Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

delo (2.626-2.650)


  1.      onesposóbljenost  -i ž (ọ̑) lastnost onesposobljenega človeka: delavčeva onesposobljenost za delo / onesposobljenost železniške proge ♪
  2.      óni  -a -o zaim. (ọ̑) 1. izraža, da je oseba ali stvar od govorečega a) oddaljena, odmaknjena, odvrnjena: ljudje na onem bregu; ona stran hriba je porasla z gozdom b) najbolj oddaljena, odmaknjena: tega človeka poznam osebno, tistega po videzu, onega pa sploh ne / ta kravata mi ugaja, ona tam pa ne / v samostalniški rabi: ta je priden, oni pa ne; z onim je hodila več let; ta na levi je znan košarkar, oni drugi pa prvak v plavanju // izraža, da je oseba ali stvar, o kateri se govori, bila omenjena v prejšnjem stavku na prvem mestu: prebivalci so deloma kmetje, deloma lovci. Onih je manj, so pa bolj gospodarni 2. izraža nedoločeno odmaknjenost v preteklosti: oni dan je prišel stric; ono noč se je pripetila huda nesreča 3. ekspr., v samostalniški rabi izraža osebo ali stvar, ki se noče, ne more imenovati: ves večer je silil vame oni, kako se že piše; kure rade pikajo ono na cesti, saj veste kaj 4. nav. ekspr., v zvezi s ta izraža poljubnost osebe ali stvari: na ulici srečaš tega ali onega znanca; pojav nastopa v tej ali oni obliki / v samostalniški rabi: ta in oni se je kesal, ker je preveč pil; opraviti imam še to in ono v mestu 5. publ., zlasti pred oziralnimi stavki tisti: oni tovariš, ki je v čakalnici, naj vstopi / ljudje na vasi živijo bolj zdravo kakor oni v mestu / v onih davnih časih še ni bilo velikih mest ● oni svet v različnih religijah kraj, prostor zunaj zemeljske stvarnosti; evfem. spraviti koga na oni svet povzročiti njegovo smrt, umoriti ga; star. ona s koso smrt; prim. le členek ♪
  3.      onód  prisl. (ọ̄) zastar. tam: onod nikoli ni sonca; srečeval je tlačane, ki so šli onod na delo / prišel je od onod odonod ♪
  4.      opánkar  -ja m (ȃ) izdelovalec opank: opankarji in lončarji ♪
  5.      opékar  -ja m (ẹ̑) izdelovalec opeke: opekarji in zidarji ♪
  6.      opekárna  -e ž (ȃ) obrat, tovarna za izdelovanje opeke: zgraditi opekarno; delavci v opekarni ♪
  7.      opékarstvo  -a s (ẹ̑) izdelovanje opeke: imeti prakso v opekarstvu ♪
  8.      opékati  -am nedov. (ẹ̑) delati, da je kaj na površini pečeno: opekati meso ● zastar. po rjavem obrazu se je videlo, da je fanta dolgo opekalo sonce da je bil, se zadrževal na soncu ♪
  9.      ópera  -e ž (ọ̑) 1. odrsko glasbeno delo s petim besedilom in instrumentalno spremljavo: napisati opero; skladatelj oper; arija iz Verdijeve opere Traviata; libreto za opero / poslušati opero; radijska izvedba opere ♦ muz. jazz opera pisana v stilu jazza; komična opera z zabavno, veselo vsebino; resna opera 2. poslopje (osrednjega) opernega gledališča: opera je bila popolnoma zasedena; obnavljati opero / sopranistka ljubljanske Opere; gostovanje zagrebške Opere ansambla, igralcev ♪
  10.      operácija  -e ž (á) 1. zdravniško dejanje z namenom odstraniti oboleli, poškodovani organ, tujek ali vzpostaviti normalno delovanje poškodovanega organa: operacija traja že pet ur; operacija je uspela; narediti, opraviti operacijo; pacient je operacijo dobro prestal; asistirati pri operaciji; težka operacija; operacija dvanajsternika, slepiča / lepotna operacija; plastična operacija z namenom operativno obnoviti poškodovano, iznakaženo tkivo ali del telesa / pog. si že šel na operacijo si se že dal operirati 2. voj., navadno s prilastkom delovanje večjega števila oboroženih sil z namenom zavzeti večje ozemlje ali uničiti večje število nasprotnikovih sil: operacija poteka ob meji; izvesti, spremljati, voditi operacijo; ustaviti vojaške operacije / očiščevalna, padalska operacija 3. navadno s prilastkom skupek med seboj povezanih del v okviru celote: združiti več delovnih operacij; novi tip pralnega stroja ima štirinajst operacij; poznati zaporedje operacij pri stroju 4. nav. mn., z oslabljenim pomenom, s prilastkom izraža opravljanje, izvajanje dejavnosti, kot jo določa prilastek: finančne, kreditne, trgovinske operacije; takih miselnih operacij ni več zmožen / publ. prišlo je do zastoja pristaniških operacij del v zvezi z razkladanjem, nakladanjem ◊ filoz. logična operacija postopek pri proučevanju, ki upošteva zakon logike; mat. računska operacija postopek, po katerem dobimo iz enega ali več danih števil novo število; seštevanje in odštevanje sta nasprotni računski operaciji; med. aseptična operacija; indikacija za operacijo ♪
  11.      operatêr  -ja m (ȇ) 1. zdravnik, ki operira: operater je svoje delo dobro opravil; je izvrsten operater; dela kot operater na kliniki 2. kdor dela s kakimi napravami ali nadzoruje njihovo delovanje: operater je moral projicirati film še enkrat; razpisati delovno mesto operaterja / filmski, radijski, tonski operater; operater snemalec; operater pri mehanografskem stroju ♪
  12.      operatíva  -e ž (ȋ) publ. dejavnost, zlasti gospodarska, ki se ukvarja s praktičnimi, neposrednimi deli: vzgajati kadre za operativo in znanstveno delo; delati v operativi; inženir s prakso v operativi / izvozna, nabavna, prodajna operativa // oddelek, ki se ukvarja s tako dejavnostjo: šef, vodja operative / ta odsek ceste je skupaj z gradbeno operativo gradila mladina gradbenimi delavci ♪
  13.      operatíven  -vna -o prid. (ȋ) 1. nanašajoč se na operacijo: a) operativna odstranitev obolelega tkiva; operativno zdravljenje / operativni trakt v bolnici b) operativni bataljon; operativna enota / operativni oficir; operativno poveljstvo / vojska je napredovala po operativnem načrtu / operativno področje 2. nanašajoč se na operativo: vzgajati operativni kader; operativno vodstvo / opravljati operativne naloge / operativni postopek ● publ. operativni prostori so premajhni delovni prostori; publ. ugotovili so, da policija ni bila dovolj operativna uspešna, zavzeta ◊ aer. operativni dnevnik letala; ekon. operativni plan podrobno, natančno podan načrt za krajše časovno obdobje; operativna evidenca sprotno (dnevno) spremljanje poslovnih dogajanj; navt. operativna obala obala, urejena za pristajanje ladij operatívno prisl.: operativno zdraviti; operativno samostojen oddelek ♪
  14.      operatívnost  -i ž (ȋ) publ. uspešnost, zavzetost: v poslovanju je potrebna večja operativnost; premajhna operativnost odbora // dejavnost, delovanje: operativnost vojaških enot ♪
  15.      operátor  -ja m (ȃ) kdor dela s kakimi napravami ali nadzoruje njihovo delovanje; operater: za delo pri tem stroju so potrebni trije operatorji; operator pri mehanografskem stroju ◊ mat. logični operator predpis, ki dani količini določi neko količino ♪
  16.      operéta  -e ž (ẹ̑) odrsko glasbeno delo lahkotnega značaja s petim in govorjenim besedilom ter instrumentalno spremljavo: igrati opereto; skladatelj operete; libreto za opereto ♪
  17.      operírati  -am nedov. (ȋ) 1. nedov. in dov. z zdravniškim dejanjem odstraniti oboleli, poškodovani organ, tujek ali vzpostaviti normalno delovanje poškodovanega organa: dati se operirati; operiral ga je primarij; ponesrečenca so že operirali / operirati oko, pljuča; operirali so ga na prostati / operirati bulo, kilo, slepič 2. voj. opravljati vojaške operacije: bombniki in lovci so operirali skupaj s kopenskimi silami; brigada je v tistem času operirala na Gorenjskem 3. publ. delovati, nastopati: njihova mornarica operira že na vseh svetovnih morjih; kot borzni agent je operiral v večjih mestih države 4. publ., z oslabljenim pomenom, v zvezi s s, z izraža, da je dejavnost osebka v zvezi s tem, kar izraža samostalnik: banke operirajo z denarjem vlagateljev; operirati s stvarnim gradivom / umetnik operira z barvo, obliko / operirati s številkami / režiser mora pri snemanju operirati z montažerjem sodelovati; v svoji razpravi operira s predzgodovinskimi vplivi jih upošteva, navaja 5. ekspr. uporabljati: rad operira z abstraktnimi pojmi, tujkami; kot govornik operira s frazami operíran -a -o: operirani bolnik; jutri bo operiran; operirana noga še vedno boli; sam.: operirani se dobro počuti ♪
  18.      opéstnik  -a m (ẹ̑) nar. kamen, ki varuje ogel hiše, da ga voz ne poškoduje; odrivač: kolo je zadelo ob opestnik ♪
  19.      opírati 1 -am nedov. (ȋ ȋ) navadno v zvezi z na 1. dajati, postavljati kaj v tak položaj, da se z dotikajočim se delom nekaj teže prenaša na kaj: sedel je v kotu in opiral brado na kljuko palice; opirati komolce na mizo // delati, da kdo je, ostane v pokončnem položaju; podpirati: ranjenca sta opirala dva borca; opiral ga je z levico / na strmini so morali opirati voz 2. imeti, uporabljati kaj za osnovo, izhodišče: svojo prošnjo opiram na naslednje; opirati trditev na že znana dejstva; opirati se na znanstvena spoznanja / sodba se opira na izpovedi prič opírati se 1. držati se koga tako, da se ohrani pokončen položaj: vso pot se je opiral nanj // biti v takem položaju, da se z dotikajočim se delom nekaj teže prenaša na kaj: stal je pri mizi in se z rokami opiral nanjo; opirati se na palico, ob palico 2. nav. ekspr. biti v prostorsko neposrednem stiku s čim: zadnja stran hiše se opira na strmo pobočje 3. imeti, dobivati pomoč, podporo: tudi v nesreči se lahko opira nanj / opirati se na lastne sile, sposobnosti opiráje: sedel je, žalostno opiraje glavo v dlan; pisati o stvari, opiraje se na dejstva; stopal je počasi, opiraje se na palico opirajóč -a -e: stal je, opirajoč se na gorjačo; na poskuse opirajoče se raziskave ♪
  20.      oplemenítiti  -im dov. (í ȋ) 1. narediti kaj bolj plemenito, dobro: s svojo umetnostjo nas je oplemenitil / to delo bo oplemenitilo našo literaturo; oplemenititi svoj okus izboljšati; na potovanjih je oplemenitil svoje znanje obogatil 2. teh. opraviti dokončna dela na materialu za lepši videz, boljšo kakovost: oplemenititi les, tkanino; oplemenititi papir s premazanjem; oplemenititi jeklo izboljšati njegove lastnosti s spreminjanjem njegove kemične sestave ◊ agr. oplemenititi izboljšati lastnosti rastline s križanjem, namernim izborom; požlahtniti; metal. oplemenititi rudo odstraniti iz nje večji del nekakovostnih sestavin oplemeníten -a -o: oplemeniteno blago; z umetnostjo oplemeniteno življenje / oplemeniteno jeklo plemenito jeklo ♪
  21.      oplétati  -am nedov. (ẹ̑) 1. pletoč delati, da je kaj obdano s podolgovato, upogljivo stvarjo: opletati steklenice; pajek je opletal cvete s pajčevino // delati, da pride kaka podolgovata, upogljiva stvar večkrat okrog česa: opletati vrv okoli debla 2. rastoč pokrivati površino: zidove opleta stoletni bršljan; srobot se opleta čez skale // biti, obstajati okrog česa: lovorov venec mu opleta čelo 3. delati neurejene, navadno krožnim podobne gibe: opletati z nogami, rokami; nesmiselno je opletal okrog sebe / vol opleta z repom; metulj je opletal s krilci // delati, povzročati, da se kaj neurejeno giblje: veter opleta z ohlapnim šotorom / natakar je opletal s prtičem 4. viseti in se neurejeno gibati: čutarica mu opleta ob stegnu / dolge kite ji opletajo po hrbtu / preširoka obleka opleta okrog nje; hlače mu opletajo okrog suhih nog 5. nepravilno, nihajoč se gibati, delovati zaradi ohlapne, nepravilne namestitve: levo kolo je opletalo; močno, rahlo opletati / tovornjak opleta s prikolico / dojenčku glava še opleta 6. ekspr. opotekaje se hoditi: z zadnjimi močmi je opletala za njim; opleta po cesti kot pijan / najej se, saj komaj še opletaš hodiš // muditi se, zadrževati se: kaj tako dolgo opleta po hiši / pojdimo, kaj bi še opletali se obotavljali 7. ekspr. udarjati, tepsti: opletati koga z bičem; opletal je z gorjačo po hrbtih; dečki so se opletali z vejami ● star. imela je šest služabnic, ki so jo opletale česale, ji spletale lase; ekspr. zmeraj nekaj opleta okoli zdravnikov hodi; opletati z ekspr. rad opleta z besedami veliko, a vsebinsko prazno govori; slabš. v svojih govorih je veliko opletal z dolžnostjo jo je omenjal, govoril o njej; slabš. opletati z jezikom opravljati, obrekovati; ekspr. ne dovolim, da bi opletali z menoj samovoljno, brezobzirno ravnali oplétati se ekspr. 1. hoditi, zadrževati se kje: pastir se je počasi opletal med živino; pren. sto misli se ji opleta po glavi 2. ukvarjati se, navadno s čim neprijetnim, težavnim: s tem delom se že dolgo opleta / pojdi, kaj bi se še opletal z njimi / opleta se in žene, da dovolj zasluži ● ekspr. noge se mi že opletajo od utrujenosti, slabosti že težko hodim; ekspr. to se ti bo še opletalo bo imelo slabe, neprijetne posledice; ekspr. vprašali so ga tako, da se ni mogel nič opletati izmikati opletajóč -a -e: nerodni, opletajoči koraki; hlače z opletajočimi hlačnicami ♪
  22.      oplodíti  -ím dov., oplódil (ȋ í) 1. povzročiti nastajanje novega organizma z združitvijo moške in ženske spolne celice: bik oplodi kravo; nizko oplodil je ženo / umetno oploditi svinjo / oploditi cvet ♦ biol. oploditi jajčece povzročiti, narediti, da se združi s semenčico 2. ekspr. izboljšati vrednost, kakovost: njegovo delo je oplodilo našo literaturo; duhovno oploditi / matematika je oplodila naravoslovne vede je vplivala nanje oplojèn -êna -o: oplojene samice; ovce so umetno oplojene; oplojeno jajčece ♪
  23.      opogúmiti  -im dov. (ū ȗ) narediti, da postane kdo pogumen: skušala ga je opogumiti; ko je to videl, se je opogumil / opogumil se je in jo zasnubil / njene besede so ga opogumile opogúmljen -a -o: nekoliko opogumljen je nadaljeval z delom ♪
  24.      opóldan  -dnéva [u̯d] m (ọ̑ ẹ̑) redko poldan, poldne: do opoldneva je končal delo ♪
  25.      opomín  -a m (ȋ) glagolnik od opomniti: a) materini opomini niso zalegli; ni dovzeten za opomine; neupravičeni, ostri opomini b) kljub učiteljevim opominom je še naprej motil pouk / ta dogodek je bil zanjo hud opomin c) preslišal je njegov opomin, naj mu vrne knjigo / to naj ti bo v opomin v opozorilo ● zastar. opomin na to mu ni bil prijeten spomin ◊ jur. opomin (pismeno) izražena zahteva, da kdo izpolni opuščeno obveznost; disciplinski ukrep zaradi kršitve delovne discipline; šol. ima opomin iz matematike nekdaj pri ocenjevalni konferenci je bilo ugotovljeno, da ni pozitivno ocenjen ♪

   2.501 2.526 2.551 2.576 2.601 2.626 2.651 2.676 2.701 2.726  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA