Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

dež (1.201-1.225)


  1.      obéšanje  -a s (ẹ́) glagolnik od obešati: obešanje perila, zaves; kavelj za obešanje / streljanje in obešanje / nevarnost pri obešanju otrok na motorna vozila / obešanje po gostilnah ♦ jur., v nekaterih deželah obsoditi na smrtno kazen z obešanjem ♪
  2.      obešenják  -a m (á) ekspr. 1. obešenec: ni mogel pozabiti na obešenjaka 2. lahkomiseln, neresen človek: nekakšni obešenjaki so mu pripravljali podoknico; ljudje tam so pravi obešenjaki 3. ničvreden, malovreden človek: hotel je poloviti obešenjake, ki so se klatili po deželi ♪
  3.      obešenjáški  -a -o prid. (á) nav. ekspr. 1. ki izraža ironijo človeka v brezizhodnem položaju: obešenjaški smeh; obešenjaške šale / trpko obešenjaški način govorjenja; obešenjaški odnos / obešenjaški humor šale, dovtipi človeka v brezizhodnem položaju // lahkomiseln, neresen: govoriti v obešenjaškem tonu; v gostilni je vladalo obešenjaško razpoloženje 2. ničvreden, malovreden: obešenjaška druščina, sodrga / obešenjaški videz obešenjáško prisl.: obešenjaško govoriti; obešenjaško se zasmejati ♪
  4.      obglávljenje  -a s (ȃ) glagolnik od obglaviti: obglavljenje uskoškega poglavarja ♦ jur., v nekaterih deželah obsoditi na smrtno kazen z obglavljenjem ♪
  5.      obhòd  -óda m (ȍ ọ́) glagolnik od obhoditi: večerni, vsakodnevni obhod; obhod častne čete; obhod študentov po mestnih ulicah / patruljni obhod / miličniki so že na obhodu; med obhodom je straža odkrila mine / njegov obhod tujih dežel se je kmalu končal ● star. prvomajski obhod prvomajska parada ◊ etn. jurjevski obhod; geom. obhod gibanje po sklenjeni črti od določene točke na črti do iste točke nazaj ♪
  6.      običájen  -jna -o prid., običájnejši (ȃ) ki se pogosto pojavlja na istem mestu, v enaki obliki, na enak način: taki zastoji v prometu so običajni; običajna meja, mera; običajna oblika boja / avtomobil je parkiral na običajnem mestu / sprejela nas je s svojo običajno vljudnostjo / to je običajen pojav, prizor navaden // ki se rabi za določene prilike: po običajnih pozdravih se je začel delovni del simpozija; spregovoril je nekaj običajnih fraz / običajna darila // knjiž. vsakdanji, pogost: učitelj je bil v njihovi hiši običajen gost / te stvari so na deželi že čisto običajne ◊ jur. običajno pravo nezapisano pravo, ki temelji na ustaljeni rabi in pravnem prepričanju o njegovi obveznosti običájno prisl.: običajno dela dopoldne; ob odhodu jih običajno spremlja do vrat / v povedni rabi izgovoril si je, kakor je to običajno, živež in stanovanje ♪
  7.      obíl  -a -o [iu̯ in il] prid. (ȋ ȋ) zastar. obilen: obil dež namaka polje; vrnili so se z obilim plenom; čaka jih obilo plačilo / bil je deležen obilih časti velikih, visokih; zajci so se razmnožili v obilem številu v velikem / visoka in obila ženska / drevo daje obilo senco / ukvarjal se je z obilimi posli številnimi; prim. obilo ♪
  8.      obílen  -lna -o [tudi u̯n] prid., obílnejši (ȋ) nav. ekspr. 1. po količini, vrednosti zelo velik: padal je obilen dež; obilen zajtrk; pomagali so mu z obilno podporo; žetev bo letos obilnejša / obilna in raznovrstna izbira v trgovinah; obilno duševno delo ga je izčrpalo / to v obilni meri velja tudi za vas v veliki // knjiž. številen: obilne atmosferske motnje / obilna udeležba 2. ki ima razmeroma velike razsežnosti: slon ima obilen trup; stregla je obilna gospodinja; na mizi je obilna majolika z vinom / njegov nos je precej obilen velik, debel obílno prisl.: sline so se mu obilno cedile; zjutraj je obilno zajtrkoval; trud je bil obilno poplačan ∙ obilno se je najedel zelo, močno; pripravili so obilno hrane veliko, mnogo ♪
  9.      obílje  -a s (ȋ) 1. stanje, za katero je značilen obstoj velike količine materialnih dobrin: s pridnostjo je prišel do sreče in obilja; obilje in udobje sodobnega življenja / ekspr. hotel je zbežati iz sitega obilja in morečega dolgočasja 2. knjiž., z rodilnikom velika količina, množina: med raki je obilje oblik in vrst; podnebje z obiljem dežja // v prislovni rabi, v zvezi v obilju izraža veliko količino, množino: imeti vsega v obilju; stara hruška vsako leto v obilju rodi / mož je v obilju razkazoval svojo moč ♪
  10.      obirálec  -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) 1. kdor s trganjem odstranjuje sadeže, plodove z drevesa, rastline: obiralec češenj, grozdja, sadja; obiralec hmelja, tobaka 2. ekspr. opravljivec, obrekljivec: on je obiralec in slepar ♪
  11.      obirálka  -e [u̯k tudi lk] ž (ȃ) 1. ženska, ki s trganjem odstranjuje sadeže, plodove z drevesa, rastline: obiralka hmelja 2. ekspr. opravljivka, obrekljivka: ta ženska je velika obiralka ♪
  12.      obírati  -am nedov. (ȋ ȋ) 1. s trganjem odstranjevati sadeže, plodove z drevesa, rastline: obirati češnje, jabolka, maline; obirati hmelj; obirati ob suhem vremenu; obirati s strojem // odstranjevati nepotrebne mladike, stare liste: obirati suho cvetje, poškodovane liste // s trganjem delati, da na drevesu, rastlini ni več sadežev, plodov: obirati sadno drevje / koze obirajo grmovje 2. odstranjevati, spravljati s česa: obirati gosenice z zelja; obirati uši; kure se obirajo; pes si obira bolhe // z grizenjem, rezanjem odstranjevati meso s kosti: obirati kurje bedro, gnjat / najrajši obira kosti 3. ekspr. povzročati, da kdo potroši, izda veliko denarja: prodajalec obira kupce; pri igri, kartanju je vse obiral 4. ekspr. opravljati, obrekovati: ljudje ga zato še vedno obirajo; obirati sosede / obirati koga za hrbtom ● ekspr. s koso obirati breg kositi redko, slabo travo obírati se ekspr. 1. obotavljati se, omahovati: pohiti, kaj se tako obiraš; obirati se z odhodom; predolgo se je obiral / obirati se pri delu 2. s prislovnim določilom biti, zadrževati se: že več dni se obira okoli naše hiše; obirati se po sobi; zakaj se tu obiraš ♪
  13.      obiskováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. hoditi, prihajati h komu zaradi prijateljskih, družabnih stikov: ponesrečenca niso smeli obiskovati; babico smo hodili obiskovat ob praznikih; sosedje se pogosto obiskujejo / publ. ta knjižna zbirka je obiskovala zlasti kmečke bralce nanjo so bili naročeni zlasti kmečki bralci; pren. ponoči ga obiskujejo čudne misli 2. opravljati kako pot z določenim namenom: trgovski potniki obiskujejo odjemalce; zdravnik obiskuje bolnika tudi na domu / knjiž. obiskovati pedikerja, zobozdravnika hoditi k pedikerju, zobozdravniku / publ. obiskovati tuje dežele; že več let obiskujejo isti hotel / obiskovati gledališče, šolo hoditi v gledališče, šolo; obiskuje plese, prireditve udeležuje se jih // knjiž. hoditi, prihajati kam: navadil se je obiskovati drevored ob reki; vdova obiskuje možev grob 3. knjiž., z oslabljenim pomenom izraža ponavljanje stanja, kot ga določa samostalnik: lakota jih obiskuje; občutje osamljenosti ga je pogosto obiskovalo ● knjiž. pokrajino so več let zapored obiskovale poplave v tej pokrajini so bile več let zapored poplave; knjiž. razred obiskuje trideset učencev v razredu je trideset učencev; publ. samotne vile radi obiskujejo tatovi v njih radi kradejo obiskován -a -o deležnik od obiskovati: od čebel obiskovano drevje hitreje odcveti // s prislovom ki ima toliko gostov, turistov, udeležencev, kot določa prislov: množično obiskovana letovišča, predavanja ♪
  14.      objáhati  -am tudi -jášem dov. (ā) 1. z jahanjem priti okrog česa: da bi si dobro ogledala položaj, je izvidnica previdno objahala trdnjavo // z jahanjem priti od enega konca do drugega: pred odhodom je komandant objahal vrsto konjenikov 2. z jahanjem se izogniti: v loku so objahali mesto 3. z jahanjem prepotovati: objahali so vso deželo, vendar tujih vojakov niso našli ♪
  15.      objézditi  -im dov. (ẹ́ ẹ̑) 1. z jezdenjem priti okrog česa: v diru je objezdil steber sredi arene 2. z jezdenjem se izogniti: v velikem loku je objezdil sovražni tabor 3. z jezdenjem prepotovati: objezditi deželo, posestvo / objezditi vsa delovišča v gozdu 4. star. izuriti žival za ježo: slabo objezditi konja ♪
  16.      obkróžati  -am nedov. (ọ́) 1. gibati se, hoditi okrog česa: psa sta renče obkrožala vsak svoj trop / ptice so obkrožale ponesrečenca / zemljo obkroža množica satelitov kroži okoli nje 2. biti, nahajati se okrog česa: hotel obkroža borov gozd; vrtovi obkrožajo vas / čelo mu obkrožajo bujni lasje / obkrožal jih je gost dim // biti, obstajati v življenjskem okolju koga: seznaniti otroka s predmeti, ki ga obkrožajo 3. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža, da je kdo deležen razmer, kot jih nakazuje samostalnik: obkrožati koga z ljubeznijo, skrbjo ● knjiž. take misli so ga obkrožale vso pot je premišljeval o tem obkrožajóč -a -e: obkrožajoč obroč; morje obkrožajoče dežele ♪
  17.      óbla  -e ž (ọ̑) 1. knjiž. zaobljen, okrogel predmet: steklena obla; rečni kamni z obliko oble ♦ obrt. rokavna obla zgornji, zaobljeni del rokava, ki se vstavi v rokavni izrez 2. geogr., v zvezi zemeljska obla zemlja, zlasti glede na svojo obliko: severna polovica zemeljske oble; plasti zemeljske oble // knjiž., s prilastkom zemlja sploh: obiskal je večino dežel na naši obli / prizadevati si za mir na vsej zemeljski obli na vsem svetu ● knjiž., ekspr. vzhod sončne oble sonca ♪
  18.      oblačílo  -a s (í) 1. vsak od izdelkov iz blaga, usnja, ki pokriva telo: bluza je žensko oblačilo; majica, obleka, plašč in druga oblačila / spodnje, vrhnje oblačilo // navadno s prilastkom izdelek ali skupek izdelkov iz blaga, usnja, ki pokriva telo: njihova oblačila se v marsičem razlikujejo od naših; japonsko, otroško, slavnostno, starinsko oblačilo / knjiž. vesoljsko oblačilo vesoljska obleka ♦ rel. liturgična oblačila 2. knjiž., ekspr., s prilastkom zunanja podoba, videz: ohraniti mesto v zgodovinskem oblačilu ● knjiž., ekspr. jezik je oblačilo misli je sredstvo, s katerim se izražajo, posredujejo misli; knjiž., ekspr. pernato oblačilo ptičev perje ♪
  19.      oblák  -a m (ȃ) 1. zgoščeni vodni hlapi (višje) v ozračju: na nebu se kopičijo, zbirajo oblaki; oblaki plavajo, ekspr. se podijo po nebu; iz oblakov še vedno lije; beli, deževni, mrenasti, nizki oblaki ♦ meteor. kopasti, slojasti oblak; nevihtni oblak kopasti oblak, v katerem nastaja nevihta // ekspr., s prilastkom velika količina, množina delcev česa v ozračju: za kamionom se je dvigal oblak prahu / čez teraso je zavel oblak parfuma 2. ekspr., s prilastkom velika skupina tesno skupaj letečih ali plavajočih živali iste vrste: oblak čebel, kobilic; oblak rib / oblak puščic / ptiči so leteli v celih oblakih // velika skupina česa sploh: odkrili so nov oblak zvezd / oblečena je bila v oblak svile in čipk ● ekspr. oblak mu je legel na čelo njegovo čelo je izražalo negativno, neugodno razpoloženje; ekspr. nad mestom se je utrgal oblak na mesto (in okolico) zelo, močno dežuje; ekspr. cene so se dvignile do oblakov zelo; ekspr. stopiti je treba z oblakov postati bolj stvaren, bližji konkretnemu življenju; ekspr. zmaj na vrvici se je dvignil pod oblake zelo visoko; ekspr. gradove si zida v oblake dela neizvedljive načrte, sanjari o nemogočem; ekspr. mož je z glavo bolj v oblakih je odmaknjen od stvarnega življenja, je sanjaški; ekspr. njegova trditev je obvisela v oblakih ni bila dokazana; ekspr. večkrat plava, živi v oblakih se ukvarja s stvarmi, premišlja o stvareh, ki so neizvedljive, zelo odmaknjene od stvarnega, konkretnega življenja; ekspr. nad deželo, podjetjem se zbirajo črni, grozeči oblaki položaj dežele, podjetja postaja zelo neugoden, nevaren; ekspr. izjava je dvignila oblak prahu povzročila je razburjenje, govorice; vede se, kot bi padel z oblakov kot da ne bi prav ničesar vedel o tem ♪
  20.      oblákast  -a -o prid. (ȃ) knjiž., redko po obliki podoben oblaku: oblakast madež / stene so zaradi slabega pleskanja oblakaste lisaste, marogaste ♪
  21.      oblást  -í in -i ž (ȃ) 1. možnost vplivati na koga, da ravna po določenih zahtevah, željah, če noče čutiti neprijetnih posledic: v družini je imel oblast oče; izgubiti ekonomsko oblast; po prihodu novega direktorja se je oblast te skupine v podjetju še povečala / dobiti oblast nad možem; priti pod oblast izsiljevalca / dežela je prišla pod tujo oblast // možnost vplivati na kaj, obvladovati kaj sploh: človekova oblast nad naravo se veča / imeti v oblasti gospodarski položaj / dana mu je bila oblast zapovedovati vetrovom v pravljicah mogel je 2. pravica odločati, ukazovati v organizirani družbeni skupnosti: oblast pripada delovnemu ljudstvu; izgubiti, izvajati oblast; kraljeva, vladarska oblast / ekspr. imeti oblast nad življenjem in smrtjo podrejenih / zlorabiti svojo politično oblast / dobiti avtonomno oblast; izvršilna oblast pravica do odločanja in izvrševanja zakonov ali predpisov / spraviti koga z oblasti; ta stranka je na oblasti že pet let 3. s prilastkom celota pravic, ki jih ima država ali oblastnik v odnosu do določenega ozemlja: oblast Nizozemske nad temi otoki je trajala nekaj stoletij / mesto je bilo pod oblastjo freisinških škofov / ta kralj je spravil ves polotok pod svojo oblast // celota pravic, ki jih ima kdo glede na svojo funkcijo, pristojnosti v odnosu do podrejenih: oblast fevdalca nad tlačani, živečimi v mestu 4. celota organov, oseb, ki imajo pravico odločati v organizirani politični skupnosti: oblast se je rušila; utrjevati novo oblast; centralna, civilna, ljudska oblast; sodišče je organ oblasti // določen organ, ki ima pravico odločati a) v organizirani politični skupnosti: oblast je novico zanikala; avstrijske oblasti so na noto odgovorile; občinske, sodne oblasti / ekspr. oblast je akcijo kritizirala b) s prilastkom na področju kake dejavnosti: cerkvena oblast ga je izobčila; ukrepi luških, šolskih oblasti 5. nekdaj večja upravna enota: okraji in oblasti ● ekspr. imela je veliko oblast nad njim čustveno, ljubezensko je bil nanjo zelo navezan, od nje zelo odvisen; ekspr. te besede, obljube so imele oblast nad njim so vplivale na njegovo ravnanje, vedenje; publ. šofer je izgubil oblast nad krmilom ni mogel več usmerjati, voditi vozila; ekspr. izgubiti oblast nad seboj ne moči se obvladati; ekspr. ta strast ga je kmalu dobila v oblast kmalu se ji z voljo, zavestjo ni mogel upirati; ta ženska ga je popolnoma dobila v svojo oblast popolnoma se podreja njeni volji, njenim zahtevam; spoznal je, da je v njegovi oblasti da se mora podrejati njegovi volji, zahtevam, če noče čutiti neprijetnih posledic; publ. ta pisatelj ima jezik v popolni oblasti piše zelo lepo, predmetu, namenu pisanja najustrezneje; knjiž., redko zbirati literaturo z vseh grafičnih oblasti področij, panog ◊ jur. avtonomna oblast od 1945 do 1963 v sklopu višje upravne enote organizirana politična skupnost z avtonomnimi pravicami ali ozemlje, ki pripada tej skupnosti; sodna oblast pravica do sojenja na podlagi veljavnih zakonov, predpisov, samoupravnih aktov; zakonodajna oblast pravica do izdajanja zakonov; polit. načelo enotnosti oblasti načelo, po katerem je nosilec oblasti ljudstvo, ki to oblast uveljavlja po predstavniških organih; rel. spovedna oblast pravica, dana duhovniku, da more dajati odvezo za grehe ♪
  22.      oblastníja  -e ž (ȋ) star. oblast, oblastni organ: odlok oblastnije / deželne oblastnije / šolske oblastnije so razpravljale o predlogu ♪
  23.      oblástvo  -a s (ȃ) star. oblast: izgubiti oblastvo / krona kot znamenje oblastva / oblastvo fevdalca nad mestom / dobiti dovoljenje od oblastva / deželno, okrožno oblastvo / šolsko oblastvo ∙ star. on je že v oblastvu senc je že mrtev ♪
  24.      oblazíniti  -im dov. (í ȋ) obložiti z mehko podlogo: oblaziniti stole oblazínjen -a -o: oblazinjeni sedeži; oblazinjena klop / tovarna oblazinjenega pohištva / ekspr. njene mehke, oblazinjene roke ♪
  25.      obléči  obléčem dov., obléci oblécite in oblecíte; oblékel oblékla (ẹ́) 1. narediti, da ima kdo na telesu oblačilo, dodatke: mati je že oblekla otroka; obleči haljo, krilo, majico; hitro se obleči; obleči si hlače / športno, zimsko se obleči; obleči se za potovanje; za pusta se je oblekel v dimnikarja / redko obleči rokavice natakniti, škornje obuti 2. ekspr. oskrbeti z obleko, oblačili: stric ga je vsako leto oblekel; prodali so prašiča, da bi se oblekli 3. ekspr. obložiti, obdati: obleči stene s tapetami / obleči sedeže v usnje ● knjiž. reka je oblekla zimski plašč je poledenela; publ. že desetkrat je oblekel dres državne reprezentance je nastopil kot član državne reprezentance; ekspr. obleči vojaško suknjo postati vojak; knjiž. to misel je težko obleči v besede izraziti z besedami; knjiž., ekspr. češnja se je oblekla v cvetje se je razcvetela obléčen -a -o: sem že oblečen in obut; za zimo je oblečen; praznično, v črnino oblečena ∙ koruza je dobro oblečena, zima bo huda po ljudskem verovanju če imajo koruzni storži veliko krovnih listov, bo zima huda ♪

   1.076 1.101 1.126 1.151 1.176 1.201 1.226 1.251 1.276 1.301  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA