Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

delo (3.126-3.150)


  1.      pomajáti  -májem tudi pomájati -em tudi -am dov., pomájaj pomájajte tudi pomajájte; pomajál tudi pomájal (á á; á) povzročiti, narediti, da se kaj z enim delom pritrjenega premakne sem in tja: veter je pomajal cvetoče veje / presenečeno je pomajal z glavo / ekspr. pomajala je z rameni zmignila, skomignila; z vso silo se je zaletel v stolp, da se je ta kar pomajal zamajal ♪
  2.      pomanjkljív  -a -o prid. (ȋ í) 1. ki nima vseh sestavnih delov celote, enote: pomanjkljiv naslov; predložili so pomanjkljive podatke; pomanjkljiva oprema 2. ki ni v skladu z zahtevanimi lastnostmi, zahtevano kakovostjo: pomanjkljivo delo, popravilo / pomanjkljiva znanstvena metoda / pomanjkljiva izobrazba; pomanjkljivo znanje / pomanjkljiva prehrana 3. ki ne obstaja v zadostni, zadovoljivi meri: pomanjkljivi dokazi; pomanjkljive informacije; pomanjkljiva navodila ● ekspr. prišla je v pomanjkljivi obleki neprimerno, nedostojno oblečena pomanjkljívo prisl.: pomanjkljivo govoriti tuje jezike; pomanjkljivo oblečena ženska; pomanjkljivo opremljeno stanovanje ♪
  3.      pomanjkljívost  -i ž (í) 1. nav. ekspr. kar ni v skladu a) z določenim pravilom, normo: odpraviti pomanjkljivosti; opozarjati na pomanjkljivosti; pomanjkljivosti v poslovanju / jezikovne, pravopisne pomanjkljivosti / glavna pomanjkljivost tega filma je razvlečenost b) z resničnostjo, dejstvi: v razpravi je precej pomanjkljivosti c) z zahtevanimi lastnostmi, zahtevano kakovostjo: na stavbi so odkrili pomanjkljivosti; pomanjkljivosti novega tipa avtomobila // navadno s prilastkom lastnost, značilnost, ki ni v skladu z normalnim, zdravim stanjem, delovanjem organizma: organske, telesne pomanjkljivosti 2. nav. ekspr., navadno s prilastkom slaba, nezaželena lastnost koga: vsak človek ima kako pomanjkljivost / pijančevanje je njegova velika pomanjkljivost napaka 3. lastnost, značilnost pomanjkljivega: pomanjkljivost znanstvene metode / pomanjkljivost informacij ♪
  4.      poméjnik  -a m (ẹ̑) 1. knjiž., redko obmejni prebivalec: to so bili nemirni popotniki, borci in pomejniki 2. zastar. postopač, delomrznež: spet en pomejnik, ki bi jedel, delal pa ne ♪
  5.      pomémben  -bna -o prid., pomémbnejši (ẹ̄) 1. ki je sam po sebi ali v odnosu do drugega tak a) da ga je treba upoštevati, nanj misliti: pomemben dogodek; pomemben podatek; pomembna novica; sporočilo je pomembno b) da lahko vpliva na določena dejstva: pomembna odločitev; pomembna odkritja; vojaško pomembni objekti; prehrana je zelo pomembna; ta slikar je pomemben za razvoj umetnosti / ta tekma je pomembna za uvrstitev v finale / za sestavo moštva so pomembni rezultati // redko nujen, pereč: rešitev pomembnih problemov; stvar je zelo pomembna, zato je ne odlašajmo 2. ki ima tak položaj, funkcijo, da lahko vpliva, odloča: pomemben funkcionar; v podjetju se čuti pomembnejšega, kot je v resnici / biti na pomembnem položaju; opravljati pomembne politične funkcije / publ. ima pomembno vlogo pri odločanju zelo vpliva na odločitev 3. s širokim pomenskim obsegom ki ima zaželeno lastnost, kakovost v najvišji meri: pomemben pisatelj; Prešeren je najpomembnejši slovenski pesnik; pomembna cesta, elektrarna; pomembno turistično središče / pri avtomobilu je najpomembnejši motor / pomemben praznik; pomembna obletnica / pomembna oseba romana glavna, osrednja // ki se mu zaradi pozitivnih lastnosti, kakovosti njegovega dela izkazuje velika čast, spoštovanje: pomembni Slovenci 4. publ. (precej) velik: ujeti pomembno število sovražnih vojakov / poneveriti pomemben znesek / organizacija je doživela pomembne spremembe pomémbno 1. prislov od pomemben: pomembno se držati; pomembno preseči povprečje 2. v povedni rabi izraža primernost, koristnost česa: pomembno je, da pridejo vsi / kot geslo olimpijskih iger pomembno je sodelovati, ne zmagati ♪
  6.      pomémbnost  -i ž (ẹ̄) lastnost, značilnost pomembnega: pomembnost podatka / pomembnost odločitve / gospodarska, vojaška pomembnost objekta / pomembnost tekme; pomembnost volitev / pomembnost funkcije, položaja / umetnik je s svojim delom potrdil svojo pomembnost ♪
  7.      pomèn  -éna m (ȅ ẹ́) 1. kar beseda vsebuje glede na označevani pojem, predmet: beseda jezik ima več pomenov; pomen te besede je nejasen / narod v današnjem pomenu besede se je izoblikoval v 19. stoletju; uporabiti besedo v drugačnem, slabšalnem pomenu ♦ lingv. dopustni, pogojni pomen veznika; izhodiščni, osnovni, prvotni pomen besede; leksikalni pomen besede ki označuje njeno vsebino; oslabljeni pomen ki izraža, da beseda, besedna zveza nima polnih pomenskih značilnosti; preneseni pomen ki ga beseda, besedna zveza dobi, če se uporabi za označitev kakega drugega pojma, predmeta, zlasti če ostane predstavno tesno povezana z izhodiščnim pomenom; slovnični pomen pomen besede, manjše jezikovne enote, ki označuje slovnične kategorije, odnose // navadno s prilastkom kar kaka jezikovna enota sploh vsebuje glede na označevani pojem, posredovano misel: simbolisti so trdili, da imajo glasovi samostojne pomene; čeprav razumem vse besede, mi pomen stavka ni jasen // navadno s prilastkom kar kaj sploh vsebuje glede na označevani pojem, posredovano misel: pomen te kretnje mi ni znan; razlagati pomen sanj / z oslabljenim pomenom prstan ima pomen zvestobe pomeni zvestobo 2. ekspr., s prilastkom, v zvezi v pomenu poudarja bistvene, tipične lastnosti česa, kot jih določa prilastek: Prešeren je pesnik v najvišjem pomenu besede; on je prijatelj v pravem pomenu / on je vojak v dobrem, slabem pomenu (besede) 3. navadno s prilastkom pozitivne lastnosti, značilnosti česa a) glede na (možni) vpliv, posledice, delovanje: ta način dela vedno bolj izgublja svoj pomen, publ. na pomenu; pripisovati čemu pretiran pomen; razpravljati o pomenu kongresa, sklepa / publ.: cesta je za razvoj področja velikega pomena; to je za človeštvo življenjskega pomena / publ. odbor bo imel pri tem odločilen pomen vlogo, vpliv b) glede na področje, dejavnost, kot jo določa prilastek: gospodarski, turistični pomen kraja / šolstvo je dejavnost posebnega družbenega pomena / publ. to je podjetje republiškega pomena 4. ekspr., v prislovni rabi, navadno v zvezi brez pomena izraža nepotrebnost česa: brez pomena je govoriti o tem, ker je že vse odločeno; nima pomena še enkrat začeti / vsaka beseda je brez pomena: ostal bo pri svojem ● knjiž. delo daje življenju pomen smisel, vrednost; knjiž. ploščice imajo olepševalni pomen namen, vlogo; pomen njegovih pesmi je zgodovinski vrednost, pomembnost; to znamenje ima že pomen simbola je že simbol ♪
  8.      pomériti  -im dov. (ẹ́ ẹ̑) 1. ugotoviti, določiti, koliko dogovorjenih enot kaj obsega, vsebuje: pomeriti prostor, zemljišče / hoteli so pomeriti globino vodnjaka // ugotoviti, določiti razsežnost telesnih delov za izdelavo oblačila: pomeriti dolžino obleke / pomeriti rokav 2. ugotoviti, ali oblačilo, obutev ustreza zlasti glede na velikost: pomeriti čevlje, klobuk, obleko / pomerila je več puloverjev, a z nobenim ni bila zadovoljna 3. oceniti lego, oddaljenost cilja pred streljanjem, metanjem: lovec je pomeril in ustrelil; pomeriti s puško; dobro, slabo pomeriti / pomeriti v glavo / on je prvi pomeril name streljal 4. star. premeriti (z očmi): tujca je pomeril od nog do glave / sovražno jo je pomeril / pomeriti koga s prijaznimi očmi, pogledi ● šalj. pes mu je pomeril hlače mu je raztrgal hlače; šalj. pomeriti komu hlače natepsti ga; pog., ekspr. zamrmra in jo pomeri proti vratom gre, odide; šalj. spotaknila se je in pomerila pot padla pomériti se ekspr. tekmovati, nastopiti: na turnirju so se pomerili naši najboljši igralci; pomeriti se v alpskem smučanju / na tekmovanju so pomerili svoje moči tudi plavalci ∙ ekspr. pridi sem, da se pomeriva ugotoviva, kdo je močnejši pomérjen -a -o: dobro pomerjen strel; krilo je bilo hitro pomerjeno ∙ ekspr. hlače ti stojijo, kakor bi bile tebi pomerjene zelo dobro ♪
  9.      pomêsti  -mêtem tudi -mêdem dov., pomêtel in pométel pomêtla tudi pomêdel in pomédel pomêdla, stil. pomèl pomêla (é) 1. očistiti z metlo, omelom: pomesti dvorišče, sobo, stopnice; dobro, temeljito pomesti; pomesti po kotih; pomesti in poribati tla / pomesti z brezovo metlo; pren., ekspr. burja je pometla cesto // s pometanjem odstraniti: pomesti ogorke, smeti / z roko je pometla drobtine z mize 2. ekspr. s svojim delovanjem odstraniti: burja je pometla avtomobil s ceste; vihar je pometel sneg, da so se pokazala gola pobočja 3. ekspr., navadno v zvezi z z povzročiti, narediti, da kaj ne obstaja več: družbeni razvoj bo pometel take ljudi; oblast je neusmiljeno pometla z nasprotniki; pomesti z zastarelim pojmovanjem, predsodki ● ekspr. pometel je skledo žgancev (hitro) pojedel; ekspr. pomesti nasprotnike z železno metlo odločno, neprizanesljivo, s silo jih odstraniti s kakega položaja pometèn tudi pomedèn -êna -o: pometen hodnik; vse je čisto in pometeno; nebo je kakor pometeno ♪
  10.      pometáški  -a -o prid. (á) nanašajoč se na pometače: pometaška obleka / pometaško delo ♪
  11.      pométati  -am nedov. (ẹ̄ ẹ̑) 1. čistiti z metlo, omelom: pometati dvorišče, sobo, stopnice; pometati in pomivati tla / pometati z metlo; pren., ekspr. burja pometa ceste // s pometanjem odstranjevati: pometati črepinje, ogorke 2. ekspr. pri premikanju, gibanju dotikati se česa: krilo ji pometa po tleh / lasje so ji pometali po hrbtu opletali ● ekspr. mislijo si, da lahko z njim pometajo delajo, počenjajo, kar hočejo; vsak naj pometa pred svojim pragom naj uredi najprej svoje zadeve; naj se ne vtika v tuje zadeve; preg. nova metla dobro pometa delavec, uslužbenec, zlasti višji, si na novem delovnem mestu zelo prizadeva izboljšati delo, razmere ♪
  12.      pometáti  -méčem dov., pomêči pomečíte; pomêtal (á ẹ́) 1. z metanjem spraviti z določenega mesta: odvečno blago so pometali z ladje; pometati prazne škatle stran / ekspr. razgrajače so pometali iz gostilne // s svojim delovanjem spraviti z določenega mesta: burja in nevihte pomečejo sadeže z drevja; valovi so jih pometali v morje 2. drugega za drugim vreči: bil je tako močen, da je pometal vse nasprotnike ● ekspr. neaktivne člane so pometali iz organizacije izključili; star. z naglico je pometal obleko s sebe se je slekel; ekspr. pometati iz slovarja tujke ne jih upoštevati; pog. na izpitih jih veliko pomeče negativno oceni ♪
  13.      pomežikováti  -újem [mǝž in mež] nedov. (á ȗ) 1. zapirati in odpirati oči: od močne svetlobe je kar pomežikoval 2. z zapiranjem in odpiranjem oči, zlasti enega očesa, izražati kaj, opozarjati na kaj: pomežikoval ji je in se ji smehljal; ženske so si pomenljivo pomežikovale / pomežikuje na pijačo, ki je na mizi 3. ekspr. prižigati se in ugašati; utripati: semafor je enakomerno pomežikoval // dajati vtis utripanja, ukinjanja svetlobe: zvezde pomežikujejo z jasnega neba pomežikujóč -a -e: pomežikujoč je zatrjeval, da pri stvari ni sodeloval ♪
  14.      pomígati  -am dov. (ȋ) 1. z delom telesa narediti gib sem in tja: pomigati z glavo; pomigal je s prsti na nogah / pes je pomigal z repom pomahal 2. z gibom izraziti kaj: pomiga mu, naj bo tiho / pomigala je z rameni zmignila, skomignila // z gibom roke, prsta povabiti, poklicati: pomigal ji je, naj pride ♪
  15.      pomígniti  -em dov. (í ȋ) 1. narediti gib z delom telesa: pomigniti z roko 2. z gibom izraziti kaj: pomignila mu je, naj prinese stol / nič ni rekel, le z rameni je pomignil zmignil, skomignil // z gibom roke, prsta a) povabiti, poklicati: voznik prijazno pomigne pešcu, naj prisede b) usmeriti pozornost: pomignila je proti kuhinji; pomigne na fanta, ki je sedel v bližini ● ekspr. če mu samo z mezincem pomignejo, bo takoj na njihovi strani že ob najmanjši ponudeni priložnosti ♪
  16.      pomíje  -míj ž mn. (í ȋ) 1. voda od pomivanja posode z ostanki hrane, navadno kot svinjska krma: odnesti pomije prašičem; goste, mastne, vodene pomije / močnik je skrivaj zlila v pomije 2. slabš. slaba jed, pijača: ne bom jedel teh pomij; zdelo se mu je, da ne pije kave, ampak pomije ♪
  17.      pomík  -a m (ȋ) glagolnik od pomikati ali pomakniti: pomik proti vratom / vsak pomik fronte za nekaj metrov je zahteval mnogo človeških žrtev ♦ strojn. dolžina, za katero se pomakne obdelovanec ali rezilno orodje pri odrezovanju na obdelovalnih strojih ♪
  18.      pomiríti  -ím dov., pomíril (ȋ í) 1. s svojim delovanjem, vplivom doseči, da se kdo preneha razburjati, vznemirjati: prijatelj ga je skušal pomiriti; pomiriti bolnika; fantje so se sprli, pa so se kmalu pomirili; pomiri se, saj ni tako hudo / pomiriti javnost; publ. pomiriti razburjene duhove / pomiriti svojo jezo; pomiriti si vest, živce 2. s svojim delovanjem, vplivom doseči, da kdo nima, ne kaže več odklonilnega odnosa do koga: pomiriti sprte sosede; le s težavo ju je pomiril; pomiriti se brez pravde; pomiril se je z očetom / pomiriti prepire, spore / pomiriti demonstrante 3. povzročiti stanje brez notranje napetosti, vznemirjenosti: delo ga je pomirilo; šel je na deželo, da bi se pomiril // povzročiti, da postane kaj manj intenzivno, manj izrazito: kamilični čaj pomiri krče; želodec se mu je pomiril / bolečina se je pomirila / razburkano morje se je pomirilo umirilo pomiríti se 1. postati miren, umirjen: otroci se okrog sedmega leta pomirijo 2. publ. sprijazniti se: ni se mogel pomiriti s porazom; pomiriti se z usodo, življenjem pomírjen -a -o: pomirjen človek; pomirjena vest; prisl.: pomirjeno se je ozrl po domačih ♪
  19.      pomírjati  -am nedov. (í) 1. delovati, vplivati na koga tako, da se manj razburja, vznemirja: sin je pomirjal mater; pomirjati jeznega človeka, ponesrečenca 2. delovati, vplivati na koga tako, da svojega odklonilnega odnosa ne izraža, kaže v preveliki meri, preveč izraziti obliki: pomirjati sprte sosede / pomirjati demonstrante 3. povzročati stanje brez notranje napetosti, vznemirjenosti: čutil je, da ga njena bližina pomirja; glasba pomirja; duševno pomirjati / zeleni gozdovi pomirjajo oči pomírjati se postajati miren, umirjen: fant se pomirja // postajati manj intenziven, manj izrazit: jeza se pomirja / morje se je počasi pomirjalo umirjalo; pren. vihar v njegovem srcu se pomirja pomirjajóč -a -e: spregovoriti s pomirjajočim glasom; pomirjajoče barve; pomirjajoča kopel; prisl.: odgovarjal mu je pomirjajoče ♪
  20.      pomirljív  -a -o prid., pomirljívejši (ȋ í) 1. ki pomirja: pomirljiv govor; pomirljivo delo 2. ki se da pomiriti: že po naravi je pomirljiv / otroci so bili takoj pomirljivi pomirljívo prisl.: na tovariše je vplival pomirljivo ♪
  21.      pomóč  -i in -í ž (ọ̑) 1. kar kdo naredi namesto drugega: obljubiti, odreči, potrebovati pomoč; računali so na njegovo pomoč; prositi, zahvaliti se za pomoč; učinkovita, velika, znatna pomoč; pomoč na polju, pri košnji, v gospodinjstvu / klic na pomoč / kot vzklik na pomoč / z oslabljenim pomenom: dajati, publ. nuditi pomoč pomagati; prihiteti, priskočiti, priti na pomoč; ker jim delo ni šlo od rok, so poklicali na pomoč mizarja; otroci so ji že v pomoč ji pomagajo // kar kdo naredi za koga sploh: iskati pomoč pri zdravniku; strokovna pomoč nerazvitim deželam; tehnična pomoč avtomobilistom; da ni škoda še večja, se je treba zahvaliti takojšnji pomoči gasilcev 2. kar se da komu, da pride iz neugodnega položaja: pomoč prihaja prepočasi; prizadetim prebivalcem poslati pomoč; prejemati pomoč; živeti od pomoči drugih; denarna pomoč; moralna pomoč; pomoč v hrani, obleki, šotorih / zimska pomoč denarna pomoč socialno ogroženim občanom za nakup kurjave, zimskih oblačil; sklad za pomoč nerazvitim; pren. on je bil njena pomoč // dodatna vojaška enota: poslati polku pomoč 3. med., v zvezi prva pomoč najnujnejša zdravstvena opravila pri poškodovanih ali nenadoma obolelih, preden je mogoče normalno zdravljenje: ponesrečenci so takoj dobili prvo pomoč; usposobiti se za prvo pomoč; prva pomoč ob elementarnih nesrečah / dajati, publ. nuditi prvo pomoč / tečaj prve pomoči; omarica za prvo pomoč; zavoj za prvo pomoč 4. v prislovni rabi, z oslabljenim pomenom, v zvezi s pomočjo izraža, da je kaj narejeno s tem, kar določa samostalnik: s pomočjo krajevne skupnosti so organizirali izlet za invalide; publ.: prevajati s pomočjo slovarja s slovarjem; s pomočjo svojega vpliva pri vodstvu je dosegel, kar je hotel s svojim vplivom ● ekspr. druge pomoči ni bilo možnosti, rešitve; ekspr. ni mu več pomoči ne bo ozdravel, umrl bo; ekspr. tu ni pomoči izraža položaj, stanje, ki se ne da spremeniti, izboljšati; komur moč, temu tudi pomoč kdor ima oblast, nima nikjer težav ◊ jur. pravna pomoč pomoč pri uveljavljanju in varstvu zakonitih pravic in koristi občana ali pravne osebe; šol. dodatna pomoč slabšim učencem ♪
  22.      pomôči  -mórem dov., pomógel pomôgla (ó ọ́) knjiž., v nedoločniku, sedanjem času in deležniku na -l pomagati: sosedje so pomogli pri košnji / pomogli so mu zlesti na voz / k uspehu je mnogo pomogel njegov prijatelj / zdravila niso pomogla / ali ti lahko pomorem pomôči si opomoči si: počivaj, da si pomoreš / z delom v tujini si je pomogel ● z novim sodelavcem si niso dosti pomogli pomagali pomôzi star. pomagaj: bog pomozi, sosed; bog mi pomozi, da uresničim to stvar ♪
  23.      pomòl  -ôla m, mest. ed. tudi pomólu (ȍ ó) 1. utrjen, umetno narejen del pristanišča, ki sega v morje: hiteti na pomol; ob pomolu se zibljejo čolni / pristaniški pomol; pomol za pristajanje čezmorskih ladij / ladjo privezati k pomolu k stebričku na pomolu 2. geogr. del višje ležeče zemeljske površine, ki sega v ravnino, morje, jezero ali v vijugo reke: Dubrovnik leži na pomolu; Ljubljanski grad stoji na pomolu 3. arhit. betonska, lesena konstrukcija, ki moli vodoravno iz zidu: narediti pomol; hiša ima bogato okrašene pomole; obzidan, ograjen, zaprt pomol / ogelni pomol / okno v pomolu ● knjiž. zbrali so se na pomolu pred cerkvijo na ploščadi, pragu; publ. na pomolu so nove senzacije na vidiku ◊ alp. pomol kratka kamnita tvorba, ki moli navadno vodoravno iz stene; anat. vidni pomol skupek živčnih celic v sredini velikih možganov; talamus; šport. odskočni pomol (odskočna) miza; teh. pomol del žerjava s škripcem ali mačkom, ki sega nad delovni prostor ♪
  24.      pomôrski  -a -o prid. (ó) nanašajoč se na morje ali pomorstvo: pomorski prevoz, promet; pomorska plovba; oceanska pomorska pot / pomorska bitka / Grki so pomorski narod; pomorske države / kopenske in pomorske sile / pomorski strokovnjak / pomorska agencija, družba / pomorska akademija, šola / slovar pomorskih izrazov ◊ jur. pomorsko pravo pravo, ki ureja pravna razmerja v pomorstvu; navt. pomorski strojnik čin v trgovski mornarici za oficirja stroja ali nosilec tega čina; pomorska karta karta, ki prikazuje morske površine z označenimi globinami in obalni pas z orientacijsko pomembnimi objekti; pomorska knjižica dokument o strokovni usposobljenosti, nazivu, zdravstvenem stanju pomorščaka, ki je potreben za delo na ladji; voj. pomorska eskadra ♪
  25.      pomóžen  -žna -o prid. (ọ́) ki omogoča, pomaga, da bistveno, glavno navadno bolje deluje: pomožni jezovi; pomožne naprave; astronavta sta krmarila s pomožnima raketama / ta knjiga je pomožni učbenik za študente prvega letnika; izbrisati pomožne črte; prave dolžine daljic določimo na pomožni risbi / ker nima nobene izobrazbe, opravlja le pomožna dela manj zahtevna // ki začasno prevzame funkcijo, delo česa drugega: pristali so na pomožnem letališču; ker se ni odprlo glavno padalo, so poskušali aktivirati še pomožno / sedel je na pomožnem sedežu; v hotelu so jim za otroka pripravili pomožno ležišče ● materinščina je bila takrat le pomožni jezik za učenje tujih jezikov sredstvo, pripomoček ◊ elektr. pomožna razsvetljava razsvetljava, ki se ob izpadu omrežne napetosti avtomatično preklopi na pomožni energetski vir; lingv. pomožni glagol glagol, s katerim se tvorijo časi, nakloni ali načini; pomožni sinonim; navt. pomožna vojna ladja; pomožno jadro; ptt pomožna pošta redna poslovna enota v manjšem kraju, kjer opravljajo le po pogodbi določene vrste poštnih storitev; rel. pomožni škof škof, ki pomaga rednemu škofu pri upravljanju škofije, nima pa nasledstvene pravice; šah. pomožni mat mat pri problemskem šahu, kjer pri izvedbi mata sodeluje tudi tista stran, ki bo matirana; šol. pomožni asistent študent, ki pomaga profesorju pri praktičnih vajah; pomožni oddelek razvojni oddelek za podpovprečno razvite učence; žel. pomožni vlak vlak za reševalna dela pri železniških nesrečah ♪

   3.001 3.026 3.051 3.076 3.101 3.126 3.151 3.176 3.201 3.226  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA