Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

definitivno (2)

1.      definitívnost  -i ž (ȋ) dokončnost: definitivnost odločitve ♪
2.      definitíven  -vna -o prid. (ȋ) ki se ne da spremeniti; dokončen: definitivna odločitev, rešitev; ocene so že definitivne; definitivno besedilo zakona ♦ jur. definitivni uradniki nekdaj stalno, redno nameščeni uradniki definitívno prisl.: definitivno se odreči nečemu; biti definitivno sprejet v službo; sam.: ne morem povedati še nič definitivnega ♪