Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

dobitnik (16)

1.      dobítnik  -a m (ȋ) kdor dobi dobitek, nagrado ali odlikovanje: dobitnikom bomo poslali dobitke po pošti; srečni dobitnik; dobitnik zlate kolajne; dobitnik Nobelove nagrade; v zadnjem kolu športne napovedi je bilo veliko dobitnikov ♪
2.      pridobítnik  -a m (ȋ) kdor se ukvarja s pridobitno dejavnostjo: sloj pridobitnikov; gospodarstveniki in pridobitniki / ekspr. ta človek je pravi pridobitnik spretno, pretirano pridobiva materialne dobrine ♪
3.      dobítnica  -e ž (ȋ) ženska oblika od dobitnik ♪
4.      izžrébati  -am dov. (ẹ̄) določiti z žrebom: v uredništvu so izžrebali dobitnike; izžrebati vrstni red tekmovalcev / izžrebati srečke izžréban -a -o: izžrebana srečka, številka ♪
5.      kolájna  -e ž (ȃ) 1. ploščat kovinski predmet z reliefno podobo, napisom; medalja: izdelovati kolajne in plakete; srebrna, zlata kolajna; težka kolajna; trgovina s kolajnami 2. tak predmet, ki se uporablja kot odlikovanje, priznanje: nositi kolajno; pripeti si kolajno / odlikovati koga s kolajno za hrabrost, zasluge // tak predmet, ki se uporablja kot odlikovanje za vsakega izmed treh najboljših tekmovalcev pri (pomembnejših) športnih tekmovanjih: razglasiti rezultate in podeliti kolajne / bronasta kolajna ki se podeli za tretje mesto v posameznih športnih disciplinah; olimpijske kolajne / žarg., šport. favorit je zlata kolajna z olimpijskih iger dobitnik te kolajne ∙ ekspr. dobiti kolajno biti eden izmed treh najboljših tekmovalcev pri (pomembnejšem) športnem tekmovanju 3. nav. ekspr. odlikovanje, priznanje v obliki takega predmeta: dobil je že veliko kolajn / ostal je brez kolajne ♪
6.      medálja  -e ž (á) 1. ploščat kovinski predmet z reliefno podobo, napisom: izdelovati medalje in plakete; srebrna, zlata medalja; težka medalja 2. tak predmet, ki se uporablja kot odlikovanje, priznanje: nositi medaljo; pripeti si medaljo / odlikovati koga z medaljo za hrabrost, zasluge // tak predmet, ki se uporablja kot odlikovanje za vsakega izmed treh najboljših tekmovalcev pri (pomembnejših) športnih tekmovanjih: razglasiti rezultate in podeliti medalje / bronasta, srebrna, zlata medalja ki se podeli za tretje, drugo, prvo mesto v posameznih športnih disciplinah; olimpijske medalje / žarg., šport. favorit je zlata medalja z olimpijskih iger dobitnik te medalje 3. nav. ekspr. odlikovanje, priznanje v obliki takega predmeta: dobil je veliko medalj / ostal je brez medalje ● ekspr. zaslužil bi medaljo pri kakem delu, dejanju je bil zelo požrtvovalen; pog. to je druga plat, stran medalje takšna je stvar z drugega, nasprotnega vidika ♪
7.      nagráda  -e ž (ȃ) 1. kar se da komu kot dokaz priznanja za pomemben znanstveni, umetniški dosežek, za plemenito dejanje: izročiti, odkloniti nagrado; mednarodna, občinska nagrada; na tekmovanju plesnih parov sta dobila prvo nagrado; nagrada za režijo, tekst; dobitnik nagrade / dati nagrado nagraditi / za nagrado je dobil teden dni dopusta / častna, odkupna nagrada; filmska, literarna nagrada / Nobelova, Prešernova nagrada; velika nagrada pri nekaterih tekmovanjih, zlasti športnih najvišje priznanje za zmago // kar se dobi, če se izpolni določen pogoj: izžrebati, razpisati nagrado; denarna, knjižna, praktična nagrada / pri večjem nakupu da tovarna lepo nagrado / tolažilna nagrada / publ. najditelj naj izgubljeni predmet vrne proti nagradi 2. plačilo za vestno, prizadevno delo, ki ni vezano na redno delovno razmerje: določiti, odobriti nagrado blagajniku društva; nagrada za nadurno delo / enkratna, mesečna nagrada / zastar. nagrada se plačuje od tiskarske pole honorar ♪
8.      naj  členek I. s povednim naklonom 1. 3. os. za izražanje a) želje, omiljenega ukaza: ime naj mu bo Janez; naj ga nikar več ne čaka; priče naj se javijo na milici; vse naj ostane, kakor je; dobitnik nagrade naj pošlje svoj naslov / ob spominu na umrle naj mu bo lahka domača zemlja / kot kletvica vrag naj ga vzame b) ne popolnoma prostovoljne privolitve: pa naj bo po tvojem; naj gre, če že hoče / elipt. grdo te gledajo. Naj me c) nav. ekspr., v vprašalnih stavkih ugibanja, omahovanja: kaj naj naredimo; naj res verjamemo; kje naj vzamem denar / ali naj grem ali ne; kako naj vem, kaj namerava; zastar. kaj naj storiš 2. 1. os. za izražanje a) nujnosti, želje: to je potrebno, če naj se izognemo posledicam; naj ti povem, kako se je to zgodilo; publ. predvsem naj omenim pisateljevo doslednost b) publ., z oslabljenim pomenom pojasnila, utemeljitve: skakalec je padel. A naj povem, da je veter precej močen II. s pogojnim naklonom za izražanje a) želje, omiljenega ukaza: pokazal nam je pot, po kateri naj bi hodili; politiki naj bi uresničevali želje ljudstva; denar za vodovod naj bi zbrali uporabniki sami / šola naj bi začela delovati že jeseni; po tem sporazumu naj bi velesile zmanjšale oborožitev b) namena, namere: ustanovili so zvezo, ki naj bi dušila revolucionarna gibanja; ta šola naj bi vzgajala gradbene strokovnjake c) domneve: taka izjava naj bi bila dana na nekem sestanku; ta proces naj bi povzročale neke glivice ● ekspr. kaj, kar vsakega naj bi se bal izraža močno zanikanje; pog. no, naj grem, je rekla zdaj moram iti; ekspr. prav mu je, pa naj bi bil pazil izraža zadovoljstvo, privoščljivost; ekspr. kako naj bi ga poznal, ko ga še nisem nikoli videl izraža močno zanikanje; ekspr. naj le kdo kaj reče izraža močno zavrnitev; sam.: knjiž. nad vsakim prizadevanjem visi neki naj ♪
9.      óskar  -ja m (ọ̑) film. največje mednarodno priznanje za filmske dosežke, ki se vsako leto podeljuje v Hollywoodu: igralki so podelili oskarja za glavno vlogo; letošnji dobitnik oskarja; film je dobil več oskarjev ● publ. jugoslovanski oskarji za embalažo prve nagrade ♪
10.      prejémnik  -a m (ẹ̑) kdor kaj prejme: manjka še podpis prejemnika / prejemnik nagrade dobitnik // knjiž. komur je kaj namenjeno, zlasti listina ali spis: prejemnik dokumenta ♪
11.      pridobítnica  -e ž (ȋ) ženska oblika od pridobitnik ♪
12.      pridobítniški  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na pridobitnike ali pridobitništvo: pridobitniški posli / pridobitniška miselnost / pridobitniški krogi; pridobitniška družba ♪
13.      sréčen  -čna -o prid., sréčnejši tudi srečnéjši (ẹ́ ẹ̄) 1. ki je v razmeroma trajnem stanju velikega duševnega ugodja: biti, postati srečen; upala je, da bo z njim srečna; počutiti se srečnega / srečen par; srečna družina / srečen zakon; srečna ljubezen // ki izraža, kaže tako stanje: srečen izraz na obrazu; srečen pogled // za katerega je značilno tako stanje sploh: srečni časi so za vselej minili; preživeli so lep, srečen dan; to je najsrečnejše obdobje v njegovem življenju / imeti srečno otroštvo 2. ekspr., v povedni rabi (zelo) vesel, zadovoljen: srečen je, da ribe prijemajo; najbolj srečen je, če ga pustijo pri miru; pes je ves srečen skakal okoli gospodarja; ali si zdaj srečen, ko ti je uspelo vse pokvariti 3. deležen naključnih dogodkov, okoliščin, ki vplivajo na ugoden izid, rezultat kakega dejanja, poteka: ta je srečen, vedno je prvi; mogoče boš pri prihodnjem žrebanju srečnejši / srečni dobitnik; srečni oče // v medmetni rabi izraža veselje, zadovoljstvo nad srečo koga: naredil sem izpit. Srečen ti; srečni vi, ki ne poznate skrbi 4. ki uspešno, ugodno poteka, se konča: srečen pobeg; srečen porod; želeti komu srečno vožnjo / kot vljudnostna fraza srečno pot; kot voščilo srečno novo leto // zelo ugoden, zaželen: srečne okoliščine; srečno naključje 5. publ., v zvezi srečen konec razplet zgodbe, ki se zadovoljivo, srečno konča za glavne osebe, zlasti v filmu: neprepričljiv srečen konec ● ekspr. pri izbiri ni imel srečne roke slabo je izbral; to je moja srečna številka ta številka mi prinaša koristi, uspeh; ekspr. rodil se je pod srečno zvezdo ima ugodne življenjske razmere sréčno prisl.: vse se je srečno končalo; srečno se je vrnil; srečno živeti; zdaj je že srečno doma / kot pozdrav srečno vsem skupaj; rudarski pozdrav: srečno; sam.: zavidati srečnemu ♪
14.      znáčkar  -ja m (ȃ) kdor zbira značke: navdušen značkar ∙ žarg., šol. na prireditev so bili povabljeni značkarji iz vse Slovenije dobitniki bralne značke ♪
15.      žrébanje  -a s (ẹ̄) glagolnik od žrebati: žrebanje dobitnikov nagradne igre; objaviti izide žrebanja; z žrebanjem razdeliti nagrade / žrebanje srečk, vstopnic / nagradno, novoletno žrebanje ♦ šport. žrebanje parov za finale ♪
16.      žrébati  -am nedov. (ẹ̄) določati z žrebom: žrebati dobitnike; žrebati, kdo bo izpolnil ukaz / žrebati dobitke, nagrade; žrebati med pravilnimi rešitvami; žrebati za plen ♪