Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
dal (2.626-2.650)
- okóliš tudi okolíš -a m (ọ̑; í) 1. s prilastkom določeno ozemlje kot organizacijska enota za a) dejavnost kake ustanove, organizacije: dostavni poštni okoliš; matični, sodni, šolski okoliš / gradbeni, zazidalni okoliš / mestni okoliš / odkar so zemljo razdelili, spada vse pod poljanski okoliš b) kak dogodek, opravilo: popisni, volilni okoliš c) pridobivanje česa: sadni, semenski okoliš / proizvodni okoliš 2. redko okolica, soseščina: v vsem okolišu ni poznala nobenega človeka; okoliš mesta 3. star., v prislovni rabi, v zvezi brez okolišev brez prikrivanja, naravnost: povedala mu je brez okolišev ● star. izvedeti kaj po okoliših posredno, po ovinkih; redko v njenem okolišu so imeli gospodinjske skrbi za nizke okolju, miljeju ♪
- okrájek -jka m (ȃ) 1. knjiž., navadno s prilastkom rob, obrobje: okrajek gozda / ovce na okrajku črede so se vznemirile / za okrajki hribov leži mesto / razvleči testo in obrezati debele okrajke // redko rob, konec: nasloniti komolec na okrajek naslonjala / potegniti okrajke plašča k sebi 2. redko nezoran, travnat del med njivami; meja: pustiti voz na okrajku 3. nav. mn., knjiž., redko krajevec, krajec: klobuk s širokimi okrajki // del pokrivala, ki se da zavihati; naušnik: potegniti si okrajke kape na ušesa 4. knjiž., redko obroba, obšitek: nosili so suknje z rdečimi, širokimi okrajki ● star. med kosi kruha v košarici je izbral okrajek krajec; knjiž. obrezal je liste in okrajke pometel obrezke; zastar. napisati opombe na okrajek rob; knjiž. golobi so sedali na okrajke stavbe poličke, nadzidke; redko zabiti odprtino z okrajki krajniki ◊
alp. ozek prečni pomol v steni; anat. končni del dolge cevaste kosti; epifiza ♪
- okràs -ása m (ȁ á) 1. kar kaj polepša, okrasi: njen najlepši okras so bili lasje; na zvezde so gledali kot na okras nebesnega oboka / redko krila so pri plesu plahutala, okrasi so cingljali okraski, nakit // celota likovnih elementov, namenjenih olepšavi: okras okrog vrat / okras iz niza listov, v obliki venca / rastlinski okras na listini ornament 2. glagolnik od okrasiti: uporabiti slike za okras prostorov / zanemarjeno pročelje hiši ni v okras ♪
- okŕcati -am dov. (r̄) 1. večkrat lahno udariti s prsti: okrcal ga je po prstih / okrcati s palico natepsti 2. ekspr. ostro, učinkovito odgovoriti, zavrniti: najprej je vsakemu dal priložnost povedati mnenje, potem ga je pa okrcal; v članku ga je pošteno okrcal // ošteti, ozmerjati: okrcal ga je zaradi malomarnosti; okrcal je vse po vrsti ♪
- okrepčáti -ám dov. (á ȃ) nav. ekspr. povzročiti, da postane kaj krepkejše, močnejše: juha ga je okrepčala in pogrela; okrepčati se s čajem, s klobaso / spravil ga je k zavesti in ga okrepčal nahranil ∙ zastar. okrepčati telo okrepiti okrepčáti se najesti in napiti se: okrepčati se po dolgi poti; okrepčati se v gostilni okrepčán -a -o: okrepčana in spočita sta se odpravila dalje ♪
- okrepčeválnica -e ž (ȃ) soba ali manjši gostinski lokal, v katerem se nahitro streže s pijačo, prigrizki in manjšim izborom jedi: iti na malico v okrepčevalnico; okrepčevalnica na avtobusni postaji; gledališče z okrepčevalnico in kadilnico / urediti ob tekmovalni progi okrepčevalnico za tekmovalce okrepčevališče ♪
- okrnína -e ž (í) knjiž. kar je okrnjeno: gledališče brez vpliva občinstva je okrnina / pri kačah je ohranjena okrnina zadnjih nog zakrneli organ ♪
- okróg prisl. (ọ̑) 1. izraža položaj v (širšem) krogu, ki v celoti obdaja kaj v središču: miza in okrog postavljeni stoli; okrog se zavrteti; majolika se vrsti okrog kroži / okrog se obračati, ozirati / ekspr.: okrog in okrog je čudovit razgled; obrniti se okrog in okrog // izraža neurejenost premikanja ali stanja v (širokem) krogu, ki v celoti ali delno obdaja kaj v središču: okrog hoditi / novice okrog pripovedovati / daleč okrog // ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja neurejenost premikanja: okrog postopati, se potikati, tavati 2. z izrazom količine izraža približnost: okrog pet stopinj pod ničlo; tehtati okrog sto kilogramov; star je okrog šestdeset let; do mesta je okrog uro hoje / dohodke so zvišali za okrog pet odstotkov ● pog. spet je leto okrog je minilo; nižje pog. od slabosti okrog pasti omedleti; nižje pog. davkarijo okrog prinašati goljufati,
varati ♪
- okrútnež -a m (ȗ) ekspr. okruten človek: okrutnež je dal pomoriti dosti ljudi; izdajalec in okrutnež ♪
- okulár -ja m (ā) fiz. očesu bližja leča ali sistem leč kake optične priprave: okular daljnogleda, mikroskopa; goriščna razdalja okularja ♪
- okvára -e ž (ȃ) 1. kar nastane pri napravi, stroju, aparatu in onemogoča normalno delovanje: na daljnovodih so nastale okvare; popraviti okvaro; huda, majhna okvara; okvare v motorju / okvare na mostu ∙ žarg. vozilo je v okvari ima okvaro, je pokvarjeno 2. med. stanje, ki ni v skladu z normalnim delovanjem organizma, nastalo zaradi poškodbe, bolezni: nesreča je povzročila okvaro možganov; njegove bolezenske okvare so posledice padca; okvara sluha; okvara zaradi uživanja mamil / roditi se s telesno okvaro napako ♪
- okvír -a m, v prvem pomenu tudi okvírja (ȋ) 1. priprava iz lesa ali drugega materiala, ki obdaja sliko ali druge predmete: sneti, vzeti iz okvira; dati, vstaviti v okvir; slike so v bogatih okvirih; baročni okvir zrcala; napraviti okvir za sliko // tej podobno ogrodje, na katero se kaj pritrjuje ali vanj vpenja: okvir harfe; okvir obliča, žage; okviri za očala // kar je po obliki tej podobno: osmrtnica v črnem okviru; kamnit okvir na grobu / okvir sita; okvir okrog znamk rob; v okviru vrat se je prikazala gospodinja v vratni odprtini / vratni okvir (vratni) podboj 2. knjiž. kar kaj obdaja, obkroža: panorama, zajeta v okvir s snegom pokritih koč; obraz v okviru črnih las / vključiti stavbo v pokrajinski okvir v pokrajino; scenski okvir drame scena 3. s prilastkom kar kaj opredeljuje, omejuje: idejni okvir delovanja; zakoni so pravni okvir za družbena gibanja; raziskati socialni
okvir življenja na vasi; spoštovati z zakonom določene okvire / z oslabljenim pomenom: to ne sodi v okvir šole; reforme v okviru fevdalne družbe v fevdalni družbi; poskrbeti za kaj v okviru možnosti kolikor je mogoče; delovati v okviru predpisov, zakonov po predpisih, zakonih 4. publ., z oslabljenim pomenom, s prilastkom izraža prostorsko omejenost, kot jo določa prilastek: zapirati se v ozke nacionalne okvire; veljavnost predpisov v občinskem, republiškem okviru ● publ. poiskati nove organizacijske okvire oblike; publ. sklepni prizori so padli iz okvira niso bili v skladu s celoto; publ. zadržati cene v pametnih okvirih preprečiti čezmerno zvišanje cen; ekspr. vsakdanjost brez zlatega okvira neolepšana ◊ grad. okenski okvir ki se vzida v okensko odprtino za nameščanje okenskih kril; jur. kazenski okvir najvišja in najnižja v zakonu določena kazen za posamezno kaznivo dejanje; lit. okvir novele,
romana del besedila, navadno začetni in končni, ki uvaja, pojasnjuje osrednjo zgodbo; teh. okvir vozila del nekaterih vozil, navadno iz dveh vzdolžnih in več prečnih nosilcev, ki nosi druge dele vozila; tisk. kopirni okvir; um. slepi okvir na katerega se napne platno pri slikanju; voj. okvir priprava, navadno v obliki škatlice, za vlaganje nabojev v strelno orožje ♪
- okvíriti -im nedov. (ȋ ȋ) 1. dajati, vstavljati v okvir: okviriti sliko, ogledalo 2. knjiž. obdajati, obkrožati: biti odmaknjen od resničnosti, ki okviri življenje 3. knjiž. omejevati, določati: razvoj narodne in politične zavesti okvirita dve pomembni letnici okvírjen -a -o: dolgi okvirjeni oglasi v časopisu; okvirjena slika; časovno ostro okvirjena zgodovinska dogajanja ♪
- okvírjati -am nedov. (í) 1. dajati, vstavljati v okvir: okvirjati slike in ogledala 2. knjiž. obdajati, obkrožati: venec luči je okvirjal jezero / obraz so ji okvirjali dolgi črni lasje ♪
- olájšati -am dov. (ȃ) 1. narediti kaj manj neprijetno, manj hudo: olajšati komu bolečine, trpljenje; olajšati položaj brezdomcev po potresu; olajšati si bridko usodo / to bo njegovo stališče olajšalo // narediti kaj manj naporno, težavno: olajšati prehod čez reko; udobni avtobusi so olajšali vožnjo; olajšati si delo s stroji // narediti kaj manj zapleteno: olajšati razvoj medsebojnih odnosov; zamrzniti viruse in s tem olajšati njihovo proučevanje; z novimi predpisi olajšati uvoz sadja 2. narediti manj težko: z izločitvijo nepotrebnih predmetov so zelo olajšali nahrbtnike; olajšati si tovor ● ekspr. avto mu je kar precej olajšal denarnico zanj je potrošil precej denarja; ekspr. v temni ulici so ga olajšali za denar so mu ga vzeli, so ga oropali; ekspr. znanci so ga olajšali za nekaj steklenic vina so mu jih popili; ekspr. olajšati si dušo, srce z govorjenjem, z jokom s pogovarjanjem,
z jokanjem si zmanjšati duševno bolečino olájšati se ekspr. 1. rešiti se občutka krivde: s tem da je povedal resnico, se je zelo olajšal / olajšati si vest 2. pog. opraviti potrebo: šel je za plot, da bi se olajšal / olajšati si mehur opraviti malo potrebo olájšan -a -o: olajšan velike teže; obdelava zemlje je s stroji olajšana; prisl.: olajšano vzdihniti ♪
- oledenéti -ím dov. (ẹ́ í) 1. knjiž. spremeniti se v led; zmrzniti: voda je oledenela // prekriti se z ledom; poledeneti: cesta je oledenela; površina jezera je že oledenela 2. ekspr. postati zelo hladen, mrzel: koža na rokah mu je oledenela 3. ekspr. postati negiben, tog: oledeneti od groze, strahu; vztrepetal je in oledenel // v zvezi s kri, srce začutiti velik strah, grozo: kadar me je pogledal, mi je oledenela kri; ob tem kriku mu je oledenelo srce ● ekspr. prej prijazni pogled mu je oledenel postal brezčuten, zelo hladen; ekspr. ob tej grozovitosti jim je smeh oledenel na licih izginil z lic oledenèl in oledenél -éla -o: oledeneli pogled; oledeneli vrhovi gor ♪
- olímpijski -a -o prid. (ȋ) 1. nanašajoč se na olimpiado: olimpijski tekmovalec, zmagovalec / olimpijski odbor, stadion / olimpijski rekord; olimpijske medalje; olimpijska vas naselje, v katerem stanujejo tekmovalci, udeleženci olimpijskih iger; olimpijsko leto; publ. olimpijsko srebro olimpijska srebrna medalja ♦ šport. olimpijski bazen bazen, dolg 50 metrov; olimpijski krogi znak olimpijskih iger, ki v obliki petih povezanih krogov simbolizira pet celin; olimpijski match; olimpijski ogenj ogenj, ki se prenese iz kraja Olimpija in gori med olimpijskimi igrami; olimpijski športi; olimpijske igre; letne olimpijske igre, ki obsegajo vse olimpijske športe razen zimskih, zimske olimpijske igre ki obsegajo zimske olimpijske športe; olimpijska norma; zgod. olimpijske igre pri starih Grkih športne prireditve v kraju Olimpija vsaka štiri leta
2. nanašajoč se na kraj Olimpija: olimpijsko svetišče / olimpijski bogovi olimpski ● knjiž. olimpijski mir, molk vzvišen, veličasten olímpijsko prisl.: olimpijsko odmaknjen ♪
- omágati -am dov. (ȃ) 1. postati nesposoben opraviti, nadaljevati kako delo: začel je kopati, pa je takoj omagal; večkrat so poskušali premakniti kamen, pa so vselej omagali; omagati pri hoji, plavanju / omagati od napora, pod bremenom // izgubiti moč, moči: delal je, dokler je mogel, zdaj pa je omagal; omagati od lakote; pren. nevihta je že omagala 2. nav. 3. os. prenehati (zadovoljivo) opravljati svojo funkcijo: na starost so ji omagale oči; srce mu je omagalo omágan -a -o: omagan popotnik; omagan od dela; vsa omagana je sedla za mizo; prisl.: omagano se je zleknil ♪
- omagováti -újem nedov. (á ȗ) postajati nesposoben opravljati, nadaljevati kako delo: omagovati pri hoji // izgubljati moč, moči: omagovati od žeje; konji so omagovali pod težo tovora ● redko na starost so mu oči omagovale pešale, slabele omagujóč -a -e: omagujoč pod bremenom, je šel proti domu; od vročine omagujoči ljudje ♪
- omáhniti -em, in omahníti in omáhniti -em dov. (á ȃ; ȋ á ȃ) nav. ekspr. 1. priti iz pokončnega položaja zlasti v viseči, ležeči položaj: pri dremanju je omahnila s stola; od utrujenosti je kar omahnila na klop; omahniti čez skalo, v prepad pasti; omahnil je kakor posekano drevo 2. knjiž. omajati se, opešati: vera v zmago mu zaradi tega ni omahnila / njena zvestoba je za nekaj časa omahnila ● star. nazadnje je omahnil tudi on in obljubil pomoč se vdal, odnehal; vznes. med delom, sredi velikih načrtov je omahnil (v grob, smrt) je umrl; vznes. omahnil je pod streli padel, bil ubit; vznes. roka znanega slikarja je za vedno omahnila znani slikar je umrl ♪
- omahováti -újem nedov. (á ȗ) 1. biti nesposoben, nezmožen za odločitev med dvema ali več možnostmi: glede tega omahuje; niti za trenutek ni omahovala; omahovati med lažjo in resnico; omahuje, ali naj odpošlje pismo 2. knjiž. omagovati, pešati: pod težo bremena ji roka omahuje / moči so nam omahovale, bili smo izčrpani / sovražniki že omahujejo postajajo manj napadalni 3. knjiž. počasi, s težavo hoditi: bataljon je omahoval proti taborišču ● knjiž. ponekod izgovor, poudarek omahuje se pojavlja v različnih oblikah, na različnih mestih; ekspr. korak mu omahuje hodi neodločno, negotovo omahováje stil. omahujé: omahovaje je krenil proti kaznilniškemu zidu omahujóč -a -e: omahujoč je stopila k oknu; omahujoči koraki ♪
- omamíti in omámiti -im, in omámiti -im dov. (ȋ á; á ȃ) 1. narediti, povzročiti, da se kdo manj ali sploh ne zaveda samega sebe, svojih dejanj: omamiti človeka s plinom, udarcem / omamiti čebele z dimom / ekspr. groza mu je omamila čute 2. povzročiti stanje čutnega in duševnega ugodja, v katerem se zmanjša zavedanje sebe, resničnosti: glasba in ples sta ga omamila, da je pozabil na težave; omamiti se z mamilom 3. knjiž. olajšati, omiliti: omamiti bolečino 4. med. narkotizirati: omamiti bolnika z injekcijo ● ekspr. knjiga ga je čisto omamila prevzela, navdušila; knjiž. te besede so mu omamile vest povzročile, da se je manj zavedal svoje krivde omámljen -a -o: ni mrtev, samo omamljen je; omamljen od mamil, petja ♪
- omára -e ž (ȃ) večji kos pohištva, ki se odpira na sprednji strani, za shranjevanje oblek ali drugih stvari: odpreti, zakleniti omaro; spraviti obleko, perilo v omaro; omara iz orehovega lesa; ključ od omare / dvokrilna omara; knjižna omara; kombinirana omara sestavljena iz delov, od katerih se eni zapirajo, drugi so odprti; tridelna ali trodelna omara s tremi (vratnimi) krili; zidna omara navadno manjša omara v zidni vdolbini // v kmečkem okolju nizka omara s policami za shranjevanje jedil: latvico mleka je postavila v omaro // s prilastkom temu podobna priprava za različne namene: denar in dokumente je imel shranjene v železni omari / hladilna omara hladilnik, velik kot omara; zamrzovalna omara omari podobna naprava za daljše shranjevanje pokvarljivega blaga, zlasti živil, pri primerno nizki temperaturi ◊ arhit. vzidana omara z obdelano prednjo stranjo,
pritrjena v niši; elektr. stikalna omara s stikalnimi aparati; muz. orgelska omara ohišje orgel; papir. sesalna omara naprava za vakuumsko odstranjevanje dela vode iz mokre plasti na vzdolžnem situ papirnega stroja ♪
- omáren -rna -o prid. (ȃ) knjiž. nanašajoč se na omaro: ogledalo na omarnih vratih ♦ gled. omarni oder lutkovni oder iz treh sten z odprtino za igranje v sprednji steni ♪
- omávžati -am dov. (ȃ) 1. pog. zdrgniti, nadrgniti, navadno s snegom: vrgli so ga v sneg in ga omavžali 2. nar. odstraniti ščetine, ogoliti: omavžati prašiča ● pog., ekspr. omavžati otroke umiti; pog., ekspr. pri kartanju so ga dobro omavžali povzročili, da je potrošil, izdal veliko denarja ♪
2.501 2.526 2.551 2.576 2.601 2.626 2.651 2.676 2.701 2.726