Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

dež (756-780)


  1.      klúb  -a m (ȗ) 1. organizacija, ki združuje ljudi s skupnimi interesi: osnovali so več klubov; postal je član kluba / alpinistični, filmski, športni klub; avto-moto klub; golf klub / klub poslancev // prostor te organizacije: klub so zaprli; redno prihaja v klub 2. v nekaterih zahodnih deželah organizacija, ki združuje ljudi navadno enakega socialnega izvora, zlasti zaradi družabnih stikov: je le uradnik in ne more postati član kluba // poslopje, prostor te organizacije: jest hodi v klub ♪
  2.      kmèt  kméta m, im. mn. kmétje stil. kméti (ȅ ẹ́) 1. kdor ima zemljo in jo obdeluje ter se s tem preživlja: kmetje so zemljo že zorali; siromašni kmetje / ekspr. kmet je kralj / po poklicu je bil kmet / mali kmet ki ima navadno do 5 ha zemlje; srednji kmet ki ima navadno od 5 do 10 ha zemlje; veliki kmet ki ima navadno nad 10 ha zemlje / do odprave tlačanstva: podložni, svobodni kmetje; kmet tlačan; upori kmetov / po rodu je kmet pripadnik kmečkega sloja 2. slabš. neroden, neuglajen človek: ne bodi tak kmet / kmet je kmet; dopovej mu, ko pa je tak kmet neumen, omejen človek 3. mn., nav. ekspr., s predlogom dežela, podeželje: prišel je s kmetov; iti na kmete; na kmetih, po kmetih je teh imen še dosti 4. šah. šahovska figura, ki se giblje v pravokotni smeri naravnost: dobiti, izgubiti, žrtvovati kmeta / blokirati kmeta zapreti mu pot; fiksirati kmeta preprečiti mu napredovanje; forsirati kmeta izsiliti kmetu prosto pot; izolirati kmeta ločiti ga od ostalih kmetov iste barve; dvojni kmet dva kmeta iste barve na isti liniji; gambitni kmet; prosti kmet; kmet na b-liniji v drugi navpični vrsti z leve strani; dobitek kmeta osvojitev nasprotnikovega kmeta ♪
  3.      knéginja  tudi knegínja -e ž (ẹ̑; í) 1. v nekaterih deželah plemkinja, za stopnjo višja od grofice: bogata kneginja; kneginja in grofica 2. knezova žena: knez in kneginja ♪
  4.      knéz  -a m (ẹ̑) 1. v nekaterih deželah plemič, za stopnjo višji od grofa: zbrali so se baroni, grofi in knezi // vladar kneževine: voliti kneza / postal je knez 2. rel., v zvezi cerkveni knez, nekdaj visok cerkveni dostojanstvenik: sprejema so se udeležili tudi cerkveni knezi ◊ zgod. deželni knez v fevdalizmu vladar v posamezni deželi; volilni knez v rimsko-nemškem cesarstvu vsak od sedmih fevdalcev, ki je imel pravico voliti novega vladarja; zool. knez pisana morska riba z dolgo hrbtno plavutjo, Coris julis ♪
  5.      kneževína  -e ž (í) dežela, ki ji vlada knez: država je bila razkosana na kneževine / kneževina Monaco ♪
  6.      knéžji  -a -e prid. (ẹ̑) 1. nanašajoč se na kneze: knežji dvor / podelili so mu knežji naslov ♦ zgod. knežji kamen kamnit uradni sedež deželnega kneza na Gosposvetskem polju 2. ekspr. zelo bogat, velik: ima knežje zasluge; dobila je naravnost knežja darila knéžje prisl.: (po) knežje pogostiti ♪
  7.      knjigárnar  -ja m (ȃ) 1. v nekaterih deželah lastnik knjigarne: stalno kupuje pri istem knjigarnarju 2. ekspr. knjigotržec: knjigarnar mu je pokazal knjižne novosti ♪
  8.      kofétarica  -e ž (ẹ̑) nižje pog. 1. ženska, ki (rada) pije kavo: njen dom je postal zbirališče klepetavih kofetaric 2. ekspr. vedeževalka (iz kavne usedline): preden se je odločil, je šel h kofetarici ♪
  9.      kólomon  in kolomón -a m (ọ̑; ọ̑) po ljudskem verovanju knjiga, s katero se da čarati, vedeževati: mikale so ga skrivnosti starih kolomonov ♪
  10.      kólomonov  in kolomónov -a -o prid. (ọ̑; ọ̑) v zvezi kolomonov žegen, po ljudskem verovanju knjiga, s katero se da čarati, vedeževati: prebiral je kolomonov žegen / preganjati bolezen s kolomonovim žegnom ♪
  11.      kolón  -a m (ọ̑) 1. v nekaterih deželah najemnik zemlje: izkoriščanje kolonov / briški koloni // pri starih Rimljanih svoboden najemnik zemlje: koloni in latifundisti 2. redko kolonialni veleposestnik: izgnati evropske kolone ♪
  12.      kolonát  -a m (ȃ) v nekaterih deželah odnos med lastnikom zemlje in kolonom: kolonat se je v Dalmaciji zelo dolgo obdržal / starorimski kolonat ♪
  13.      koloniálen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na kolonialiste ali kolonijo: kolonialna odvisnost; kolonialne vojne / kolonialni sistem; obsodba kolonialne politike / izkoriščanje kolonialnih narodov; kolonialne dežele kolonije; kolonialne države države, ki imajo kolonije; izguba kolonialne posesti / kolonialno blago blago iz kolonij, zlasti živila, začimbe ♦ arhit. kolonialni slog slog, ki posnema arhitektonske oblike matične dežele, zlasti Anglije ♪
  14.      kolonialízem  -zma m (ȋ) v kapitalizmu politika gospodarsko močnejših držav, ki temelji na osvajanju, gospodarskem izkoriščanju in političnem zatiranju drugih dežel: boj proti kolonializmu / angleški, klasični kolonializem ♪
  15.      koloníja  -e ž (ȋ) 1. v kapitalizmu dežela, ki je pod oblastjo gospodarsko močnejše države, od katere je prostorsko ločena: kolonije se borijo za neodvisnost; britanska, francoska kolonija; eksploatiranje kolonij 2. v etnično tujem okolju živeča skupina pripadnikov kake narodnosti, države: obiskati kolonijo; jugoslovanska kolonija v Franciji 3. zlasti prva leta po 1945 organizirano preživljanje počitnic otrok in mladine: organizirati kolonijo / iti v kolonijo / počitniška kolonija; zdravstvena kolonija 4. večja skupina po enotnem načrtu zgrajenih stanovanjskih hiš: stanovati v koloniji / delavska, rudarska kolonija / stanovanjska kolonija 5. zool. veliko skupaj živečih živali iste vrste: kolonija pingvinov / čigra gnezdi v kolonijah ◊ um. slikarska kolonija organizirano krajše skupno bivanje in delo slikarjev; zgod. kolonija pri Feničanih, starih Grkih in Rimljanih mestna naselbina, ki leži zunaj strnjenega državnega ozemlja ♪
  16.      kolonizácija  -e ž (á) glagolnik od kolonizirati: srednjeveška nemška kolonizacija Poljanske doline; kolonizacija notranjosti dežele / evropska kolonizacija Afrike ♪
  17.      kolonizacíjski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na koloniste ali kolonizacijo: deželo so prekrili novi kolonizacijski sloji / kolonizacijsko območje ♪
  18.      kolonizírati  -am nedov. in dov. (ȋ) načrtno naseljevati ljudi, navadno na nenaseljenem ali narodnostno tujem področju: kolonizirati prostrane severne predele; Francija je začela kolonizirati Alžirijo leta 1830 kolonizíran -a -o: kolonizirana dežela ♪
  19.      kolosèk  in kolosék -éka m (ȅ ẹ́; ẹ̑) zastar. kolesnica, tir: od dežja razmočen kolosek / nobena stvar ga ni vrgla iz starega koloseka ♪
  20.      Kolúmbov  -a -o prid. (ȗ) nanašajoč se na Kolumba: Kolumbovo odkritje Amerike ∙ ekspr. Kolumbovo jajce navidez nerešljiv problem, enostavno in domiselno rešen ♪
  21.      kómajda  prisl. (ọ̑) ekspr. komaj: nesreči smo se komajda ognili / grm je komajda meter visok / ali pride? Komajda najbrž ne / v hribih je komajda skopnel sneg ♪
  22.      kománda  -e ž (ȃ) 1. kratek ustni ukaz, zlasti v vojski; povelje: na daleč je bilo slišati oficirjeve komande / ustaviti se na komando stoj! // pog. ukaz, povelje sploh: čakati na komando za odhod / dobili so komando, da se ne smejo upirati / ekspr. komanda je padla povelje je bilo izrečeno; odločeno je / ubogati mora na komando takoj, brez ugovorov 2. skupina vojaških starešin, ki (lahko) poveljuje vojaški enoti ali skupini enot; poveljstvo: komanda se s predlogom ne strinja; bataljonska, divizijska komanda; pren., pog. v službi smo dobili novo komando ♦ voj. komanda garnizona vojaška ustanova, odgovorna za skupne zadeve enot garnizona; komanda mesta do 1957 zaledna vojaška teritorialna enota // sedež take skupine vojaških starešin: zadržali so ga na komandi / ustavil se je pred komando 3. pog. pravica poveljevati vojaški enoti ali skupini enot; poveljstvo, poveljevanje: komando dati, izročiti najsposobnejšim; komando nad vojsko je prevzel general / priti pod komando zaveznikov ∙ pog. vso komando ima v svojih rokah vse vodi, o vsem odloča; pog. popolnoma je pod ženino komando v vsem se ji podreja 4. v nekaterih deželah oddelek, navadno vojakov ali zapornikov, za posebne naloge: delovna komanda; član taboriščne komande 5. nav. mn., teh. priprava ali del priprave za upravljanje, vodenje strojnih naprav: komande delujejo brezhibno; nožne, ročne komande / sistem dvojnih komand ♪
  23.      komandír  -ja m (í) 1. kdor poveljuje vojaški enoti, manjši od bataljona, ali ustrezni ustanovi, poveljnik: imel je strogega komandirja; komandir čete, voda 2. vodja oddelka ali postaje milice: komandir daje navodila dežurnemu miličniku / komandir postaje milice ♪
  24.      kómbibus  -a m (ọ̑) kombi za prevoz potnikov, navadno z osmimi sedeži: peljati se s kombibusom ♪
  25.      koménda  -e ž (ẹ̑) rel. 1. najmanjša upravna enota viteškega reda: posest komende; predstojnik komende / križniška komenda // poslopje, kjer je sedež te upravne enote: zidati komendo; cerkev, grad in komenda 2. nekdaj posestvo, premoženje viteškega reda: dobiti, upravljati komendo; delavci v komendi ♪

   631 656 681 706 731 756 781 806 831 856  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA