Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

daj (6.276-6.300)


  1.      zvèn  zvéna in zvêna m (ȅ ẹ́, é) 1. zlasti višji zvok, ki ga daje kak predmet, navadno kovinski, ob udarcu po njem ali trku ob kaj trdega: preizkusiti zven kose; dajati kovinski zven; rezek, svetel, visok zven; zveni instrumentov; zven orodja pri udarcu ob kamen; jakost, višina zvena // zvenenje: zven strun je počasi utihnil / poslušati zven kraguljčkov v daljavi / jasen zven glasu 2. s prilastkom zvočna sestavina, ki izraža, nakazuje kako čustvo, razpoloženje: jezen, otožen, spoštljiv zven njegovih besed // ekspr. zvočna podoba, zvočna značilnost: domač zven besed; dati verzom v prevodu slovenski zven; zven in oblika lirske poezije 3. knjiž., s prilastkom lastnost, značilnost česa, da se kaže, zdi tako, kot določa prilastek: v takih razmerah vsaka beseda dobi politični zven; ta modrost ima čisto sodoben zven / nova uprizoritev je dala komediji drugačen zven ◊ fiz. zven zvok iz dveh ali več frekvenčno različnih valovanj; lingv. zven glasilk ♪
  2.      zvenčáti  -ím nedov., zvénči in zvênči; zvénčal in zvênčal (á í) dajati ostre, višje, tresoče se glasove zlasti pri udarcu, trku ob kaj trdega: kose, sekire zvenčijo; kozarci zvenčijo / od hrupne glasbe so zvenčale šipe zvenčèč -éča -e: pribor je zvenčeč padel po tleh; zvenčeča srebrnina ♪
  3.      zvenéti 1 -ím nedov. (ẹ́ í) 1. dajati višji glas, glasove pri udarcu po čem, zlasti kovinskem, ali trku ob kaj trdega: jeklo, kovina zveni / kose so zvenele; strune zvenijo / verige zvenijo rožljajo / ekspr. vesolje je tiho zvenelo 2. navadno s prislovnim določilom biti jasno slišen: piščal zveni; koraki deklic zvenijo pod oknom; ukanje je zvenelo iz vasi; aplavz je dolgo zvenel / ekspr. veselje neprestano zveni v njej je, obstaja; pesn. zunaj je zvenel mir 3. biti zvočno bogat, ubran: njegov glas zveni; verze je popravljal toliko časa, da so zveneli // s prislovnim določilom imeti tako zvočno barvo, podobo, kot izraža določilo: glas mu je zvenel mehko, nežno, odločno; orkester zveni polno, ubrano; njegov smeh je zvenel jasno, votlo / njegovo ime zveni tuje // ekspr., s prislovnim določilom kazati se, zdeti se tak, kot izraža določilo: njegove besede zvenijo preroško; trditev ni zvenela prepričljivo; pripomba zveni kot očitek 4. ekspr. biti zaznaven, opazen: iz glasu je zvenela jeza, žalost; iz vprašanja je zvenelo očitanje; v njegovih besedah je zvenel obup, strah 5. ekspr., s smiselnim osebkom v dajalniku imeti občutek kot pri zvočni zaznavi: glas mu je grmel, da je otroku kar zvenelo po ušesih; v glavi mu zveni od klofute; v kosteh mu je zvenelo kot po žicah ● ekspr. hiša je zvenela od njenega smeha po hiši se je razlegal njen smeh; ta stavek mu je dolgo zvenel po ušesih dolgo je mislil nanj; melodija mu še vedno zveni v ušesih še vedno se mu zdi, da jo sliši; ekspr. njegove besede zvenijo v prazno nihče jih ne posluša; nimajo zaželenega uspeha zvenèč -éča -e 1. deležnik od zveneti: zveneče strune; prijetno zveneče narečje; tuje zveneče ime // ki je zlasti iz višjih tonov: prijeten zveneč glas; zveneči udarci kladiva / zveneč smeh zvonek ♦ lingv. zveneči glas glas, pri katerem se glasilki ob izgovoru treseta 2. ekspr. ugleden, slaven: doseči zveneč naslov; zveneča imena solistov 3. ekspr. vznesen, a vsebinsko prazen: govoril je zveneče besede; zveneče fraze; prisl.: ura je zveneče odbila polnoč; zveneče se smejati ♪
  4.      zvenketáti  -ám tudi -éčem nedov. (á ȃ, ẹ́) dajati ostre, višje glasove zlasti pri udarcu, trku ob kaj trdega: kozarci na pladnju so zvenketali; v žepu je zvenketal drobiž ♪
  5.      zvér  -í ž, daj., mest. ed. zvéri (ẹ̑) 1. navadno velika štirinožna divja žival z močnim zobovjem, ki lovi, pobija druge živali za hrano: zveri so ga napadle, raztrgale; zver rjove, tuli; krotiti zveri; krvoločna zver; pobili so ga kot divjo zver; počuti se kot preganjana zver; slabši je od zveri; pren., ekspr. v vsakem človeku tiči zver // ed., star. zverjad: zver se skriva po jazbinah / ima srečo, k njemu zver kar tišči divje živali, divjad // ekspr. velika divja žival sploh: zveri si izbirajo kralja / kozlovska zver 2. ekspr., s prilastkom (človeku) nevarna stvar: mesto pustoši ognjena zver / z oslabljenim pomenom: paziti se pred zverjo lakomnosti pred lakomnostjo; zver vojne vojna 3. slabš. surov, okruten človek: to zver bi bilo treba zapreti / nacistične zveri / kot psovka kaj ga tepeš, zver ● ekspr. človek je čudna zver čudno bitje; ekspr. on je zver v človeški podobi zelo surov, zloben ♪
  6.      zvést  -a -o tudi -ó prid., zvestéjši (ẹ̑ ẹ̄) 1. ki vztraja v ljubezenskem razmerju do koga: zvest zakonski par; zvesta žena; zvesto dekle / svoji ženi ni bil dolgo zvest; bila sta si zvesta vse življenje, ekspr. do groba // ki vztraja v naklonjenem razmerju do koga, česa: ima zveste prijatelje; generalu zvesti vojaki / zvest pes / ekspr. domovini zvesti sinovi // ki koga vedno spremlja, je pri njem: že dvajset let dela v podjetju, res je zvest; ekspr.: zvesta puška, torba; zvesta senca / mačka je zvesta hiši / ostal je zvest rodnemu mestu ni se odselil iz njega 2. ki zanesljivo, skrbno opravlja naloge: zvest pomočnik, sodelavec; dal mu je zvestega varuha; postaviti zveste straže // ki izraža, kaže zanesljivost, skrbnost: dobiti priznanje za zvesto službo; zvesto izpolnjevanje dolžnosti; zvesto sodelovanje 3. ki kaj vztrajno dela: zvesti bralci revije; imeti zveste poslušalce; njegova zvesta spremljevalka // v povedni rabi, z dajalnikom ki česa ne opusti, ne preneha upoštevati: biti zvest načelom, navadi, prepričanju; ostati zvest kaki dejavnosti; zvest veri staršev / ekspr. ostal je zvest mazilu še naprej ga je uporabljal 4. ki je dolgo iskreno usmerjen do koga: zvesta ljubezen; zvesto prijateljstvo, tovarištvo 5. popolnoma skladen, ujemajoč se s predlogo, stvarnostjo: zvest prevod pesmi; zvesta kopija slike; njegovo delo je zvesta podoba resničnosti; dokumentarno zvesto pričevanje / oči so zvest odsev razpoloženja ● ekspr. cigaretam je bil zvest vse življenje kadil je; ekspr. bil je zvest obljubi izpolnil jo je; ostal je zvest reviji ni je prenehal brati; ni prenehal sodelovati v njej; bil je zvest samemu sebi ravnal je v skladu s svojimi nazori, navadami; pesnik je bil zvest življenju spoštoval, upošteval je njegove zakonitosti; ostal je zvest njegovemu spominu ravnal, delal je tako, kot je on naročil, pokazal; zveste oči iskrene, vdane; ekspr. zemlja čaka zveste roke človeka, ki jo bo skrbno obdeloval; kdor je v malem zvest, temu daj veliko v pest kdor vestno izpolnjuje lažje obveznosti, naloge, temu se lahko zaupajo tudi bolj odgovorne ◊ jur. pogodbi zvesta stranka stranka, ki izpolnjuje pogodbene obveznosti zvésto tudi zvestó 1. prislov od zvest: zvesto čakati, ljubiti; zvesto hraniti spominke; zvesto mu je služil, stal ob strani; zvesto upoštevati navodila; zvesto varovati koga; vse si je zvesto zapomnil natančno, točno 2. ekspr. pozorno, zbrano: zvesto gledati, poslušati koga // vneto, vdano: zvesto obljubiti, priseči kaj; sam.: ni imel dosti zvestih ♪
  7.      zvêsti  zvêdem dov., zvêdel in zvédel zvêdla, stil. zvèl zvêla (é) 1. knjiž., v zvezi z na omejiti, reducirati: filozofijo je zvedel na načela spoznanja; zvesti stroške na dve postavki 2. knjiž. zapeljati, speljati: zvedel ga je na napačno pot; zvesti otroka v slabo družbo 3. knjiž. spraviti v ljubezensko, spolno razmerje: zvedel ga je z neko mlajšo žensko 4. nar. dolenjsko (uspeti) prodati: zvedel jim je tudi slabše blago / nabirajo maline, kostanj in vse zvedejo v denar prodajo // omožiti: rad bi zvedel hčer; tako dekle se lahko zvede ♪
  8.      zvítek  -tka m (ȋ) 1. kar je zvito v obliki valja: odviti, razviti zvitek; tapetni zvitek; zvitek blaga, linoleja; zvitek toaletnega papirja / zviti odejo, plakat v zvitek; v zvitek počesani lasje; ta papir se prodaja v zvitkih // kar je zvito sploh: zvitek traku, žice / izpod rute so viseli zvitki črnih las / zviti vrv v zvitek kolobar / zvitek bankovcev, perila sveženj; zvitek zobotrebcev butarica 2. pri starih narodih v obliki valja zvit daljši kos papirusa z rokopisnim besedilom: našli so zbirko zvitkov; papirusov, pergamentni zvitek / brati, napisati zvitek / rokopisni zvitek 3. pecivo iz zvitega maslenega, vlečenega testa z različnimi nadevi: češnjev, jabolčni zvitek; penasti zvitek / skutni zvitek sirov zavitek // pecivo iz zvitega biskvitnega testa z različnimi nadevi; rulada: kremni, marmeladni zvitek // kar je po obliki temu podobno: zaliti zvitke z juho; oblikovati meso v zvitke / mesni zvitek ◊ film. zvitek filmski trak, dolg navadno 300 m, za enkratno vložitev v projektor; teh. žična elektroda v zvitku ♪
  9.      zvóčen  -čna -o prid., zvóčnejši (ọ̄ ọ̑) 1. nanašajoč se na zvok: zvočni pojavi / zvočna naprava, priprava / zvočni signal, znak / zvočni dražljaj / dosegati posebne zvočne učinke; zvočni vtis govora; zvočna podoba besede; zvočna skladnost / zvočni časopis na (magnetni) trak ali kaseto posneti aktualni članki ali obvestila za slepe; zvočni film film z dialogi, glasbo in šumi; zvočni zapis; zvočno sporočilo / zvočna in toplotna izolacija / zvočna hitrost; zvočna jakost ∙ prebiti zvočni zid biti hitrejši od zvoka ♦ elektr. zvočni ojačevalnik; film., gled. zvočni efekt zvok, ki spremlja dogajanje; učinek, ki ga zvok doseže; film., rad. zvočna oprema ustrezna glasba, šumi v radijski oddaji, filmu; muz. zvočni tlak tlak, merjen po frekvenci in jakosti zračnih tresljajev; rad. zvočni posnetek; zvočni rekviziti priprave, s katerimi se povzročajo zvoki v kaki oddaji, igri; zvočna kulisa gramofonski ali magnetofonski posnetek zvokov, šumov za ustvarjanje iluzije prizorišča; zvočna omarica zabojčku podobna naprava z zvočnikom, zvočniki; zool. zvočni mehur organ za krepitev glasu pri nekaterih živalih 2. ki lepo, dobro zveni: zvočen glas; pesnikov jezik je zvočen; zvočne orglice / odmev je napolnil zvočne oboke grajskih dvoran zvóčno prisl.: zvočno in slikovito izraziti; zvočno bogat, poln ♪
  10.      zvočílo  -a s (í) priprava, ki daje, oddaja zvok: ugotavljati oddaljenost zvočil; kovinsko zvočilo ♪
  11.      zvók  -a m (ọ̑) 1. kar se zaznava s sluhom: zvok se sliši; oddajati, proizvajati zvoke; dolg, oster, prijeten, zamolkel zvok; kovinski, votel zvok; posnemati naravne zvoke; glasnost zvoka / predvajati, reproducirati, zapisovati zvok; filmski zvok; zvok in slika / orgelski zvoki; zvoki harmonike, trobente / zvoki vojaške godbe ∙ publ. predvajali so plesne, zabavne zvoke plesno, zabavno glasbo; prebudili so ga zvoki koračnice koračnica ♦ rad. snemati zvok; mešalec zvoka 2. fiz. longitudinalno valovanje, ki je s frekvencami od 16 do približno 20.000 nihajev na sekundo zaznavno s sluhom: zvok se odbija, širi, uklanja; frekvenca zvoka; hitrost, jakost zvoka ♪
  12.      zvón  -a tudi -á m, mn. zvonóvi (ọ̑) 1. spodaj odprt in razširjen votel kovinski predmet, ki ob udarcih, trkih obenj daje močne, zveneče glasove: zvon buči, doni, zvoni, ekspr. kliče, poje; narediti, uliti zvon; obesiti, sneti zvonove; udariti na zvon; zvoniti z vsemi zvonovi; bronast, železen zvon; kembelj, plašč zvona / stolp z zvonovi zvonik / cerkveni zvon; mali, srednji, veliki zvon // glas, ki ga daje ta predmet pri udarjanju po njegovi površini: zvon odmeva, se razlega po dolini / opoldanski, večerni zvon // ta predmet kot sredstvo za naznanjanje česa: zvon naznanja, da nekje gori; zvon je odbil, udaril poldne / ekspr. zvon mu bije z bitjem naznanja njegovo smrt; na pogrebu mu zvoni; biti plat zvoná z udarjanjem na zvon naznanjati nevarnost, nesrečo / dajati opozorila z ladijskim zvonom; mrliški zvon v krščanskem okolju navadno najmanjši zvon, ki naznanja smrt koga; vznes. poje mu večni zvon mrliški zvon; ekspr. zapeli so velikonočni zvonovi začeli so zvoniti slovesno kakor na veliko noč 2. navadno s prilastkom zvonu podobna priprava, del stroja: zamenjati zvon pihalnega stroja / gumijasti zvon za čiščenje zamašenih cevi s pomočjo tlaka; potapljaški zvon za opravljanje del pod vodo; stekleni zvon za shranjevanje živil, zlasti sira ● zvonovi gredo v Rim v krščanskem okolju na veliki četrtek prenehajo zvoniti; nar. iti se obesit na zvon iti zvonit; ekspr. obešati na (veliki) zvon povsod razglašati, pripovedovati; ekspr. bila je najlepše dekle pod našim zvonom v naši župniji; plat zvoná že bije plat zvoná zadnji čas je, da se kaj stori, ukrene; problem ni tako hud, da bi bilo treba biti plat zvoná da bi bilo treba opozarjati nanj; knjiž. treba je slišati še drugo plat zvoná drugo, nasprotno trditev, mnenje; hlače na zvon ki imajo hlačnice spodaj razširjene ◊ muz. zvonovi glasbilo iz visečih kovinskih palic ali cevi, na katere se udarja s tolkačem ♪
  13.      zvônčast  -a -o prid. (ó) podoben zvoncu: zvončast cvet / obleka z zvončastimi rokavi; zvončaste hlače hlače, ki imajo hlačnice spodaj razširjene / šotori zvončaste oblike zvônčasto prisl.: zvončasto krojen plašč ♪
  14.      zvončkljáti  -ám nedov. (á ȃ) 1. dajati kratke, visoke, zveneče glasove: kraguljčki zvončkljajo; zvončki na saneh zvončkljajo // povzročati kratke, visoke, zveneče glasove: zvončkljati s kozarci, z žlicami; zvončkljati z zvonci / ekspr. veter je zvončkljal s suhimi stebli 2. ekspr. narahlo zvoniti: kravji zvonci zvončkljajo; brezoseb. nekje daleč je zvončkljalo zvončkljáje: ključi so zvončkljaje padli na tla zvončkljajóč -a -e: zvončkljajoč smeh ♪
  15.      zvônec  -nca m (ó) 1. zvočna signalna priprava, ki z dajanjem navadno močnih, prodornih glasov opozarja na kaj: zvonec brni, cinglja, zvoni; pritisniti na zvonec pri vratih; glas zvonca / zaradi hrupa ni slišal zvonca zvonjenja zvonca / alarmni, signalni zvonec; električni zvonec; hišni, telefonski zvonec; šolski zvonec ki naznanja začetek ali konec učne ure 2. manjši predmet, podoben obrnjenemu kozarcu z obešeno pripravo za udarjanje v sredi: živali so obesili zvonec okoli vratu; pozvoniti z zvoncem; majhen medeninast zvonec / kravji zvonec; zvonec na poteg / hlače na zvonec ki imajo hlačnice spodaj razširjene ● ekspr. nositi zvonec biti prvi, zlasti v slabem ◊ zool. raca s širokimi belimi pasovi na perutih, Bucephala clangula ♪
  16.      zvoníti  -ím nedov. (ȋ í) 1. dajati močne, zveneče glasove pri udarjanju kemblja ob rob zvona: zvon dolgo, enolično, glasno, otožno zvoni; brezoseb.: v zvoniku zvoni; zvonilo je, da se je slišalo po vsej dolini // povzročati močne, zveneče glasove pri udarjanju kemblja ob rob zvona: cerkovnik zvoni zjutraj, opoldne in zvečer; zvoniti na veliki zvon; zvoniti z malim zvonom 2. dajati zveneče, brneče glasove kot signal: zvoni, pojdi odpret vrata; zvonec je dolgo, predirljivo zvonil / budilka zvoni; telefon je pogosto zvonil / po cesti zvoni tramvaj // povzročati zveneče, brneče glasove kot signal: že spet nekdo zvoni; dolgo je stal pri vratih in zvonil / v megli zvoniti z ladijskim zvonom / le kdo zvoni tako pozno 3. z zvonjenjem naznanjati: zvoniti h kosilu; zvoniti k prazniku; brezoseb. poldne, sedem zvoni; zvoniti začetek šolske ure, konec obiskov / v krščanskem okolju: komu zvoni kdo je umrl; zvoniti mrliču naznanjati, da je kdo umrl; zvoniti k pogrebu; brezoseb. ne vem, da bi kdo umrl, vsaj zvonilo ni 4. dajati zvonjenju podoben glas: žlice so zvonile po skledi // povzročati zvonjenju podoben glas: zvoniti s ključi, z žlicami / pri hoji je zvonil s podkovanimi škornji 5. ekspr. govoriti, pripovedovati: nekaj sem slišal zvoniti, kaj več pa ne vem; slišal je zvoniti o njej, da je poštena ● ekspr. hlače so mu zvonile okrog nog mahedrale; ekspr. zvoni mu zadnja ura umrl bo; ekspr. po gričih so zvonili beli zvončki so cveteli; zvoniti hudo uro z zvonjenjem opozarjati na neurje, razganjati oblake; star. zvoniti s polno denarnico imeti veliko denarja; star. sedeli so na ograji in zvonili (psom) z nogami bingljali; ekspr. pes je zvonil z repom mahal; zvoni mu v glavi, ušesih ima občutek zvenenja nepretrganega visokega tona; ekspr. v vetru so zvonile tanke vejice se majale, pozibavale; ekspr. v želodcu mi zvoni poldne lačen sem; star. pohiti v cerkev, že zvoni skupaj zvoni zadnjič pred začetkom maše; ekspr. smejala se je, da je kar zvonilo se razlegalo, odmevalo; preg. po toči zvoniti je prepozno prepozno je začeti delovati, ukrepati potem, ko se je kaj neugodnega že zgodilo, je bila škoda že narejena ◊ lov. pes zvoni se pri zasledovanju divjadi oglaša z donečimi, zvenečimi glasovi; rel. avemarijo zvoniti; zvoniti k maši pred začetkom maše zvonèč -éča -e: sedel je, zvoneč z nogami; ubrani, votlo zvoneči glasovi; zvoneča budilka ♪
  17.      zvonkljáti  -ám nedov. (á ȃ) 1. dajati zvonjenju podobne glasove: krožniki, žlice zvonkljajo // povzročati zvonjenju podobne glasove: zvonkljati s ključi 2. knjiž. zvončkljati: zvončki na saneh zvonkljajo / brezoseb. po dolini je zvonkljalo zvonkljajóč -a -e: skakati zvonkljajoč z zvončki ♪
  18.      zvrtéti  -ím dov. (ẹ́ í) 1. prenehati vrteti: zvrteti vse vrtavke // pog. prenehati predvajati: zvrteti film, gramofonsko ploščo 2. z vrtenjem dela kake priprave okoli njegove osi obdelati kaj: zvrteti lončarsko glino ● ekspr. zna zvrteti vsakega moškega podrediti svoji volji; ekspr. zvrteti komu glavo narediti, povzročiti, da postane nekritičen, nerazsoden zvrtéti se 1. prenehati se vrteti: boben, kolo se zvrti 2. ekspr., z dajalnikom dobiti občutek vrtenja samega sebe ali predmetov v okolici: svet se mu je zvrtel pred očmi; brezoseb.: zaradi višine se ji je zvrtelo; zvrtelo se mu je in se je zgrudil / brezoseb. zvrtelo se mu je v glavi ♪
  19.      žábar  -ja m (ȃ) 1. kdor lovi ali prodaja žabe: žabarji gredo na lov 2. slabš. prebivalec področja z žabami: barjanski žabarji 3. žarg. človek žaba: skafandristi in žabarji ● slabš. žabarji pesnika ne razumejo omejeni, ozki ljudje ♪
  20.      žábica  -e ž (á) 1. manjšalnica od žaba: mlada žabica; regljanje žabic / obleči otroku žabice / plavati žabico // igrača v obliki te živali: otrok se igra z leseno žabico 2. ljubk. majhen otrok, navadno deklica: naša žabica še spančka / kot nagovor kaj pa jokaš, žabica mala 3. ključavnica z ukrivljenim paličastim delom, s katerim se ta pri zaklepanju namesti na kaj; obešanka: na vratih visi žabica; vtakniti ključ v žabico / varnostna žabica 4. večkrat prepognjen papir z eksplozivno snovjo, ki ob vžigu odskakuje od tal in poka: pod nogami je pokala žabica 5. odboj vrženega kamna od vodne gladine: otroci mečejo kamne in štejejo žabice / metati, vreči žabico metati, vreči majhen, ploščat kamen, da se odbije, odbija od vodne gladine ● nar. govedo, ovca ima žabico bolezen, za katero je značilno napenjanje, zaprtje; nar. nasaditi žabice zajčke; zapeti žabico na nogavici zaponko z gumijastim jezičkom za držanje obutih dolgih nogavic; pog. zavesa visi na žabicah ščipalkah, zaponkah; ekspr. ne molči, pa če mu zapreš usta z žabico nikakor ne molči ◊ agr., gozd. hoditi z žabicami z enostavnimi derezami s štirimi zobmi za hojo po strmem svetu, travi; alp. žabica priprava, ki s čeljustmi stisne obremenjeno jekleno vrv, da se ne izmakne; etn. žabice igrača iz polovice orehove lupine, pokrite z napetim papirjem, ki pri kroženju po zraku daje kvakanju podobne glasove; lit. žabica med črkarsko pravdo metelčica; med., vet. žabica voden mehur na dnu ust; muz. žabica spodnji konec, držaj loka za godala; obrt. žabica element klekljane čipke, podoben drži nog žabe pred skokom; tisk. žabica iz sredine levo in desno poševno potekajoča guba, nastala zaradi slabega zgibanja pole ♪
  21.      žábji  -a -e prid. (ȃ) nanašajoč se na žabe: žabje kvakanje, regljanje / jesti žabje krake / žabja mlaka / žabji samec / ekspr. zvečer se je oglasil žabji zbor / ekspr. rahitičen otrok z žabjim trebuhom velikim, napihnjenim; slabš.: imeti žabja usta zelo široka; človek z žabjimi očmi velikimi, izbuljenimi ● ekspr. tak je kot žabji pildek narobe grd, neprikupen; ekspr. poslati koga po žabjo dlako, volno poslati ga z nesmiselnim naročilom proč; ekspr. ocenjevati razmere z žabje perspektive s stališča, ki ni dvignjeno nadnje; šalj. žabja pijača voda; ekspr. žabja volna na gladini mlake skupki alg; ekspr. presti žabjo volno delati kaj nemogočega, nesmiselnega ◊ agr. žabja usta razpoka na robu zlasti trdega sira zaradi nepravilnega tehnološkega postopka; anat. žabja glava glava brez lobanjskega svoda; bot. žabji las vodna rastlina s tankim stebelcem in narobe jajčastimi ali črtalastimi listi, Callitriche; geom. žabja perspektiva perspektiva od spodaj; šport. žabji slog slog v smuku, pri katerem so kolena upognjena, zgornji del trupa nagnjen naprej in glava sklonjena, smuči pa široko razmaknjene; vet. žabji smrček temen smrček s svetlimi pegami ali svetel smrček s temnimi pegami; zool. žabji mrest žábje prisl.: žabje zelena barva ∙ ekspr. plavati po žabje plavati žabo ♪
  22.      žakét  -a m (ẹ̑) 1. obl. daljši slavnostni moški suknjič, v pasu zožen, zadaj visoko preklan, z zaokroženim spodnjim robom: obleči žaket; črn žaket; gospod v žaketu in s cilindrom 2. knjiž., redko (ženska) jopa: dekle v žaketu ♪
  23.      žàl  [žau̯] prisl. (ȁ) 1. v povedni rabi, s smiselnim osebkom v dajalniku izraža neprijetno čustvo, žalost zaradi storjenega slabega, nepravilnega dejanja ali opustitve česa dobrega, koristnega: najprej je bil surov, potem mu je bilo pa žal; žal mu je, da ga je udaril; iz srca, neizmerno, zelo mu je žal za vse hudo, ki ga je povzročil / kot opravičilo ne bom več tega storil, žal mi je // izraža nezadovoljstvo, prizadetost zaradi česa sploh: še žal mu bo, če ne bo šel; žal jim je, da prireditev ni uspela; zaradi izgube pri stavi mu ni žal; ekspr. žal mu je, kolikor ima las na glavi, da avtomobila ni prodal zelo 2. v povedni rabi, s smiselnim osebkom v dajalniku izraža žalost, sočutje s kom zaradi njegovih težav, neprijetnosti: žal mu je fanta, ki je tako osamljen; njemu nikogar ni žal / žal mu je rož, ki se bodo posušile // v zvezi z za izraža nezadovoljstvo, pridržek ob porabi, uporabi, dajanju česa: žal mu je časa za potepanje; za knjige mu ni žal denarja; žal mu je stroškov za zdravljenje / žal mu je avtomobila za tako pot // v zvezi s po, za izraža boleče čustvo zaradi odsotnosti, izgube česa: zapustil jih je, pa ni bilo nikomur žal po njem; izgubili so psa, še zdaj jim je žal za njim 3. z oslabljenim pomenom izraža prizadetost, nezadovoljstvo ob povedanem: bal se je, da bo zbolel. Žal so se slutnje uresničile; to, kar pravite, je žal resnično / v medmetni rabi: naj gre kdo drug, on, žal, zdaj nima časa; boš šel z nami? Žal, ne morem ♪
  24.      žalíti  in žáliti -im nedov. (ȋ á ā) 1. delati, govoriti kaj, kar prizadeva čast, ugled koga: ima priče, da so ga žalili; žaliti uradno osebo; žaliti koga z nedostojnimi vprašanji / žaliti čast, dobro ime koga; žaliti spomin umrlega / kot opravičilo oprostite, nisem vas hotel žaliti // z nevljudnostjo, nespoštljivostjo povzročati čustveno prizadetost koga: tako govorjenje, ravnanje nas žali; posmehovali so se mu, a njega to ni žalilo 2. ekspr. biti v neskladju z moralnimi normami glede česa: to žali čut za pravičnost; tako ravnanje žali javno moralo / to žali pamet, resnico // biti v neskladju z estetskimi normami glede česa: stavba žali estetski čut; v tem ni ničesar, kar bi žalilo okus; neubrano petje žali posluh; prevod žali uho 3. zastar. žalostiti: mar bi ostal doma, da ne bi žalil svoje žene; zelo ga je žalilo, da jim ne more pomagati // žalovati za kom: žaliti umrlega tri leta ● zastar. ni žalil ne denarja ne časa ni mu bilo žal ne denarja ne časa ◊ rel. žaliti Boga kršiti božje zapovedi žalíti se in žáliti se zastar. 1. pritoževati se: zaradi tega se ni nikoli žalil; žaliti se nad kom 2. v povedni rabi, s smiselnim osebkom v dajalniku biti žal: njemu se žali nesrečnika žalèč -éča -e: moralni čut žaleč prizor; prisl.: žaleče zavrniti koga žaljivo žáljen -a -o: žaljen človek; njegov ponos je žaljen; sam.: žaljenemu je bilo zadoščeno ♪
  25.      žandár  -ja m (ȃ) nekdaj orožnik: žandarji so roparja že ujeli; patrulja žandarjev ● slabš. učitelj je bil pravi žandar je bil gospodovalen, ukazovalen; publ. ta država hoče imeti vlogo svetovnega žandarja samovoljno urejati razmere na svetu ◊ etn. ravbarji in žandarji otroška igra, pri kateri ena skupina otrok lovi drugo ♪

   6.126 6.151 6.176 6.201 6.226 6.251 6.276 6.301 6.326 6.351  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA