Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

dni (2.601-2.625)


  1.      nasáden 2 -dna -o prid. (ā) teh. namenjen za nasajanje, natikanje: nasadni ključ; nasadna ročica ♪
  2.      nasèk  -éka m (ȅ ẹ́) teh. vzporedni grebeni na pili: pila z gostim nasekom / dvojni nasek križajoča se naseka ♪
  3.      nasélbina  tudi naselbína -e ž (ẹ̑; í) 1. arheol. naselje prvotnih prebivalcev, navadno manjše: graditi, utrditi naselbino; naselbina z obrambnim nasipom / koliščarska ali mostiščarska, rimska, srednjeveška naselbina 2. star. zaselek, naselje: rodil se je v sosednji naselbini; mestna, poljedelska naselbina / počitniška naselbina 3. v etnično tujem okolju živeča skupina pripadnikov kake narodnosti, države; kolonija: naselbina jugoslovanskih izseljencev ♪
  4.      nasláden  -dna -o prid. (ā) nanašajoč se na naslado: nasladne misli, predstave / nasladen občutek / zabave nasladnih meščanov / mislila je, da je lepa, elegantna in nasladna / piti v nasladnih požirkih nasládno prisl.: nasladno se smejati ♪
  5.      naslanjáč  -a m (á) udoben stol z naslonjalom za hrbet in roke, navadno oblazinjen: sedeti v naslanjaču; mehek, širok naslanjač ● ekspr. obdržal je predsedniški naslanjač mesto, položaj ◊ zool. vsak od dveh sekalcev za zgornjima glodačema pri zajcih ♪
  6.      naslávljati  -am nedov. (á) 1. pisati naslov prejemnika pošiljke: naslavljati pošiljke / vsa pisma je naslavljal na brata 2. publ., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga nakazuje samostalnik, in njegovo usmerjenost: naslavljati očitke meščanstvu; naslavljati kritike, pohvale na predsednika 3. knjiž. dajati naslov: naslavljati pesmi, poglavja / naslavljati slike z abstraktnimi naslovi 4. knjiž. v nagovoru, ogovoru uporabljati naslov: naslavljali so ga (s) tovariš predsednik; naslavljati koga z doktorjem ♪
  7.      nasledíti  -ím dov., naslédi in naslêdi; naslédil (ȋ í) 1. knjiž. neposredno po kom drugem prevzeti njegov položaj, funkcijo; zamenjati, slediti: ne ve se, kdo bo nasledil kralja, mojstra, predsednika / naslediti koga na vodilnem mestu / po očetu je nasledil urejeno gospodarstvo 2. publ. priti glede na prostor, čas, vrstni red neposredno po čem drugem: uničene freske je nasledil mozaik / pohvalo je nasledila še večja prizadevnost 3. knjiž., redko podedovati: naslediti očetovo premoženje / barvo oči je nasledila po materi ◊ jur. neposredno po kom drugem pridobiti njegovo premoženje ali določene pravice ♪
  8.      naslédstvo  -a s (ẹ̑) 1. pridobitev določenega položaja, funkcije neposredno po kom drugem: pravica (do) nasledstva; boji za nasledstvo / priznali so njegovo nasledstvo // jur. pridobitev premoženja ali določenih pravic neposredno po kom drugem: prvorojenčeva pravica nasledstva; dedovanje, menjava in druge oblike nasledstva / pravno nasledstvo 2. knjiž., redko nasledniki: nasledstvo se je odpovedalo svojim pravicam 3. knjiž., redko dednost: motivirati dejanja z nagoni, nasledstvom ♪
  9.      naspróten  -tna -o prid. (ọ̑) 1. ki je, se nahaja tako, da glede na izhodišče na drugem koncu, strani omejuje vmesni prostor: priplavati na nasprotni breg; z nasprotnega hriba so prihajali glasovi; slika visi na nasprotni steni; odšel je skozi nasprotna vrata / prijeti za nasprotni konec palice / pri nasprotni mizi so sedeli sami znanci bližnji, sosednji / zasukati kolo v nasprotno smer; nasprotna stran / pomagati si na nasprotni način / nasprotni gol // ki deluje ravno drugače kot izhodiščni: odbiti nasprotni napad; prestreči nasprotni udarec; nasprotna sila / piha močen nasprotni veter / nasprotni promet; nasprotna vozila 2. ki se v čem bistvenem popolnoma razlikuje od drugega: oče in sin sta nasprotnega značaja; nasprotna ideologija / nasprotna izjava; ekspr. diametralno nasprotna trditev; dobivati nasprotna povelja / nasprotna prizadevanja 3. katerega prizadevanje, delovanje ima z določenim tekmovalen, nesoglasen, neujemalen odnos: nasprotni igralec; nasprotno moštvo / prestopil je v nasprotni tabor; nasprotna stranka / nasprotna vojska 4. v povedni rabi ki je, nastopa proti delu, mnenju, naziranju drugega: kdo mi je nasproten; izjave prič so si nasprotne; to je nasprotno vsem našim prizadevanjem ● publ. poravnajte račun, v nasprotnem primeru boste plačali zamudne obresti drugače, sicer ◊ bot. nasprotni listi nasproti stoječi pari listov; geom. nasprotni stranici po dve in dve premici četverokotnika, na katerih so vsa štiri oglišča; jur. nasprotna tožba tožba, ki jo vloži toženec v tekoči pravdi zoper tožnika; mat. nasprotna predznaka plus in minus v odnosu drug do drugega; seštevanje in odštevanje sta nasprotni računski operaciji nasprótno 1. prislov od nasproten: nasprotno delovati; nasprotno usmerjeno gibanje 2. uvaja novo trditev namesto prej zanikane: s to izjavo ni škodil samo sebi, nasprotno, to bo škodilo vsemu kolektivu; izjava ni resnična, nasprotno, zlonamerna je; prosil ga nisem jaz, nasprotno, on mene; sam.: dosegel je ravno nasprotno; prepričal sem ga o nasprotnem ♪
  10.      naspróti  prisl. (ọ̑) 1. izraža usmerjenost h komu ali čemu pri gibanju, navadno s sovražnim namenom: sovražnik gre nasproti; veter piha nasproti; nasproti vozeči avtobus // izraža položaj, ki je glede na izhodišče na drugem koncu vmesnega prostora: ob cesti stoji hiša, nasproti je spomenik; vojski si stojita nasproti ♦ geom. nasproti ležeči stranici 2. star. izraža nasprotovanje, sovražnost: zmeraj dela, ravna bratu nasproti / v povedni rabi: vsi so ti nasproti; to ni resnici prav nič nasproti 3. raba peša uvaja novo trditev namesto prej zanikane; nasprotno: ne bojim se ga, ravno nasproti, smejem se mu / vsi mu verjamejo, jaz pa sem, nasproti, prepričan, da laže 4. redko naproti: otrok teče očetu nasproti ♪
  11.      nasprótnost  -i ž (ọ̑) lastnost, značilnost nasprotnega: nasprotnost interesov, pojavov; nasprotnost stališč / nasprotnosti med naprednimi prizadevanji nasprotja ♪
  12.      nastláti  -stéljem dov., nastêlji nasteljíte (á ẹ́) 1. s polaganjem, trosenjem stelje pripraviti ležišče domačim živalim: nastlati živini; nastlati z listjem; skidal sem že, zdaj moram še nastlati 2. knjiž. natrositi, nametati: nastlati cvetje na pot / listje je nastlalo vrtne steze prekrilo 3. slabš. povzročiti, da pride na kak prostor več odpadnih predmetov: obiskovalci so nastlali okolico razglednega stolpa; zakaj si tako nastlal sobo nastlán -a -o: nastlana slama; pot je nastlana z listjem; igrišče je nastlano s papirčki in vrečkami ♪
  13.      nastòp  -ópa m (ȍ ọ́) 1. prikaz česa naučenega v strnjenem sporedu pred občinstvom: pripraviti se za nastop; harmonikarski, pevski, telovadni nastop; nastop najboljših drsalcev, godalnega kvarteta / učenci so priredili nastop / pog. nastop na radiu, televiziji / njen nastop v glavni vlogi je navdušil gledalce / orkester ima po tri nastope na teden // sodelovanje, dejavna navzočnost pri športni, kulturni prireditvi: omogočiti najboljšim smučarjem nastop na olimpiadi 2. prikaz mnenja, stališča javno, pred občinstvom: predsednikov prvi nastop je prenašala televizija; njegovi nastopi na kongresih so vzbujali zanimanje / Prežihov književniški nastop; od prvih nastopov v revijah do samostojne pesniške zbirke je minilo več let / publ. uspešni nastopi naših podjetij na tujem tržišču / protestni nastopi študentov proti rasni diskriminaciji // nav. mn., ekspr. izražanje čustev, razpoloženja silovito, brez pridržkov: razšla sta se mirno, brez nastopov / mučila ga je s svojimi ljubosumnimi nastopi / knjiž. še na misel mi ne pride, da bi ti delala nastope neprijetnosti, težave 3. navadno s prilastkom vedenje, ravnanje: imeti dober, eleganten, simpatičen, uglajen nastop; s svojim nastopom navdušuje ljudi / ponosen je na svoj svetovljanski nastop / manjka mu prepričljivosti v nastopu 4. z rodilnikom izraža začenjanje česa: označiti nastop dejanja, stanja / knjiž.: nastop pomladi začetek; pred nastopom življenja na zemlji pred nastankom; z nastopom noči so postali vsi zaspani ko se je znočilo / pisar. nastop službe takoj, plača po dogovoru ◊ jur. dilatorne ovire za nastop kazni; šol. imeti nastop opravljati učno uro, pri kateri se ocenjuje pedagoška sposobnost, strokovno znanje kandidata; vet. nastop poškodba noge ob zgornjem robu kopita, povzročena s kopitom ali podkvijo druge noge ♪
  14.      nastópati  -am nedov. (ọ̄) 1. prikazovati kaj naučenega v strnjenem sporedu pred občinstvom: na proslavi nastopajo gojenci glasbenih šol; nastopati kot solist / nastopati z deklamacijo / pog. nastopati na televiziji / v glavni vlogi nastopa gost iz Zagreba // biti dejavno navzoč na športni, kulturni prireditvi: nastopati na mednarodnih tekmovanjih / nastopati za reprezentanco, v reprezentanci / že več let nastopa v mestnem gledališču se (poklicno) ukvarja z gledališko dejavnostjo 2. navadno s prislovnim določilom javno, pred občinstvom prikazovati mnenje, stališče: nastopati na zborovanjih / nastopati v javnosti, pred poslušalci / nastopati proti diktaturi // v zvezi s kot opravljati kako funkcijo: nastopati kot zastopnik društva 3. nav. ekspr. izraža navzočnost v prostoru ali času: termin lahko nastopa na več področjih; osebe, ki nastopajo v romanu, je izoblikoval pisatelj po ljudeh iz okolice ● zastar. morje vsakih dvanajst ur nastopa narašča; zastar. advokat nastopa svojo politično kariero začenja nastopajóč -a -e: nastopajoči igralci; nastopajoča megla; sam.: kritika je poudarila tehnično raven nastopajočih ♪
  15.      nastópen  -pna -o prid. (ọ̑) 1. nanašajoč se na nastop: predsednikov nastopni govor ♦ šol. nastopno predavanje prvo javno predavanje kandidata za univerzitetnega predavatelja 2. star. naslednji, prihodnji: prišel bo nastopno nedeljo / za uvod je spregovoril nastopne besede: Srečen sem, da smo se spet zbrali te, take(le) ♪
  16.      nasvetováti  -újem in nasvétovati -ujem dov. (á ȗ; ẹ́) 1. dati nasvet: prijatelj mi je to nasvetoval; nasvetoval sem mu, naj gre k odvetniku; storil sem, kakor so mi nasvetovali / elipt. zdravnik mu je nasvetoval planine naj gre v planine 2. zastar. predlagati: nasvetovati koga za kako službo; državni pravdnik je nasvetoval za obtoženca osem let zapora ♪
  17.      nàš  náša -e zaim. (ȁ á) 1. izraža svojino skupine oseb, med katere šteje govoreči tudi sebe: naš avto, vrt; naša vas; to je naše / naše oči // izraža svojino skupnosti, v katero spada ta skupina: govorimo o našem slovstvu / silvestrovali smo v našem kulturnem domu; od naših športnikov smo več pričakovali 2. izraža splošno pripadnost tej skupini: naš namen; naša hvaležnost, skrb; naše veselje // izraža razmerje med to skupino in okolico: naš razvoj; naš ugled je zrasel 3. izraža sorodstveno, družbeno razmerje do te skupine: naši otroci, predniki; naša teta / naši znanci / naš jezik, narod / naša domovina / nar. naš ata so rekli 4. izraža izhajanje od te skupine: naš predlog; naše pismo delegatu / kot vljudnostna fraza ob smrti naše sožalje 5. pog. izraža (stalno) povezanost s to skupino: to je naš vlak; naše omizje 6. ekspr. izraža čustven odnos, navezanost: naš Triglav; naše morje / dela za našo stvar / to je naš človek privrženec, somišljenik 7. knjiž. izraža tesnejšo miselno povezavo govorečega z občinstvom ali njegovo skromnost: junak našega romana je v sebi razdvojen; v našem predavanju se bomo dotaknili tudi vprašanja estetike / naša povest se začenja v krčmi // vznes., v nekaterih deželah, v vladarskih razglasih moj: v desetem letu našega vladanja 8. pri štetju let, v zvezi naše štetje izraža, da se izhodiščno leto veže z nastopom krščanstva: naše štetje se razlikuje od mohamedanskega / našega štetja ali po našem štetju; pred našim štetjem ● umetnost našega časa sedanjega; v naših časih je bilo drugače ko smo bili še mlajši; knjiž. v našem primeru ne gre za krivdo v primeru, ki ga obravnavamo; ekspr. v mladosti je ves svet naš se ne zavedamo nobene omejitve; pog. danes boš naš naš gost; pog. tat bo kmalu naš ga bomo kmalu ujeli; prisl.: pog. govoriti po naše v jeziku, ki je tu v rabi; sam.: naši so zmagali naši vojaki, športniki; ali boš kaj obiskal naše moje sorodnike, svojce; tu ni nič našega naše lastnine; hodi po našem po našem svetu; prim. moj, najin ♪
  18.      natézen  -zna -o prid. (ẹ̄) nanašajoč se na nateg: natezna naprava / natezna deformacija; natezna napetost napetost v trdni snovi pri nategu; natezna trdnost največja mogoča obremenitev, ki jo telo prenese, ne da bi se pretrgalo ♪
  19.      natúren  -rna -o prid. (ȗ) knjiž. naraven: upoštevati naturne zakone / občudovati naturne lepote / kip v naturni velikosti / zelo naturen človek je; preseneča jih njena naturna preprostost / igralec je navdušil gledalce s svojo naturno igro natúrno prisl.: naturno živeti / v povedni rabi kar se je zgodilo, je popolnoma naturno ♪
  20.      naváda  -e ž (ȃ) 1. nav. mn. kar dobi zaradi ponavljanja ustaljeno obliko a) pri človeku: spoznal sem njegove navade; težko je spremeniti vsakdanje navade / opustiti, pridobiti si določene navade odvaditi, navaditi se česa; ekspr. znebiti se slabih navad / privzgojiti otroku delovne navade b) nav. ekspr. pri živali: proučevati navade divjadi, medvedov c) ekspr. na posameznih področjih človekove dejavnosti: upoštevati plačilne navade; poznati navade tržišča / prometne navade / posnemati tuje slikarske navade // navadno s prilastkom vedenje, obnašanje: čudaške, uglajene navade / človek mestnih navad / po svojih navadah se zelo razlikujeta 2. navadno v povedni rabi izraža, da postane kaj zaradi ponavljanja človekova značilnost: kajenje je njegova navada; hoja v hribe mu je (postala) navada / imel je navado, da je vsakega pozdravljal / govoril je mirno, kakor je njegova navada // izraža stanje, za katero je značilna taka dejavnost: na kmetih je navada, da se ljudje pozdravljajo / pitje kave mu je prešlo v navado / v navadi je, da se tako dela / proti svoji navadi me je danes poklical 3. v prislovni rabi, v zvezi iz navade izraža nagib, vzrok dejanja: kaditi, piti iz navade; iz navade ugovarja / delinkvent, hudodelec iz navade 4. nav. mn., navadno s prilastkom kar se v ustaljeni obliki ponavlja (iz roda v rod) ob določeni človekovi dejavnosti, dogajanju: zapisati pustne navade; mnoge stare navade izginjajo; navade ob poroki, žetvi / zbirati ljudske navade; prim. ponavadi ♪
  21.      naváden  -dna -o prid., navádnejši (ȃ) 1. ki se zaradi pogostnosti pojavljanja ne razlikuje od stvari svoje vrste: na cesti je to navaden pojav, prizor; to je bilo njegovo navadno opravilo / premakniti kaj iz navadne lege / ekspr. otroku so dali zelo navadno ime / ekspr. to so najbolj navadne misli; pogovarjali so se o navadnih stvareh / ekspr. bil je čisto navaden dan; naučil se je samo najnavadnejših besed nemškega jezika osnovnih / gostobesednost je navadna napaka pisateljev začetnikov pogosta / nosil je navadno lovsko obleko preprosto, enostavno // star. vsakdanji, pogost: učitelj je bil v njihovi hiši navaden gost / taka noša je bila navadna v mestih 2. s širokim pomenskim obsegom ki ima v odnosu do stvari svoje vrste samo osnovne, splošne lastnosti, značilnosti: kupiti si navadne čevlje in gojzarje; navadni in patentni kozarci; knjiga je tiskana na navadnem papirju; avtomobil z navadno karoserijo; zamenjati navadno ključavnico s cilindrično; jesti navadno salamo; piti navadno vodo / ob navadnih dneh je srečeval malo ljudi ob delavnikih / vojsko je služil kot navadni vojak; podjetje zaposli več navadnih delavcev nekvalificiranih / navadni kruh industrijsko pečen pekovski kruh; navadne in vezane hranilne vloge; navadno leto leto, ki ima 365 dni 3. nav. ekspr. ki je komu v navadi: to se ne sklada z njegovo navadno točnostjo / knjigo je položil na navadno mesto 4. ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: tega navaden človek ne more razumeti; navadno medenino mu je hotel prodati za zlato / to zahteva že najnavadnejša vljudnost // izraža podkrepitev trditve: čisto navaden blebetač je; to so navadne čenče; to je navadna goljufija ◊ bot. navadni bljušč, dežen, volčin; navadna črnoglavka, krhlika, melisa; navadna zvezdica njivski plevel s poleglimi stebelci in drobnimi belimi cveti, Stellaria media; ekon. navadna reprodukcija; fiz. navadni tlak tlak pri navadnih okoliščinah, približno en kilopond na kvadratni centimeter; navadna temperatura temperatura približno od 18° do 20° C; mat. navadni ali Briggsov logaritem logaritem z osnovo 10; navadni odvod odvod funkcije ene neodvisne spremenljivke; navadne obresti obresti, ki se ne pripisujejo h glavnici; ptt navadni telefonski pogovor telefonski pogovor, ki nima nobene označbe glede nujnosti ali vrste pogovora; navadna pošiljka pošiljka, ki nima nobene posebne označbe; navadno pismo; zool. navadni brizgač, prašiček; navadna čigra, koralnica navádno prisl.: navadno gre za praznike domov; to obleko nosi navadno v službo; ob tem času otroci navadno spijo; učenec je navadno točen; to je huda bolezen, navadno dolgotrajna; ta ruda se nahaja navadno v majhnih količinah; kakor navadno so se zbrali pri sosedu; sam.: to je nekaj navadnega ♪
  22.      navdíhniti  -em dov. (í ȋ) 1. dati navdih: zarja je navdihnila eno najlepših pesnikovih vizij; roman so navdihnile vojne grozote; navdihnil se je ob pogledu na umetnino 2. knjiž. povzročiti, vzbuditi v kom kaj; navdahniti: dogodek jo je navdihnil s čudno mislijo; njen odhod ga je navdihnil s skrbjo / navdihniti komu pogum, smisel za kaj dati navdíhnjen -a -o: biti navdihnjen; navdihnjen z upanjem ♦ rel. ki je ali je nastal pod izrednim božjim vplivom ♪
  23.      navdihoválec  -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) kdor da navdih: navdihovalec umetniškega dela / navdihovalci in organizatorji osvobodilnega gibanja pobudniki / obsodili so krivce in njihove navdihovalce hujskače ♪
  24.      navdúšiti  -im dov. (ū ȗ) 1. povzročiti pri kom veliko veselje, voljo, pripravljenost zlasti za kako delo, dejavnost: učitelj ga je navdušil za matematiko; znal je navdušiti ljudi za delo; navdušiti se za šport 2. vzbuditi zelo pozitiven čustveni odnos do česa: prva predstava gledalcev ni navdušila; po naravi je tak, da ga težko kaj navduši; že ob prvem srečanju se je navdušil za dekle / navdušiti se nad dosežki tehnike navdúšen -a -o: navdušen planinec, športnik; navdušen pristaš nove umetniške smeri; zelo je navdušen za poezijo; poslušalci so bili navdušeni nad izvajalci / govoriti navdušene besede; prisl.: navdušeno delati, govoriti, pozdravljati; predsednika so povsod navdušeno sprejeli ♪
  25.      navédek  -dka m (ẹ̑) knjiž. 1. citat: izpustiti, preveriti navedek; navedki iz Cankarja / dobesedni navedek 2. redko podatek, pojasnilo: biografski navedki; mesto poudarka, sklanjatev in drugi navedki o krajevnih imenih ♪

   2.476 2.501 2.526 2.551 2.576 2.601 2.626 2.651 2.676 2.701  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA