Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

delo (2.398-2.422)


  1.      obračún  -a m (ȗ) 1. računska ugotovitev izdatkov, stroškov v zvezi s proizvodnjo blaga, opravljeno storitvijo: obračun je pokazal, da so dobro gospodarili; narediti, sestaviti obračun / bilančni obračun; letni, mesečni obračun ♦ ekon. obračun amortizacije; obračun stroškov računska ugotovitev dejanskih stroškov, ki odpadejo na enoto proizvoda, storitve 2. nav. ekspr. obravnava medsebojnih sporov, nesoglasij, pri kateri se izraža odklonilen odnos do drugega: pripravljati se na javen obračun; v reviji sta začela medsebojni obračun / prišlo je do krvavega obračuna med policijo in demonstranti; evfem. med njima je prišlo do fizičnega obračuna pretepa; oborožen obračun med državami spopad, boj, vojna ● dati obračun o svojem delu kritično presoditi svoje delo; pisateljev obračun s hinavščino odklonilno izražen odnos, obsodba ♪
  2.      obračúnati  -am dov. (ȗ) 1. narediti obračun: dam ti tisoč dinarjev, bova že obračunala, ko bo delo končano / obračunati potne stroške 2. nav. ekspr., s širokim pomenskim obsegom, v zvezi s s, z izraža, da se odklonilen odnos konča z neprijetnim izidom za nasprotno osebo: partizani so obračunali z belogardisti; obračunati z izdajalci, uporniki / brezobzirno, krvavo obračunati s kom; s sinom bo že doma obračunal ga bo kaznoval, natepel ● ekspr. obračunati z lastnimi napakami kritično razmišljati o njih z namenom ne jih več delati; ekspr. obračunati s samim seboj kritično presoditi svoje delo, življenje obračúnan -a -o: stroški so obračunani ♪
  3.      obračunávati  -am nedov. (ȃ) 1. delati obračun: obračunavati izdatke, storitve; obračunavati dnevno, mesečno / obračunavati potne stroške 2. računsko določati vsoto, namenjeno za kaj: obračunavati obresti, prispevke; obračunavati po tarifnih postavkah, sporazumu 3. nav. ekspr. obravnavati medsebojne spore, nesoglasja, izražajoč pri tem odklonilen odnos do drugega: že spet nekaj obračunavata; javno sta obračunavala / z demonstranti so grdo, krvavo obračunavali; evfem. z otroki je fizično obračunaval jih je pretepal, tepel ● v romanu obračunava pisatelj z nacizmom ga obsoja, zavrača; obračunavati s samim seboj kritično presojati svoje delo, življenje ♪
  4.      obračunoválec  -lca [u̯c in lc] m (ȃ) uslužbenec, ki opravlja obračunske posle: obračunovalec prodaje; razpisati delovno mesto obračunovalca ♪
  5.      obràt 2 -áta m (ȁ á) navadno s prilastkom manjša proizvodna enota za določene delovne, tehnološke postopke: tovarna je ustanovila več novih obratov; obrat za izdelovanje, predelovanje, pridobivanje, proizvodnjo česa / gostinski, gozdni, industrijski, lesni, rudarski, žagarski obrat; obrat družbene prehrane // prostor, stavba te enote: urediti obrat; obrat za likanje je v prvem nadstropju; gradnja obrata; higiena v obratu ● publ. restavracija je neprekinjeno v obratu obratuje, dela ♪
  6.      obráten 2 -tna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na obrat ali obratovanje: obratni prostori / obratni čas / obratni stroški; obratno dovoljenje / obratna nesreča / obratni inženir inženir, ki vodi delo v posameznem oddelku ali obratu tovarne, podjetja; obratni knjigovodja, zdravnik; obratna ambulanta ♦ ekon. obratni kapital kapital, potreben za obratovanje; obratni kredit kredit za nakup obratnih sredstev; obratna sredstva zaloge materiala, proizvodov, nedokončani proizvodi, denarna sredstva, ki so potrebna za poslovanje; fin. obratna proračunska glavnica glavnica, potrebna za premostitev med tekočimi izdatki in občasnimi dohodki ♪
  7.      obratoválo  -a s (á) teh. skupek strojnih delov za prenos in spremembo gibanja; gonilo: zamenjati obratovalo / zobato obratovalo ♦ strojn. ročično obratovalo mehanizem, s katerim se premočrtno gibanje spreminja v vrtenje ♪
  8.      obratováti  -újem nedov. (á ȗ) biti s svojimi napravami v delovnem stanju: nova elektrarna že obratuje; tovarna obratuje neprekinjeno; obratovati poskusno, s polovično zmogljivostjo / žičnica danes ne obratuje / redko stroj je prenehal obratovati delati, delovati // publ., s prislovnim določilom izraža, da kaj opravlja, izpolnjuje svojo osnovno nalogo: ladja obratuje na progi Reka-Dubrovnik; letalo obratuje redno, sezonsko / v kraju obratujejo od sedmih hotelov le trije so odprti; avtobusna proga Ljubljana—Split obratuje od začetka julija do konca avgusta avtobusi vozijo na tej progi obratujóč -a -e: obratujoča elektrarna ♪
  9.      obregováti se  -újem se nedov. (á ȗ) ekspr. 1. navadno v zvezi z ob vsiljivo, na neprimeren način se vmešavati v stvari, ki se govorečega ne tičejo: vsi se obregujejo ob fanta; obregovali so se ob delo komisije / obregovati se nad obrtniki jeziti se 2. nejevoljno, zadirčno govoriti: gospodinja se že spet obreguje; kako je len, se je obregovala ♪
  10.      obremenítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od obremeniti: a) obremenitev dvigala; maksimalna obremenitev mostu / zaradi prevelike obremenitve se je ladja potopila b) obremenitev učencev z domačimi nalogami; obremenitev na delovnem mestu / psihična, živčna obremenitev; obremenitev vida c) obremenitev motorja, stroja; obremenitev nosilne vrvi / dopustna obremenitev; obremenitev na nateg č) obremenitev proračuna ● davčne obremenitve davki; znaki dedne obremenitve dedne obremenjenosti ◊ grad. ekscentrična obremenitev ki ne deluje na sredino konstrukcije; koristna obremenitev ki jo nosilni gradbeni element lahko nosi poleg stalne obremenitve; strojn. dinamična obremenitev ki se s časom spreminja ♪
  11.      obremeníti  -ím dov., obreménil (ȋ í) 1. dati breme, težek predmet na kaj: obremeniti dvigalo; ladje ne smemo preveč obremeniti / ekspr. za izlet so se obremenili s težkimi nahrbtniki 2. naložiti komu veliko dela, dolžnosti: obremeniti učence z izvenšolskim delom; obremenili so ga še z novo funkcijo / obremeniti organizem z napornim delom 3. obtežiti kot z bremenom: povečanje lokalnega prometa bi obremenilo občinski proračun; preteklost lahko obremeni človeka / noče ga obremeniti še s tako skrbjo; s tem dejanjem si je obremenil vest ∙ ekspr. za praznike si preveč obremenimo želodec preveč jemo, pijemo 4. obtožiti, obdolžiti: nima namena, da bi ga obremenil; s to izjavo ga je obremenila / sežgal je vse dokumente, ki bi ga lahko obremenili 5. teh. narediti, da kaka naprava doseže določeno zmogljivost: obremeniti motor, stroj; ta varovalka se sme obremeniti z največ desetimi amperi / delno, polno obremeniti ◊ fin. obremeniti konto, račun vknjižiti v breme; fiz., teh. obremeniti na nateg; jur. obremeniti posestvo s hipoteko obremenjèn -êna -o: organizem je pri takem delu zelo obremenjen; obremenjen z delom, funkcijami; obremenjen s predsodki ∙ biti dedno obremenjen podedovati negativne telesne lastnosti ali negativna duševna nagnjenja; publ. ta cesta je v sezoni zelo obremenjena na njej je velik promet ♪
  12.      obremenjênost  -i ž (é) 1. dejstvo, da je kdo obremenjen: duševna obremenjenost; obremenjenost žensk z gospodinjskim delom / dedna obremenjenost dejstvo, da kdo podeduje negativne telesne lastnosti ali negativna duševna nagnjenja 2. lastnost, stanje obremenjenega: obremenjenost dvigala ♪
  13.      obremenjevánje  -a s (ȃ) glagolnik od obremenjevati: obremenjevanje avtomobila s prtljago / obremenjevanje otrok z delom / medsebojno obremenjevanje ♪
  14.      obrézati  -réžem dov. (ẹ́ ẹ̑) 1. z rezanjem narediti, da na čem ni več kakih delov, zlasti nepotrebnih: obrezati gnilo jabolko / obrezati repo / obrezati desko 2. z rezanjem odstraniti: obrezati poganjke, veje // z rezanjem odstraniti dele rastline zaradi redčenja, oblike, rodnosti: obrezati drevo, trto, vrtnico / obrezati vinograd 3. z rezanjem dati določeno obliko: krpo lepo obrezati; s škarjami obrezati rob 4. v židovskem in muslimanskem okolju odrezati sprednji del kožice na spolnem udu: obrezati otroka ◊ metal. obrezati ulitek odstraniti robove na ulitku; vet. obrezati kopito z nožem odstraniti odvečno kopitno roževino; zal. obrezati knjigo obrézati se raniti se s čim ostrim: s črepinjami se je obrezal; obrezala si je roko obrézan -a -o: rdeče obrezana knjiga; lepo obrezana živa meja ♪
  15.      obrezoválnik  -a m (ȃ) priprava za obrezovanje: delo z obrezovalnikom ♪
  16.      obrezováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. z rezanjem delati, da na čem ni več kakih delov, zlasti nepotrebnih: obrezovati gnile sadeže / obrezovati peso, repo / obrezovati deske 2. z rezanjem odstranjevati: obrezovati poganjke, veje // z rezanjem odstranjevati dele rastline zaradi redčenja, oblike, rodnosti: obrezovati drevesa, živo mejo, trto, vrtnice 3. z rezanjem dajati določeno obliko: obrezoval je gumo na podplatu 4. v židovskem in muslimanskem okolju odrezovati sprednji del kožice na spolnem udu: otroke so obrezovali ◊ vet. obrezovati kopito z nožem odstranjevati odvečno kopitno roževino ♪
  17.      obrezuspéšiti  -im dov. (ẹ̄ ẹ̑) knjiž. narediti brezuspešno: s tem so hoteli obrezuspešiti njegovo delo; obrezuspešiti prizadevanja ♪
  18.      obrníti  in obŕniti -em dov. (ȋ ŕ) 1. spremeniti izhodiščno smer gibanja ali usmerjenost česa v nasprotno smer gibanja ali usmerjenost: obrniti konja; obrniti ladjo, voz; obrniti se in iti nazaj / smer toka se je obrnila; pren., ekspr. kolesa zgodovine ni mogoče obrniti nazaj // navadno s prislovnim določilom spremeniti smer gibanja ali usmerjenost česa sploh: obrniti kamero v drugo smer; obrniti obraz proti soncu; obrniti sliko k steni / obrniti otroka od okna; obrniti se na levo, proti hiši; obrniti se na petah, s celim telesom / veter se je obrnil; kazalec na instrumentu se je obrnil navzdol / obrniti glavo nazaj ozreti se; ni vedel, v katero vas bi (se) obrnil napotil, šel 2. spremeniti lego, položaj česa tako, da se premakne okoli daljše osi ali v krogu: obrniti ključ v ključavnici; obrniti ročico stroja v levo / obrniti gumb na radijskem sprejemniku; obrniti stikalo; obrniti volan / obrniti bolnika na bok; obrniti se na hrbet 3. narediti, da kaj leži s spodnjo stranjo navzgor: obrniti dlan; obrniti pokrovko / obrniti peščeno uro / obrniti mrvo; z oranjem obrniti zemljo / obrniti list v knjigi // narediti, da se notranja stran česa nahaja zunaj: obrniti hlače, jopico; obrniti vrečko / obrniti žep; šivilja ji je obrnila plašč ga razparala in ponovno sešila z narobno stranjo tkanine navzven 4. navadno s prislovnim določilom narediti, da dobi kaka dejavnost vsebino, kot jo nakazuje določilo: obrniti misli, pozornost na druge stvari; obrniti pogovor drugam; obrniti kaj na bolje, v dobro; obrniti kaj na smešno stran; obrniti kaj v svojo korist / publ. obrniti zunanjo politiko v smer popuščanja // narediti, da dobi kaka dejavnost nasprotno obliko od izhodiščne: obrniti matematično nalogo / v nekaj letih jim je uspelo obrniti razmerje med uspešnimi in neuspešnimi učenci / obrniti vprašanje 5. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, njegovo usmerjenost, kot ga nakazuje samostalnik: vso svojo ljubezen sta obrnila na hčer; bal se je, da ne bi obrnil očetove jeze nase; svojo delavnost in skrb je obrnil v obdelovanje zemlje ● pog. kakor obrneš, srečen ne boš nikoli karkoli storiš; ekspr. dobro zna obrniti besedo spretno, uspešno zna govoriti; ekspr. vsako besedo trikrat obrne, preden spregovori vedno dobro premisli, preden spregovori; pog. po pameti, za pametne reči obrniti denar uporabiti, naložiti; ekspr. vsak dinar trikrat obrne veliko premišlja, preden se odloči za nakup; je varčen; ekspr. hči ga je obrnila za sto dinarjev ogoljufala; pog. vso hišo mi je narobe obrnil vse je razmetal, spravil v nered; pog. obrniti komu hrbet ne več hoteti imeti opravka z njim; zapustiti ga, navadno v neprijetnem položaju; ekspr. dvakrat je obrnil ključ zaklenil; ekspr. dovolj je, obrni list, ploščo začni govoriti o čem drugem; knjiž. obrniti orožje proti lastnim zaveznikom začeti se boriti proti njim; knjiž. obrniti oči, pogled vstran pogledati vstran; zastar. spis so obrnili v nemški jezik prevedli; ekspr. radi bi svet na glavo obrnili spremenili trdna, ustaljena načela, spoznanja; ekspr. vso vas je obrnil proti nam naščuval; pog. vse smo obrnili, pa ga nismo našli preiskali; pog. vsak, še tako splošen očitek obrne nase misli zanj, da velja samo njemu; preg. človek obrača, bog obrne človekova pričakovanja se ne uresničijo zmeraj ◊ ekon. obrniti sredstva narediti, da se spremeni oblika njihove vrednosti; fin. obrniti denar narediti, da menja lastništvo; navt. obrniti jadro od vetra, proti vetru obrníti se in obŕniti se 1. navadno s prislovnim določilom izraža prehod v novo stanje, dogajanje, kot ga nakazuje določilo: naključje se je obrnilo nam v prid; potek vojne se je obrnil v korist zaveznikov / položaj se je popolnoma obrnil; knjiž. spletka, ki so jo pripravljali, se je obrnila proti njim samim je zadela njih same, škodovala njim samim; vreme se bo obrnilo spremenilo; pren. umetnost se je obrnila k resničnosti 2. v zvezi z na izraža, da osebek pride s kom v stik z določenim namenom: obrniti se na koga za nasvet, v potrebi, s prošnjo; javno se obrniti na koga s pozivom / pismeno se obrniti na sodišče 3. ekspr., navadno s prislovnim določilom, s širokim pomenskim obsegom izraža način ravnanja, kot ga določa sobesedilo: pri delu se zna hitro obrniti; če se boste znali prav obrniti, si boste nabrali precej denarja / potrebujem človeka, ki se zna obrniti spretnega, iznajdljivega; mlad je, ne zna se še prav obrniti ukrepati, delati / obrni se že, kaj mečkaš ● ekspr. kamor se obrnem, povsod sam nered kamor pogledam, stopim; pog. leto se je hitro obrnilo je hitro minilo; ekspr. če bi oče to vedel, bi se v grobu obrnil bi se zelo razžalostil, razjezil; ekspr. še želodec se mi bo obrnil, ko to gledam slabo mi je, na bruhanje mi gre; ekspr. ljudstvo se je obrnilo od svojega voditelja ni mu več naklonjeno, ne zaupa mu več; knjiž. s hvaležnim pogledom se je obrnil k njej hvaležno jo je pogledal; publ. obrniti se k resničnim problemom začeti se ukvarjati z njimi, zanimati se zanje; ekspr. obrnil si se na napačen naslov v tej zadevi ti ne bom pomagal, ustregel; obrnilo se mu je na bolje počuti se bolj zdravega ◊ fin. denar se ni niti enkrat obrnil obrnívši zastar.: obrnivši ladjo, so zajadrali na odprto morje obŕnjen -a -o: narobe obrnjen kožuh; balkon je obrnjen na cesto; moža sta obrnjena drug proti drugemu; obrnjena slika predmeta; navzdol obrnjene veje drevesa; obrnjeno zaporedje dogodkov; okno je obrnjeno na sever ∙ ekspr. fant je preveč obrnjen vase zanima se zlasti za svoj notranji svet ♦ fiz. obrnjena slika slika, usmerjena nasprotno kot predmet; lingv. obrnjena stava ne navaden, spremenjen vrstni red sintaktičnih enot v stavku ♪
  19.      obŕt  -i tudi -í ž (ȓ) 1. gospodarska dejavnost, ki opravlja storitve in v manjših količinah predeluje, proizvaja: pospeševati obrt; razvoj obrti / domača obrt na tradiciji sloneče obrtno delo kmečkega prebivalstva kot stranska zaposlitev; dodatna ali popoldanska obrt ki jo opravlja zaposleni občan v prostem času; družbena, zasebna obrt; storitvena obrt; umetna obrt s težiščem na umetniškem oblikovanju posameznih predmetov // s prilastkom področje v taki dejavnosti: kovaška, mlinarska, slaščičarska obrt 2. opravljanje storitev in predelovanje, proizvajanje v manjših količinah: izučiti se obrti; dobro obvladati mizarsko obrt; opustiti obrt // ekspr. opravljanje določenega dela sploh, zlasti na umetniškem, znanstvenem področju: ta režiser (dobro) obvlada svojo obrt; pisateljska obrt 3. pravica do opravljanja take dejavnosti: imeti obrt; vzeli so mu obrt / odjaviti obrt ♪
  20.      obrusíti  in obrúsiti -im dov. (ȋ ú) 1. z brusom obdelati predmet: obrusiti kamen, tlak; fino, grobo obrusiti / obrusiti zob; pren. ledeniki so obrusili gorske hrbte 2. z brušenjem odstraniti: obrusiti ostrine, vzbokline ♦ teh. obrusiti iglo odstraniti ostanke kovine vzdolž rezila, ki so nastali pri brušenju // ekspr. povzročiti, da postane kdo bolj umirjen, preudaren: delo v kolektivu ga je obrusilo; vzgoja obrusi ljudi; otroci se drug ob drugem obrusijo / njegovo vedenje se je obrusilo 3. z brušenjem izrabiti, uničiti: obrusiti rezilo; nož se sčasoma obrusi; ekspr. čevlje si obrusiti ● ekspr. noge bi si lahko obrusil, pa ne bi nič dosegel zelo bi si lahko prizadeval; nekatere oblike se v pogovornem jeziku obrusijo posamezni glasovi v določenih oblikah se ne izgovarjajo obrúšen -a -o: obrušen kamen; dolgočasne, obrušene fraze; obrušena osebnost ♪
  21.      obsèg  -éga m (ȅ ẹ́) 1. razsežnost predmeta, telesa po zunanji strani, zlasti glede na širino: izmeriti, oceniti obseg; obseg lipe, smreke / deblo majhnega obsega 2. s prilastkom razsežnost, velikost a) glede na površino: obseg gozda; na tem področju je obseg njiv in pašnikov precej velik / obseg posesti je z zakonom omejen b) glede na število sestavin, delov: navajanje vseh dejstev bi preveč razširilo obseg članka; obseg knjige, pisma / slovar srednjega, večjega obsega / pomenski obseg besede c) glede na začetno in končno mejo: zvočni obseg človeškega glasu; obseg barv 3. publ., s prilastkom izraža, da ima kaj razsežnost, velikost, kot jo določa prilastek: sodelovanje je dobilo širok obseg; akcija, vojna je zavzela velik obseg / ta problem se je prvič pojavil tudi v svetovnem obsegu / z oslabljenim pomenom: letošnja proizvodnja je že presegla lanski obseg; obseg izvoza narašča / v prislovni rabi: tovarna dela v skrčenem obsegu; za to delo je potrebno znanje v obsegu srednje šole ● publ. takoj ni dojel obsega njegovih besed smisla, pomena; star. kratek obseg povesti vsebina; publ. dogodek je kmalu izginil iz obsega njegove zavesti ga je kmalu pozabil ◊ geom. obseg (lika) dolžina meje lika; mat. obseg števil množica števil, v kateri so izvedljive določene računske operacije ♪
  22.      obsekávati  -am nedov. (ȃ) 1. s sekanjem odstranjevati: obsekavati veje / obsekavati grmovje ob poti // s sekanjem delati, da na drevesu, deblu ni več vej: obsekavati drevje 2. s sekanjem obdelovati: obsekavati kamen ♪
  23.      obsévati  -am nedov. (ẹ́) 1. izpostaviti del, dele telesa delovanju žarkov, sevanja zaradi zdravljenja ali krepitve: obsevati z višinskim soncem ♦ med. obsevati metastaze 2. obdajati s svetlobo: mesec obseva cesto; jutranje sonce obseva planine / svetilka medlo obseva prostor osvetljuje; pren., ekspr. nasmeh je obseval njen obraz ∙ ekspr. ni vreden, da ga sonce obseva slab, ničvreden je obsévan -a -o: bil je obsevan ♪
  24.      obséžen  -žna -o prid., obséžnejši (ẹ́ ẹ̄) 1. ki ima velik obseg, veliko ploskovno razsežnost: obsežen gozd, travnik; območje občine je precej obsežno / obsežno področje visokega zračnega pritiska / ekspr. razgled s te gore je zelo obsežen // redko velik: obsežen kamen / ima obsežen trebuh 2. ki ima veliko razsežnost a) glede na število sestavin, delov: obsežna knjižnica; obsežna zbirka pesmi / roman je precej obsežen / doslej najobsežnejša izdaja pisateljevih del b) glede na problematiko, vsebino: naredili so obsežen načrt; napisati obsežno razpravo; vaše vprašanje je obsežno / ima obsežno znanje c) glede na število udeležencev: začeti z obsežno akcijo; obsežne priprave na kongres obséžno prisl.: obsežno razložiti problem ♪
  25.      obstájati 1 -am nedov. (ā) 1. biti materialno ali duhovno navzoč v stvarnosti: društvo obstaja že več let; na svetu obstaja dosti stvari, ki jih še ne poznamo; obstaja veliko vrst gob; ekspr. tako je, odkar obstaja svet / z oslabljenim pomenom: še obstaja možnost, da ga rešimo je mogoče; med njimi obstajajo velika nasprotja; obstaja nevarnost poplav grozijo nam poplave; obstaja upanje, da bo prošnja ugodno rešena upamo // redko živeti, shajati: brez hrane ne bi mogli dolgo obstajati ∙ moderna glasba zanj sploh ne obstaja ne prizna ji vrednosti; je ne pozna; ekspr. zame ne obstajaš več ne menim se zate; ne maram te; ekspr. odbor obstaja samo na papirju njegova dejavnost se ne čuti; knjiž. o tem problemu obstaja več knjig je napisanih 2. v zvezi z iz izraža, da je, sestoji kaj iz več enot: kosilo je obstajalo iz treh jedi; priprava obstaja iz več delov ♪

   2.273 2.298 2.323 2.348 2.373 2.398 2.423 2.448 2.473 2.498  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA