Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

disakord (1)

1.      disakórd  -a m (ọ̑) knjiž. neskladnost, nesoglasje, neubranost: v življenju niso samo disakordi, temveč tudi harmonija; pesnik ponazarja duševni disakord s stilnimi sredstvi / njegova socialna črtica izzveni v rezek disakord ♪