Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

dni (2.777-2.801)


  1.      njegóv  in njegòv -óva -o zaim. (ọ́; ȍ ọ́) 1. izraža svojino bitja, osebe moškega ali srednjega spola, ki je govoreči ne enači s seboj in ne ogovarja, ali stvari moškega ali srednjega spola, o kateri je govor: njegov avtomobil; grad in njegovi stolpi; hiša, podobna njegovi; pes in njegova hišica; njegova pipa / njegov nos; njegovo čelo 2. izraža splošno pripadnost temu bitju, osebi, stvari: njegov ponos, talent; gradbeni material in njegova visoka cena; njegove misli; v primeri z njegovo željo je tvoja skromna // izraža razmerje med tem bitjem, osebo, stvarjo in okolico: njegov položaj; šport in njegov pomen v telesni kulturi; njegova čast ne bo trpela; njegova mladost, navzočnost; premog in njegova uporaba 3. izraža sorodstveno, družbeno razmerje do tega bitja, osebe: njegov oče; njegovi predniki, rojaki; njegova družina / njegovi prijatelji 4. izraža izhajanje od tega bitja, osebe, stvari: hrast in njegov les; njegov ukaz, vpliv; sadovi njegovega dela 5. pog. izraža (stalno) povezanost s tem bitjem, osebo, stvarjo: njegov avtobus že čaka; ekspr. spet slab red v tej njegovi matematiki; pogosto ga muči njegova naduha; ne ve, kje je njegovo mesto 6. ekspr. izraža čustven odnos, navezanost: njegov Francek mu je vse na svetu; Minka je vsa njegova 7. v nekaterih državah izraža spoštovanje: njegova ekscelenca; njegovo kraljevsko veličanstvo ● pog. plavolaske so njegov tip ustrezajo njegovemu okusu, predstavam; ekspr. otrok je čisto njegov njemu podoben; ekspr. otrok je razposajen, vsa hiša je njegova v hiši dela, kar hoče; je zelo razposajen; pog. te čenče so njegovo maslo on jih je povzročil, zakrivil; prisl.: vse naj bi bilo po njegovo po njegovem okusu, volji; sam.: vsi njegovi so pomrli njegovi bližnji sorodniki; pog. njegova je zmeraj bolehna njegova žena; pog. njegova bo obveljala njegova odločitev; pog. spet ena (od) njegovih njegovih domislic, muh; hiša stoji na njegovem na njegovem svetu; vse naj bi bilo po njegovem po njegovem okusu, volji; po njegovem to ne drži po njegovem mnenju; prim. njen, njihov, njun ♪
  2.      njén  -a -o zaim. (ẹ́) 1. izraža svojino bitja, osebe ženskega spola, ki je govoreči ne enači s seboj in je ne ogovarja, ali stvari ženskega spola, o kateri je govor: njen dežnik, klobuk; gora in njen vrh; njena hiša; posestvo bo njeno / njeni lasje; njena postava 2. izraža splošno pripadnost temu bitju, osebi, stvari: njena domišljavost, skrb; ta misel ni njena; njeno prepričanje // izraža razmerje med tem bitjem, osebo, stvarjo in okolico: naša domovina in njen položaj v svetu; njena čast; njeno dobro ime 3. izraža sorodstveno, družbeno razmerje do tega bitja, osebe, stvari: njen oče, ženin / njene prijateljice / nova literarna smer in njeni predstavniki 4. izraža izhajanje od tega bitja, osebe, stvari: lipa in njen les; njen pozdrav; njena pomoč; srna in njeno meso; njeno petje; njeno pismo staršem 5. pog. izraža (stalno) povezanost s tem bitjem, osebo, stvarjo: njen pisatelj je Cankar; to je spet ena (od) njenih muh; njene palačinke so kuharsko čudo 6. ekspr. izraža čustven odnos, navezanost: njenemu Mihcu je vse dovoljeno // v nekaterih državah izraža spoštovanje: njeno kraljevsko veličanstvo ● star. bliža se ji njen čas porod; pog. njen tip so dolgolasci ustrezajo njenemu okusu, predstavam; ekspr. otroka sta čisto njena njej podobna; prisl.: soba je opremljena po njeno; sam.: pog. njenega ni doma njenega moža; njene so izselili njene bližnje sorodnike; pog. njena bo obveljala njena odločitev; tu ni dosti njenega njene lastnine; po njenem to ni prav po njenem mnenju; prim. njegov, njihov, njun ♪
  3.      njíhov  -a -o zaim. (ȋ) 1. izraža svojino skupine bitij, oseb, od katerih govoreči nobene ne enači s seboj in nobene ne ogovarja, ali stvari, o katerih je govor: njihov avtomobil; knjige in njihova vsebina; ta hiša je njihova; njihovo stanovanje / njihovi obrazi 2. izraža splošno pripadnost tej skupini: njihovi nameni; njihove sposobnosti; njihovo znanje // izraža razmerje med to skupino in okolico: njihov ugled je velik 3. izraža sorodstveno, družbeno razmerje do te skupine: njihovi otroci, predniki; njihova teta / njihov prijatelj / njihov gospodar 4. izraža izhajanje od te skupine: njihov nasvet, predlog; matere in njihov vpliv; potresi in njihove posledice; njihove spletke ● ekspr. zmeraj je bil ves njihov njim vdan; sam.: ne zahtevamo nič njihovega njihove lastnine; prim. njegov, njen, njun ♪
  4.      njívski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na njivo: njivska prst / njivski gnoj; njivski plevel; njivski pridelki / publ. zasejati njivske površine ♦ bot. njivski grah kulturna ali divja rastlina s svetlo vijoličastimi cveti, Pisum arvense; njivski osat rastlina s plazečo se koreniko in rdečkasto vijoličastimi cveti v številnih majhnih koških, Cirsium arvense; njivska preslica rastlina, pri kateri odženejo plodni rjavi kolenčasti poganjki pred jalovimi zelenimi, Equisetum arvense; zool. njivska gos divja gos z rumeno progo na črnem kljunu, Anser fabalis ♪
  5.      nóbel  [bǝl] prid. neskl. (ọ́) pog. imeniten, gosposki, odličen: nobel ljudje ne govorijo tako prostaško / tuje besede se mu zdijo bolj nobel / ona je zmeraj nobel zelo lepo, izbrano oblečena / ekspr. ne bodi tako nobel, sedi in jej // dober, lep, udoben: ima nobel avto, stanovanje; prisl.: nobel se oblačiti; nobel potovati / v povedni rabi v mestu je marsikaj bolj nobel ♪
  6.      nobilitéta  -e ž (ẹ̑) 1. zgod., pri starih Rimljanih družbeni sloj z veliko močjo, veljavo zaradi opravljanja visokih državnih služb: pripadnik nobilitete 2. knjiž., redko plemiči, gospoda: provincialna nobiliteta ♪
  7.      nomád  -a m (ȃ) nav. mn. 1. pripadnik ljudstva, ki se seli iz kraja v kraj: nomadi so odgnali svoje črede proti jugu; selitve nomadov / pastirski nomadi // kdor se seli iz kraja v kraj: beduini, cigani so nomadi; nomadi in poljedelci 2. publ., navadno s prilastkom kdor pogosto potuje, se seli iz kraja v kraj: monterji, trgovski potniki in drugi sodobni nomadi / motorizirani, turistični nomadi ♪
  8.      nominácija  -e ž (á) v ameriškem okolju imenovanje, določitev (uradnega) kandidata stranke: prizadevati si za nominacijo / nominacija za predsedniškega kandidata // imenovanje, določitev kandidata sploh: iz protesta je zavrnil nominacijo za oskarja ♪
  9.      nominálen  -lna -o prid. (ȃ) 1. publ. ki je kaj samo glede na pravno, uradno stanje: nominalni in idejni avtor; ostal je le še nominalni šef države / nominalna in stvarna enakopravnost / aktivni in nominalni člani 2. lingv. nanašajoč se na samostalniške in pridevniške besede: nominalni stil; njegovi stavki so največkrat nominalni / nominalna funkcija besede / nominalna deklinacija imenska sklanjatev 3. ekon. izražen v denarnem znesku: nominalni osebni dohodek; nominalni stroški / nominalno povečanje proizvodnje ◊ elektr. nominalna napetost nazivna napetost; fin. nominalna vrednost v denarni enoti izražena vrednost, navedena na denarju, vrednostnih papirjih; strojn. nominalna mera imenska mera; voj. nominalna atomska bomba atomska bomba, katere eksplozijska moč je enakovredna moči eksplozije 20.000 ton trinitrotoluola nominálno prisl.: nominalno povečati dohodek; on je predsednik samo še nominalno ♪
  10.      nónsens  -a m (ọ̑) knjiž., navadno v povedni rabi nesmisel, neumnost: tak postopek je nonsens; to je nonsens ♪
  11.      nòr  nôra -o prid. (ȍ ó) 1. pog. duševno bolan: nor človek; biti nor / delati se norega // ekspr. tak kot pri duševno bolnih: nore misli; njegova nora pamet ga je spravila v težave // ekspr. neumen, nespameten: ne bodi nor; tako nor pa nisem; nor bi bil, če bi priznal; o ta nora ženska 2. ekspr., navadno v povedni rabi zaradi močnega čustva zelo razburjen: ves nor je od obupa, veselja, žalosti 3. ekspr. ki zelo presega navadno mero: nora jeza; prijelo ga je noro veselje / užival je v norem plesu ● nar. štajersko nore gobe strupene gobe; ekspr. nora leta puberteta; leta zlasti spolno neurejenega življenja; ekspr. obšlo ga je noro upanje, da bo rešen zelo veliko, a neuresničljivo; ekspr. noro vreme zelo spremenljivo, nestalno; pog., ekspr. vsa nora je na moške ima veliko slo po moških; pog., ekspr. čisto nor je na konje zelo rad ima konje; veslal je kot nor zelo, hitro; šalj. gora ni nora, tisti je nor, ki gre gor ◊ bot. nora ajda njivski plevel med ajdo, Fagopyrum tataricum nôro stil. noró prisl.: noro si je želel, da bi jo srečal; noro zaljubljen; sam.: ali si kdaj že slišal kaj tako norega ♪
  12.      nórma  -e ž (ọ̑) 1. nav. mn. kar določa, kakšno sme, mora biti kako ravnanje, vedenje, mišljenje; pravilo, predpis: kršiti, spoštovati norme; v svojih nazorih se je precej odmaknil od uradnih norm; ravnati se po splošno priznanih, ustaljenih normah; norme okolja, skupine / norme političnega delovanja; norme mednarodnih odnosov / družbene, moralne, socialistične norme; pravne, ustavne norme / knjiž.: njegovo ravnanje je zame norma vzor, merilo; s to normo je skušal presojati vse ljudi s tem merilom, kriterijem; kreditiranje je preveč slonelo na administrativnih normah predpisih, določbah; etika nam daje tudi praktične norme navodila, merila // navadno s prilastkom kar določa, kakšno sme, mora biti kaj sploh: estetske norme / določiti, spremeniti jezikovne, pravopisne, varnostne norme; industrijske norme za posamezno državo obvezni enotni predpisi za mere, kakovost izdelkov; standardi / izdelek ni po normi; po mednarodnih normah bi morala biti plast asfalta večja / neskladje z uzakonjeno, normirano normo 2. količina dela, ki ga mora delavec opraviti v določenem času: norma je nizka; izpolniti, preseči normo; zvišati komu normo / danes imam deset kosov čez normo / uvajati norme v proizvodnjo / delovna norma / dnevna, mesečna norma // za določeno dejavnost, delovanje predpisana, dovoljena količina, število česa: naprava ima normo 20° C: ko se temperatura zviša, se elektrika izklopi; petinštirideset učencev v razredu je precej nad normo / bakteriološke norme za mleko ● pog. ta razprava predstavlja normo, ki se je je treba držati kakovostno stopnjo; pog. liter vina je zanj dnevna norma liter vina mora dnevno spiti, da je zadovoljen, se počuti dobro ◊ biol. reakcijske norme dedno določene možnosti delovanja in odzivanja organizma na zunanje in notranje dražljaje, vplive; ekon. tehnična norma določena z merjenjem, izpopolnjevanjem delovnega postopka; jur. jurisdikcijska norma v stari Avstriji zakonske določbe o stvarni in krajevni pristojnosti civilnih sodišč; lingv. norma knjižnega jezika jezikovna sredstva, možnosti, ki se smejo, morajo uporabljati v določenem knjižnem jeziku; šport. doseči, izpolniti normo naprej določen športni rezultat, ki je pogoj za udeležbo na določenem tekmovanju; olimpijska norma; tisk. norma skrajšan naslov knjige, natisnjen pod tekstom na vsaki prvi strani tiskovne pole ♪
  13.      normálen  -lna -o prid. (ȃ) 1. ki je v skladu z določenimi danimi, splošno veljavnimi zakonitostmi; naraven, pravilen: normalen razvoj bolezni, organizma; utrip srca in telesna temperatura sta normalna / normalna oblika glave // ki je v skladu z določenimi uveljavljenimi, sprejetimi pravili, zahtevami: tekmovalne, vremenske razmere niso bile normalne, zato rezultatov ne bodo priznali / zdi se, da imam kolikor toliko normalen okus / normalni delovni čas traja sedem ur / tako naglašanje je v knjižnem jeziku najbolj normalno // ki ravna, se vede v skladu z določenimi uveljavljenimi, sprejetimi pravili, navadami: trudil se je, da bi bil normalen kot drugi; kot vsako normalno dekle je rada plesala; spolno normalen 2. ki se največkrat, najpogosteje pojavlja: članek presega normalno dolžino; pri normalni porabi goriva bi zaloge zadoščale za tri mesece; vodno stanje je normalno / normalni zračni pritisk / to je na cesti normalen prizor navaden; do tja je tri ure normalne hoje zmerne, srednje hitre; tam je prepir normalna stvar vsakdanja 3. s širokim pomenskim obsegom ki ima v odnosu do stvari svoje vrste samo osnovne, nujne, splošne lastnosti, značilnosti: to je normalna, ne pa starinska beseda; zanj je to normalna hrana, zame pa je preslana / normalni ljudje in geniji 4. miren, urejen: v normalnih časih se kaj takega ne bi moglo zgoditi; po štirih letih skrivanja so spet zaživeli normalno življenje; stanje v državi je normalno / državi sta vzpostavili normalne odnose ∙ ekspr. življenje se vrača v normalni tir postaja mirno, urejeno 5. duševno zdrav, uravnovešen: normalen človek je odgovoren za svoja dejanja; ekspr. saj ni normalen, ko tako kriči / duševno normalen ◊ film. normalni film film, širok 35 mm; fiz. normalni kubični meter (plina) enota za maso plina, ki pri temperaturi 0° C in normalnem zračnem tlaku zavzame en kubični meter prostornine; normalni zračni tlak zračni tlak, ki ustreza tlaku 760 mm visokega živosrebrnega stolpca; fot. normalni objektiv objektiv, pri katerem je goriščna razdalja približno enaka diagonali formata negativa; normalna gradacija postopno prehajanje od bele barve v črno; kem. normalni heptan heptan, ki ima oktansko število nič; šol. normalna šola normalka; žel. normalni tir tir s 1.435 mm razdalje med notranjima robovoma tirnic normálno 1. prislov od normalen: srce mu bije normalno; normalno se gibati, vesti; normalno osoljen 2. v povedni rabi izraža popolno sprejemanje brez presenečenja, pomislekov: normalno je, da so ga zaradi takega prestopka zaprli; malo strokovnjakov pozna to glasbo, a povprečna publika - kar je popolnoma normalno - ne ve nič o njej; sam.: to je nekaj normalnega ♪
  14.      normálije  -lij ž mn. (á ȃ) jur., nekdaj uradni predpisi, odločbe za poslovanje, organizacijo (nižjih) organov državne uprave, šolstva, železnic: držati se normalij / normalije za srednje šole // zbirka takih predpisov, odločb ♪
  15.      nosílec  -lca [u̯c in lc] m (ȋ) navadno z rodilnikom 1. kdor drži kaj navadno težjega tako, da prehaja vsa teža nanj, in hodi: nosilci krste, zastave / tisti dan sem bil nosilec vode / knjiž. na cilju smo nosilcem plačali nosačem / nosilec štafetne palice 2. kdor dela, si prizadeva, da se kaj kje pojavlja: že v srednji šoli se je seznanil z nosilci naprednih idej / nosilci sodobnega knjižnega jezika so zlasti izobraženci; publ. nosilci boja za socializem borci // publ. kdor z delovanjem omogoča, povzroča obstoj, pojavljanje česa: boriti se proti nosilcem birokratskih odnosov; delavski razred kot nosilec socialistične družbene ureditve 3. publ. kar kaj ustvarja, opredeljuje: v njegovih skladbah je melodija glavni nosilec izraza; glas — nosilec pomenskega razlikovanja 4. knjiž. kdor dela, da je kdo deležen česa: taki ljudje so nosilci nesreče / ti oblaki so nosilci snega prinašajo sneg 5. kdor je (uradno) odgovoren za opravljanje, uresničitev kakega dela, dejavnosti: določiti nosilca načrta, raziskovalne naloge / nosilec javne funkcije / odlična igra nosilca glavne vloge glavnega igralca 6. publ. kdor kaj plačuje, poravnava ali dobiva, prejema: nosilec proračunskih sredstev / nosilec vseh dohodkov in izdatkov je podjetje 7. kdor ima kaj priznano, dano: nosilec najemninske, stanovanjske pravice / nosilec socialnega zavarovanja / nosilec oblasti, suverenosti je ljudstvo / nosilec reda zaslug za narod z zlato zvezdo 8. publ. kar ima kaj kot svojo lastnost, značilnost: mleko je nosilec vitamina D / geni so nosilci dednih lastnosti 9. publ. kdor ima kaj na sebi, v sebi in more povzročati, da to dobi (še) kdo drug: tudi ptiči so nosilci različnih bolezni / nosilec bacilov bacilonosec 10. podolgovat vodoraven gradbeni element, ki prenaša obtežitev na podpore: okrepiti, podreti nosilec; stavbe tega arhitekta stoje navadno na stebrih, nosilcih; jekleni, leseni, železobetonski nosilec; prečni, vzdolžni nosilec 11. publ. vojna ladja, letalo, naprava za prevoz, prenos in izstreljevanje določenega orožja: nosilec nuklearnega orožja / podvodni in nadvodni nosilci raket ◊ elektr. nosilec daljši predmet za nošenje, držanje izolatorja; nosilec podatkov papir, magnetofonski trak, material, na katerega se zapisujejo, na katerem se ohranjajo določeni podatki v (elektronskem) računalniku; fin. stroškovni nosilec proizvod, storitev, v zvezi s katero se stroški pojavljajo in so nanjo razdeljeni; fot. nosilec emulzije podlaga, na katero je nanesena emulzija; gled. nosilec kulis priprava, na katero se pritrdijo, obesijo kulise lutkovnega odra; grad. ločni nosilec v obliki loka; mostni nosilec del mostu, ki prenaša obtežbo na podpornike; palični nosilec sestavljen iz palic, ki tvorijo trikotnike; lingv. v trpnem stavku je osebek nosilec stanja; v češčini je nosilec naglasa prvi zlog; polit. nosilec kandidatne liste v nekaterih državah kdor ima pred vsemi drugimi kandidati volilne liste prednost, da postane poslanec določene stranke; strojn. nosilec navadno mirujoč, podolgovat element stroja, naprave, na katerega delujejo sile, zlasti pravokotno; šport. nosilec oranžnega, rumenega pasu ♪
  16.      nosílka  -e [u̯k in lk] ž (ȋ) navadno z rodilnikom 1. ženska, ki drži kaj navadno težjega tako, da prehaja vsa teža nanjo, in hodi: nosilka kipa, zastave / zidarjem sta nosilki komaj nanosili dovolj opeke / nosilka štafetne palice 2. ženska, ki dela, si prizadeva, da se kaj kje pojavlja: že na univerzi je bila nosilka naprednih idej, nazorov / revija je kmalu postala nosilka nove umetnostne smeri // ženska, ki z delovanjem omogoča, povzroča obstoj, pojavljanje česa: ženske so najpogostejše nosilke pedagoške dejavnosti / ona ni le nosilka svoje zgodbe, temveč osrednja oseba romana 3. knjiž. ženska, ki dela, da je kdo deležen česa: ta ženska je nosilka nesreče / ekspr.: take misli so nosilke smrti; lastovke so nosilke sreče napovedovalke, oznanjevalke 4. ženska, ki ji je kaj priznano, dano: nosilka obrtnega dovoljenja, stanovanjske pravice / nosilka zlate medalje 5. publ. ženska, ki ima kaj na sebi, v sebi in more povzročati, da to dobi (še) kdo drug: ona je nosilka bolezni / tudi opice so nosilke nekaterih virusov 6. publ. kar ima kaj kot svojo lastnost, značilnost: celica je nosilka življenja 7. publ. kar ustvarja, opredeljuje kaj: v njenem slikarstvu je barva nosilka izraza / podoba je nosilka ideje 8. kar kaj nosi, drži: okoli vratu zavezana ruta je dobra nosilka poškodovane roke / kar je kupila, je zložila v papirnato nosilko 9. mn., knjiž. nosila: ranjenca so položili na nosilke / platnene nosilke 10. knjiž., redko, v zvezi nosilka letal letalonosilka: pristanišču se bliža nosilka letal ◊ teh. raketa nosilka raketa, ki ponese vesoljsko ladjo, satelit, izstrelek na določen tir, mesto; (vrv) nosilka vrv pri žičnici, po kateri se premika gondola ♪
  17.      nosíti  nósim nedov. (ȋ ọ́) 1. držati kaj navadno težjega tako, da prehaja vsa teža na osebek, in (večkrat) hoditi: nositi kovček; nositi opeko, vreče; nositi ranjenca; nositi na glavi, v rokah; nositi v košari, s škafom; težko nositi / konj ga je nosil v galop // tako držati kaj in (večkrat) hoditi kam z določenim namenom: nositi kamenje v jarek; nositi očetu malico; nosil mu je šivat; nositi prodajat; natakar mu nosi zajtrk v sobo; nositi (solato) na trg, naprodaj / nositi denar v banko / pog. kdo vam nosi kruh kupuje in prinaša; nositi mleko po hišah raznašati 2. navadno s prislovnim določilom povzročati a) da se kaj premika zlasti po vodi, zraku: tok je nosil čoln na odprto morje; brezoseb. dim je nosilo proti zahodu; veter nosi pesek, prah, smrad; ekspr. dva voza sta jih nosila v mesto na dveh vozovih so se peljali b) da kaj prihaja kam: veter jim nosi dež v obraz, prah v oči / ekspr. vozila je na ovinku nosilo s ceste zanašalo 3. nav. ekspr. iti h komu z namenom povedati mu kaj: nosim vam vesele novice / nositi novice po vasi pripovedovati, razširjati 4. ekspr., s prislovnim določilom povzročati, da kdo kod hodi, se premika: nemir ga je nosil od vrat do okna in spet nazaj; radovednost je nosila množico po trgu; pren. domišljija ga je nosila od prizora do prizora // povzročati bivanje, zadrževanje koga kje: vojna jih je nosila po raznih bojiščih / kakšen hudič ga nosi ob tej uri tod okoli; kaj pa tebe nosi po naših krajih 5. s prislovnim določilom delati, da (večkrat) prihaja kaj na določeno mesto: bolnik je s težavo nosil hrano v usta / publ. v času, ko nosi plavalec roko mimo glave, pridejo usta že iz vode premika 6. knjiž. povzročati, da je kdo deležen česa; prinašati: trdili so, da jim nosijo kulturo; tako življenje nosi ljudem mir, srečo; to nosi vsemu smrt / taka burja nosi ladjam brodolome 7. publ. bistveno, odločilno vplivati na kako dejanje, dejavnost: naše akcije ne sme nositi naključje; te sile nosijo zgodovinski razvoj / čeprav ni imel glavne vloge, je nosil vso predstavo; revijo nosi mlajši rod vodi, usmerja 8. z oslabljenim pomenom izraža, da je pri osebku kaj kot oblačilo, oprava: nositi nove čevlje, hlače; nositi lasuljo; že dve leti nosi isto obleko; nositi odlikovanje, prstan; nositi orožje, revolver / nositi očala, slušni aparat / ta konj še ni nosil sedla ga še niso jahali 9. z oslabljenim pomenom, s prislovnim določilom izraža, da je pri osebku kaj, s čimer razpolaga: nositi denar pri sebi; nositi ključe s seboj / osebno izkaznico je treba nositi s seboj 10. z oslabljenim pomenom izraža lastnost, značilnost osebka, kot jo izraža določilo; imeti: nositi brado, brke, dolge lase / steklenica nosi tujo etiketo; vejice nosijo dolge trne; pismo nosi njegov podpis; pošiljka nosi žig mariborske pošte / publ.: življenje v mestih nosi evropski pečat; podobno spoznanje nosi tudi njegova druga drama 11. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: tiho je nosila svojo bolečino, žalost; domovina je štiri leta nosila okupatorski jarem; v srcu nosi nemir; nositi v očeh obup, smeh / to bolezen je moral že dolgo nositi v sebi / situacija nosi v sebi številne nevarnosti / vsak nosi odgovornost za svoje delo je odgovoren; naredi tako, ampak posledice boš nosil sam čutil, trpel 12. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža navzočnost, pojavljanje česa v zavesti, duševnosti osebka: to že dolgo nosim v glavi; že tedaj je nosil v sebi idejo romana; v spominu sem jo nosil lepšo, kot je bila v resnici; to misel je že dolgo nosil s seboj 13. ohranjati kaj v določenem položaju kljub delovanju nasprotne sile: steblo nosi bujen cvet; snega je toliko, da ga strehe težko nosijo / oporniki nosijo most // s prislovnim določilom ohranjati kaj v določenem položaju, na določenem mestu sploh: nositi klobuk postrani; roke nosi navadno v žepu; ta pes nosi uhlje spuščene ob glavi / hermelin nosi telo tik ob tleh hodi, se premika s telesom tik ob tleh 14. imeti plod v telesu: koliko časa nosi medvedka, ženska; ko samice nosijo, je lov nanje prepovedan / knjiž. povedala je možu, da nosi tretjega otroka; vznes. ona nosi otroka pod srcem je noseča ● ekspr. tedaj so jih začeli dogodki nositi niso več obvladovali, usmerjali dogodkov; redko kmetija slabo nosi daje, prinaša majhno korist; redko kokoši spet nosijo nesejo; poljud. luna ga nosi je mesečnik; ekspr. že spet jo luna nosi je zmedena, neuravnovešena; ali pri vas Miklavž nosi v krščanskem okolju ali na večer pred 6. decembrom obdarujete otroke; ekspr. noge ga več ne nosijo ne more več hoditi; ekspr. šel je, kamor so ga noge nosile brez naprej določenega cilja; redko tako daleč ne nosi nobena puška ne nese; ekspr. ni vreden, da ga zemlja nosi slab, ničvreden je; ekspr. revež je, odkar ga zemlja nosi odkar živi; pog. nositi blato v hišo prihajati z blatnimi čevlji; pog., ekspr. nositi glavo v torbi biti v neprestani življenjski nevarnosti; pog., ekspr. nositi glavo, kožo naprodaj izpostavljati se smrtnim nevarnostim; nositi glavo pokonci biti ponosen, samozavesten; ekspr. vse, kar nosi hlače, mora pod orožje vsi (odrasli) moški; iron. v tej družini pa žena hlače nosi odloča, ukazuje; fantek nosi očetovo ime ima ime, se imenuje po očetu; pog., ekspr. na hrbtu nosim že sedmi križ star sem že sedemdeset let; publ. geni nosijo dedne lastnosti imajo in prenašajo; žarg., lingv. naglas nosi drugi zlog naglas je na drugem zlogu; ekspr. visoko nosi nos je domišljav, ošaben; ekspr. že dva meseca nosi puško, vojaško suknjo je pri vojakih; knjiž., redko griček nosi razvaline na vrhu grička so razvaline; ekspr. on nosi roge njegova žena ima spolni odnos, spolne odnose z drugimi moškimi; publ. stroške selitve nosi podjetje plača, poravna; ekspr. glavno težo dela nosita kolegici največ dela, najtežje delo opravljata; star. vodo v Savo nositi opravljati nepotrebno, nekoristno delo; ekspr. nositi zastavo, zvonec biti prvi, zlasti v slabem; ekspr. vse mu nosi na nos, na ušesa pripoveduje, kar ne bi smel; star. saj ne nosi na čelu zapisano, kaj misli na zunaj se ne vidi; ekspr. nositi srce na dlani vedno očitno kazati svoja čustva; pog., ekspr. nositi kaj samo na jeziku govoriti eno, čutiti, ravnati pa drugače; ekspr. srca ni ravno na jeziku nosil svojih čustev ni hitro zaupal; ekspr. zmeraj so ga na rokah nosili zelo negovali, razvajali; zelo obzirni, pozorni so bili do njega; pog., ekspr. nositi koga po zobeh obrekovati, opravljati ga; ekspr. to dekle je že eno leto nosil v srcu je bil vanjo zaljubljen; tekel je, kolikor so ga noge nosile kolikor hitro je mogel; lažje bi ga nosil kot poslušal zelo neprijeten, nadležen je; ekspr. nosi vas vrag, kako ste sitni izraža močno jezo, nejevoljo; preg. dokler prosi, zlata usta nosi dokler prosi, govori zelo prijazno, hvaležno nosíti se s prislovnim določilom 1. ekspr. ponosno, samozavestno hoditi, stopati: poglej jo, kako se nosi; dekle se je nosilo mimo gruče fantov; nosi se pokonci; nosi se kot pav, kot sveča / po pisarni se zdaj nosi njegov naslednik 2. knjiž. premikati se, gibati se: voda se je nosila čez kamenje; po dolini se še nosi megla; hlapi se nosijo kvišku / ptiči se nosijo po vejah skačejo // širiti se, razširjati se: skozi mrak se nosi pesem flavte 3. ekspr. vesti se, obnašati se: čudno, domače, ošabno se nosi; nosi se po gosposko, čeprav ima zakrpano obleko / ob takem bogastvu bi se lahko nosila, pa se ne bila ponosna, domišljava 4. biti oblečen, oblačiti se: hotela se je nositi po najnovejši modi, po starem 5. biti trpežen in se ne mečkati: to blago se je zelo dobro nosilo / kako se nosi tak pulover ● star. dejal je, da se nad revežem lahko vsak nosi znaša nosèč -éča -e 1. knjiž. deležnik od nositi: noseč težko breme, se je zgrudil; lepo vreme noseči veter 2. navadno v ženskem spolu ki ima v telesu plod: noseča ženska; žena je že štiri mesece noseča / bila je noseča s poročenim moškim; sam.: prehrana nosečih nóšen -a -o: knjiž. dež, nošen od vetra ♦ šport. nošena žoga pri igrah z žogo odbitje, met žoge, pri katerem se ta zadržuje v roki dalj, kot je dovoljeno ♪
  18.      nosoróg  -a m (ọ̑) velika žival z zelo debelo kožo in enim ali dvema izrastkoma na glavi: povodni konji in nosorogi ♦ pal. dlakavi nosorog izumrli sesalec z dvema izrastkoma na glavi iz mlajše ledene dobe; zool. afriški ozkousti nosorog z dvema izrastkoma na glavi, živeč v Afriki, Diceros bicornis ♪
  19.      nóša  -e ž (ọ́) 1. navadno s prilastkom oblačila, oprava, značilna za prebivalce kakega področja, dobe, pripadnike kakega sloja: delovna, praznična noša; nekdanja kmečka, meščanska noša / ljudje so domačo nošo že zdavnaj opustili; gorenjska, vzhodnoalpska nemška noša / ljudska noša; narodna noša // ekspr. kdor je oblečen v narodno nošo: na čelu sprevoda je šlo deset narodnih noš 2. zastar. v določenem času uveljavljeni kroji oblačil, obutve, vzorci blaga, modni dodatki; moda: ženske je zlasti zanimalo, kakšna je najnovejša noša / pariška noša 3. knjiž. nošenje: noša tovora / noša kape ali rute je obvezna ♪
  20.      nôšnja  in nóšnja -e ž (ó; ọ́) 1. glagolnik od nositi: nošnja ranjencev / za nošnjo so najeli nekaj domačinov / nošnja klobuka, očal; tkanina je praktična za pranje in za nošnjo 2. star., navadno s prilastkom oblačila, oprava, značilna za prebivalce kakega področja, dobe, pripadnike kakega sloja; noša: nekdanja kmečka, študentovska nošnja; nošnje Indijcev, Kitajcev / za pusta je imel norčevsko nošnjo 3. knjiž. nosečnost, brejost: doba nošnje ∙ nar. vzhodno njegova žena je v nošnji je noseča ♪
  21.      nóten  -tna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na nota 1, 2: a) notni zapis pesmi / notni sistem; notna pisava b) notni razpon njihovih ljudskih pesmi je majhen c) notna stojala / notna založba / notni material ◊ muz. notni papir papir s tiskanim notnim črtovjem; notna glavica polni ali prazni krožec kot del note; notna vrednost vrednost trajanja note; notno črtovje skupina petih vzporednih črt za pisanje not ♪
  22.      nótranjost  in notránjost -i ž (ọ́; ȃ) 1. prostor, ki je znotraj česa: odšel je v notranjost hiše; temperatura v notranjosti rudnika // notranji, osrednji del česa: trhla notranjost stebra; sile v notranjosti zemlje / poznavanje notranjosti stvari bistva 2. ozemlje, oddaljeno od morske obale, (državne) meje: odpotovati v notranjost; padavine bodo predvsem v notranjosti države 3. čustveno-moralna stran človeka: njegova notranjost se temu upira; nemir v globini njegove notranjosti; on je bogat v svoji notranjosti ♪
  23.      nòv  nôva -o stil. -ó prid., novéjši (ȍ ó) 1. nedavno nastal, narejen, ustvarjen, ant. star: nova cesta, hiša; zgraditi novo tovarno; odpreti novo trgovino / dobiti v oceno nove knjige / nastanek novih držav; ime novega podjetja / jedli so nov(i) krompirček; novo vino / zapadlo je meter novega snega / Novo mesto // ki se bo ali se je pred kratkim začel: nov dan; nova sezona; novo šolsko leto / lokacija za nove gradnje / ekspr. odvedel jo je na svoj novi dom 2. ki še ni bil ali je šele kratek čas v uporabi: ima nove čevlje; pero je še novo; tovarniško nov avtomobil; njegova obleka je kot nova / veljavnost novega zakona 3. do nedavnega neznan, neodkrit: novi pojavi; nov vir energije; odkrili so nov virus; nova zvezda / nova odkritja, spoznanja / navajati nove dokaze // doslej komu neznan, nepoznan: spoznavati nove kraje, ljudi; vživeti se v novo okolje / videl je precej novih obrazov / išče vedno novih dogodivščin / vse mu je bilo novo neznano, nenavadno, tuje 4. ki sledi prejšnjemu iste vrste: nov odstavek; razlagati novo lekcijo // ki sledi prejšnjemu sploh: preprečevati nove nerede; dal mu je novo priložnost / novo povečanje cen ponovno // ki je namesto prejšnjega: kandidati za novi odbor; izvoliti novega predsednika; ukrepi nove vlade / novi osnutek statuta 5. nedavno, pred kratkim vključen v kako skupnost, organizacijo: v pevski zbor so sprejeli nove člane; novi učenci, vojaki // ki še ni dolgo v sedanjem, navadno višjem družbenem položaju, stanju: novi direktor; novi meščani / novi doktorji znanosti 6. ki se po lastnostih, značilnostih zelo razlikuje od prejšnjega: nov način izražanja; uveljavili so se novi odnosi; novi tokovi v umetnosti; nove metode dela / graditev nove, brezrazredne družbe / ekspr.: postal je nov človek; začeti novo življenje / novi dinar ob denominaciji dinarja leta 1965 v razmerju do starega 1 : 100; nova Jugoslavija Jugoslavija po letu 1945 7. zlasti v primerniku in presežniku ki je blizu sedanjosti, sedanjemu času: povest se godi v novejšem času; jezikovni elementi v novejšem jeziku; najnovejša slovenska literatura; obdobje novejše zgodovine / upoštevati najnovejša dognanja / knjiž. leta 479 nove ere pri štetju let našega štetja, po našem štetju 8. ekspr. tak kot pravi: on je novi Cankar ● ekspr. oznanjati nov evangelij popolnoma novo, nepričakovano idejo; knjiž. obrniti nov list, novo stran zgodovine začeti novo obdobje zgodovine; publ. novi svet Amerika; ekspr. nov veter je zapihal razmere so se spremenile; ekspr. biti nov od nog do glave, od glave do peta biti oblečen v nova oblačila; ekspr. zdaj ga vidi v novi luči spoznal je, da ni tak, kot je prej mislil; ekspr. šiba novo mašo poje s strogo vzgojo se veliko doseže; žarg., šol. nova matematika ob spremembi poučevanja tega predmeta v osnovni šoli leta 1971 matematika, obravnavana s stališča teorije množic; novo leto čakati novo leto bedeti v noči med 31. decembrom in 1. januarjem do polnoči; praznovati novo leto 1. januar; to se je zgodilo na novo leto, star. na novega leta dan 1. januarja; obiskati za novo leto za novoletne praznike; pog. gleda kakor bik v nova vrata zelo neumno ali začudeno; preg. nova metla dobro pometa delavec, uslužbenec, zlasti višji, si na novem delovnem mestu zelo prizadeva izboljšati delo, razmere ◊ film. novi val smer v filmski umetnosti po letu 1950, po izvoru iz Francije; geol. novi zemeljski vek vek v geološki zgodovini zemlje, ki sledi mezozoiku; lingv. nova beseda beseda, ki še ni splošno uveljavljena; lit. novi realizem realistična umetnostna smer med obema vojnama; nova romantika neoromantika; med. nova tvorba skupek izrojenih celic kakega tkiva; metal. novo srebro zlitina bakra, cinka in niklja; rel. nova maša prva maša, ki jo opravi duhovnik po mašniškem posvečenju; nova zaveza drugi del svetega pisma, ki obsega obdobje po Kristusovem nastopu; um. nova gotika umetnostna smer v drugi polovici 19. stoletja, ki obnavlja gotske oblike, zlasti v arhitekturi; zgod. novi vek obdobje kapitalizma in nastajajočega socializma; nova ekonomska politika ekonomska politika v Sovjetski zvezi po letu 1921 nôvi -a -o sam.: njihov novi je zelo strog novi šef; zapeli so tudi več novih; novo v značaju ljudske oblasti; nič novega jim ni povedal; boj med starim in novim; na nóvo izvoljeni odbor nanovo; po nóvem bo drugače / v nagovoru kaj bo novega; prim. nôvo... ♪
  24.      novíški  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na novico ali list Kmetijske in rokodelske novice: noviški del tednika / noviški sodelavci / noviška proza ♪
  25.      nôvoizvóljen  in nôvo izvóljen -a -o prid. (ō-ọ́) knjiž. nedavno izvoljen, nov: novoizvoljeni odbor, predsednik; novoizvoljena skupščina ♪

   2.652 2.677 2.702 2.727 2.752 2.777 2.802 2.827 2.852 2.877  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA