Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

dela (5.584-5.608)


  1.      slóvstvece  in slóvstevce -a [vǝc; tǝv] s (ọ̑) ekspr. manjšalnica od slovstvo: zgodnja dela našega slovstveca ♪
  2.      slóvstvenik  -a m (ọ̑) knjiž. književnik, literat: znan slovstvenik in poznavalec jezika; dela slovenskih slovstvenikov ♪
  3.      slóvstvo  -a s (ọ̑) književnost, literatura: priljubljena dela svetovnega slovstva; slovstvo 16. stoletja; zgodovina slovenskega slovstva / potopisno slovstvo / lepo slovstvo leposlovje; strokovno slovstvo strokovna literatura ♦ lit. ljudsko slovstvo celota iz ljudskega ustnega izročila zapisanih del, ki so nastajala zlasti med 16. in 18. stoletjem; rokopisno slovstvo celota z roko pisanih del, nastalih zlasti v srednjem veku ♪
  4.      slóžen  -žna -o prid., slóžnejši (ọ́ ọ̄) katerega člani se ne prepirajo, si ne nasprotujejo: složen kolektiv; složna družina / složni sosedi; če bomo složni, bo naloga hitro opravljena; tudi v težavah so ostali složni / kot poziv bodimo složni // ki poteka brez prepirov, nasprotovanj: složna akcija; složno delo / složno življenje ● star. vsi so (si) složni v tem, da je knjiga izvrstna edini slóžno prisl.: složno delati; složno živeti s sostanovalci ∙ složno odpravljati slabosti skupaj; složno zahtevati kaj soglasno ♪
  5.      slúga  -e tudi -a m (ú) 1. v nekaterih deželah stalno najet moški za pomoč pri hišnih delih in za osebno strežbo: sluga je prižgal luči; pozvoniti slugi / vojaški sluga vojak, dodeljen oficirju za osebno strežbo / star., kot vljudnostna fraza: sluga pokoren; sluga ponižen ∙ ekspr. hotel je, da bi bili vsi njegovi sluge da bi mu vsi stregli 2. nekdaj kdor v kaki ustanovi, podjetju opravlja pomožna dela: sluga je položil akte na mizo / občinski, sodni, šolski sluga 3. slabš., navadno s prilastkom kdor je pretirano vdan nadrejenim: njegovi sluge se mu v vsem pokoravajo / okupatorjevi sluge ♪
  6.      slušátelj  -a m (ȃ) 1. kdor obiskuje predavanja na višji ali visoki šoli: biti slušatelj; slušatelji prvega letnika; slušatelj prava; vpis slušateljev / izredni slušatelj ki sme delati izpite brez rednega obiskovanja predavanj; redni slušatelj 2. kdor posluša, navadno kot udeleženec različnih posvetovanj, seminarjev: po predavanju so slušatelji živahno razpravljali ♪
  7.      slútnja  -e ž (ū) 1. navadno s prilastkom nedoločen občutek, nedoločna misel, da je, obstaja, se bo zgodilo zlasti kaj neprijetnega: mučijo me hude slutnje; obšla me je slutnja, da mi nekaj prikrivajo; ekspr. prevzele so ga črne slutnje; ni se mogel znebiti neprijetnih slutenj; slutnja smrti / pesn. slutnja prihodnje sreče / s slutnjo, da se ne bosta nikoli več videla, se je poslavljal 2. ekspr. pojavitev, začetek česa v majhni stopnji: topel vetrič vzbuja spomladanske slutnje; delo izraža šele slutnje socialne revolucije ● ekspr. niti najmanjše slutnje nimam, kako naj to uredim ne morem si predstavljati, ne vem ♪
  8.      slúziti  -im nedov. (ú ȗ) delati sluzasto: voda sluzi kamenje slúziti se izločati sluz, tekočino: rana se sluzi ♪
  9.      služábnik  -a m (ȃ) 1. v nekaterih deželah stalno najet moški za pomoč pri hišnih delih in za osebno strežbo: imeti, najeti služabnike; grajski služabniki; stregel je livriran služabnik 2. ekspr., s prilastkom kdor vneto, prizadevno dela, deluje za kaj: zvest služabnik gledališča, medicine / biti služabnik lepe besede ● star. služabnik božji duhovnik; star. cesarski služabnik državni uradnik; star. to so satanovi služabniki hudobni, zlobni ljudje; star. služabnik pravice stražnik, orožnik ♪
  10.      slúžba  -e ž (ȗ) 1. delo na podlagi delovnega razmerja: dobiti, imeti, iskati, izgubiti, odpovedati službo; biti brez službe; odpustiti, ekspr. napoditi koga iz službe; biti ob službo; sprejeti koga v službo / priložnostna, stalna, začasna služba / pisar. nastop službe takoj, plača po dogovoru // opravljanje takega dela: ta teden nimam službe; službo jemlje resno, zavzeto; za danes smo službo končali, ekspr. odbrenkali / dežurna služba; nočna služba / voziti se v službo; zamuditi službo začetek delovnega časa / opravljati službo tajnice biti tajnica // pog. stavba, prostor, kjer se opravlja tako delo: v službi imamo centralno kurjavo; počakal te bom ob dveh pred službo / to sem slišal v službi 2. s prilastkom delo, dejavnost, vezana na določeno področje: biti v civilni, diplomatski, vojaški službi; prosvetna, socialna, upravna, zdravstvena služba // dejavnost, ki se ukvarja z delom, kot ga določa prilastek: hidrometeorološka, inšpekcijska, patronažna, požarna služba / gorska reševalna služba; informacijsko dokumentacijska [INDOK] služba ki zbira, obdeluje in posreduje informacije z določenega področja; prijavna in odjavna služba; strokovna služba; služba družbenega knjigovodstva družbena organizacija, ki nadzoruje uporabljanje družbenih sredstev 3. nav. mn. oddelek (v delovni organizaciji): o sklepu je treba obvestiti vse službe; usklajevati delo posameznih služb / evidenčna, finančna, računovodska služba 4. redko služenje: namen gledališča je služba družbi, resnici / biti v službi domovine ● žarg., jur. skupne službe delovna skupnost; šalj. vse gre, spada v rok službe delovni čas teče, mineva, ne glede na koristnost, smiselnost dela, ki ga kdo opravlja; ekspr. družba je družba, služba pa služba ločevati je treba prijateljske odnose od delovnih dolžnosti, obveznosti; preg. goste službe, redke suknje kdor zelo pogosto menjava delo, službe, revno živi ◊ agr. pospeševalna služba ki se ukvarja s strokovnim svetovanjem kmetovalcem, kako izboljšati in posodobiti delo; avt. vlečna služba ki skrbi za odvoz poškodovanih in pokvarjenih vozil; jur. služba državne varnosti del državne uprave, ki skrbi za varovanje ustavne ureditve; navt. krovna, strojna služba; rel. služba božja maša; šol. prosvetno-pedagoška služba strokovna služba, ki svetuje in pomaga šolam pri pedagoškem delu; žel. izvršilne službe ki sodelujejo pri prevozu na železnici ali ga tehnično omogočajo ♪
  11.      službodajálec  -lca [u̯c in lc] m (ȃ) knjiž. delodajalec: zaradi spora je zapustil službodajalca; odnosi med službodajalci in delavci ♪
  12.      služíti  in slúžiti -im nedov. (ȋ ú) 1. biti v službi, opravljati službo: takrat je še služil, zdaj pa je v pokoju; njegov oče služi pri železnici; kot učitelj je deset let služil v tej vasi / služila je na sodišču za tajnico bila je tajnica // voj., navadno v zvezi služiti kadrovski, vojaški rok opravljati določen čas trajajočo obvezno dejavnost v vojski: njen sin služi kadrovski rok; vojaški rok je služil pri mornarici / služiti vojsko; služil je v isti četi kot jaz 2. z dajalnikom delati za koga, ki ima oblast: kmetje so stoletja služili graščakom / zvesto služi svojim nadrejenim // nav. ekspr. vneto, prizadevno delati, delovati za kaj: služiti domovini, revoluciji / služiti lepoti, resnici 3. nekdaj biti stalno najet za opravljanje določenih del: služil je na veliki kmetiji; odšla je služit v mesto; služiti za deklo, hlapca, pestunjo; služi pri dobrem gospodarju 4. navadno s prislovnim določilom dobivati kaj, navadno denar, za opravljeno delo: ti ljudje dobro služijo / koliko služiš na mesec zaslužiš / služiti denar // ekspr., v zvezi služiti kruh pridobivati (osnovna) materialna sredstva, materialne dobrine: kdaj boš začel sam služiti kruh; služiti si kruh s poučevanjem, kot rudar 5. biti koristen, dober pripomoček: uničili so vse, kar bi služilo sovražniku; palica mu je na poti dobro služila / gradivo bo služilo vsem, ki bodo raziskovali to obdobje koristilo, pomagalo // biti uporaben, koristen: vse je urejeno tako, da bodo naprave služile tudi kasneje / noge mu ne služijo več ne more več hoditi; tudi leva roka mu dobro služi lahko dela z njo 6. z oslabljenim pomenom izraža namenskost, kot jo določa samostalnik: ta prostor je dolgo služil za skladišče; soba je služila tudi kot delavnica / čipke služijo samo za okras so; ta steza služi samo pastirjem uporabljajo jo samo pastirji; za posteljo jim služi živalska koža imajo živalsko kožo / publ. stavba služi svojemu namenu se uporablja za to, za kar je zgrajena // z glagolskim samostalnikom izraža, da je kaj predmet dejavnosti, kot jo določa samostalnik: ključ služi za odpiranje konzerv / take prireditve služijo medsebojnemu spoznavanju omogočajo medsebojno spoznavanje; taka umetnost služi uspavanju družbene zavesti uspava družbeno zavest; slovnica bo služila za dvojezični pouk se bo uporabljala ● ekspr. od razburjenja ji jezik ni več služil ni mogla več govoriti; bibl. nihče ne more služiti dvema gospodoma se ravnati po dveh izključujočih se moralnih načelih hkrati; star. služiti kralju, cesarja biti pri vojakih; ekspr. služi mamonu kopičenje bogastva, denarja mu je najvažnejše v življenju; star. služiti poželenju predajati se mu; zastar. služiti goste streči jim služíti se in slúžiti se zastar. uporabljati: služiti se dobrih zdravil / služiti se s tujim jezikom služèč -éča -e: nekateri ljudje pozabljajo na svoje osebne koristi, služeč skupnim; v ta namen služeče grablje imajo zobe na obeh straneh ♦ jur. služeče zemljišče zemljišče, na katerem obstaja služnostna pravica v korist drugega zemljišča ♪
  13.      smérnica  -e ž (ẹ̑) nav. mn. kar določa, usmerja, kako naj se dela, ravna: držati se smernic; delati po smernicah; jasne, osnovne smernice; smernice gospodarskega razvoja / dati, dobiti smernice za nadaljnje delo ♪
  14.      sméšiti  -im nedov. (ẹ́ ẹ̑) delati, da je kdo smešen, ponižan: ne dovolim, da nas smešiš; smešili so ga pred vsemi sosedi; s takim ravnanjem se samo smešiš // delati, da kaj izgubi vrednost, pomen: smešil je njena prizadevanja / smešiti malomeščanske navade sméšiti se star. smehljati se, smejati se: smešiti se v zadregi ♪
  15.      sméšnost  -i ž (ẹ́) lastnost, značilnost smešnega: zavedel se je smešnosti svojega položaja; smešnost besed; vtis smešnosti / vsi delamo kake smešnosti ♪
  16.      smetár  -ja m (á) delavec, ki pobira ali odvaža smeti: smetarji so že ponoči počistili ulico in odpeljali smeti ♪
  17.      smetíti  -ím nedov. (ȋ í) delati kaj smetno: smetiti po dvorišču, sobi ♪
  18.      smísel  -sla [ǝu̯] m (ȋ) 1. kar se s tem, kar izraža kaka jezikovna enota, dejansko misli: čeprav spremenimo besedni red, ostane smisel enak; s tem popravkom se je nekoliko spremenil smisel; ne prevajam dobesedno, ampak po smislu; smisel stavka mi ni popolnoma jasen / ljudstvo je dobilo značaj naroda v modernem smislu; znanost v ožjem in širšem smislu besede / treba bi bilo odgovoriti nekako v tem smislu tako 2. kar se misli, hoče s čim doseči: smisel njegovega ravnanja je jasen; smisel teh predpisov zelo različno razlagajo; vzgojni smisel športnih tekmovanj / vsaka kretnja je imela kak smisel 3. kar dela kako dejavnost, dogajanje vredno, utemeljeno: delo daje življenju smisel; iskati smisel; življenjski smisel; razmišljati o smislu umetnosti 4. navadno s prilastkom, v zvezi z za sposobnost za dojemanje, presojanje bistva česa: ima smisel za glasbo, literaturo; smisel za lepoto / izgubil je smisel za čas občutek; nima nobenega smisla za njegove probleme razumevanja / ta človek nima smisla za humor // posebna nadarjenost ali sposobnost za kaj: ima izrazit smisel za tehniko; razvijati smisel za praktično delo / privzgojiti smisel za red in čistočo / ima smisel za otroke zna ravnati z njimi 5. publ., v prislovni rabi, s prilastkom, v zvezi v smislu izraža, da je kaj v skladu z resnično vsebino, namenom česa: napisati prošnjo v smislu dogovora; ravnati v smislu predpisov 6. ekspr., s prilastkom, v zvezi v smislu poudarja bistvene, tipične lastnosti česa, kot jih določa prilastek: fant je neroda v pravem smislu besede; pisatelj v najboljšem smislu 7. ekspr., v prislovni rabi, s prilastkom, v zvezi v smislu izraža omejitev trditve na določeno: v nekem smislu je bilo njegovo življenje zelo razburljivo; v tem smislu imaš prav 8. ekspr., v prislovni rabi, navadno v zvezi brez smisla, nima smisla izraža nepotrebnost česa: brez smisla se je prepirati z njim; nima smisla razpravljati o teh problemih ◊ fiz. gibanje po krogu v smislu urnega kazalca; geom. smisel kar opredeljuje gibanje točke po premici, krivulji, meji lika, glede na izbiro ene od obeh možnosti; negativni, pozitivni smisel ♪
  19.      smodník  -a m (í) eksplozivna snov v obliki prahu ali zrn, ki ima pri izgorevanju veliko potisno moč: napolniti naboje s smodnikom; izdelava smodnika ∙ slabš. ta prav gotovo ne bo iznašel smodnika ni posebno pameten, bister; ekspr. smodnika do zdaj še nismo povohali se še nismo bojevali; sod smodnika ekspr. biti sod smodnika vir nevarnosti; ekspr. vreči iskro v sod smodnika v zelo napeti situaciji povzročiti spor, konflikt; ekspr. sedeti na sodu smodnika biti v zelo nevarnem položaju ♦ kem. brezdimni smodnik ki ob eksploziji, vžigu ne daje dima; črni smodnik ♪
  20.      smôla  -e ž (ó) 1. lepljiv rumenkasto rjav izcedek iz nekaterih dreves, zlasti iglavcev: smreke izločajo smolo; nabirati smolo; duh po smoli / drevesna smola // snov, pridobljena s kuhanjem tega izcedka: kuhal je smolo in jo prodajal; mazati s smolo / cepilna smola mazilo iz smole, voska, terpentina, ki se uporablja pri cepljenju ali za premaz drevesnih ran; čevljarska smola mazilo iz smole, kolofonije za smoljenje drete // navadno v zvezi umetna smola tej snovi podobna umetna snov: pridobivati umetno smolo; proizvodnja umetnih smol; izdelki iz umetne smole 2. ekspr. naključje, okoliščine, ki vplivajo na neugoden izid, potek česa: celo pot jih je spremljala smola; zaradi smole ni dosegel prvega mesta ● smola se ga drži, ima smolo vse se mu ponesreči; večkrat doživi kaj neugodnega; preg. kdor za smolo prime, se osmoli ◊ kem. alkidna smola umetna snov, kondenzat večvalentnih alkoholov in večbaznih kislin, za izdelavo lakov, lepil; epoksi smola umetna smola za proizvajanje lakov, lepil; fenolna smola; katranska smola ostanek pri destilaciji premogovega katrana in nafte; polikondenzacijske umetne smole ki nastanejo pri polikondenzaciji ♪
  21.      smrčáti  -ím nedov. (á í) dajati pri dihanju v spanju hrkajoče, piskajoče glasove: ker ima nahod, smrči; glasno smrčati; smrčati kot medved // ekspr. dajajoč take glasove spati: na klopi sta smrčala dva potnika // ekspr. spati sploh: ne boš samo smrčal, tudi delati je treba smrčèč -éča -e: zbuditi smrčeče može ♪
  22.      smŕt  -i ž (ȓ) 1. prenehanje življenja, življenjskih procesov: izguba krvi je povzročila smrt; nesreča se je končala s smrtjo; lahka, naravna, navidezna, težka smrt; ugotoviti vzrok smrti / do smrti pretepsti // stanje, ko prenehajo življenjski procesi: smrt je nastopila zaradi bolezni, starosti, zastrupitve; zdravnik je ugotovil smrt; znaki smrti // konec življenja: bil ji je zvest do smrti; ekspr. človek se do smrti uči vse življenje; vznes. hvaležen ti bom do smrti 2. dejstvo, da kdo umre: očetova smrt ga je zelo prizadela; bati se smrti; bili so krivi njegove smrti; rešiti koga smrti; ekspr. za las uiti smrti; obletnica prijateljeve smrti; pozabil je na to kot na svojo smrt popolnoma / pasti junaške smrti; publ. umreti nasilne smrti umreti zaradi (posledic) nasilnega dejanja, uboja 3. okostnjak s koso, ki pooseblja to dejstvo: ob postelji je stala smrt; če bi srečal samo smrt, me ne bi bilo tako strah; pesn. bela smrt; bled, suh kot smrt 4. podoba mrtvaške glave s prekrižanima kostema kot opozorilo na smrtno nevarnost: narisati na nalepko smrt; označiti strup s smrtjo 5. ekspr., v povedni rabi kar je za koga a) škodljivo, uničevalno: alkohol je zanj smrt / sonce je smrt za njene bolne oči b) neprijetno, mučno: zgodnje vstajanje je zanje smrt; življenje v mestu je smrt za kmečkega človeka / mlečne jedi so zame smrt nimam jih rad, zelo nerad jih jem / v prislovni rabi smrt je poslušati tako govorjenje 6. ekspr., v prislovni rabi, navadno v zvezi na smrt zelo, močno: na smrt se bojim; na smrt se dolgočasi; na smrt se prestrašiti; na smrt utrujen, zaljubljen / potovanje nas je utrudilo do smrti ● ekspr. smrt mu je že za petami kmalu bo umrl; ekspr. vse nas čaka smrt vsi bomo umrli; vznes. smrt mu je izvila pero iz rok pesnil, pisateljeval je do smrti; evfem. zdaj ga je smrt odrešila po hudem trpljenju je umrl; ekspr. v hiši se je oglasila smrt nekdo v hiši je umrl; ekspr. smrt ga je pobrala umrl je; ekspr. smrt ga je že večkrat potipala že večkrat je bil zelo bolan, v smrtni nevarnosti; ekspr. pri pisanju spominov ga je prehitela smrt umrl je, preden jih je napisal, dokončal; ekspr. zavedali so se, da preži nanje smrt da so v smrtni nevarnosti; ekspr. gledati smrti v obraz biti v smrtni nevarnosti; ekspr. ta živalska vrsta je obsojena na smrt bo izumrla; ekspr. njega bi bilo treba poslati po smrt je zelo počasen; ekspr. iti v smrt za domovino umreti; vznes. med delom, sredi velikih načrtov je omahnil v smrt je umrl; ekspr. pognati, poslati koga v smrt povzročiti njegovo smrt, usmrtiti ga; boriti se s smrtjo biti v agoniji, umirati; ekspr. igrati se s smrtjo lahkomiselno, neprevidno izpostavljati se nevarnosti, smrti; publ. plazovi v gorah grozijo z belo smrtjo s smrtjo v snegu; star. črna smrt kuga; slabš. tak je kot konjska smrt zelo suh, slaboten; zelo grd, neprikupen; publ. divji valovi so jim grozili z mokro smrtjo s smrtjo v vodi; nar. pasja smrt strupena rastlina z deljenimi listi in somernimi cveti v socvetju; preobjeda; knjiž. priti v objem smrti umreti; pog. bil je na smrt bolan tako, da so pričakovali, da bo umrl; Smrt fašizmu — svobodo narodu med narodnoosvobodilnim bojem in prva leta po 1945 pozdrav udeležencev narodnoosvobodilnega boja; zaključek uradnih dopisov; preg. dolga bolezen, gotova smrt; preg. dosti psov je zajčja smrt dosti sovražnikov vsakogar ugonobi ◊ agr. na smrt obrezana trta trta, ki se ji pri obrezovanju pustijo samo šparoni; med. (biološka) smrt stanje, ko preneha spontano dihanje, delovanje možganov, srca in oživljenje ni več mogoče; blaga smrt pospešitev smrti iz usmiljenja; evtanazija; klinična smrt stanje, ko preneha dihanje, oživljenje pa je še mogoče; rel. mučeniška smrt vdano sprejeta nasilna smrt zaradi vere ali verskih, nravnih načel; šport. spirala smrti lik umetnostnega drsanja v parih, pri katerem drsalka, zelo nagnjena nazaj, drsa v velikem loku na eni nogi okoli drsalca, ki jo drži za roko; smrtni zavoj ♪
  23.      smúkati  -am tudi smúčem nedov. (ú) 1. s potegi z oprijemajočo roko po čem trgati: smukati bezgove jagode; smukati liste z veje / smukati borovnice z grabljicami; pren. veter smuka cvete // s potegi z oprijemajočo roko po čem delati, da česa ni več na čem: smukati lan, vejo / koze smukajo poganjke 2. ekspr. hitro hoditi, tekati kod: miška smuka iz luknje v luknjo; otroci so smukali sem in tja / veverica smuka z veje na vejo skače // neslišno in neopazno hitro hoditi, tekati kod: temne postave smukajo mimo oken smúkati se ekspr. 1. hodeč, premikajoč se sem in tja se narahlo drgniti ob kaj: pes se ji je smukal okoli nog / maček se prijazno smuka obme 2. navadno v zvezi z okoli, okrog hodeč, premikajoč se sem in tja biti, zadrževati se kje z določenim namenom: toliko časa se je smukala okoli očeta, da ji je dovolil iti na sprehod; smukal se je okoli prodajalk, pa ni nič dobil; zakaj se toliko smuka okrog naše hiše 3. hitro hoditi, premikati se sem in tja: smukal se je med vojaki in jih prosil za cigarete; natakar se je spretno smukal med gosti; tiho se je smukala po stanovanju // neslišno in neopazno hitro hoditi, premikati se sem in tja: smukali so se med stražami in zasedami ● pog., ekspr. smukati se okoli deklet veliko in rad se družiti z njimi; prizadevati si pridobiti njihovo naklonjenost; smuka se kakor mačka okoli vrele kaše ne upa se lotiti jedra problema smukajóč -a -e: smukajoč se med drevjem, je izginil ♪
  24.      snažílec  -lca [tudi u̯c] m (ȋ) delavec, ki čisti: snažilec čevljev, oken; snažilec ulic / mazalec in snažilec ladijskih kotlov ♪
  25.      snemálen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na snemanje: snemalna ekipa je delala celo noč / snemalna kamera; snemalne naprave; nova snemalna tehnika / snemalni studio ◊ elektr. snemalna elektronka elektronka, ki spreminja optične slike v električne televizijske signale; snemalna glava del magnetofona, magnetoskopa, ki omogoča zapis informacije; film. snemalna knjiga dramsko besedilo, opremljeno z umetniškimi in tehničnimi napotki za snemanje na filmski, magnetoskopski trak ♪

   5.459 5.484 5.509 5.534 5.559 5.584 5.609 5.634 5.659 5.684  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA