. ki traja šest let: po šestletnem premoru je spet začel nastopati / nekdaj šestletna gimnazija // ki je za dobo šestih let: šestletna pogodba ♪
  22.      šmáren  -rna -o prid. (á) nanašajoč se na Marijo, Kristusovo mater: šmarni praznik / Šmarna gora ● nar. na nebu je zagledal šmarni križ ozvezdje severne nebesne polute, katerega najsvetlejše zvezde tvorijo križ; Severni križ; nar. šmarni pajek pajek, ki ima na zadku več belih lis v obliki križa; križavec; nar. zdravilne rastline, nabrane med šmarnimi mašami v krščanskem okolju v času med velikim in malim šmarnom; nekdaj šmarna petica petica z Marijino podobo na eni strani; star. še nikoli je nisem videl tako šmarne zelo lepo, izbrano oblečene ◊ bot. pisana šmarna detelja do 1 m visoka rastlina s pernatimi listi in belimi ali rdečimi cveti v glavicah, Coronilla varia; šmarna hrušica grm z rumenkasto belimi cveti, ki raste na prisojnih apnenčastih tleh, Amelanchier ovalis ♪
  23.      štíriléten  -tna -o prid. (ȋ-ẹ̑) 1. star štiri leta: štirileten otrok 2. ki traja štiri leta: štiriletna praksa; šolanje je štiriletno // ki je za dobo štirih let: skleniti štiriletno pogodbo ♦ agr. štiriletni kolobar kolobar, pri katerem se zvrstijo določene kmetijske rastline v štirih letih ♪
  24.      tipográfski  -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na tipografijo: velikost črk in drugi tipografski podatki; tipografsko oblikovanje ♦ lit. tipografska poezija poezija, ki se izraža z likovno podobo tiskarskih znakov in njihove razporeditve; tisk. tipografska mera enota za merjenje velikosti črk, širine vrst, medvrstne razdalje; tipografsko merilo kovinsko ravnilo z označenimi tipografskimi in dolžinskimi enotami tipográfsko prisl.: tipografsko lepo oblikovan plakat ♪
  25.      tólar  -ja m (ọ́) nekdaj avstrijski in nemški veliki srebrnik, kovan od 16. do 19. stoletja: plačati s tolarji; kot tolar velike oči / križati tolar križavec; šmarni tolar z Marijino podobo na eni strani ♪

   7 32 57 82 107 132 157 182 207 232  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA