Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

delo (5.498-5.522)


  1.      vzhájati 2 -am nedov. (ā) dvigati se, razširjati se zaradi plina, nastalega v notranjosti ob delovanju kvasovk: testo vzhaja / kruh, kvas vzhaja // nedov. in dov., preh. povzročati, da se kaj dviga, razširja zaradi plina, nastalega v notranjosti ob delovanju kvasovk: vzhajati testo ● ekspr. pitati gos, da kar vzhaja se hitro debeli vzhájan -a -o: kruh je slabo vzhajan; vzhajano testo ♪
  2.      vzíti 2 vzídem dov., vzšèl vzšlà vzšlò tudi vzšló (í) dvigniti se, razširiti se zaradi plina, nastalega v notranjosti ob delovanju kvasovk: testo vzide / kvas vzide ♪
  3.      vzkrátiti  -im dov., tudi vzkratíte; tudi vzkratíla (á ā) z dajalnikom povzročiti, narediti, da ima kdo česa manj: vzkratiti komu pravico / vzkratiti komu veselje // star. preprečiti: vzkratiti komu delo / vodo so jim vzkratili preprečili dostop do nje ♪
  4.      vzljubíti  in vzljúbiti -im dov. (ȋ ū) začeti ljubiti: vzljubiti dekle; prvič vzljubiti / vzljubiti učence; otroci so se kmalu vzljubili / vzljubiti delo vzljubíti se in vzljúbiti se redko, s smiselnim osebkom v dajalniku, z nedoločnikom zahoteti se: vzljubilo se mu je klepetati / vzljubilo se mu je vina vzljúbljen -a -o: vzljubljeno delo ♪
  5.      vzmetênje  in vzmétenje -a s (é; ẹ̑) glagolnik od vzmetiti: končati vzmetenje; vzmetenje avtomobilov, koles // celota naprav med kolesi in zgornjim delom vozila, s katerimi je vozilo vzmeteno: poškodovati vzmetenje; mehko, trdo vzmetenje; vzmetenje koles, na kolesih; vozilo brez vzmetenja ◊ teh. hidravlično, pnevmatično vzmetenje; vzmetenje z listnimi vzmetmi ♪
  6.      vznemírjati  -am nedov. (í) 1. delati, povzročati, da pride kdo v stanje notranje napetosti zaradi motenja, pričakovanja česa, navadno slabega, nezaželenega: hrup je vznemirjal ljudi in živali; ni ga hotel vznemirjati / vznemirjati koga z očitki, željami // delati, povzročati, da pride kdo v stanje notranje neubranosti, neurejenosti: taki filmi ga vznemirjajo; čustveno, moralno vznemirjati koga / dvomi mu vznemirjajo dušo; vznemirjati komu vest / vznemirja ga misel na neuspeh, zmago // delati, povzročati, da pride kdo v stanje, ko hoče, želi a) ukvarjati se s čim, spoznati kaj: to vprašanje že dolgo vznemirja znanstvenike / novo umetniško delo še zmeraj vznemirja kritike b) uresničiti kake želje, doseči kak cilj: fanta so začele vznemirjati ženske; spolno vznemirjati / gledališče je znamenitega igralca vznemirjalo že od mladosti 2. s svojo dejavnostjo delati, povzročati, da pride kdo v stanje notranje napetosti, negotovosti: razbojniki vznemirjajo mesto / med premikom so jih vznemirjala sovražnikova letala / ekspr. upor vznemirja deželo 3. ekspr. delati, povzročati, da kaj ne miruje: veter vznemirja veje / streli vznemirjajo tišino prekinjajo vznemírjati se prihajati v stanje notranje napetosti zaradi motenja, pričakovanja česa, navadno slabega, nezaželenega: za vsako malenkost se vznemirja / kaj bo iz tega, se vznemirjajo ljudje // prihajati v stanje notranje neubranosti, neurejenosti: ob branju detektivskih zgodb se zelo vznemirja; čustveno se vznemirjati vznemirjajóč -a -e: vznemirjajoč glas, nastop; vznemirjajoča misel; prisl.: vznemirjajoče se vesti; vznemirjajoče dolgo čakanje vznemírjan -a -o: vznemirjane živali ♪
  7.      vznemirljív  -a -o prid., vznemirljívejši (ȋ í) ki vznemirja: položaj na bojišču je vznemirljiv; vznemirljive novice / vznemirljivo umetniško delo; vznemirljivo odkritje, vprašanje / vznemirljiv človek; spolno vznemirljiv vznemirljívo prisl.: vznemirljivo se vesti; vznemirljivo bolan; ekspr. vznemirljivo lep, mlad; sam.: nič vznemirljivega se ni zgodilo ♪
  8.      vzníkati  -am nedov. (ȋ ȋ) 1. prihajati na površje, pojavljati se na površju: pod hribom vznika več studencev / plavalec se je potapljal in spet vznikal na površino 2. knjiž. postajati viden, opazen: iz megle vznikajo drevesa, hiše 3. knjiž. nastajati, pojavljati se kot rezultat kake dejavnosti: vznikale so nove tovarne; drugo za drugim vznikajo različna društva / oblike življenja vznikajo, rastejo in odmirajo // nastajati, pojavljati se iz česa: iz teh razlik vznikajo tudi druga nasprotja; vsi ti pojavi vznikajo iz istih razmer // nastajati, pojavljati se sploh: učencem med delom vznikajo nova vprašanja; v družbi vznikajo nove zahteve, zamisli / iz preteklosti, spomina vznikajo podobe prihajajo v zavest vznikajóč -a -e: iz gospodarskih razmer vznikajoča nasprotja ♪
  9.      vzníkniti  -em dov. (í ȋ) 1. priti na površje, pojaviti se na površju: potok vznikne in kmalu ponikne / podmornica vznikne na površje vzpluje / iz vode vzniknejo lokvanji // knjiž. vzkaliti: pšenica je že vzniknila / seme je slabo vzniknilo 2. knjiž. postati viden, opazen: pred njim vznikne visoka postava; vojak je vzniknil kakor iz tal / iz teme, v temi vznikne luč 3. knjiž. nastati, pojaviti se kot rezultat kake dejavnosti: po deželi so vzniknile nove šole; takrat je vzniknilo več organizacij / vzniknile so različne oblike življenja // nastati, pojaviti se iz česa: to delo je vzniknilo iz izročila // nastati, pojaviti se sploh: ob tem vzniknejo različna vprašanja; vzniknile so nove zahteve / v tistem času je vzniknilo veliko novih pesmi vzníkel -kla -o: vznikel plevel; iz družbenih razmer vznikla umetnost ♪
  10.      vzòr  vzôra m (ȍ ó) oseba, stvar z lastnostmi, značilnostmi, ki jih kdo odobravajoče sprejema, želi posnemati: biti vzor mladih, mladim; slediti vzoru; posnemati vzore / postavljati koga za vzor / enakost jim je vzor ideal / ekspr. iskati človeka po vzorih svojega srca // ekspr., navadno v povedni rabi, s prilastkom oseba, stvar, ki ima v veliki meri lastnosti, značilnosti, kot jih določa prilastek: to delo je vzor kritičnosti; biti vzor moža, plemenitosti ● zastar. pokazati nekaj vzorov blaga vzorcev; redko delati po vzoru drugih po zgledu ♪
  11.      vzpodbudíti  -ím dov., vzpodbúdil (ȋ í) spodbuditi: vzpodbuditi oklevajočega tovariša / vzpodbuditi delovanje organa z električnim tokom / vzpodbuditi rast las vzpodbujèn -êna -o: biti vzpodbujen k delu ♪
  12.      vzpodbújanje  -a s (ú) spodbujanje: ob vzpodbujanju je delo hitreje končal; vzpodbujanje k varčevanju / vzpodbujanje zanimanja ♪
  13.      vzporedíti  -ím dov., vzporédil; vzporejèn (ȋ í) 1. narediti, da kaj pride vzporedno, vštric z drugim: pognal je konja, da je voz vzporedil z njegovim / vzporediti svoj korak z njenim uskladiti 2. knjiž. narediti primerjavo; primeriti: vzporediti podatke med seboj, z drugimi / vzporediti njegovo delo najboljšemu vzporedíti se zastar. razporediti se, postaviti se: vzporediti se okrog česa / vzporediti se v vrsto ♪
  14.      vztrájati  -am nedov. (á) 1. kljub težavnosti, nasprotovanju še naprej biti, ostajati a) kje: vztrajati na svojem mestu, pri bolniku; eni so vztrajali, drugi so odšli / kljub obstreljevanju so vztrajali na položajih; vztrajati v podjetju / vztrajati na lastni poti b) v kakem položaju, stanju: vztrajati v neudobni drži / vztrajati v upanju, zmoti; vztrajati v zvestobi // kljub težavnosti, nasprotovanju ne prenehati opravljati svojega dela, dejavnosti: vztrajati pri delu; vztrajati v poklicu / nihalo vztraja v nihanju 2. kljub nasprotovanju ohranjati svojo voljo, svoje stališče: poslanci so vztrajali pri spremembi zakona; odločno vztraja, da se njegova pripomba upošteva / vztrajal je: Pridite takoj / vztrajal je, da denarja ni dobil vztrajno trdil // v zvezi s pri kljub nasprotovanju, oviram ostajati v pozitivnem odnosu do sprejetja, uresničitve česa: vztrajati pri nameri, predlogu; vztrajati pri zahtevi, publ. na zahtevi; trmasto vztrajati pri svojem stališču / zasliševalec je vztrajal pri podrobnostih 3. ekspr. kljub delovanju nasprotnih sil, neugodnih razmer še naprej biti, obstajati: grad še vztraja / zima letos kar vztraja vztrajajóč -a -e: vztrajajoč pri svoji zahtevi, se je marsikomu zameril ♪
  15.      vztrájen  -jna -o prid., vztrájnejši (ā) 1. ki kljub težavnosti, nasprotovanju ne preneha opravljati svojega dela, dejavnosti: vztrajen delavec, igralec; vztrajen konj; biti vztrajen pri iskanju / tekmovati, kdo je vztrajnejši na kolesu // ki kljub nasprotovanju ohranja svojo voljo, svoje stališče: ker je bil vztrajen, so njegovi zahtevi ugodili / biti vztrajen v odločitvi 2. ki kljub težavnosti, nasprotovanju traja še naprej: vztrajna prizadevnost; vztrajno delo, iskanje / vztrajne zahteve 3. ekspr. ki kljub izpolnjenemu pričakovanemu trajanju traja še naprej: vztrajen molk / vztrajen pogled / vztrajen dež, sneg vztrájno prisl.: vztrajno delati, zahtevati; govorice se vztrajno širijo ♪
  16.      vztrájnik  -a m (ȃ) teh. kolo, kolut z masivnim obodom za izravnavanje neenakomernega vrtenja, delovanja stroja: vrteti vztrajnik; vztrajnik motorja, šivalnega stroja; gred vztrajnika / obročasti, zobčasti vztrajnik; vztrajnik z ročico ♪
  17.      vztrájnost  -i ž (ā) lastnost, značilnost vztrajnega: občudovati vztrajnost koga; ekspr. železna vztrajnost; vztrajnost pri delu, v iskanju / delo zahteva veliko vztrajnosti in pazljivosti; z vztrajnostjo se marsikaj doseže / ekspr. vztrajnost šumenja // fiz. lastnost teles, da se upirajo spremembi smeri gibanja in hitrosti: zakon vztrajnosti; pren., ekspr. njuna zveza je trajala samo še po zakonu vztrajnosti ◊ elektr. vztrajnost luminiscenčnega zaslona lastnost luminiscenčnega zaslona, da svetlost točke na njem po prenehanju vzbujanja še nekaj časa ne pade na nič; vet. mlečna vztrajnost krav sposobnost krav, da določeno dobo dajejo približno enake količine mleka ♪
  18.      vzvòd  vzvóda m (ȍ ọ́) 1. podolgovata priprava ali del naprave, vrtljiv okoli nepremične osi, za dviganje, premikanje bremen: premakniti, prestaviti vzvod; pritisniti na vzvod; dvigniti kamen z vzvodom; vzvod pri stiskalnici / za vzvod uporabiti palico / krmilni, sprožilni vzvod; odpiralni vzvod ključavnice; ravni, ročni vzvod; vodnjak na vzvod ♦ adm. črkovni vzvod vzvod pri pisalnem stroju, na koncu katerega je črka; avt. vzvod za plin; fiz. enakoročni vzvod ki ima prijemališči sil v enaki razdalji od vrtišča; enokončni vzvod ki ima prijemališče sil na isti strani vrtišča; ročica vzvoda; šport. vzvod prijem pri nekaterih borilnih športih, pri katerem se uporabi roka, del telesa kot vzvod, ki naj spravi nasprotnika iz ravnotežja ali ga prisili, da bi popustil 2. ekspr., s prilastkom kar z delovanjem, posledicami omogoča, zavira, usmerja kako dogajanje, dejavnost: dobiček, cena in drugi ekonomski vzvodi; vzvodi napredka / ključni vzvodi družbe ♪
  19.      vzvòj  vzvôja m (ȍ ó) 1. teh. obremenitev trdnega telesa pri delovanju dveh enako velikih, nasprotno usmerjenih sil, pravokotnih na vzdolžno os: deformacija zaradi vzvoja; zasuk pri vzvoju / obremenitev na vzvoj vzvojna obremenitev 2. knjiž. zavoj: vzvoji polževe hišice / ladja se je dvignila na vzvoju vala grebenu ◊ geom. količina, ki skupaj s fleksijo določa prostorsko krivuljo ♪
  20.      vzvráten  -tna -o prid. (ȃ) 1. ki je nasproten prvotnemu gibanju: vzvratni tek magnetofonskega traku; vzvratna vožnja / vzvratno parkiranje parkiranje z vzvratno vožnjo ♦ avt. vzvratna prestava prestava, ki omogoča vzvratno vožnjo; vzvratno ogledalo ogledalo, ki omogoča pregled cestišča za vozilom 2. knjiž. ki učinkuje, deluje nazaj: vzvratni učinek, vpliv; vzvratno delovanje pojava / vzvratno sporočilo 3. knjiž. ki velja, učinkuje za nazaj: vzvratni povišek / vzvratna moč, veljavnost zakona vzvrátno prisl.: vzvratno vplivati; vzvratno voziti; sam.: žarg., avt. dati v vzvratno v vzvratno prestavo ♪
  21.      vžgáti 1 vžgèm dov., vžgál (á ȅ) 1. narediti, povzročiti, da kaj začne goreti: strela, visoka temperatura vžge snov; vžgati z vžigalicami / vžgati ogenj; pren. strast mu vžge plamen v očeh 2. star. prižgati: vžgati petrolejko, svetilko; luč se vžge in spet ugasne / na nebu so se vžgale zvezde 3. s povzročitvijo zgorevanja goriva spraviti v delovanje: vžgati motor / vžgati avtomobil // nepreh. zaradi zgorevanja goriva začeti delovati: motor vžge / avtomobil noče vžgati 4. ekspr. narediti, povzročiti, da se kaj začne z veliko silo, intenzivnostjo: vžgati v kom jezo, ljubezen; te besede so vžgale v njem strast 5. nepreh., ekspr. vzbuditi pri kom zelo močen, navadno pozitiven čustveni odziv: knjiga, akrobatska točka je vžgala; kot govornik zna vžgati ● ekspr. muzikanti spet vžgejo ognjevito, glasno zaigrajo; ekspr. take zvijače pri meni ne vžgejo ne dosežejo zaželenega učinka vžgáti se 1. začeti goreti: vžgala se je še sosedova hiša; suha slama se hitro vžge // zaradi bioloških, fizikalnih, kemičnih vzrokov segreti se in začeti goreti: na kup zmetano napol suho seno se lahko vžge 2. ekspr. pojaviti se z intenzivno svetlobo: na vzhodu se vžge zarja / blisk se spet vžge / v očeh se vžge iskra // postati zelo svetel, žareč: obzorje se vžge v rdeči svetlobi / oči se vžgejo v strasti 3. ekspr. pojaviti se z veliko silo, intenzivnostjo: v njem se vžge hrepenenje, ljubezen; v srcu se vžge sovraštvo ● ekspr. vžgati se za koga, kaj zelo se navdušiti vžgán -a -o: vžgan motor; biti vžgan za koga ♪
  22.      vžigálnik  -a m (ȃ) 1. priprava za prižiganje cigaret: prižgati si cigareto z vžigalnikom; kamenček za vžigalnik / bencinski, plinski vžigalnik / avtomobil z vgrajenim cigaretnim vžigalnikom // priprava za prižiganje, vžiganje česa sploh: prižgati plin z vžigalnikom / minirati z električnim vžigalnikom 2. voj. priprava, napolnjena z razstrelivom ali snovjo, ki povzroči eksplozijo glavnega naboja: priviti, vstaviti vžigalnik; z vžigalnikom aktivirati bombo; vžigalna kapica vžigalnika / kislinski vžigalnik ki se aktivira z delovanjem kisline / potezni, udarni vžigalnik; tempirni vžigalnik ki se aktivira v določeni točki krivulje leta ali po določenem času; urni vžigalnik ki se aktivira ob določenem času z urnim mehanizmom ♪
  23.      vžígati 1 -am nedov. (ȋ ȋ) 1. delati, povzročati, da kaj začne goreti: vžigati drva, slamo / vžigati ogenj v peči; pren. strast mu vžiga plamen v očeh 2. star. prižigati: vžigati svetilko; luči se vžigajo in ugašajo / na nebu se vžigajo zvezde 3. s povzročanjem zgorevanja goriva spravljati v delovanje: vžigati motor; voznik je dolgo vžigal / vžigati vozilo // nepreh. zaradi zgorevanja goriva začenjati delovati: motor rad, težko vžiga / avtomobil slabo vžiga 4. ekspr. delati, povzročati, da se kaj začne z veliko silo, intenzivnostjo: vžigati jezo, sovraštvo; vžigati v kom pohlep / vžigati domišljijo, samozavest 5. nepreh., ekspr. vzbujati pri kom zelo močen, navadno pozitiven čustveni odziv: popevka, akrobatska točka vžiga; vžigati z nastopom ● ekspr. godci vžigajo koračnice ognjevito, glasno igrajo; ekspr. lepotica mu vžiga kri, srce ga spolno zelo vznemirja, privlači; ekspr. njegovi govori vžigajo množice zelo navdušujejo vžígati se 1. začenjati goreti: hiše so se vžigale druga za drugo; suha trava se rada vžiga 2. ekspr. pojavljati se z intenzivno svetlobo: jutranja zarja se vžiga / blisk za bliskom se vžiga / iskrice se mu vžigajo v očeh ∙ ekspr. v pogledih se jim vžiga veselje pogledi izražajo veliko veselje // postajati zelo svetel, žareč: obzorje se vžiga 3. ekspr. pojavljati se z veliko silo, intenzivnostjo: v njem se vžiga ljubezen, strast / v glavi se mu vžigajo nove ideje vžigajóč -a -e: vžigajoče besede; vžigajoča se zarja ♪
  24.      vživéti se  -ím se dov., vžível se (ẹ́ í) 1. živeč v novem okolju začeti živeti skladno z njim: vživeti se v mestu, tujini; preseljene živali so se dobro vživele // živeč v novi skupnosti vključiti se vanjo: otrok se je kmalu vživel v novo družino / lepo se vživeti mednje 2. navadno v zvezi z v priti v stanje, ko kaj ni več težko, neprijetno: vživeti se v delo, novo dolžnost; vživel se je v misel, da je bolan 3. navadno v zvezi z v priti v stanje, ko se kaj dobro razume, čustveno podoživlja: vživeti se v čustvovanje, položaj koga / vživeti se v nekdanje čase / vživeti se v film; vživeti se v vlogo ♪
  25.      vživétost  -i ž (ẹ̑) stanje vživetega: njegova vživetost je presenetljiva; vživetost v novo okolje / vživetost v delo ♪

   5.373 5.398 5.423 5.448 5.473 5.498 5.523 5.548 5.573 5.598  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA