Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
dehtiv (2)
- dehtív -a -o [dǝh tudi deh] prid. (ȋ í) knjiž. 1. dišeč, dehteč: po junijskem dežju je bil zrak dehtiv; dehtivo cvetje; dehtivo perilo / dehtive noči 2. ekspr. hrepeneč, poželjiv: dehtiv pogled / dehtivo hrepenenje dehtívo prisl.: dehtivo vlečejo vase vonj pečenke ♪
- dehtívost -i [dǝh tudi deh] ž (í) star. močna želja, sla: neustavljiva dehtivost ♪