Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

dela (1.659-1.683)


  1.      klepárstvo  -a s (ȃ) obrt za oblikovanje, obdelovanje pločevine: ukvarjati se s kleparstvom / opustil je kleparstvo opravljanje kleparskega poklica // podjetje, delavnica za to obrt ♪
  2.      klepetáti  -ám in -éčem nedov. (á ȃ, ẹ́) 1. nav. ekspr. živahno, sproščeno se pogovarjati o nepomembnih stvareh: spet klepeta pred hišo; klepetajo že celo uro / z njo rada klepetam se pogovarjam // govoriti, pripovedovati: ne ve, kaj klepeta / klepeta neumnosti / učenka rada klepeta 2. dajati ostre glasove z udarjanjem zgornjega dela kljuna ob spodnji del: čaplje, štorklje glasno klepetajo // redko, v zvezi z zobje šklepetati: zobje so mu klepetali od mraza klepetáje: živahno klepetaje sta krenili proti domu ♪
  3.      klesánec  -nca m (á) grad. v obliki kvadra obdelan kamen: hiše, zgrajene iz klesanca ♪
  4.      klesáti  kléšem nedov., klêši klešíte; klêsal (á ẹ́) 1. z dletom obdelovati kamen: klesal je ves dan; spretno klesati / klesati in lomiti kamen, marmor // s klesanjem delati, oblikovati: klesati stopnico / v kamen je klesal podobe 2. ekspr. dajati čemu bolj izdelano podobo: tako se ustvarja in kleše jezik / klesati svoj značaj ♪
  5.      klétev  -tve ž (ẹ̑) groba beseda, besedna zveza, izrečena navadno v afektu: govoril je grde, grozne, robate kletve; ekspr. iz ust so mu vrele kletve / iz sobe se je slišala kletev preklinjanje; ekspr. kletvam se je izogibal ni klel ♦ rel. zelo nespoštljiv, žaljiv izraz o Bogu, svetih osebah ali stvareh // z besedami izražena želja, da bi koga zadelo zlo, nesreča: njegova kletev se je izpolnila; zadela jo je očetova kletev / ekspr. to je kletev usode ♪
  6.      klícati  klíčem nedov., klícala in klicála (í ȋ) 1. glasno izgovarjati, govoriti, navadno kako ime: klical ga je, pa se ni hotel obrniti; vztrajno kliče mater; že dolgo te kličem; v strahu jo je začel klicati / polglasno, z močnim glasom klicati / iti mora, mati ga kliče; zaman jo je klical, ni hotela priti / klicati kokoši, psa z določenim glasom, znakom izražati zahtevo po prisotnosti // oglašati se z značilnim glasom: koklja kliče piščance; ptice se kličejo // glasno govoriti, vpiti: neprestano je nekaj klical; vsi so (jima) klicali: dobrodošla; počakaj, je klicala za njim / že od daleč ji je klical (v) pozdrav jo je pozdravljal / klicati (cene) na dražbi izklicevati 2. s prislovnim določilom izražati željo, zahtevo po a) prisotnosti na kakem mestu: mati kliče otroke domov, v hišo / direktor ga kliče (v pisarno) / starše so klicali v šolo; že večkrat so ga klicali na sodišče / začeli so klicati k vojakom / v namenilniku: hodi jo klicat za v šolo; takoj jo grem klicat poklicat; pren., ekspr. delo, važen opravek ga kliče b) z glagolskim samostalnikom kaki dejavnosti: klical jih je k delu; klical ga je na pomoč / elipt. klicati jest koga da naj gre jest / beli sam, nikoli ne kliče soboslikarjev ne najame za beljenje / klical ga je na odgovor, zagovor / sodišče ga kliče za pričo / vznes. klicati ljudstvo k slogi, uporu pozivati, spodbujati / ekspr. trobentač kliče k počitku s trobento naznanja počitek; pren., ekspr. sirena kliče na delo; zvon kliče k molitvi c) vznes. določenem stanju, lastnosti: klicati blagoslov na polje; klicati prekletstvo na(d) sovražnika / klicati kazen na koga // ekspr., navadno v zvezi s po kazati veliko potrebo, željo: številna vprašanja kličejo po vsebinski in oblikovni obdelavi / izsušena zemlja kliče po dežju / kliče po starih časih 3. buditi, zbujati: zjutraj ga kliče mama / otroka sta še spala in ju ni hotel klicati 4. uporabljati določeno ime: vsi jo kličejo Mojca, čeprav ji je ime Marija / klical ga bo za očeta // dov. dati, določiti ime; imenovati: kako ga boš klical / klical ga je po očetu / nar. zahodno kako se kličeš kako ti je ime 5. prizadevati si vzpostaviti zvezo s kom po telefonu: klical sem ga, a se ni oglasil / klicati (telefonsko) centralo / pog.: domov je klical, da ne pride h kosilu telefoniral; telefon kliče zvoni ● vznes. Bog ga kliče umrl bo; knjiž. domovina ga kliče mora v vojno, k vojakom; ekspr. nikar ne kliči vraga v hišo ne govori tako nepremišljeno, predrzno, da se to v resnici ne zgodi; redko petelin že kliče dan naznanja s petjem; klicati duhove pri spiritistih prizadevati si dobiti stik z umrlimi; moža sta klicala ure nekdaj vsako uro ponoči naznanjala, koliko je ura; ekspr. ta krivica kliče do neba je zelo velika, huda; klicati na oder z aplavzom izražati željo, da pridejo avtor, igralci na oder; žarg., šol. učence je najprej klical z navajanjem imen preverjal njihovo prisotnost; nar. fantje so šli klicat (pod okno) vasovat, k dekletom ◊ igr. klicati pri igri s kartami z imenovanjem barve, figure izbrati si soigralca v igri; ptt klicati številko izbrati številko, potrebno za vzpostavitev zveze z določenim telefonskim uporabnikom klicáje: klicaje na pomoč se je zgrudila kličóč -a -e: kličoč po maščevanju klícan -a -o: klican na zagovor, pred sodnika za prekrške ∙ žarg., šol. bil je klican k tabli vprašan pred tablo ♪
  7.      klìn  tudi klín klína m (ȉ í; ȋ ȋ) 1. paličast, na eni strani priostren kos lesa, železa, ki se v kaj zabije: klin izpuliti; zabiti klin v zemljo; luknja za klin; suh je kakor drenov klin zelo // temu podoben predmet, ki se rabi za sajenje na gredicah: s klinom delati luknje za sadike / sadilni klin 2. kovinska ali lesena priprava za zagozdenje: zabiti klin v špranjo / zagozditi klin; pren., ekspr. zabiti klin v telo svetovnega imperializma 3. prečna palica na lestvi: vzpenjal se je od klina do klina; lestev z desetimi klini; pren., ekspr. stal je na najnižjem klinu družbene lestvice 4. navadno lesen, v steno zabit predmet za obešanje: sneti klobuk s klina; obesiti suknjo na klin; puška visi na klinu 5. podolgovat kovinski predmet z ušesom, ki se zabije v skalo za pomoč pri plezanju: klini so bili zrahljani in vrvi potrgane; iti, plezati po klinih / plezalni klini ● ekspr. novico s klina sneti izmisliti si jo; ekspr. obesiti študij na klin opustiti študiranje; divje gosi letijo v klinu so med letenjem razporejene v obliki ostrokotnega trikotnika z ostrim robom na čelu; ekspr. klin se s klinom izbija najučinkoviteje se obračuna z enakim sredstvom ◊ alp. ledni klin za zabijanje v led pri plezanju; podolžni klin z rezjo v isti smeri z ušesom; žel. klin priprava za pritrjevanje tovora na vagon ♪
  8.      klínec  -nca m (ȋ) 1. nav. ekspr. klin: zabiti klinec v steno; lesen, železen klinec / čevljarski klinec lesen žebljiček // nar. zobotrebec: doma delajo klince 2. vulg. ničvreden, slab moški: ta klinec je vsega zmožen / kot psovka ti prekleti klinec 3. v prislovni rabi izraža a) jezo, omalovaževanje: klinec, pa taka družba / klinec gleda vse skupaj b) močno zanikanje: klinec boš dobil, ne pa denar ♪
  9.      klistír  -ja m (í) med. odvajalno, zdravilno ali hranilno sredstvo, ki se daje v danko: dobiti klistir / hranilni, odvajalni, zdravilni klistir // dajanje takega sredstva: začeti s klistirjem / delati klistir ♪
  10.      klišárna  -e ž (ȃ) delavnica, obrat za izdelovanje klišejev: barvne klišeje so naredili v klišarni Ljudske pravice; ročna stavnica in klišarna ♪
  11.      kljubováti  -újem nedov. (á ȗ) z dajalnikom 1. namerno drugače delati, kot se želi, zahteva: fant mu kljubuje; spet kljubujeta očetu / kljubovati modi, predpisom / ekspr. ta človek kljubuje vsemu svetu 2. ekspr. biti odporen proti čemu: kljubovati prehladu / uspešno kljubuje starosti / stolp še danes kljubuje viharjem // uspešno upirati se: dolgo so kljubovali sovražniku / kljubovati nevarnosti kljubováje: tam je stala, kljubovaje morju kljubujóč -a -e: na obrazu je imel jezen, kljubujoč izraz; prisl.: kljubujoče gledati ♪
  12.      ključaríca  -e ž (í) 1. nekdaj hišnica, oskrbnica: za ta dela je skrbela ključarica 2. ekspr., redko vratarica: samostanska ključarica ♪
  13.      ključávničar  -ja m (ȃ) kdor se poklicno ukvarja z izdelovanjem in popravljanjem manjših kovinskih predmetov, zlasti ključev, ključavnic: mehaniki in ključavničarji / je kvalificiran ključavničar / orodni ključavničar ki se ukvarja z izdelovanjem in vzdrževanjem orodja za obdelavo kovin; strojni ključavničar ki zna ravnati s stroji za obdelavo kovin ♪
  14.      ključávničarstvo  -a s (ȃ) obrt za izdelovanje in popravljanje manjših kovinskih predmetov, zlasti ključev, ključavnic: mizarstvo in ključavničarstvo / splošno ključavničarstvo; stavbno, strojno ključavničarstvo // podjetje, delavnica za to obrt ♪
  15.      kljúka  -e ž (ú) 1. gibljiva priprava na vratih, oknih za odpiranje, zapiranje: kljuka se je pokvarila; pritisnila je na kljuko in odprla vrata; prijeti za kljuko / ta kljuka se ne zapira / okenska kljuka; kljuka vrat 2. priprava, navadno železna, z ukrivljenim koncem za prijemanje, vlečenje, obešanje: droga sta opremljena z dvema kljukama / pritrditi lestenec na kljuko / s kljuko potegniti čoln s kavljem / kljuke za gugalnice // na eni strani ukrivljen predmet, zabit v steno, rabljen za obešanje: sneti torbo s kljuke; obesiti plašč na kljuko 3. ukrivljeni del dežnika, palice za držanje ali opiranje: držati dežnik za kljuko; opirati se na kljuko palice 4. žarg. negativna ocena (v šoli): dobil je kljuko iz matematike; ima kljuko v angleščini 5. slabš. nerazločno napisana črka: kdo bo te njegove kljuke bral 6. redko vijuga, zavoj: zajec dela kljuke / v kljukah voziti 7. slabš. suha, okorna, navadno velika ženska: oženil se je s staro kljuko ● ekspr. obiskovalci so si kar kljuko podajali prihajali drug za drugim; veliko jih je prišlo; ekspr. tega ne morem kar s kljuke sneti hitro, na lahek način dobiti; izmisliti si; ekspr. obesiti študij na kljuko opustiti študiranje; ekspr. pritiskati na kljuke hoditi prosit za posredovanje, zaščito ◊ agr. sodarska kljuka kovinska priprava za vstavljanje dna v sod; S kljuka ki je v obliki črke S in se rabi za transport zaklanih živali v klavnici ♪
  16.      klobása  -e ž (á) 1. drobnejši valjast izdelek z navadno med seboj povezanima koncema, z nadevom iz mesa, drobovine ali drugih živil: delati, kuhati, peči klobase; cela klobasa; prekajene, sveže klobase; nekoliko premastna klobasa; odrezati kolobarček, košček klobase; pol klobase; špiljenje klobas / nadevati klobase / za malico ima klobaso in sir / krvave klobase krvavice; mesene klobase z nadevom iz mesa // kar je po obliki podobno klobasi: nadeti zeljne liste in jih zviti v klobaso / ekspr. otroku se na stegnih od debelosti delajo klobase 2. ekspr. navadno modrikasta oteklina od udarca z bičem, s palico: od udarcev so se mu delale klobase; na hrbtu ima klobase 3. tobačni listi, zviti v klobasi podobno obliko, namenjeni za žvečenje: odrezati od klobase čik / dobil je pol litra petroleja in klobaso tobaka ● slabš. kdo bo poslušal njegove klobase razvlečeno, nezanimivo pripovedovanje; ekspr. zašpiliti klobaso vrniti se na izhodiščno mesto po drugi poti ◊ aer. klobasa vreči podobna priprava za približno ocenjevanje smeri vetra; gastr. bela klobasa; jetrna klobasa; kranjska klobasa; lovska klobasa; suha klobasa zelo posušena kranjska klobasa; zool. morska klobasa na morskem dnu živeči, klobasi podoben iglokožec, Holothuria ♪
  17.      klobásičar  in klobasíčar -ja m (á; ȋ) kdor dela, izdeluje klobase: mesar in klobasičar / razpisano je mesto mesarja klobasičarja ♪
  18.      klorál  -a m (ȃ) kem. brezbarvna, ostro dišeča tekočina, ki se uporablja zlasti za izdelavo diditija ♪
  19.      kmetíja  -e ž (ȋ) zemljišče s hišo in gospodarskimi poslopji: kmetija leži na sončni rebri; imajo kmetijo; kupiti, prodati kmetijo; samotna kmetija / kmetija brez dolga / kmetija je dobro obdelana / priženil se je na kmetijo / ekspr. poprijel se je kmetije kmetovanja / cela kmetija nekdaj posestvo, ki obsega približno 15 do 20 ha; mala kmetija posestvo, ki obsega navadno do 5 ha; srednja kmetija posestvo, ki obsega navadno od 5 do 10 ha; velika kmetija posestvo, ki obsega navadno nad 10 ha ♦ zgod. kraljevska kmetija fevdalcu podeljena nemška kolonizacijska enota, ki obsega približno 50 ha ♪
  20.      kmétstvo  -a s (ẹ̑) 1. družbeni sloj kmetov: seznaniti se s problemi kmetstva / ponosen je na svoje kmetstvo na pripadnost temu sloju // nav. ekspr. kmetje: sproletarizirano kmetstvo; kmetstvo in delavstvo 2. zastar. kmetovanje: dobil je zemljišče in se je lotil kmetstva ♪
  21.      knjigovéški  -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na knjigoveze ali knjigoveštvo: knjigoveška delavnica / knjigoveški nož, stroj; knjigoveško lepilo ♪
  22.      knjigovéznica  -e ž (ẹ̑) delavnica, obrat za vezavo knjig: sodobno opremljena knjigoveznica ♪
  23.      knjíštvo  -a s (ȋ) star. književnost, literatura: nabožno knjištvo / najslavnejša dela svetovnega knjištva ♪
  24.      knjižévnica  -e ž (ẹ̑) ženska, ki piše literarna dela umetniške vrednosti: nadarjena, priznana književnica ♪
  25.      knjižévnik  -a m (ẹ̑) kdor piše literarna dela umetniške vrednosti: pomemben, ugleden književnik; brati eseje in kritike znanega književnika; književniki in publicisti / svobodni književnik ki se poklicno ukvarja s pisanjem takih del; društvo književnikov ♪

   1.534 1.559 1.584 1.609 1.634 1.659 1.684 1.709 1.734 1.759  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA