Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

delo (2.726-2.750)


  1.      ostánek  -nka m (ȃ) 1. neporabljen, nerazdeljen, neopravljen del kake celote: nekaj denarja je razdelil, ostanek pa je obdržal; ostanek hlebca; izpiti še ostanek vina / plačati ostanek dolga / knjiž.: ostanek dneva je preživel s prijatelji; ostanek poti je prehodil peš zadnji del // nav. mn. kos blaga, ki ga ni mogoče (raz)rezati na manjše kose za prodajo: kupiti, prodajati ostanke; ostanek za hlače, krilo / ta obleka je iz ostanka 2. nav. mn., navadno s prilastkom še obstoječi del, sestavina, element celote, ki ne obstaja več: ostanki grajskega obzidja; najti ostanke izumrlih živali / v rokah je držal ostanek metle; ekspr. to so le ostanki ceste, pravzaprav kolovoz // del česa, kar je obstajalo v veliki količini, v visoki stopnji: ta etnična skupina predstavlja ostanek številnega naroda / ostanki stare miselnosti; ostanki ljudskih šeg / ekspr. to so le ostanki nekdanje lepote, slave // kar po kakem procesu od česa še ostane: izločiti ostanek snovi s segrevanjem; les izgoreva skoraj brez ostankov; ostanek pri luženju 3. nav. mn., navadno s prilastkom del česa, ki se ne a) porabi pri izdelavi, predelavi: lesni, mesni, tekstilni ostanki b) poje, popije: ker je prišel prepozno domov, je dobil le ostanke; jesti, piti ostanke; na mizi je še polno ostankov / ostanki od kosila // kar ostane od kakega pridelka po (po)spravljanju: pobirati ostanke v sadovnjaku, vinogradu; ostanki po žetvi 4. mn., ekspr., s prilastkom mrtvo telo, truplo: pokojnikove posmrtne ostanke so prepeljali v rojstni kraj 5. glagolnik od ostati: njegov ostanek v krčmi je povzročil govorice ● zastar. nikjer nima ostanka obstanka; pog. ne bom za drugimi pobiral ostankov ne maram ženske, s katero so imeli drugi ljubezensko razmerje; publ. najstarejši ostanki kulturnega delovanja človeka sledovi, dokazi; publ. obračunati z ostanki preteklosti kritično presoditi negativne stvari, ki so se ohranile iz preteklosti; publ. zbirka se brez ostanka vključuje v tradicionalno poezijo popolnoma ◊ arheol. ostanki kolišč; ostanki paleolitika; fiz. destilacijski ostanek; mat. ostanek število, ki ostane od deljenca po deljenju; pal. fosilni ostanki ♪
  2.      ostáti  ostánem dov. (á ȃ) 1. ne prenehati biti, se nahajati na določenem prostoru, v določenem kraju: vsi so odšli, le on je ostal; ostati na deželi, v mestu / slike so ostale na steni; v steklenici je ostala samo gošča / listje ne bo dolgo ostalo na drevju / ostati doma za varuha / najstarejši sin je ostal na kmetiji je postal njen gospodar // po prihodu kam ne oditi takoj: v vsakem kraju so ostali nekaj dni; ostati na zabavi do konca / boji se, da bo moral ostati v bolnici da ga bodo obdržali; rad bi ostal v tem kraju se za stalno naselil; odločili so se, da bo ostala pri njih da jo bodo sprejeli v svojo družino 2. s prislovnim določilom pri premikanju, gibanju ne (moči) priti z določenega mesta: krogla mu je ostala pod lopatico; voz je ostal v blatu / smeti so ostale na cedilu // ne priti z določenega mesta, iz določenega kraja: če pomoč ne bi prišla pravočasno, bi ostali v jami / ekspr.: ostal je na fronti padel; rokopis je ostal v predalu ni bil objavljen / akti so ostali pri direktorju; pren. sklepi so ostali le na papirju // biti puščen kje, ne biti (po)spravljen z določenega mesta: čoln je ostal v vodi; posoda je ostala na mizi / žito je ostalo na polju / ker je prišel prepozno, je ostal zunaj 3. s prislovnim določilom ne prenehati biti v določenem položaju: letalo je dolgo ostalo na tej višini; ostati na koncu vrste; zmeraj je ostal v njeni bližini / vozilo je v ovinku komaj ostalo na cesti // nav. ekspr. priti glede na premikajočega se v določen položaj: reka je ostala na desni; gore so ostale v daljavi; domača vas je ostala za njim 4. s širokim pomenskim obsegom ne prenehati biti, obstajati: jama, ki jo je naredila granata, je ostala; zob ga je nehal boleti, oteklina pa je ostala; težave bodo ostale / hruške so zgnile, jabolka so pa ostala so se ohranila; lepo vreme bo ostalo še nekaj dni trajalo // ne prenehati a) biti, obstajati kot del, sestavina, element celote, ki ne obstaja več: od servisa je ostal le en krožnik; od cerkve je ostal zvonik / iz tistih časov je ostalo nekaj predmetov se je ohranilo b) se uporabljati, biti veljaven: parne lokomotive ne bodo dolgo ostale; dosedanje omejitve uvoza bodo še ostale / cene nekaterim živilom so ostale se niso spremenile / nekaj ljudskih šeg je ostalo c) biti zanimiv, pomemben: njegova dela bodo ostala; ekspr. če bomo prestrogi, kaj bo ostalo 5. z dajalnikom ne prenehati biti a) pri kom kot lastnost: lepota ji je ostala; veselje do dela mu je ostalo / bolezen mu je ostala iz otroških let jo ima; to ime mu je ostalo tako so ga začeli imenovati; tako so mu rekli / drevesu je ostalo le še nekaj listov b) v posesti, lasti koga: hiša mu je ostala, drugo so mu pa prodali na dražbi / uniforma je vsakemu ostala 6. ne prenehati biti a) skupaj s kako celoto: čeprav so seme čistili, je v njem ostal plevel / v novi izdaji bodo ostale skoraj vse pesmi iz prve izdaje b) član kake skupnosti: ostati pri pevskem društvu; ostati v organizaciji 7. biti še a) neporabljen, nerazdeljen: ostalo je še nekaj časa; hrane je ostalo za pet dni; ostali sta še dve vstopnici; ni mu ostalo dosti denarja za knjige / večerja zanj je ostala; jabolko naj ostane zanjo naj se prihrani b) neopravljen, nenarejen: vse domače delo ji je ostalo; ostalo mu je še nekaj izpitov / naloga mu ostane za zvečer c) nav. ekspr. edino mogoč, primeren: ne ostane mu drugega, kot da ga prosi za pomoč; kaj nam po vsem tem še ostane kaj lahko še storimo // preseči potrebno mero, količino: blaga je za plašč dovolj, še ostalo bo; hrana vsak dan ostane 8. ne prenehati biti, obstajati kot posledica česa, ko povzročitelj ni več navzoč: od rane so ostale brazgotine; za nevihto je ostalo opustošenje // biti kot zapuščina po kom: prepustil jim je vse, kar je ostalo po materi / ekspr. natisnili so vse, kar je za njim ostalo kar je napisal 9. ne se odstraniti iz oprijema, ker preneha prvotna pritrjenost, vez: ko je prijel za kljuko, mu je ostala v roki; potegnil je in zob mu je ostal v kleščah / na krtači je ostalo dosti dlak 10. z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom izraža, da lastnost ali stanje osebka še naprej obstaja a) s pregibno besedo: mož je ostal poštenjak; to naj ostane skrivnost; ostati krepek, zdrav, živ; kljub prošnjam je ostal neizprosen; ostati neporočen / ostal ji je zvest vse življenje bil / brezoseb. ostalo bo hladno, suho / kot pozdrav ostanite zdravi b) z nepregibno besedo: ostati pokonci c) s predložno zvezo: nekateri predeli so ostali brez električne razsvetljave; ostati na dopustu; ostati pri življenju; ostati v vodoravni legi, čepečem položaju; ostati v stikih, veljavi / ostati na istem delovnem mestu; publ. ostati na položaju predsednika ostati predsednik č) s primerjavo: fant je ostal, kakor je bil // izraža, da lastnost ali stanje osebka nastopi a) s pregibno besedo: nazadnje je ostal siromak; po očetovi smrti je ostala sama b) z nepregibno besedo: ostati zadaj zaostati c) s predložno zvezo: ob koncu meseca je ostal brez denarja; živina bo ostala brez krme ● pisana beseda ostane vsak dogovor naj se zapiše; ostalo mu je še nekaj italijanskih besed jih še zna; ekspr. ostati mož beseda narediti, kar je bilo obljubljeno, rečeno; ekspr. njegovo ime bo ostalo zapisano v naši zgodovini je zelo pomemben, slaven; posestvo je ostalo sinu ga je podedoval; napovedana proslava ostane bo; publ. prošnja je ostala brez uspeha ni bila ugodno rešena; elipt. če bo ostal, ne bo nikoli hodil ostal živ, preživel; pog., ekspr. nobene nam ni ostal dolžen vsak naš napad, obdolžitev je učinkovito zavrnil; ekspr. ničesar mu ne bo ostal dolžen za vse, kar mu je hudega storil, se mu bo maščeval; ostal je sam s svojo bolečino nikomur se ni mogel potožiti; ekspr. ostal je praznih rok ni dobil pričakovanega; njegova pričakovanja se niso uresničila; ekspr. ob tem prizoru je ostal brez besed je bil zelo osupel, prizadet; ekspr. zemlja ne bo ostala brez rok ljudje bodo še kmetovali; ekspr. ostati brez strehe izgubiti stanovanje, dom; ekspr. nekaj tega mora ostati za seme se naj ne uniči, odpravi; ostati na cedilu brez pomoči, sam; ekspr. ostati na cesti biti brez službe ali brez stanovanja; izgubiti službo ali stanovanje; vse življenje je ostal na deželi živel; s stanarino bom ostal še na dolgu je ne bom še poravnal; dolg ne sme ostati na hiši dolg, za katerega se jamči, se mora poravnati; beseda mu je ostala na jeziku ni povedal tega, kar je mislil; ekspr. mesto so porušili, da ni ostal (niti) kamen na kamnu popolnoma so ga porušili; zastar. ostal je na mestu kakor vkopan obstal; ostati na miru, pri miru ne se premakniti; ostati na pol poti ne dokončati, ne opraviti začetega; ekspr. ostale so jim glave na ramah ostali so živi; ekspr. ostalo je samo pri besedah samo govorili, razpravljali so; ekspr. navadno ostane pri prvi merici spije samo eno merico; ekspr. ostalo je pri obljubah obljub niso izpolnili; ostalo je pri starem nič se ni spremenilo; ostati pri stvari razpravljati, pogovarjati se le o stvari, ki je predmet razprave, pogovora; nič mu ne ostane v glavi ničesar si ne more zapomniti, se naučiti; beseda mu je ostala v grlu ni povedal tega, kar je mislil; dogodek mu je ostal v lepem spominu se ga rad spominja; pog. popevka mu je ostala v ušesih zapomnil si je njeno melodijo; ekspr. to naj ostane med nami drugim tega ni treba pripovedovati; ekspr. to mi bo ostalo vse življenje pred očmi tega se bom spominjal, to si bom predstavljal; strokovno je ostala daleč za njim zelo jo je prekosil; pog. po poroki je ostala doma se ni odselila; se ni zaposlila; pog. zaradi otrok je ostala doma se ni zaposlila; je prenehala delati; pog. kje sva že ostala pri katerem delu, stavku besedila sva prenehala; o čem sva prej govorila ◊ jur. ostati pri izpovedi vztrajati; mat. pet v sedemindvajset gre petkrat, ostane dve; prim. ostali ♪
  3.      ostúda  -e ž (ȗ) knjiž. 1. gnus: zdelo se mu je, da bo bruhal od ostude 2. kar vzbuja gnus: take ostude ni mogel jesti // ekspr. nemoralen, pokvarjen človek: ta zlobna ostuda ne bo zmagala 3. v povedno-prislovni rabi izraža gnusnost, zoprnost česa: ostuda je, če tako ravnaš ♪
  4.      osúmiti  -im dov. (ū ȗ) vzbuditi, izraziti sum o kom: osumiti koga tatvine, vohunstva; osumili so ga, da je sodeloval z uporniki osúmljen -a -o: biti osumljen vohunstva; sam.: ekspr. ali sem tudi jaz na listi osumljenih ali sem tudi jaz osumljen ♪
  5.      osvedóčiti  -im dov. (ọ̄ ọ̑) zastar. 1. dokazati, potrditi: s svojim delom je osvedočil njegove besede 2. prepričati: ta dogodek jih je osvedočil, da ljudje ne poznajo usmiljenja; hotel se je osvedočiti o dejanskem stanju ♪
  6.      osvéstiti  -im dov. (ẹ̄ ẹ̑) 1. narediti, povzročiti, da kdo kritično presoja, spoznava svoja in tuja dejanja, mnenja ali čuti odgovornost zanje: osvestiti doraščajočo mladino; idejno, politično se osvestiti // knjiž. narediti, povzročiti, da kdo kaj spozna, se česa zave: pisatelj jih želi osvestiti krivde; ekspr. novica ga je do kraja osvestila / v zadnjem trenutku se je osvestil nevarnosti zavedel 2. zastar. zbuditi iz nezavesti, spraviti k zavesti: dolgo je trajalo, da so ga osvestili; v nočnem hladu se je hitro osvestil osvéščen -a -o: ravnanje osveščenega človeka; idejno, politično osveščena družba; prisl.: osveščeno delovati; osveščeno storiti kaj zavestno ♪
  7.      osvéščanje  -a s (ẹ́) glagolnik od osveščati: družbeno, idejno, moralno, politično osveščanje ljudi; osveščanje o potrebi kulturnega delovanja / osveščanje zavesti ♪
  8.      osvobodíti  -ím dov., osvobódil (ȋ í) 1. navadno z bojem narediti, povzročiti, da kako ozemlje ni več pod tujo oblastjo: osvoboditi deželo, državo; partizani so osvobodili mesto / osvoboditi slovenski narod; ljudstvo se je osvobodilo / osvoboditi se izpod tuje oblasti // navadno z bojem povzročiti, da postane kdo prost, svoboden: osvoboditi talce, ujetnike / gospodar je osvobodil sužnja 2. nav. ekspr., navadno z rodilnikom narediti, povzročiti, da kdo preneha biti deležen a) kakega neprijetnega stanja: osvoboditi suženjstva, tlake / osvobodili so ga iz zapora izpustili so ga / osvoboditi koga plačevanja davkov oprostiti; denarna pomoč jo je osvobodila skrbi; publ. osvoboditi koga od odgovornosti oprostiti ga odgovornosti; s težavo se je osvobodil mučne obveznosti b) česa sploh: osvoboditi koga odvisnosti, vplivov okolja; pren. osvoboditi filozofijo dogem 3. knjiž. narediti, povzročiti, da postane kdo deležen notranjega miru, sprostitve: branje knjige ga je osvobodilo / glasba ga je notranje osvobodila 4. zastar. rešiti, iztrgati: s težavo so ga osvobodili iz deroče reke; komaj se je osvobodila njegovega prijema ● ekspr. tatovi so ga osvobodili vsega denarja so mu ga vzeli, ukradli; publ. osvoboditi delavski razred narediti, povzročiti, da delavci sami razpolagajo s proizvajalnimi sredstvi osvobojèn -êna -o: človek, osvobojen mitov in dogem; osvobojeni talci; osvobojena dežela ∙ publ. osvobojeno delo delo, pri katerem delavci sami razpolagajo s proizvajalnimi sredstvi; osvobojeno ozemlje med narodnoosvobodilnim bojem ozemlje pod upravo narodnoosvobodilnih odborov ♪
  9.      osvojítev  -tve ž (ȋ) 1. glagolnik od osvojiti: osvojitev dežele / upati na osvojitev prvega mesta / spominska osvojitev snovi; osvojitev proizvodnje strojnih delov 2. knjiž., redko kar je osvojeno: razširil je osvojitve svojega očeta ♪
  10.      oškropíti  -ím dov., oškrópil (ȋ í) s škropljenjem nekoliko zmočiti, ovlažiti: rastline oškropiti s postano vodo; iz kolesnice je brizgnila rjava voda in jih oškropila do vratu; oškropiti se po suknji; čevlje si je oškropila z blatom / dež je oškropil tla / ekspr. avtomobil je oškropil mimoidoče ● ekspr. oškropila jih je strojnica zadel jih je rafal iz strojnice oškropljèn -êna -o: oškropljen zid; z blatom oškropljena obleka; tla so bila oškropljena s krvjo ∙ ekspr. z znojem oškropljeno delo naporno, težko ♪
  11.      otépati  -am stil. -ljem nedov. (ẹ̄ ẹ̑) 1. z udarjanjem, tresenjem odstranjevati s česa: otepati prah z obleke; otepati sneg z drevja; z rok si je otepal čebele / otepati si plašč, klobuk / otepati konju muhe odganjati // nar. klatiti (s palico): otepati hruške, oreh 2. z udarjanjem snopa ob kaj ali po njem spravljati zrnje iz klasja, latja: otepati pšenico, rž, žito 3. nav. ekspr. delati neurejene gibe, navadno z rokami: v spanju je otepal okoli sebe in vpil; otepati po zraku / pes je veselo otepal z repom tolkel, udarjal 4. ekspr. jesti: otepati koruzni kruh; vsak dan otepajo žgance ● ekspr. hlačnice mu otepajo okrog nog mahedrajo, opletajo; ekspr. otepati neumnosti govoriti, pripovedovati; ekspr. otepati revščino slabo, revno živeti; ekspr. otepa prazno slamo govori vsebinsko prazno; ekspr. spet otepa tarok igra; knjiž., ekspr. volička sta utrujeno otepala po brazdi (s težavo) hodila otépati se ekspr. 1. odklanjati, ne marati: otrok se otepa zdravila / otepati se časti / vsi se ga otepajo; dolgo se ga je otepala, pa ji ni uspelo // braniti se, upirati se: otepati se bolezni; na vse načine se je otepal tega dela / otepati se misli na kaj; da ni vedel, se je otepal izgovarjal 2. ukvarjati se navadno s čim neprijetnim, težavnim: dolgo se že otepa s tem delom; otepati se z matematiko / škoda je časa, da bi se otepal s tem človekom / tovarna se otepa z velikimi težavami ● ekspr. hotel jo je objeti, pa se je otepala ni dovolila, ni pustila; ekspr. to se ti bo še otepalo bo imelo slabe, neprijetne posledice; ekspr. otepati se z lakoto živeti v pomanjkanju; knjiž. otepati se z mlini na veter spopadati se z namišljeno nevarnostjo; ekspr. ko so ga ujeli, se je otepal z vsemi štirimi zelo upiral otepáje: pes se mu je približal, otepaje z repom otepajóč -a -e: gledal jo je divje, otepajoč z rokami; vstopila je, otepajoč si sneg s plašča ♪
  12.      oteževáti  -újem nedov. (á ȗ) delati kaj bolj naporno, težavno: dim jim je oteževal dihanje / valovi otežujejo plovbo; sneg je oteževal promet / pomanjkanje gradiva otežuje proučevanje // delati kaj bolj zapleteno: predpisi so oteževali poslovanje, sodelovanje / tako ravnanje otežuje medsebojne odnose // delati kaj bolj neprijetno, bolj hudo: oteževati komu življenje ∙ misel na sina ji otežuje srce jo žalosti, vznemirja ♪
  13.      otežíti  -ím dov., tudi otéži; otéžil (ȋ í) 1. narediti kaj bolj naporno, težavno: slabo vreme jim je otežilo pot / sneg je otežil promet ♦ šport. otežiti gibalno vajo // narediti kaj bolj zapleteno: otežiti izdajanje knjig / njihovo stališče nam je otežilo položaj // narediti kaj bolj neprijetno, bolj hudo: hotela mu je čimbolj otežiti življenje 2. redko narediti kaj težje; obtežiti: vlaga je les močno otežila ● slovo od doma mu je zelo otežilo srce mu povzročilo žalost, duševno bolečino; knjiž. zanosila je in se zelo otežila zredila otežèn -êna -o: zaradi razburkanega morja je bilo delo reševalcev zelo oteženo ♪
  14.      otežkóčiti  -im dov. (ọ̄ ọ̑) otežiti, zavreti: snežni zameti so otežkočili promet / otežkočiti razumevanje z rabo tujk otežkóčen -a -o: promet je ponekod otežkočen; njihovo delo je bilo otežkočeno ♪
  15.      otrdéti  -ím dov. (ẹ́ í) 1. postati trd, trši: po gnetenju je snov otrdela / nekaterim žuželkam so krila popolnoma otrdela 2. postati manj gibljiv, manj prožen: prsti, udje so mu z leti otrdeli / otrdeti od mraza, od dolge vožnje // ekspr. postati negiben, tog: od strahu smo otrdeli / obraz mu je v trenutku otrdel 3. ekspr. postati trd, brezčuten: v tem poklicu je čisto otrdel / srce ji je otrdelo ◊ lingv. otrdeti izgubiti palatalni element; med. mišica otrdi postane napeta in manj prožna otrdèl in otrdél -éla -o: otrdela koža; otrdela plast zemlje; otrdelo koleno ♪
  16.      otrdína  -e ž (í) med. bolezensko, nenormalno otrdelo mesto na telesu: imeti neznatno otrdino na roki; otrdina v desni dojki ♪
  17.      ovadúški  -a -o prid. (ū) nanašajoč se na ovaduhe: ovaduška mreža; ovaduško delovanje, poročilo / izdal ga je ovaduški sosed ♪
  18.      ovíra  -e ž (ȋ) 1. predmet, naprava, ki otežuje ali preprečuje gibanje, premikanje: skala, ki je padla s pobočja na cesto, je bila voznikom ovira; odstranjevati, postavljati ovire; naravne, umetne ovire; prenosna ovira; ovira iz betona // v zvezi žična ovira ogrodje, navadno leseno, prepleteno z bodečo žico: na cestah so postavili žične ovire / taborišče je obdajala žična ovira ograja 2. kar povzroča, da se kako delo težje, počasneje opravlja: biti ovira komu; delati, premagati, premostiti ovire; naleteti, zadeti na ovire; hude, velike ovire; moralne, objektivne, subjektivne ovire; ekspr. kljub vsem oviram je uspel / palica mu je bila pri hoji navzdol v oviro v napoto / publ. tehnične ovire manj pomembne nevšečnosti, težave ◊ jur. dilatorne ovire ki povzročajo časovno odložitev česa; šport. tek z ovirami tek s preskakovanjem za to postavljenih ovir ♪
  19.      ovíranje  -a s (ȋ) glagolnik od ovirati: oviranje prometa / njegovo sodelovanje je bilo bolj oviranje kot pomoč; oviranje delavca pri opravljanju uradnih dolžnosti je kaznivo ♪
  20.      ovírati  -am nedov. (ȋ ȋ) 1. oteževati ali preprečevati gibanje, premikanje: preskočil je žico, ki ga je ovirala; skalo, ki jim je ovirala prehod, so s težavo odstranili / gruča ljudi na cesti je ovirala promet 2. povzročati, da se kako delo težje, počasneje opravlja: namesto da bi mu pomagal, ga je celo oviral; slabo vreme je tekmovalce zelo oviralo / ovirati načrt, rast, razvoj / knjiž. samo misel na mater ga je pri njegovi nameri ovirala zadrževala // povzročati neugodne, slabe občutke; motiti: njeno ravnanje ga ni oviralo, da je ne bi občudoval ovirajóč -a -e: ovirajoč ukrep; ovirajoče verige; sam.: hoditi skozi kaj ovirajočega ovíran -a -o: v rasti, vzgoji oviran otrok; oviran prehod, promet; ovirana iniciativnost ♪
  21.      óvra  -e ž (ọ̑) kratica, v fašistični Italiji tajna državna policija: delovanje ovre ♪
  22.      ovrednôtiti  -im dov. (ō ȏ) določiti, ugotoviti vrednost, pomen, kakovost česa: ovrednotiti opravljeno delo, knjigo; to poezijo je treba natančneje opisati in ovrednotiti; nanovo ovrednotiti kaj; sociološko in moralno ovrednotiti / ovrednotiti delovno mesto / kritično ovrednotiti prehojeno pot, stališča, tendence // priznati komu, čemu vrednost, pomembnost: umetnika so znali prav ovrednotiti šele po smrti; to bi njegovo delo višje ovrednotilo ovrednôten -a -o: ovrednotena delovna mesta; njihovo delo ni prav ovrednoteno ♪
  23.      ovzdúšje  -a s (ȗ) zastar. ozračje, vzdušje: ustvariti delovno, prijetno ovzdušje; duhovno ovzdušje; ovzdušje napetosti // okolje, milje: spoznati ovzdušje, iz katerega je zajemal pisatelj; mestno ovzdušje ji ne prija ♪
  24.      ozádje  -a s (ȃ) 1. zadnji, najbolj oddaljeni, končni del česa: ozadje doline obrobljajo hribi; oglasil se je iz ozadja; stal je v ozadju odra / stopila sta nekoliko v ozadje nazaj // kraj, prostor za čim: odrsko ozadje; ozadje stavbe je polno grmičja / dvorišče je odprto proti hišnemu ozadju zadnji strani hiše 2. osnovni del česa, navadno slike, od katerega se odražajo liki, motivi: ozadje je pokril z rjavo barvo; barvno, temno ozadje; vzorec je zelen, ozadje pa belo podlaga 3. s prilastkom okoliščine, navadno prikrite, ki odločilno vplivajo na potek česa: poznati ozadje dogajanja; kulturno, politično ozadje česa / ekspr. pravega ozadja nesreče še niso razkrili vzroka; v ozadju dogodka so bili še drugi vzroki 4. publ., navadno v zvezi postavljati, potiskati v ozadje dajati, pripisovati čemu majhno pomembnost, vrednost: študentske zahteve so postavljali v ozadje; v tistem času so mladino zelo potiskali v ozadje // navadno v zvezi stopati v ozadje izgubljati pomembnost, vrednost: v medvojnih letih so osebne težave stopale v ozadje ● ekspr. delovati, odločati iz ozadja prikrito, skrito; mnogim zgodbam je bil za ozadje pisateljev rojstni kraj snov zanje je jemal pisatelj iz svojega rojstnega kraja; ekspr. najraje je bil, stal v ozadju ni sodeloval; ekspr. najraje se drži v ozadju hoče biti neopažen; ekspr. s tovrstno literaturo smo ostali v ozadju nismo napredovali ◊ anat. očesno ozadje del notranje površine zrkla; fot. ozadje kar je na posnetku za fotografiranim motivom, predmetom ♪
  25.      ózek  ózka -o prid., óžji (ọ́) 1. ki ima med najbližjima koncema glede na dolžino razmeroma majhno razsežnost, ant. širok: rastlina z ozkimi listi; ozek pas trave; ozek trak / ozka cesta, gaz / ozek hodnik, prehod; med mizo in klopjo je ozek prostor / zlesti skozi ozko odprtino / ozek obraz // ki ima razmeroma majhen obseg: ozek prsni koš; ozka ramena / je ozka čez pas tanka // ki se razmeroma tesno prilega telesu: rokavi pri obleki so ozki; nosi ozke dolge hlače / kroj za ozko krilo 2. nav. ekspr. ki pri presojanju, vrednotenju upošteva samo določene kriterije, ki ne zajemajo pojava v celoti: ozek moralist; v estetskem, umetniškem pogledu je zelo ozek / otresti se ozkega gledanja na kaj; ozko pojmovanje kulture / ozka, provincialna miselnost // ki išče samo svoje koristi: ozki strankarski interesi 3. ki ima, obsega majhno, omejeno področje: krog njegovih delovnih nalog je ozek; za nalogo si je izbral ozko temo / ozka specializacija / publ. začeti kaj v ozkem, širokem obsegu / ekspr. človek ozkega obzorja / to stvar pozna le ozek krog strokovnjakov // publ. trden, močen: to je dokaz ozkih kulturnih vezi med narodoma; med obema literarnima smerema je ozka zveza / ozko sodelovanje tesno 4. publ., v zvezi ozko grlo kar otežuje, zavira delo: slabe ceste so ozko grlo za turizem; novi stroji bodo odpravili ozko grlo v razvoju tovarne ◊ anat. ozka medenica; film. ozki film film, širok 16 mm; lingv. ozki samoglasnik sredinski samoglasnik višje lege; zool. ozka trakulja; žel. ozki tir tir s 670 mm razdalje med notranjima robovoma tirnic ózko prisl.: ozko gledati, pojmovati kaj; to razumeš preveč ozko; ozko specializirani ljudje; ozko strokovna vprašanja; ozko odprta vrata; prim. ožji ♪

   2.601 2.626 2.651 2.676 2.701 2.726 2.751 2.776 2.801 2.826  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA