Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

deli (451-475)


  1.      kosílo  -a s (í) 1. obrok hrane, ki se jé opoldne ali zgodaj popoldne: kuhati, razdeliti, servirati kosilo; nositi kosilo iz menze; pripraviti kosilo za dvajset oseb; dobro, obilno kosilo; ostanki kosila / še nekaj mesa imam za kosilo / sestaviti jedilni list za kosilo / jesti kosilo kositi / brezmesno kosilo ∙ ekspr. pajek si je ujel muho za kosilo za hrano, jed // uživanje tega obroka: kosilo je dolgo trajalo; biti brez kosila / kosilo bo ob enih / kosilo ima v gostilni kosi / povabiti, priti na kosilo; ostati pri kosilu / delati do kosila; iti na sprehod po kosilu; ravno med kosilom je vstopil / prirediti gostu poslovilno, slavnostno kosilo; kosilo na čast predsedniku 2. nar. dolenjsko zajtrk: nesti kosilo koscem / kosilo bo ob osmih ♪
  2.      kotórna  -e ž (ọ̑) zool. sivkasta ptica z rdečim kljunom, ki živi v skalnatih gorskih predelih, Alectoris graeca: v stenah so se sklicevale kotorne ♪
  3.      kóvica  -e ž (ọ̑) teh. preprost element, s katerim se vežejo pločevinasti deli: kovico izbiti, zakovati; aluminijasta, bakrena kovica; ploščata, polokrogla kovica / kleparska kovica drobna kovica za povezavo tanjših pločevin; konstrukcijske kovice večje kovice za jeklene konstrukcije; ugrezna kovica z ugreznjeno glavo ♪
  4.      kovínski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na kovino: a) kovinski izdelki; kovinski vijak; kovinska cev; kovinska embalaža; kovinska galanterija; kovinska konstrukcija; kovinska palica, plošča, posoda b) kovinski lesk, sijaj; kovinski okus okus po kovini; kovinske in nekovinske lastnosti / ekspr. govoriti s kovinskim glasom z zvonkim, ostrim glasom / kovinska barva c) dela v kovinski stroki; kovinska industrija industrija, ki oblikuje, obdeluje kovine v končne izdelke ◊ fiz. kovinski barometer kovinska priprava za merjenje zračnega pritiska; aneroid; kem. kovinski oksid spojina kovine s kisikom; obrt. kovinsko pohištvo pohištvo s kovinskimi nosilnimi deli; teh. kovinska elektroda; kovinska žaga žaga za rezanje kovin kovínsko prisl.: perje se mu kovinsko sveti; kovinsko modra morska gladina; hrošč kovinsko zelene barve ♪
  5.      krájšati  -am nedov. (ȃ) 1. delati kaj (bolj) kratko, skrajševati: krajšati krilo, obleko; vrsta se je vedno bolj krajšala / krajšati besede; tekst je tu in tam krajšal / dan se krajša 2. z dajalnikom povzročati, da kaj po občutku hitreje, prijetneje mine: z govorjenjem mu je krajšala pot; bral je in si tako krajšal zimske večere ● s petjem si krajša čas se zabava, odganja občutek praznote ◊ mat. krajšati ulomek deliti števec in imenovalec z istim številom ♪
  6.      kŕčiti 1 -im nedov. (ŕ ȓ) 1. spravljati v položaj, ko sosednji deli med seboj tvorijo kot: krčiti roke; krčiti in iztezati nogo; prsti se ji krčijo / krčiti roke v pest; mišice se raztezajo in krčijo / krčiti se v dve gubé // ekspr. delati gube, zlasti na koži: krčiti čelo; lica so se ji krčila 2. ekspr. delati, povzročati krče: lakota mu krči želodec; brezoseb. krčilo ga je po črevesju / krčil in zvijal se je v napadu kašlja ● knjiž., ekspr. od groze se ji je krčilo srce groza jo je bila kŕčiti se 1. postajati po obsegu manjši: pri sušenju se les krči / to blago se rado krči / ekspr. imetje se mu krči; prihranki se vidno krčijo // ekspr. postajati po dolžini manjši: razdalja se je vedno bolj krčila; sence v gozdu se krčijo / dan se krči 2. ekspr. braniti, obotavljati se: krčil se je izplačati doto; za teh par dinarjev se ne boš krčil / nič se ne krči, kar vzemi krčèč -éča -e: krčeče se telo ♪
  7.      krdélo  -a s (ẹ̄) 1. neurejena, navadno manjša skupina živali: krdelo konj, psov / volkovi se družijo, zbirajo v krdela / ovce so prihajale v krdelih / star. krdelo ptic jata // nav. slabš., s prilastkom skupina ljudi: pred hišo se je podilo krdelo otrok; na cesti stoji krdelo žensk / sovražna krdela / ekspr. celo krdelo občudovalcev je stalo okrog nje 2. star., z rodilnikom velika količina, množina: krdelo kopriv je raslo ob poti / zagrnilo ga je krdelo spominov ♪
  8.      krdéloma  prisl. (ẹ̑) knjiž. v krdelih: tigri prihajajo krdeloma pit vodo ♪
  9.      kreatívnost  -i ž (ȋ) knjiž. lastnost, značilnost kreativnega, ustvarjalnost: režijska kreativnost; poglobljena umetniška kreativnost / kreativnost igralca / v svojih modelih je pokazal precej kreativnosti ♪
  10.      kreírati  -am nedov. in dov. (ȋ) 1. uresničevati določene sposobnosti, prizadevanja zlasti v gledališki umetnosti, ustvarjati: iz razočaranja kreira fiktivni svet; v tem nastopu je kreiral eno svojih najboljših vlog / kreirati Hamleta // obl. uresničevati svoje izvirne zamisli na področju mode: za pomlad so kreirali nove kostime 2. knjiž. dajati komu, čemu bistvene značilnosti, oblikovati: kot umetnika so ga kreirali predvsem klasiki; kreirati zunanjo politiko / v svojih delih je skušal kreirati nov svet kreíran -a -o: prodaja kreiranih modelov ♪
  11.      krmílen 2 -lna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na krmilo ali krmiljenje: krmilni deli; krmilne in signalne naprave / premikati krmilno ročico / krmilno veslo / krmilni mehanizem; avtomatski krmilni sistem ◊ elektr. krmilna mrežica mrežica, ki uravnava prehod elektronov ali ionov v elektronki; navt. krmilni stroj stroj, ki premika krmilni mehanizem; strojn. krmilna gred gred, ki premika ventile pri motorjih z notranjim zgorevanjem; krmilno kolo; teh. krmilno drogovje drogovi v mehanizmu za vodenje stroja; zool. krmilna peresa peresa v repu ptice, s katerimi se pri letu obrača, dviga ali spušča ♪
  12.      krôjen  -jna -o prid. (ō) nanašajoč se na kroj ali krojenje: krojna podoba ženske noše / krojni opis obleke; krojno navodilo / krojni deli bluze / krojna pola papir, na katerem so narisani kroji, kot priloga modnemu časopisu; krojni oddelek krojaške delavnice ♪
  13.      kromatínski  -a -o prid. (ȋ) nav. mn., biol., v zvezi kromatinsko zrnce kromatin v obliki zrnca, ko se celično jedro ne deli ♪
  14.      kromosóm  -a m (ọ̑) nav. mn., biol. podolgovat sestavni del celičnega jedra, ki ob njegovi delitvi razpade na enaka dela: raziskovati kromosome; podvojeno število kromosomov v celici ♪
  15.      króna  -e ž (ọ̑) 1. okrogel okrasni predmet za na glavo kot znamenje vladarske oblasti: nositi krono; položiti krono na glavo; zlata krona; krona, obložena z dragimi kamni / cesarska, kraljevska krona / žezlo in krona / na ščitu je bila upodobljena krona // navadno s prilastkom kar je po obliki podobno temu predmetu: na glavi je imela krono iz cvetja; plesti kostanjevo krono / ekspr. krona bogatih las zelo veliko las, počesanih navzgor 2. ekspr. vladar, dvor: v državi so izvedli vojaški udar ob pomoči krone; moč cesarske krone; svetovalci krone // vladarski naslov: senat mu hoče podeliti krono; prevzeti krono 3. ekspr. monarhija, kraljevina: ozemlje angleške krone / zavladala jim je krona 4. ekspr., v povedni rabi, navadno s prilastkom izraža najvišjo stopnjo česa: to je krona njegovih prizadevanj; dogodek je bil krona vsega 5. krošnja: košata krona; krona cvetoče lipe 6. denarna enota nekaterih držav: šteti krone; preračunati vrednost blaga v krone / češka, danska, švedska krona ● pog., ekspr. zaradi tega ti ne bo krona z glave padla se ne bo zmanjšal tvoj ugled; vznes. krona stvarstva človek ◊ lov. krona najmanj trije parožki na vrhu jelenjega rogovja; med. krona del zoba nad dlesnijo; snov v obliki kapice za zavarovanje poškodovanega vidnega dela zoba; num. krona denarna enota v stari Avstriji z vrednostjo pol goldinarja; rel. trnova krona ♪
  16.      krónati  -am dov. in nedov. (ọ̑) 1. podeliti, priznati komu vladarski naslov s simbolično položitvijo krone na glavo: kronali so ga z vsemi častmi; prestolonaslednika so kronali za cesarja; dal se je kronati za kralja obeh dežel / s trnjem so ga kronali mučili s položitvijo trnove krone na glavo // nedov., ekspr., redko krasiti kot krona: čudovita kupola je kronala stolp / sonce krona mesto 2. vznes. zelo uspešno končati kaj: s tem dejanjem je kronal svoje delo, početje / veliko priznanje je kronalo njegov trud 3. nedov., pog., v zvezi z ga počenjati neumnosti, lahkomiselnosti: že kar preveč ga krona / žena mu ga krona krónan -a -o: kronan vladar; vsi poskusi niso bili kronani z uspehom ∙ pog., ekspr. ti si kronan(i) osel zelo neumen, nespameten; ekspr. kronana glava vladar ♪
  17.      kronologíja  -e ž (ȋ) 1. knjiž. časovna opredelitev, določitev, navadno po zaporedju dogajanja, nastajanja: sestaviti kronologijo stranke; kronologija pesmi 2. zgod. veda o merjenju, delitvi časa: predavati kronologijo; utemeljitelj moderne kronologije; kronologija in arheologija ♪
  18.      krošnjàt  -áta -o prid. (ȁ ā) ki ima zelo razvito krošnjo: veter maje krošnjate bore; sedeli so pod krošnjato jablano ♪
  19.      kròv  krôva m (ȍ ó) 1. plošča, ki pokriva, zapira trup ladje, čolna: iz kabine je odšel na krov; valovi so pljuskali na krov; krov iz hrastovih desk; ograja krova / vrgel je steklenico čez krov čez ograjo krova / na krov je prišlo veliko novih potnikov vkrcali so se na ladjo / ladijski krov ∙ ekspr. vreči kaj čez krov zavreči, odkloniti; publ. letalo je imelo na krovu bombe s seboj, v sebi ♦ navt. krov vsaka od vodoravnih plošč, ki zapirajo ladijske prostore in delijo ladjo po višini; glavni krov; spodnji krov pod glavnim krovom, ki zapira skladišča; vodja krova član posadke, ki skrbi za vzdrževanje krovne opreme 2. star. streha: popravljati krov / slamnati krov / božji krov cerkev // dom, (domača) hiša: priseljenci so našli tu svoj krov / domači ali rodni krov ♪
  20.      krôven  -vna -o prid. (ō) 1. nanašajoč se na krov: belo pobarvani krovni deli ladje; krovna ograja / odpreti krovno lino 2. ki kaj pokriva, zapira: tank z močno krovno ploščo; krovno steklo akvarija ◊ anat. krovno tkivo plast celic na površini kože ali sluznice; povrhnjica; bot. krovni list list, ki pokriva cvet; krovna luska; krovno tkivo plast celic, ki pokriva nadzemne in podzemne dele rastline; navt. krovna oprema naprave za zasidranje ladje, spuščanje čolnov z nje ter nakladanje, razkladanje tovora; krovna služba služba pri vzdrževanju ladje, zlasti krovne opreme, in pri delih s tovorom; zool. krovno perje perje, ki pokriva odraslo ptico ♪
  21.      króžniček  -čka m (ọ̑) manjšalnica od krožnik: porcelanast krožniček; skodelica in krožniček ♪
  22.      kŕst  -a m (ȓ ŕ) 1. v krščanskem okolju obred, s katerim se kdo sprejme med kristjane: nesti otroka h krstu; dobiti ime pri krstu / biti pri krstu biti krščen ♦ rel. prvi od sedmih zakramentov katoliške cerkve 2. nav. ekspr., navadno z rodilnikom podelitev imena pri slavnostni predaji v uporabo: krst ladje, tovarne 3. ekspr., navadno s prilastkom dogodek, ki simbolizira začetek, nastop kake dejavnosti: prestal je svoj govorniški, politični krst; smučarski krst / lovski krst ● ekspr. noben krst ni mogel več pomagati nihče; ekspr. igra je doživela svoj odrski krst bila je prvič uprizorjena; ekspr. prestati ognjeni krst prestati prvo bitko; ekspr. živega krsta nisem videl nikogar ♪
  23.      krstíti  in kŕstiti -im dov. in nedov. (ȋ ŕ) 1. v krščanskem okolju s krstom sprejeti koga med kristjane: krstiti otroka / sina je dal krstiti ♦ rel. podeliti zakrament krsta // v zvezi z na, za dati ime pri krstnem obredu: sina je krstil na svoje ime; krstil ga je za Tomaža; pren., ekspr. krstili so ga za očeta idealizma 2. nav. ekspr. dati ime, navadno pri slavnostni predaji v uporabo: krstiti ladjo, ulico; krstili so novo tovarno / evfem. prav nelepo jo je krstil ● ekspr. novo dramo so krstili v Celju prvič uprizorili; ekspr. krstiti vino doliti mu vodo kŕščen -a -o: otrok je bil krščen / pog.: krščen duš kršenduš; krščen matiček kršenmatiček ♪
  24.      kršélj  -a m (ẹ̑) nar. zajedavec na močneje poraslih delih človeške kože, navadno v obraslem delu osramja; sramna uš: imeti kršelje; nalezel se je kršeljev ♪
  25.      krúhek  -hka m (ȗ) 1. ekspr. manjšalnica od kruh: mati je rezala kruhek / kruhek se že peče / boj za ljubi kruhek / kruhek si je namazala z maslom kos, košček kruha 2. redko hlebček, štručka: kupiti kruhke / masleni kruhek 3. v zvezi obloženi kruhek rezina kruha, navadno namazana, na kateri so dekorativno naloženi zlasti razni mesni izdelki in sir: naročil je dva obložena kruhka; postregli so jim z obloženimi kruhki ◊ etn. mali ali škofjeloški kruhek pecivo iz ržene moke in medu, oblikovano navadno v izrezljanih lesenih modelih ♪

   326 351 376 401 426 451 476 501 526 551  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA