Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

delo (3.298-3.322)


  1.      pôzlu  in po zlù prisl. (ó; ȕ) ekspr., v zvezi iti pozlu 1. propasti, propadati: odkar ni gospodarja, gre kmetija pozlu; letina bo šla pozlu, če ne bo kmalu dežja; ob požaru so šli vsi spisi pozlu; vse bo šlo pozlu / s širokim pomenskim obsegom: zaradi neupravičenih izostankov je šlo lani pozlu na tisoče delovnih dni je bilo izgubljenih; v vojni gre veliko ljudi pozlu je ubitih, umre 2. biti neuspešen, izjaloviti se: načrti so šli pozlu; naročilo je šlo pozlu; prim. zlo ♪
  2.      poznáti  -znám nedov. (á ȃ) 1. vedeti za obstajanje, lastnosti, značilnosti koga: nihče ga ne pozna; ali me še poznaš; ni poznal ne očeta ne matere; pozna ga iz otroških let; pozna jo samo od dobre strani; poznati po glasu, hoji, imenu, resnicoljubnosti; dobro, navidez, pobliže, slabo poznati; poznajo ga kot, zastar. za poštenjaka; midva se pa že poznava / nikoli ne bo drugačen, saj ga poznam 2. vedeti (za) kaj, biti seznanjen s čim: bal se je približati stražarju, ker ni poznal gesla; poznati pot; poznati pravila, zakone; to pravljico pozna vsak otrok; dobro poznam ta problem; razmere pozna do podrobnosti; pog. svoj klobuk bom pa ja poznal / to hišo poznam sem jo že videl / mlad je še in ne pozna življenja // imeti s študijem, raziskovanjem pridobljeno vednost o določeni dejavnosti, stvari ali področju: moderne glasbe ne pozna; dobro pozna evropsko književnost; pozna svojo stroko; malokdo tako pozna Prešernove poezije kot on / poznati imena rastlin; za prevajanje je treba dobro poznati oba jezika znati, obvladati; not ne pozna jih ne zna brati 3. ekspr. vedeti za značilnosti kakega pojava, zlasti negativnega: dobro pozna fašizem in njegove metode; pozna njegove napake; poznam ta strah, ni mi treba razlagati 4. nav. ekspr. biti v določenem, navadno dobrem odnosu s kom: on bo že dobil službo, ker oče pozna direktorja; pozna se s profesorjem 5. ekspr. ozirati se na koga, upoštevati ga: starše pozna samo, kadar jih potrebuje / nihče ga ni poznal v nesreči mu ni pomagal 6. nav. ekspr., z oslabljenim pomenom, navadno z nikalnico izraža, da to, kar določa sobesedilo, pri osebku obstaja: materina ljubezen ne pozna mej; nobene mere ne pozna; on ne pozna milosti, opravičevanja; te navade pri nas ne poznamo; nobene olike ne pozna; počitka sploh ne pozna; te dežele ne poznajo snega; takrat je še poznal srečo, veselje ● nižje pog. nobenega heca ne pozna je resen, ne mara potegavščin; bolnik nikogar ne pozna ni pri zavesti; ekspr. ta človek ne pozna šale vse jemlje, obravnava resno; ekspr. ti še ne poznaš ljudi po mojem mnenju so ljudje slabi; ekspr. kako sem mogel to storiti, sam sebe ne poznam zelo sem začuden nad svojim dejanjem, ravnanjem; ekspr. če to narediš, te ne poznam več nočem imeti opravka, stikov s teboj; ekspr. vidva sta mi skrila denarnico, saj vaju poznam vem, da sta nagajiva; ekspr. pozna ga do jeter, do obisti pozna vse njegove lastnosti, zlasti slabe; še ne pozna na uro ne zna razbrati časa z ure; zastar. ne pozna ga več za svojega sina ne prizna, ne šteje; poznam ga samo po imenu nisem ga še videl, nisem se še srečal z njim; pog. samo napol ga poznam ne dobro, nekoliko; poznam ga kot slab denar, kot svoj žep zelo dobro, zlasti po slabih lastnostih poznáti se biti viden, kazati se: bolezen se ji pozna na obrazu; na tej preprogi se pozna vsaka stopinja; pozna se mu, da ni spal; po govorici se mu pozna, da ni domačin / noseča je, pa se ji še nič ne pozna ● delu se pozna hitrica zaradi prehitrega delanja, opravljanja je delo manj kvalitetno; ekspr. pijača se mu kar precej pozna je precej vinjen; pog. njemu se res ne poznajo leta videti je mlajši, kot je v resnici; ekspr. podražitev se mu zelo pozna zaradi podražitve potroši dosti več; ekspr. tega ne bom končal do roka, saj se poznam vem, koliko zmorem; ekspr. škoda besed, saj se poznamo vem, kako mislite o stvari; prim. poznan ♪
  3.      pozórnost  -i ž (ọ́) 1. zavestna (miselna) zbranost: pozornost poslušalcev je popustila; odvrniti, preusmeriti pozornost; to delo zahteva posebno pozornost; študiju je posvečal veliko pozornost 2. povečano zanimanje, zavzetost za kaj: posvečati čemu pozornost; pritegniti, vzbuditi pozornost; ta slikar je vreden večje pozornosti; splošna pozornost / biti središče, v središču pozornosti 3. kar kaže, izraža skrb, zavzetost za koga: njegova pozornost jo je ganila; izkazati komu pozornost; ekspr. obsipati koga s pozornostjo; biti deležen posebne pozornosti / pridobil jo je z majhnimi pozornostmi ♪
  4.      pozváti  -zôvem dov., pozvál (á ó) 1. javno izraziti željo, da kdo kaj stori, se česa udeleži: pozvati k stavki, uporu; pozvati na boj, delo, odpor; prebivalce so pozvali, naj se udeležijo množičnega zborovanja / pozvati učence k disciplini; pozval jih je k večji prizadevnosti 2. izraziti zahtevo po a) navadno s prislovnim določilom prisotnosti na kakem mestu: pozvati na sodišče b) z glagolskim samostalnikom kaki dejavnosti: sodišče ga je pozvalo za pričo / pozvati koga na dvoboj / pozvati koga na pomoč poklicati ● zastar. pozvati zdravnika poklicati; zastar. prijazno jih je pozval v hišo povabil pozván -a -o: pozvani so bili k uporu; pozvan je bil v drug kraj; biti pozvan za pričo ♪
  5.      požebráti  -ám dov. (á ȃ) 1. ekspr. hitro in enolično pomoliti: malo je požebrala in vstala / požebrati očenaš 2. nar. koroško pomoliti: po kosilu so požebrali in odšli na delo ♪
  6.      požigálniški  -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na požigalništvo: požigalniško gospodarjenje, obdelovanje / požigalniško poljedelstvo ♪
  7.      požigálništvo  -a s (ȃ) zgod. razvojna stopnja gospodarstva, za katero je značilno pridobivanje obdelovalne zemlje s požiganjem, zlasti gozdov: lovstvo, nabiralništvo in požigalništvo ♪
  8.      požigálski  -a -o [u̯s tudi ls] prid. (ȃ) nanašajoč se na požigalce ali požiganje: uničujoče požigalsko delo / požigalska sla ♪
  9.      požíganje  -a s (ȋ) glagolnik od požigati: požiganje hiš; bolezensko nagnjenje k požiganju / požiganje dračja, trave / pridobivanje obdelovalne zemlje s požiganjem ♪
  10.      požírati  -am nedov. (ȋ ȋ) 1. spravljati iz ust v požiralnik, želodec: požirati hrano, tekočino; meso je požiral kar neprežvečeno; vročo pijačo je počasi požirala; gristi in požirati / ekspr. požirati prah vdihavati zrak, poln prahu 2. biti tak, da lahko kaj prehaja skozi: cev, kanal več ne požira; požiralnik sproti požira vodo / ekspr. ozka cesta je težko požirala toliko vozil // ekspr. sprejemati vase za obdelovanje, navadno hitro, v veliki količini: mlatilnica je požirala snop za snopom; žaga noč in dan požira les žaga // ekspr. sprejemati vase sploh, navadno v veliki količini: visoka stavba je požirala ljudi; brezno je požiralo enega za drugim eden za drugim so padali, se spuščali, izginjali v prepad / mesto je požiralo kmečko delovno silo; pren. trg proizvodnje ne požira 3. ekspr. ne izrekati, molčati: besede, ki so mu prihajale v razburjenju, je rajši požiral // ne odzivati se na kaj, zlasti z besedami: požirati očitke, žalitve; požirati sramoto / požirati krivico // obvladovati, zadrževati: požirati jezo, slabo voljo / požirati solze 4. ekspr. pri svojem delovanju porabljati velike količine česa: motor je požiral bencin, elektriko / ogrevanje prostorov z električnimi pečmi je energijo kar požiralo / ta dejavnost požira veliko denarja // zmanjševati količino česa: bolezen mu je požirala prihranke / šport ji požira ves prosti čas / organizacijsko delo ga je požiralo zelo zaposlovalo / hrup z ulice je požiral njegove besede jih delal manj slišne // uničevati: plamen požira gospodarsko poslopje / vojne so požirale gozdove, ljudi / trnje požira njive ● artist požira meč, nož med nastopom si navidezno potiska v grlo rezilo meča, noža; pog. avto je požiral kilometre zelo hitro se premikal, vozil; ekspr. megla je požirala gozdove nad mestom jih zagrinjala, zakrivala; ekspr. učenci kar požirajo učiteljeve besede z velikim zanimanjem poslušajo, kar pripoveduje; ekspr. požirati knjige hitro, površno brati; veliko brati; ekspr. požirati sline ob pogledu na jedi zelo si jih želeti; ekspr. delal je dolge korake in hitro požiral strmino se hitro vzpenjal; ekspr. končne zloge požira jih ne izgovarja; ekspr. požirati koga s pogledi poželjivo ogledovati požiráje: prisegali so, težko požiraje slino požirajóč -a -e: vse požirajoči plamen, vrtinec ♪
  11.      poživíti  -ím dov., požívil (ȋ í) 1. povzročiti, da postane kdo bolj živahen, dejaven: pijača ga je poživila; doma se je pogrel in poživil; poživiti si noge s hitro hojo / tak nazor poživi duha / dež poživi rastline 2. narediti kaj bolj pestro, zanimivo: prostor lahko z domiselno dekoracijo poživimo / ta obleka jo poživi 3. povzročiti, da kaj poteka v večjem obsegu, intenzivneje: poživiti delo krožkov na šoli; poživiti trgovske stike med državama; promet se je znova poživil požívljen -a -o: s prispodobami poživljena pripoved; poživljeno kulturno delo ♪
  12.      požívljati  -am nedov. (í) 1. povzročati, da postane kdo bolj živahen, dejaven: kava poživlja; prezebli potniki so se poživljali s čajem / njena pisma ga poživljajo / zaupanje v prihodnost je poživljalo človeški pogum 2. delati kaj bolj pestro, zanimivo: slike poživljajo stene; zelenje prostor poživlja / te barve jo poživljajo 3. povzročati, da kaj poteka v večjem obsegu, intenzivneje: poživljati prosvetno delo na vasi poživljajóč -a -e: dobiti poživljajočo injekcijo; poživljajoča mokrota; prisl.: kava deluje poživljajoče ♪
  13.      požrêti  -žrèm dov., požŕl (ẹ́ ȅ) 1. spraviti iz ust v požiralnik, želodec: požreti grižljaj, koščico, tableto, tekočino; tako ga boli grlo, da še sline ne more požreti; drži se, kot bi metlo požrl zelo vzravnano, togo; domišljavo; gleda ga, kot bi ga hotel požreti zelo jezno, sovražno / nizko celo skledo solate je požrl pojedel 2. ekspr. z grizenjem uničiti: gosenice so požrle zelje 3. biti tak, da lahko kaj prehaja skozi: cev, kanal ne more več požreti vode 4. ekspr. ne izreči, zamolčati: hude besede je imel že pripravljene, pa jih je požrl // ne odzvati se na kaj, zlasti z besedami: požreti očitek, poraz, sramoto, žalitev; vsega človek ne more požreti / požreti je moral marsikatero grenko neprijazen, zbadljiv očitek, pripombo // obvladati, zadržati: požreti jezo / požreti solze 5. ekspr. pri svojem delovanju porabiti velike količine česa: ta avtomobil požre veliko bencina / ogrevanje prostorov požre dosti električne energije / ta dejavnost požre precej denarja // zmanjšati količino česa: bolezen mu je požrla prihranke / nenapovedan obisk mu je požrl prosti čas ● pog., ekspr. noč ga je požrla ponoči je skrivaj odšel; ekspr. veliko ljudi so požrla taborišča je umrlo v taboriščih; ekspr. uši ga bodo požrle zelo ušiv je; ekspr. kar naprej, saj vas ne bomo požrli nihče vam ne bo storil nič neprijetnega, slabega; ekspr. požreti besedo ne narediti, kar je bilo obljubljeno, rečeno; pog., ekspr. nocoj ga je pa veliko požrl popil veliko alkoholne pijače; slabš. si požrl jezik zakaj molčiš, ne odgovoriš; ekspr. najraje bi jo živo požrli zelo so jezni nanjo; ekspr. ob pogledu na jedi na mizi je na debelo požrl slino zelo si jih je zaželel; ekspr. zadnje zloge navadno kar požre jih ne izgovori; ekspr. sin mu bo požrl živce ga bo duševno uničil; ekspr. kar požrl bi jo od ljubezni ima jo zelo rad; ekspr. požrl ga je s kostmi in kožo vsega je požrl; ekspr. hoteli so jo z očmi požreti poželjivo so jo ogledovali požréti se ekspr. zelo razžalostiti se, vznemiriti se: požrl se bo zaradi nje ∙ ekspr. ne bom se mešal v to, naj se sami med seboj požrejo naj se sprejo; naj svoje zadeve sami uredijo; pog., ekspr. kar požrl bi se od jeze zelo je jezen, vznemirjen požŕt -a -o: požrta jed, pijača ♪
  14.      požrtvoválen  -lna -o prid., požrtvoválnejši (ȃ) ki si zelo prizadeva za dosego določenega cilja neglede na trud, žrtve: požrtvovalni starši; pri tem delu je bil zelo požrtvovalen / nagrada za požrtvovalno delo / požrtvovalna ljubezen požrtvoválno prisl.: boril se je zelo požrtvovalno; požrtvovalno skrbeti za otroke ♪
  15.      požrtvovánje  -a s (ȃ) knjiž. požrtvovalno delo, žrtvovanje: njegovo življenje je bilo nesebično požrtvovanje za druge / znano je njegovo junaštvo in požrtvovanje požrtvovalnost ♪
  16.      pragmátik  -a m (á) 1. predstavnik pragmatizma: znanstveno delo pragmatikov 2. knjiž. kdor podreja človekovo prizadevanje praktični uporabnosti, koristi: bil je znan pragmatik in koristolovec ♪
  17.      pragmátika  -e ž (á) jur., nekdaj predpisi, ki urejajo delovna razmerja delavcev v nekaterih zavodih: sprejeti novo pragmatiko ♪
  18.      práh  -ú in -a m (ȃ) 1. zelo drobni suhi delci snovi v zraku, na predmetih, stvareh: prah se nabira na pohištvu; prah se poleže, useda; brisati prah z omare; vozila dvigajo prah; iztepsti prah iz odeje; debela plast prahu / ekspr. požirati prah vdihavati zrak, poln prahu / cestni prah ki nastaja na netlakovanih cestah; krpa za prah // kar je temu podobno: zdrobiti kamenje v prah; ekspr. oblak snežnega prahu / cvetni prah več pelodnih zrn, pelodna zrna 2. navadno s prilastkom izdelek iz določene snovi v obliki zelo drobnih suhih delcev: arzenikov, grafitni prah; predelovati premogov prah; jajca v prahu posušena in drobno zmleta; mleko v prahu ● ekspr. to delo je že prekril prah je že pozabljeno; ekspr. to je dvignilo mnogo prahu povzročilo je razburjanje, govorice; ekspr. njegovi načrti so se sesuli v prah niso uspeli; ekspr. spremeniti v prah in pepel popolnoma uničiti, razrušiti; vznes. naši sovražniki bodo ležali v prahu bodo premagani, ponižani; ekspr. zdrobiti koga v sončni prah uničiti ga, onemogočiti ga; star. strelni prah smodnik; ekspr. jezen sem nanj, da bi ga zmlel v sončni prah zelo; bibl. prah si in v prah se povrneš človeško življenje je minljivo; bibl. otresti prah s čevljev in zapustiti kak kraj pretrgati vse zveze z njim ◊ agr. gnojilo v prahu; geol. kozmični prah delci, ki padajo iz medplanetarnega prostora na zemljo ♪
  19.      práksa  -e ž (ȃ) 1. dejavnost, namenjena neposrednemu zadovoljevanju človekovih potreb: približati znanost praksi; njegova zamisel je brez vrednosti za prakso; uporabiti znanje v praksi; sodelovanje teoretikov in strokovnjakov iz prakse / načela pedagoške prakse; nasveti iz šolske prakse / z oslabljenim pomenom: izboljšanje tehnologije v proizvodni praksi v proizvodnji; ukvarjati se z vzgojno prakso z vzgojo // dejansko stanje, ravnanje, dejanski potek česa zlasti glede na določena načela, zamisli: praksa je to ovrgla; njegova politična praksa; načela in praksa / praksa je pokazala, da ni imel prav izkazalo se je; v praksi je položaj popolnoma drugačen dejansko 2. knjiž., s prilastkom opravljanje poklica: v dolgoletni učiteljski praksi še ni srečal podobnega primera; arhitekt z večletno prakso / izvrševati, opravljati odvetniško, zdravniško prakso poklic / zaradi dolge prakse delo spretno opravlja 3. znanje, vedenje, pridobljeno zlasti z delom: iščemo natakarico z nekaj prakse; v tej dejavnosti ima že prakso; biti brez vozniške prakse 4. delo v organiziranem delovnem procesu zaradi usposabljanja za samostojno opravljanje poklica: opraviti obvezno prakso; poslali so ga na prakso v tujino; biti na praksi v bolnišnici; trajanje prakse / organizirati strokovno prakso 5. publ. (ustaljen) način ravnanja, navada: če se bo taka praksa nadaljevala, ne bo uspeha; ne smemo odstopati od dosedanje prakse; s prakso, da se gradijo šole brez telovadnic, moramo končati / tako ravnanje je postalo praksa ● zdravnik splošne prakse zdravnik splošne medicine ◊ jur. privatna zdravniška praksa do 1974 zasebno opravljanje zdravniškega poklica; šol. počitniška proizvodna praksa delo v kaki delovni organizaciji med počitnicami kot posebna oblika strokovnega izobraževanja ♪
  20.      prakticírati  -am nedov. (ȋ) 1. navadno s prislovnim določilom delati v organiziranem delovnem procesu zaradi usposabljanja za samostojno opravljanje poklica: prakticirati na sodišču, v bolnici; po diplomi je eno leto prakticiral / fant še prakticira ∙ star. že petnajst let prakticira zdravniški poklic opravlja 2. publ. uresničevati, izvajati: prakticirati demokracijo; prakticirati politiko miroljubne koeksistence / to se danes pogosto prakticira dela / z oslabljenim pomenom prakticirati gospodarsko sodelovanje z manj razvitimi državami gospodarsko sodelovati ♪
  21.      prakticízem  -zma m (ȋ) nav. slabš. pretirano poudarjanje prakse v primerjavi s teorijo: njihovo delovanje se je izgubilo v slepem prakticizmu / drobnjakarski gospodarski prakticizem; prakticizem učnih načrtov ♪
  22.      práktičen  -čna -o prid., práktičnejši (á) 1. nanašajoč se na prakso: izkoriščati kaj v praktične namene; praktični pomen poskusov; praktična uporaba zakonov; izdelati praktična navodila za učitelje / praktična dejavnost učencev; praktično in teoretično znanje // stvaren, predmeten: postavili so si nekaj praktičnih ciljev, nalog; hvalili so vsak njegov praktični dosežek / praktične koristi njegovega delovanja so majhne; praktično življenje je čisto nekaj drugega dejansko, vsakdanje 2. pri katerem kdo z opravljanjem določenih del, nalog uporabi, preizkusi kako znanje, vedenje: praktični in teoretični del izpita; praktični potek letenja; praktične vaje / pog. opravil je več ur praktične vožnje praktičnega pouka vožnje // ki je namenjen za neposredno uporabo kakega znanja, vedenja: praktični priročnik za navigacijo; praktični dvojezični slovarji / praktična veda uporabna 3. ki v veliki meri ustreza svojemu namenu: preprost in praktičen stroj; ta rešitev ni edina možna, je pa praktična; praktična oblačila; praktično pohištvo / dal jim je nekaj praktičnih nasvetov koristnih, uporabnih; ta obleka ni praktična za službo // ki se uporablja v vsakdanjem življenju: praktični predmeti; kupiti komu kako praktično stvar / praktično darilo 4. ki daje prednost temu, kar prinaša stvarne, predmetne koristi: praktičen človek je; ženske so po naravi bolj praktične 5. iznajdljiv, spreten: praktičen fant; obrtnik je zelo praktičen; praktična gospodinja ◊ filoz. praktični um po Kantu človekova moralna dejavnost; lingv. praktična stilistika veda o čimbolj ustrezajočih in priporočljivih zlasti jezikovnih značilnostih navadno neumetnostnih besedil; šol. praktični pouk učni predmet, pri katerem se učenci z opravljanjem določenih del, nalog, navadno v šolskih delavnicah, strokovno izobražujejo práktično prislov od praktičen: praktično dokazati trditev; praktično so se lotili naloge; praktično oblečen moški; praktično vzgojeno dekle // ekspr. izraža rahlo omejitev: naloga je praktično že opravljena; praktično sem vam že vse povedal // ekspr. poudarja trditev: tako ravnanje praktično samo škoduje; beg iz zapora je praktično nemogoč; nimajo praktično nobene možnosti za rešitev; sam.: za rojstni dan mu je kupila nekaj praktičnega ♪
  23.      práktik  -a m (á) 1. kdor se ukvarja z neposrednim zadovoljevanjem človekovih potreb: praktiki so ovrgli naše ugotovitve; praktiki in teoretiki / pedagoški praktik; praktiki iz šolstva; priročnik za potrebe gledaliških praktikov 2. kdor ima veliko delovnih izkušenj: kot star praktik je rad svetoval novincem; vodstvo oddelka zaupati izkušenemu praktiku ∙ zastar. k bolniku so poklicali zelo znanega praktika zdravnika ♪
  24.      praktikánt  -a m (ā á) kdor dela v organiziranem delovnem procesu zaradi usposabljanja za samostojno opravljanje poklica; pripravnik: novi praktikant še študira; v tovarni dela nekaj praktikantov / odvetniški praktikant ♦ jur. konceptni praktikant v stari Avstriji in v stari Jugoslaviji pravno izobražen uradniški pripravnik v upravnem organu ♪
  25.      praktikántski  -a -o prid. (ā) pripravniški: praktikantsko delo / praktikantska doba ♪

   3.173 3.198 3.223 3.248 3.273 3.298 3.323 3.348 3.373 3.398  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA