Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

dari (301-325)


  1.      ná  -te medm. (ȃ) 1. izraža opozorilo na to, kar se da, daje: na knjigo; na, da boš imel za vstopnico / na nazaj svoj prstan / na, pij / pri klicanju perutnine, živine: piška, na, na; na, sivec / na, tu me imaš, pa me udari / pri udarcu: na to za tvoje jezikanje, na, na, na; na za spomin, da me boš drugič ubogal ∙ ekspr. na roko, da bom držal besedo obljubljam, zagotavljam ti 2. izraža podkrepitev trditve: na, to bo nekaj za naše opravljivce; tako sem se smejal — na, še zdaj imam solzne oči / pri priganjanju živine na, sivka, potegni ♪
  2.      nadéjati se  -am se in nádejati se -am se nedov. (ẹ̑; ȃ) knjiž. 1. upati, obetati si: nadejati se daril, uspeha; nadejati se dobre kupčije, star. dobri kupčiji; ni se nadejati, da se bodo razmere same uredile; trdno se nadejati // prepričan biti, misliti: nadejam se, da se to ni zgodilo z vašo vednostjo; nisem lagal in, nadejam se, tudi ne bom 2. pričakovati, predvidevati: nadeja se, da se bo stvar slabo končala / prišli so, ko se jih ni nihče nadejal nadejajóč se -a -e: nadejajoč se slabega vremena, so odpotovali domov ♪
  3.      nagájka  -e ž (ȃ) v ruskem okolju, nekdaj korobač, bič: udariti z nagajko / kozaška nagajka ♪
  4.      naglasíti  -ím dov., naglásil (ȋ í) 1. izgovoriti izrazito, z naglasom: naglasil je vsako besedo; pravilno naglasiti / jezno naglasiti zadnje besede 2. publ. z govorjenjem dati vsebini povedanega, navedenega večjo pomembnost; poudariti: govornik je naglasil gostoljubnost prebivalcev; v pismu je posebej naglasil, da se ne boji posledic / naglasiti pomembnost volitev / s tem je bedo prizora še bolj naglasil naglašèn -êna -o: liričnost je posebno naglašena v drugem delu skladbe; naglašeno je bilo, da so ljudje pošteni ♦ lingv. kratko naglašeni samoglasnik naglašeni kratki samoglasnik ♪
  5.      nagóvor  -a m (ọ̑) beseda, stavek, s katerim se začne pogovor: izreči nagovor; nagovor v angleščini / vljudnostni nagovor; kolega, tovariš in drugi nagovori // govor, navadno krajši, v katerem govornik pozdravi navzoče: nagovoru so sledile zdravice; v zaključnem nagovoru ob razglasitvi nagrad je poudaril izvirnost nagrajenih del ♪
  6.      naklánjati  -am nedov. (ȃ) 1. knjiž. podarjati, poklanjati: naklanjati bogata darila / gospe mu naklanjajo prijazne nasmeške / naklanja jim veliko ljubezen, pozornost izkazuje, posveča // preskrbovati, omogočati: zaslužek naklanjajo rajši tujcem kot domačinom 2. star. nagibati, siliti: ljubezen do otrok ga naklanja k takim dejanjem / k ljubezni do svojcev človeka naklanja narava naklánjati se star. sklanjati se, nagibati se: za njegovim hrbtom se je naklanjal k njej / drevesa se naklanjajo nizko nad pot // bližati se čemu, končevati se: dan se že naklanja k večeru ♪
  7.      naklonílo  -a s (í) star. dar, darilo: dati, zavrniti naklonilo ♪
  8.      naklonítev  -tve ž (ȋ) 1. glagolnik od nakloniti: naklonitev premoženja 2. star. dar, darilo: bogate kraljeve naklonitve templju ♪
  9.      nakloníti  -klónim dov. (ȋ ọ́) 1. knjiž. podariti, pokloniti: naklonil ji je lepo darilo; nikogar nima, da bi mu naklonil premoženje dal, prepustil / vso svojo ljubezen je naklonila otrokom // preskrbeti, omogočiti: naklonil mu je dobro službo / nikoli mi ni nič naklonil / usoda jim je naklonila zmago zmagali so 2. star. nagniti, prisiliti: k delu ga je naklonila velika potreba; nič ga ni moglo nakloniti, da bi se oženil 3. zastar. povzročiti, prizadejati: ne morejo pozabiti, kakšno sramoto jim je naklonil; nespametna ljubezen mu je naklonila žalost in sitnosti ● knjiž. samo malo časa mi še nakloni poslušaj me, sodeluj z menoj še nekaj časa; zastar. sramežljivo je naklonila glavo sklonila nakloníti se zastar. skloniti se, nagniti se: naklonila se je skozi okno; nakloniti se h komu / češnja se je naklonila na dvorišče // prikloniti se: nakloni se, preden odideš; igralec se je publiki globoko naklonil nakloníti si star. pridobiti si naklonjenost: zelo se je trudil, pa si je ni mogel nakloniti / nakloniti si občinstvo naklónjen -a -o 1. deležnik od nakloniti: zahvaliti se za naklonjeno knjigo / ljubeči pogled je bil naklonjen možu / stranska ploskev je precej naklonjena k osnovni nagnjena 2. navadno v povedni rabi, navadno z dajalnikom ki ima, kaže pozitiven odnos do koga: predstojnik mu je naklonjen; naklonjeni so naši ureditvi; očetovsko, prijateljsko mi je naklonjen / javno mnenje jim ni naklonjeno / sreča, usoda nam je naklonjena ♪
  10.      naláhko  in na láhko prisl. (ȃ) 1. izraža, da se dejanje dogaja brez občutka teže: nalahko dihati; nalahko in previdno stopati po brvi // izraža, da se dejanje dogaja brez sile, trdote: nalahko odpreti vrata, položiti otroka na posteljo; nalahko stisniti roko; nalahko udariti 2. izraža, da se dejanje dogaja brez velikega truda, prizadevanja: nalahko je prišel do bogastva 3. ekspr. lahkomiselno, neresno: nalahko govoriti o resnih rečeh; službo jemlje precej nalahko 4. ekspr. izraža, da se dejanje dogaja v majhni stopnji, meri: nalahko zardeti / nalahko odzdraviti, pokimati ♪
  11.      naláhno  in na láhno prisl. (ȃ) knjiž. nalahko, narahlo: nalahno se dotakniti; nalahno odpreti vrata; nalahno udariti / voda nalahno pljuska; začelo je nalahno snežiti; nalahno zibajoče se veje ♪
  12.      nalíčiti 1 -im dov. (í ȋ) 1. nanesti ličilo na obraz: naličiti obrvi, ustnice; skrbno se naličiti; naličiti si trepalnice / naličiti igralko pred nastopom; naličiti se v črnca / naličiti obraz 2. knjiž., redko okrasiti, olepšati: naličiti darila s cvetlicami nalíčen -a -o: rdeče naličene ustnice; naličena ženska ♪
  13.      nameníti  in naméniti -im dov. (ȋ ẹ́) 1. izraža namen osebka a) da kdo kaj dobi: darilo sem namenil prijatelju / oče je domačijo namenil najstarejšemu sinu / prav njega so ji namenili za moža b) navadno v zvezi z za da kdo kaj postane: doma so ga namenili za zdravnika / ekspr. prepričan je bil, da ga je usoda namenila za kaj večjega / star. oče ga je namenil vojaški karieri 2. skleniti, odločiti a) da se komu kaj da: založba je namenila domačim avtorjem pomemben delež; občina je namenila podjetju velike kredite / osnutek je namenil organizaciji drugačno vlogo b) navadno v zvezi z za da se kaj uporabi za kaj: za rekreacijo so namenili tisoč dinarjev / poslopje so prvotno namenili za urad / jutrišnji dan smo namenili počitku c) da bo kdo česa deležen: upornikom je namenil izgon, smrt / zmagovalcu so namenili desetdnevni izlet / ekspr.: ne vem, koliko let mi je namenila usoda; usoda mu je namenila težko življenje 3. nav. ekspr., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža, da osebek uresniči dejanje, kot ga določa samostalnik: namenil mu je nekaj spodbudnih besed in odšel; nameniti komu pomilovalen pogled / vse, za kar je namenil svoje življenje, je propadlo ● knjiž. nameni mi vsaj pol ure, da se pogovoriva pogovarjaj se z menoj vsaj pol ure nameníti se in naméniti se navadno z nedoločnikom 1. izraža namen osebka, da uresniči dejanje: namenil se je prodati hišo; trdno se je namenil vztrajati do konca; namenil se je, da ostane doma / namenil se je postati zdravnik / kakor se je namenil, tako je tudi storil; pojdiva, kamor sva se namenila // elipt., s prislovnim določilom izraža namen osebka, da uresniči gibanje, kot ga nakazuje določilo: namenil sem se v kino, vendar zaradi dela ne morem iti 2. elipt., s prislovnim določilom oditi, odpraviti se: po ozki stezi so se namenili proti vrhu hriba; še preden se je namenil na vlak, so doma že vedeli; hitro so se namenili za tovariši naménjen -a -o 1. deležnik od nameniti: njemu namenjeni strel je zgrešil; fant je bil namenjen mizarstvu; ravno k njemu sem namenjen; ladja, namenjena v Italijo, se je potopila; našla je možu namenjeno pismo; poročilo je namenjeno najožjemu krogu; to ni namenjeno javnosti 2. ekspr., v povedni rabi izraža nujnost, logičnost česa glede na določene nepredvidljive okoliščine: ta poklic mi je bil menda namenjen; namenjeno mu je bilo osemdeset let (življenja); tako mu je bilo pač namenjeno; če mi je namenjeno, se bom rešil 3. star. namemben, predviden: pripeljati tovor na namenjeno postajo / zavil sem v namenjeni kraj ♪
  14.      naráva  -e ž (ȃ) 1. od človeka neodvisni predmetni svet in sile, ki v njem delujejo: opazovati, raziskovati naravo in njene pojave; nekatere elemente najdemo v naravi proste; upoštevati zakonitosti v razvoju narave; zakoni narave; nauk o naravi; ekspr. človekov boj z naravo / spomladi se vsa narava prebuja; jesenska narava / neživa voda, zemlja, zrak, nebesna telesa, živa narava živali, rastline, človek // nav. ekspr. ta svet kot ustvarjalec, vir česa: preživljali so se s tem, kar jim je dala narava; narava mu je podarila same lepe lastnosti; čuda narave; te čeri in soteske so delo narave; vznes. darovi matere narave; naravni gozd je enkratna biološka mojstrovina narave 2. del zemeljske površine, ki ga človek še ni bistveno spremenil: kvariti, spreminjati naravo; otroci naj bodo čimveč v naravi; divja, nedotaknjena narava; lepote narave; ljubitelj narave; izlet v naravo; urediti si prostor za bivanje v naravi / spomenik se lepo vrašča v naravo v naravno okolje / ekspr. v mestu je vse izumetničeno, na kmetih pa še gospoduje narava; uživati naravo / slikati naravo; pesnik jemlje prispodobe iz narave 3. kar označuje, loči kaj od drugega: značilnosti človeške narave / opredeliti naravo poezije; preiskati naravo virusov / prodreti v naravo stvari // kar označuje, loči kaj od drugega v okviru iste vrste: govoriti o naravi določene bolezni; upoštevati naravo dela; ugotoviti naravo poškodbe / z oslabljenim pomenom: predavanje je bilo bolj informativne narave; vzrok za spor je politične narave 4. navadno s prilastkom skupek človekovih lastnosti, iz katerih izhaja njegovo ravnanje: bila sta različne narave; ekspr. pokazal je svojo pravo naravo / biti dobre, nasilne, razdražljive narave / po naravi je blag, miroljuben; to je v njegovi naravi / ekspr. on je umetniška narava 5. navadno s prilastkom skupek zlasti telesnih lastnosti, značilnosti človeka: zaradi svoje narave je zmogel tak napor; biti močne, slabotne narave; imeti trdno, ekspr. železno naravo ● ekspr. igra narave nenavaden, izjemen pojav v naravi; plačati v naravi ne z denarjem; dajatev v naravi v pridelkih; preg. volk dlako menja, a narave nikdar človek ne more zatajiti svojega bistva ◊ filoz. filozofija narave filozofska disciplina, ki raziskuje zakone narave s filozofskega stališča; šol. spoznavanje narave in družbe učni predmet o tem v osnovni šoli; šola v naravi večdnevno bivanje zunaj kraja šole, namenjeno pouku nekaterih predmetov in spoznavanju narave ♪
  15.      nastópati  -am nedov. (ọ̄) 1. prikazovati kaj naučenega v strnjenem sporedu pred občinstvom: na proslavi nastopajo gojenci glasbenih šol; nastopati kot solist / nastopati z deklamacijo / pog. nastopati na televiziji / v glavni vlogi nastopa gost iz Zagreba // biti dejavno navzoč na športni, kulturni prireditvi: nastopati na mednarodnih tekmovanjih / nastopati za reprezentanco, v reprezentanci / že več let nastopa v mestnem gledališču se (poklicno) ukvarja z gledališko dejavnostjo 2. navadno s prislovnim določilom javno, pred občinstvom prikazovati mnenje, stališče: nastopati na zborovanjih / nastopati v javnosti, pred poslušalci / nastopati proti diktaturi // v zvezi s kot opravljati kako funkcijo: nastopati kot zastopnik društva 3. nav. ekspr. izraža navzočnost v prostoru ali času: termin lahko nastopa na več področjih; osebe, ki nastopajo v romanu, je izoblikoval pisatelj po ljudeh iz okolice ● zastar. morje vsakih dvanajst ur nastopa narašča; zastar. advokat nastopa svojo politično kariero začenja nastopajóč -a -e: nastopajoči igralci; nastopajoča megla; sam.: kritika je poudarila tehnično raven nastopajočih ♪
  16.      nazáj  prisl. (á) 1. izraža gibanje ali usmerjenost proti hrbtni, zadnji strani glede na osebek, ant. naprej: nagniti se, omahniti nazaj; pokazati z roko nazaj / nosi nazaj počesane lase frizuro, pri kateri so lasje usmerjeni od čela proti tilniku; ženska z nazaj zavezano ruto z vozlom na tilniku / nazaj zaviti rogovi ♦ šport. premet nazaj // izraža premikanje od določenega mesta v tej smeri: umaknite se za korak nazaj; vožnja nazaj / zna šteti naprej in nazaj // v medmetni rabi izraža a) poziv za oddaljevanje v tej smeri: vsi nazaj; dva koraka nazaj b) star. začudenje: presneto nazaj; šment nazaj, kdaj si tako zrasla 2. izraža gibanje ali smer proti izhodišču: nazaj grede so nekaj popili; nesti, prignati nazaj; ekspr.: kolesa zgodovine ni mogoče obrniti nazaj; vreči sovražne čete nazaj / elipt.: klicati koga nazaj; želeti si nazaj / dobiti ukradeno kolo nazaj / pot nazaj je zaprta; vožnja tja in nazaj; vlak za nazaj / pog.: vsak čas bo nazaj se bo vrnil; brzojaviti nazaj brzojavno odgovoriti; udaril ga je nazaj vrnil mu je udarec / brati nazaj od desne proti levi; vrteti film nazaj // pog. izraža položaj za drugim; zadaj: skupina je še daleč nazaj / ta plemena so še zelo nazaj v razvoju zaostala 3. izraža usmerjenost v preteklost: spomin sega nazaj do prvih let; umirjen pogled nazaj; daleč nazaj najpomembnejši dogodek; pog.: sram me je pomisliti nazaj; nekaj let nazaj je še delal pred nekaj leti 4. pog., v zvezi iti nazaj nazadovati: v tistih krajih gre kmetijstvo nazaj / fant gre pri učenju nazaj / po teh zdravilih je šla bolezen nazaj 5. nar. spet, znova: zdaj bo nazaj vse dobro; kmalu je nazaj zaspal ● nižje pog. nazaj se držati pri delu biti len; ne delati, kolikor bi lahko in kolikor bi bilo potrebno; nižje pog. nazaj se držati pri jedi, pri pijači jesti, piti manj, kot si kdo želi; nižje pog. pri prepiru se drži nazaj se zadržuje; umrli hodi nazaj po ljudskem verovanju po smrti se pojavlja kot duh; pog. ko smo šli nazaj, smo ga spet srečali ko smo se vračali; pog. kupljenih stvari v tej trgovini ne jemljejo nazaj ne zamenjujejo, ne sprejemajo; ekspr. povedal mu je nekaj krepkih nazaj ostro odgovoril; pog. nikoli mu ni rekla besede nazaj mu ni odgovarjala, ugovarjala; žarg., šol. profesor sprašuje nazaj prejšnjo, staro snov; pog. kar nazaj ga je vrglo, ko je to slišal zelo je bil presenečen; pog. vzeti besedo nazaj preklicati obljubo, sklep, izjavo; ekspr. ta doba pomeni korak nazaj v razvoju zdravstva nazadovanje ♪
  17.      nékaj  nečésa zaim., nečému, nékaj, nečém, nečím (ẹ̄ ẹ̄) 1. izraža neznano ali namenoma neimenovano stvar, pojav: nekaj ga moti pri delu; počakaj, da ti nekaj povem; še nekaj sem hotel reči, pa se ne spomnim več; njuni usodi sta si v nečem podobni; ekspr. saj bi mu nekaj rekel, pa se ne izplača / nav. ekspr., s samostalniško rabljenim pridevnikom: to je čisto nekaj drugega; videl sem nekaj lepega; nekaj malega pojesti; udaril ga je z nečim trdim; elipt. iz njegovih besed zveni nekaj kakor užaljenost / nav. ekspr., z dodatnim pojasnilom: nekaj je, kar me vznemirja; lahko bi mu omenil nekaj, česar ga je danes sram; nekaj bi vas prosil: ali bi mi hoteli pokazati pot; elipt. še nekaj: kako je z očetom 2. neustalj. izraža nedoločeno, poljubno stvar, pojav; kaj: če ti nekaj ni všeč, se kar pritoži; pravi, da nečesa podobnega še ni videl ● ekspr. on pa je nekaj ima pomembno funkcijo; pog. on je nekaj v sindikatu ima neko funkcijo; iron. razmere v tem podjetju so nekaj boljšega slabe, neurejene; ekspr. nekaj je na teh govoricah niso čisto neutemeljene; ekspr. to bi bilo nekaj zate bi ti ustrezalo, ugajalo; ekspr. nekaj mi pravi, da se ne bo dobro končalo slutim, zdi se mi; ekspr. načrt ima nekaj v sebi je dober, primeren; ekspr. imata nekaj med seboj prepirata se; se imata rada; pog. ima nekaj s hrbtenico nima popolnoma zdrave hrbtenice; ekspr. dekle ima nekaj z njim ljubezensko razmerje; evfem. ptič je nekaj naredil se je otrebil; ekspr. ima se za nekaj boljšega za družbeno, družabno višje stoječo osebo; preg. boljše nekaj kakor nič; sam.: kaj je tisto nekaj, kar skrivaš ♪
  18.      nèracionálen  -lna -o prid. (ȅ-ȃ) knjiž. negospodaren, neekonomičen: neracionalen način dela; neracionalna poraba denarja; raztresenost obratov je neracionalna // nerazumski: neracionalni svet v človeku nèracionálno prisl.: neracionalno gospodariti ♪
  19.      nèrazsódnost  -i ž (ȅ-ọ́) lastnost, značilnost nerazsodnega človeka: zaradi svoje nerazsodnosti jim je delal velike težave / v navalu nerazsodnosti ga je udaril ∙ ekspr. razburil se je do nerazsodnosti zelo ♪
  20.      neslanáriti  -im nedov. (á ȃ) star. neprimerno, nedostojno se vesti: nekaj je neslanaril okrog nje, pa ga je udarila / kar naprej blebeta in neslanari ♪
  21.      neúmnost  -i ž (ú) 1. lastnost neumnega človeka: njegovo neumnost so hitro opazili / obžalovali so neumnost njegove odločitve / pooseb. molči, neumnost neumna 2. ekspr. neumno govorjenje ali ravnanje: ta prepoved se mu je zdela neumnost / govoriti neumnosti; slabš. klatiti, kvasiti neumnosti; počenjati, uganjati neumnosti; kakšno neumnost je spet povedal / kot vzklik nobenih neumnosti // kar je neumno sploh: take neumnosti še nisem bral, gledal / napolnili so mu glavo z neumnostmi neumnimi nazori, mislimi 3. v medmetni rabi izraža negativen odnos do povedanega: pravi, da bo zamenjal službo - neumnost; neumnost, tega ne verjamem 4. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi iz neumnosti, po neumnosti izraža, da je kaj nastalo brez pravega vzroka ali podlage: storiti kaj iz neumnosti; po neumnosti izgubiti delo; prav po neumnosti sem se udaril ♪
  22.      nóht  -a m, mn. stil. nohtóvi (ọ̑) nav. mn. roževinasta ploščica na koncih prstov človeka: nohti rastejo, se lomijo; pog. noht je šel dol je odpadel; barvati (si), lakirati nohte; gristi, ostriči nohte; ekspr. od bolečine je zaril nohte v laket; ekspr. kri mu je udarila izza nohtov; z nohti mu je razpraskala obraz; dolgi, negovani nohti / čistiti si nohte / nohti na nogi, na roki; noht na palcu; lak, škarjice za nohte ∙ ekspr. za nohte nam gre znašli smo se v težkem položaju; ekspr. niti za noht cele kože ni na njem zelo je poškodovan; ekspr. ne boš dobil niti toliko, kolikor je za nohtom črnega prav nič ♪
  23.      nôrček  -čka m (ó) ekspr. manjšalnica od norec: vaški norček / norček je mislil, da bo vse dobro / kot nagovor darilo je zate, moj norček ♪
  24.      norčeválec  -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) knjiž. kdor se (rad) norčuje, posmehuje: planil je in udaril norčevalca; hudobni norčevalci ♪
  25.      nós  -ú in -a m, mn. nosóvi (ọ̑) 1. naprej štrleči del obraza z odprtinama za vohanje: drgniti si nos; obrisati si čelo in nos; prijeti se za nos; dolg, koničast, raven, velik, navzgor zavihan nos; od pijače ima rdeč nos; potne kapljice na nosu / grški nos v isti črti s čelom; orlovski nos z izbočenim vrhnjim delom // del nosu, ki ga tvorita ti odprtini: kri mu teče iz nosa; dihati, govoriti skozi nos; s prstom vrtati po nosu; zamašen nos / kadilo mu je šlo, udarilo v nos / evfem. obriši si nos usekni se; ekspr. smrdelo je, da si je tiščal nos 2. pog., s prilastkom ta del obraza kot nosilec sposobnosti za voh: pes ima dober nos; pren., ekspr. imel je čudovit nos za odkrivanje laži 3. ekspr. prednji, nosu podoben del česa: buldožerja sta zarila v prst svoja težka nosova / avtomobilski nos; ladijski nos kljun, premec; lonec z nosom dulcem ● ekspr. nos mu cvete je rdeč od pitja; ekspr. nos se mu je podaljšal, povesil, zavihal z izrazom je pokazal, da je užaljen, prizadet; ekspr. nos mi pravi, da se bo še vse dobro izteklo čutim, predvidevam; ekspr. še nosu nisem pomolila iz hiše sploh nisem šla iz hiše; zastar. od šolskega sveta je dobil nos opomin, ukor; pog. ima (dober) nos bistro, pravilno predvideva; ekspr. visoko nosi nos je domišljav, prevzeten; ekspr. vihati nos nad čim izražati nezadovoljstvo, nesoglašanje; ekspr. v vsako reč vtakne svoj nos se vmeša; ekspr. avtobus ji je odpeljal izpred nosa, pred nosom ko je bila že zelo blizu; ekspr. ne vidi dalje od svojega nosa ne zna predvidevati posledic svojega ravnanja; ne presoja stvari, problemov glede na njihov širši pomen; ekspr. nesti, obesiti komu kaj na nos povedati, kar se ne bi smelo; ekspr. odločil se je (na) vrat na nos nepričakovano, nenadoma, nahitro; pog., ekspr. dati (jih) komu pod nos zavrniti koga, spraviti ga v zadrego zaradi njegove napake; ekspr. pošteno jih je dobil pod nos zavrnili so ga, spravili so ga v zadrego zaradi njegove napake; ekspr. pod nos se mu je pokadilo z izrazom je pokazal, da je užaljen, prizadet; vonj po pečenki ga bode v nos vznemirja, draži; žarg., lov. srna ga je dobila v nos zavohala; ekspr. to mu je šlo v nos peklo ga je v nosu; čutil se je užaljenega, prizadetega; ekspr. potegniti koga za nos prevarati, ukaniti; ekspr. vleči, voditi koga za nos varati ga; bere, vidi se mu na nosu, da laže očitno je, da laže; pog., ekspr. daj mu eno po nosu udari ga; pog. je še moker pod nosom je še zelo mlad, neizkušen, otročji; pog., ekspr. pod nosom se lahko obriše za to ne bo dobil tega; ekspr. trgovino ima pred nosom zelo blizu (stanovanja); ekspr. vrata mu je pred nosom zaprla očitno je pokazala, da ga ne želi sprejeti; šalj. kam pa greš? Za nosom izraža izogibanje odgovoru, zavrnitev; ekspr. oditi z dolgim nosom osramočen; ne da bi kaj opravil ◊ aer. nos letala prednji del trupa do pilotske kabine; lov. pes ima nizek nos pri sledenju ima smrček pri tleh ♪

   176 201 226 251 276 301 326 351 376 401  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA