Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

daj (601-625)


  1.      čofotáti  -ám nedov. (á ȃ) 1. slišno, plosko udarjati po vodi: otrok čofota v banjici / raca čofota s krili po vodi // ekspr. hoditi po vodi, po čem redkem: čofotati po lužah, po blatni poti 2. slišno, tleskajoče padati ali teči: studenec čofota v korito; voda čofota s strehe // dajati tleskajoče, zamolkle glasove: škornji so zajemali vodo in ob vsakem koraku čofotali; brezoseb. pod nogami je čofotalo čofotáje: čofotaje bresti vodo čofotajóč -a -e: čofotajoč dež ♪
  2.      čokátec  -tca m (ȃ) ekspr. čokat človek: spredaj je stal čokatec v sivi jopici ♪
  3.      čolnár  -ja [u̯n] m (á) 1. kdor kaj prevaža s čolnom: večkrat se je z očetom, ki je bil čolnar, vozil po reki 2. kdor izdeluje in prodaja čolne ♪
  4.      črkováti  -újem nedov. (á ȗ) po vrsti izgovarjati, imenovati črke besede: črkuj svoje ime / črkovati po telefonu pojasnjevati težko razumljivo besedo z navajanjem znanih besed, katerih začetne črke dajo to besedo // brati od črke do črke: otroci še črkujejo / gledal je v pismo in črkoval besedo za besedo ♪
  5.      čŕn  -a -o stil. -ó prid. (ŕ) 1. ki je take barve kot oglje ali saje, ant. bel: črni lasje; črn maček; obleka iz črnega žameta; plašč je črn; črna barva; črna obleka; črna šolska tabla; sivkasto, vranje, zamolklo črn; črn kot oglje, kot vrag; črno-bel vzorec; črno-žolta zastava / pesn.: črni mrak; črni vran; črna noč, tema / izobesili so črno zastavo kot znamenje žalovanja 2. ki je temne barve: gost črn dim; na nebu visijo črni oblaki; črna prst; črne oči; čisto črn; gara ko črna živina zelo, hudo; ekspr.: nabil te bom, da boš ves črn; plačal bo, da bo črn zelo, veliko; črno-beli film film, ki kaže sliko samo v vseh odtenkih sive barve, od črne do bele; črno-bela fotografija / pesn.: črni grob; črni kovači; črna kri / črn(i) kruh kruh iz črne moke; črna kava kava brez dodatka mleka; črna moka pšenična ali ržena moka, ki vsebuje veliko količino otrobov; črno pivo, vino; ali je svetlolasa ali črna temnih las; nosi črna očala očala s temno obarvanimi stekli; črn od sonca zagorel // ki ima plodove ali gomolje temne barve: grmi črnega ribeza; črna murva; črna redkev / jesti črni ribez 3. ekspr. za človeka zelo neprijeten: tedaj so se zanje začeli črni dnevi; črna usoda / preženi črne misli; obhajajo ga črne slutnje // ki vsebuje, izraža hudobijo, zlobo: črn naklep; bala se je njihovih črnih pogledov; ima črno dušo; snoval je črne misli // z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: navdajal ga je črn obup; črna groza; najbolj črna revščina; črna žalost / to je črna nehvaležnost, zavist, zloba; črno sovraštvo 4. ki ni v skladu z veljavnimi zakoni, predpisi: z lažnimi računi so si ustvarili črni fond; preprečevanje črnih gradenj; nekateri šoferji podjetij zaslužijo s črnimi vožnjami / črna borza nezakonito, nedovoljeno trgovanje, zlasti kadar blaga ni dovolj v prodaji 5. slabš. nanašajoč se na klerikalce, desničarje: občina je bila črna ● publ. črni kontinent Afrika; črni prebivalci Amerike črnski prebivalci; črni revirji rudarski kraji Trbovlje, Zagorje, Hrastnik; črna Afrika Afrika s črnskim prebivalstvom; ljudi prikazuje s črnimi barvami, v črni luči negativno; črne bukve po ljudskem verovanju knjiga, s katero se da čarati, vedeževati; publ. črna kronika tega tedna (prometne) nesreče; črna lista seznam osumljenih oseb, prekrškov, nesreč; črna metalurgija metalurgija železa, mangana in kroma; ekspr. je črna ovca v družini edini, ki je drugačen, slab; dobil je črno piko zabeležilo se je slabo mnenje o njem; črna roka teroristična skupina na Slovenskem, ki je na skrivaj pobijala pripadnike Osvobodilne fronte; star. črna smrt kuga; slabš. črne srajce italijanski fašisti; slabš. glej no, črna suknja duhovnik; črna šola ljudski naziv, nekdaj vmesna šola med šestletno gimnazijo in univerzo; publ. črna umetnost tiskarstvo, tisk; črna vojska nekdaj vojska, sestavljena iz vojakov, ki niso redni vojni obvezniki in so vpoklicani le ob veliki vojni nevarnosti; vznes. pokriva ga črna zemlja je mrtev, pokopan; šalj. ponoči je vsaka krava črna v določenih okoliščinah se človek zadovolji tudi z manj kvalitetnim; slabš. črno-žolta monarhija Avstro-Ogrska; publ. črno zlato premog; ekspr. če pravim jaz, da je belo, trdi on, da je črno najini mnenji si popolnoma nasprotujeta; ni ne belo ne črno je neizrazito, nejasno ◊ antr. črna rasa; bot. črni bor, hrast, koren, trn, zobnik; etn. črni mož otroška igra, pri kateri eden od igralcev, črni mož, lovi druge; črna kuhinja kuhinja, v kateri dim ni speljan v dimnik; geogr. Črna gora; gozd. črni gozd gozd z iglastim drevjem; črni les les iglastega drevja; igr. črni Peter otroška igra s kartami, pri kateri izgubi tisti, ki mu ostane karta s figuro črne glave; kem. črni smodnik strelivo, zmes solitra, žvepla in lesnega oglja; lit. črno-bela tehnika prikazovanje oseb ali dogodkov, pri katerem so nekateri samo pozitivni, drugi pa samo negativni; med. črne koze; metal. črna pločevina; petr. črni premog premog z visoko stopnjo pooglenitve; rel. črna barva v bogoslužju simbol žalosti, smrti; črna maša maša, ki se opravlja v črnih oblačilih za umrle; šah. črna figura; črno polje; trg. črna posoda posoda iz železne pločevine; zool. črni dular, medved, žužek; črna podgana; črna žolna čŕno prisl.: črno orisati položaj; črno obrobljen robec; črno pobarvana tabla; črno vezana knjiga / piše se narazen ali skupaj: črno lisast ali črnolisast; črno pikast; črno progast; črno rjav; črno zelen / pesn. črno črn oblak ∙ ekspr. črno gledati biti jezen; biti pesimistično razpoložen; črno gleda na razvoj dogodkov pričakuje neugoden razvoj dogodkov; črno gleda predse jezno; ekspr. vse črno jih je zelo veliko čŕni -a -o sam.: črni je ponudil belemu remi kdor igra pri šahu s črnimi figurami; nav. slabš. črni in rdeči desničarji, klerikalci; pog. pol kile črnega in dve žemlji črnega kruha; ekspr. ni črhnil, rekel, zinil ne bele ne črne molčal je; ni povedal svojega mnenja; črno se mi dela pred očmi zaradi slabosti, bolezni se mi zdi, da vidim pred očmi črne lise, ploskve; ekspr. ne boš dobil niti toliko, kolikor je za nohtom črnega prav nič; nosi črno za sinom črno, žalno obleko; ekspr. dobil boš črno na belem napisano izjavo, potrdilo; ekspr. dokazati črno na belem pismeno; neizpodbitno, popolnoma; na črno prodajati tujo valuto, zidati hišo; ekspr. zadel si v črno pravilno si nakazal problem, povedal si bistvo stvari; istrsko črno črno vino; črno za nohtom umazanija; pog. liter črnega in narezek črnega vina; žena v črnem v črni, žalni obleki ♪
  6.      črnílec  -lca [u̯c] m (ȋ) 1. nekdaj obrtnik, ki črni, barva usnje: strojarji, barvarji in črnilci 2. bot. grmičasto razrasla rastlina s cveti v gostih klasih, Melampyrum: njivski črnilec ♪
  7.      črnoglédnost  -i ž (ẹ́) lastnost črnogledega človeka: pesnikova mračnost in črnoglednost / zdaj je črnoglednost neutemeljena ♪
  8.      črnovójnik  -a m (ọ̑) nekdaj vojak črne vojske: črnovojniki so stražili vojne ujetnike; vpoklicali so črnovojnike in sedemnajstletnike ♪
  9.      čŕta  -e ž (ŕ) 1. nepretrgana vrsta točk: narediti, potegniti črto; pisati od črte do črte, čez črto; debela, tanka črta; navpična, poševna črta; cikcakasta, kriva, ravna črta; črti nista vzporedni / notna črta; pog. nogavice brez črte šiva, roba; blago z belimi črtami / cesta je speljana v ravni črti po ravnini v smeri, liniji 2. črti podobna zareza: črte na dlani; ostra črta ob ustih / črte njenega obraza so razodevale žalost poteze, izraz 3. drug poleg drugega stoječi predmeti ali objekti; vrsta, linija: strnjena črta hiš / bojna, obrambna črta 4. kar ločuje, razmejuje: nosil je pošto iz naše cone preko črte; prekoračiti mejno črto; črta, do katere seže gozd 5. obris, kontura: črta gorá na obzorju; profilna črta obraza; pren. dogodek je prikazal v skopih črtah 6. nav. mn. osnovna lastnost ali značilnost, poteza: odbijajoče črte njegovega značaja; skupne stilne črte med srednjeveškim kiparstvom in slikarstvom / osnovne črte oktobrske revolucije ● ekspr. vojna je napravila črto čez njegove načrte jih je onemogočila, prekrižala; ekspr. potegnil je črto pod svojim dosedanjim življenjem napravil je obračun, pregled nad njim; opombe navaja pod črto na koncu strani pod tekstom; publ. pod črto razmišljanja bi zapisal še tole priporočilo ob koncu bi še dodal, pripomnil; ekspr. propadli so na celi črti popolnoma, v celoti; ekspr. drama je uspela na celi črti popolnoma, v celoti; publ. v debati sta se znašla na isti črti sta bila enakega mnenja, naziranja; publ. razvojna črta našega gospodarstva načela, smernice; zračna črta najkrajša razdalja med dvema krajema ◊ avt. neprekinjena črta vzdolž ceste, čez katero voznik ne sme zapeljati; gled. črta izpuščanje, črtanje besedila v dramskem delu; dramaturška, režijska črta; jur. demarkacijska črta začasna meja med državami ali armadami, navadno po sklenitvi premirja; mat. ulomkova črta vodoravna ali poševna črta, ki loči števec in imenovalec; navt. ločna črta nekdaj merska enota na kompasu, 11°15'; vodna črta ravnina, v kateri seka mirna vodna gladina bok ladje; šport. ciljna, startna črta ♪
  10.      črtálnik  -a [tudi u̯n] m (ȃ) 1. nekdaj svinčniku podobna priprava za pisanje na tablico: pisati s črtalnikom 2. les. orodje za začrtavanje risov pri obdelavi lesa ♪
  11.      črtálo  -a s (á) 1. del pluga, ki navpično reže brazde: črtalo je zarezalo v zemljo ♦ agr. kolutasto črtalo 2. nekdaj svinčniku podobna priprava za pisanje na tablico: črtalo se je zlomilo // star. svinčnik, pisalo: pisati s črtalom 3. redko ravnilo: črtalo in trikotnik 4. svinčniku podobna priprava za lepotičenje, mazanje: zasenčiti veke s črtalom / črtalo za ustnice ♪
  12.      čŕtanec  -nca m (r̄) list z debelimi črtami, ki se pri pisanju daje pod papir brez črt ♪
  13.      črvojédina  -e ž (ẹ̄) moknati ostanki lesa, ki ga razjedajo črvi: iz luknjic v tramu se je usula črvojedina; duh po plesnobi in črvojedini // rovi, ki jih naredi črv v lesu: omara je že vsa pikasta od črvojedine ♪
  14.      čúden  -dna -o prid. (ū ȗ) 1. ki se razlikuje od navadnega, znanega: spoznal ga je na čuden način; včasih se pripetijo čudne reči; stvar se jim zdi čudna // ki se po vedenju, ravnanju razlikuje od drugih: po nesreči je postala nekam čudna; čuden je, ne morem ga razumeti / bil je zelo čuden človek / ekspr. ne bodi no čuden, daj si dopovedati 2. ki se ne da določiti, opredeliti: obšla ga je čudna slabost, utrujenost; občutila je čudno grozo / umetnost ima čudno moč do človeka 3. ekspr. ki vzbuja dvom, navadno o moralni neoporečnosti: zaradi žensk uživa čuden sloves; v čudno druščino zahaja / o tej stvari imaš nekam čudne pojme ● ekspr. ti si pa res čuden patron, svetnik čudak, posebnež; zadnji dogodki so ga postavili v čudno luč so odkrili njegove negativne strani; ekspr. čudne muhe mu rojijo po glavi ima presenetljive, nenavadne misli, načrte čúdno prislov od čuden: nikar me ne glej tako čudno; čudno se je smehljal vase; čudno ga je spreletelo; pesn. čudno dober, lep, tih / čudno sta se morala pogledati, ko sta se srečala v zaporu presenečeno, začudeno // v povedni rabi izraža presenetljivost, nenavadnost česa: prav čudno je, da se je rešil; ne bi bilo čudno, če bi ga strlo mučenje; elipt. čudno, da ni zmagal; sam.: ali je kaj čudnega, če ti ne verjame; nekaj čudnega je bilo v njenem smehu ♪
  15.      čúdenje  tudi čudênje -a s (ú; é) glagolnik od čuditi se: po dolgem čudenju so utihnili; zdaj ni časa za čudenje in vpraševanje / knjiž. v njenih sinjih očeh je bilo čudenje začudenje / redko srčnost navda celo sovražnike s spoštovanjem in čudenjem z občudovanjem ♪
  16.      čúdežen  -žna -o prid. (ȗ) 1. nanašajoč se na čudež: čudežno ozdravljenje / ekspr. kakšna čudežna rešitev iz brezupnega položaja / čudežni svet pravljic // ki ima nenavadne, izredne lastnosti: čudežna palica, ptica / ekspr. čudežni otrok otrok, ki že zelo zgodaj pokaže nadpovprečno nadarjenost 2. pesn. nenavadno, izredno lep: doživljati čudežno ljubezen; njen obraz se je svetil kakor ožarjen od čudežne notranje luči; čudežna lepota, milina čúdežno prisl.: oči ji čudežno sijejo ♪
  17.      čúdo  -a stil. -ésa s (ū, ẹ̑) 1. nenavaden, izreden dogodek ali naključje: tedaj se je zgodilo čudo, da so se oblaki razmaknili; želim si to čudo, da bi začel delati; o njem pripovedujejo razna čuda / ekspr. pravo čudo bo, če bo kaj ujel / ekspr., v povedno-prislovni rabi: saj je res čudo, da je vzdržal; ni čudo, ni čuda, da ga nihče ne mara; elipt. čudo, da ni padla // star. čudež: delati čuda 2. kar zaradi izredne dovršenosti, popolnosti vzbuja občudovanje: razkazoval mu je čuda starega gradu; ta človek je pravo čudo, vse si zapomni; Niagarski slapovi so eno od sedmih čudes sveta / ekspr. novi most je čudo sodobne tehnike izreden dosežek // nenavadno, fantastično bitje ali stvar: iz vode se je pokazalo čudo: pol človek, pol riba; železnica je bila nekdaj veliko čudo; gledali so ga kot deveto čudo zelo presenečeno 3. knjiž., s predlogom začudenje, presenečenje: od čuda je izbuljil oči; na največje čudo otrok se je zvezda utrnila; v veliko čudo vseh je zmagal; v strahu in čudu so se spogledali 4. v medmetni rabi izraža presenečenje, iznenadenje: žival se mu približa in - čudo - spregovori kot človek; čudo božje, kaj si še živ; čudo prečudno, zadeti petelin se ni premaknil ♪
  18.      čúkec  -kca m (ȗ) 1. manjšalnica od čuk: čukec je zletel iz dupla 2. ljubk. otrok: daj že čukca spat / kot nagovor ti moj mali čukec ♪
  19.      čúpa  -e ž (ȗ) nar. primorsko, nekdaj preprost ribiški čoln iz enega debla: v spomin na deda jim je ostala njegova čupa ♪
  20.      čústven  -a -o prid. (ȗ) 1. nanašajoč se na čustvo: slabi čustveni odnosi v družini; čustvena navezanost na starše; čustvene motnje pri otroku; čustvena napetost, otopelost, prizadetost, zanesenost / upodabljanje človekovega čustvenega življenja 2. ki ga hitro obvladajo čustva: zelo ga je pretreslo, čeprav ni bil čustven človek; vesela, zelo čustvena ženska 3. ki vsebuje, izraža čustva: pel je neko staro čustveno pesem; čustvena recitacija ♦ lit. čustvena lirika čústveno prisl.: govoril je razvneto in čustveno; čustveno neuravnovešen, razgiban človek; čustveno obarvan opis ♪
  21.      čústvo  -a s (ȗ) navadno s prilastkom duševni proces ali stanje, ki je posledica odnosa med človekom in okoljem: obvladovati svoja čustva; gojiti materinska, prijateljska, sovražna čustva; obhajala so ga mešana čustva; pesem ga je navdala s plemenitim čustvom; verska čustva / ekspr., z oslabljenim pomenom: zajelo ga je čustvo groze; čustvo hvaležnosti, ljubezni / knjiž. novo čustvo ga je vsega napolnilo, prevzelo; rada se vdaja čustvom je zelo čustvena; recitirati s čustvom čustveno, doživeto ∙ ekspr. čustva so ga premagala ni mogel skriti ganjenosti; knjiž. razkril ji je svoja čustva ljubezen ♪
  22.      čustvovánje  -a s (ȃ) 1. čustveno življenje, doživljanje: v njegovem zadnjem delu je prikazano čustvovanje in mišljenje mladostnika; narodno, socialno čustvovanje; slabe družinske razmere povzročijo motnje v otrokovem čustvovanju 2. glagolnik od čustvovati: poslušal je cigansko muziko in se predajal čustvovanju ♪
  23.      čúti 1 čújem nedov. in dov., čúl in čùl (ú ȗ) raba peša 1. s sluhom zaznavati; slišati: ne kliči, saj te nihče ne čuje; čul je glasne korake in udarce na vrata; čuti govorjenje, smeh; v daljavi je bilo čuti grmenje; ni čul, kdaj je prišel; dobro, razločno čuti; zaradi nevihte se vpitje ni čulo / ekspr. povem samo to, kar sem čul na lastna ušesa / nar. vzhodno star je, pa slabo čuje 2. seznaniti se s čim s poslušanjem: ali bi rade kaj čule o njej; želela je čuti njegovo mnenje; slabih stvari ne čuje rada / zdaj pa čujmo zanimivo zgodbo poslušajmo // izvedeti kaj iz pripovedovanja ljudi: gotovo ste že čuli zanj; o novih sosedih nismo čuli nič slabega; brezoseb. čuje se, da bo prišel nadzornik 3. star. uslišati: Nebo mu prošnje te ne čuje (S. Gregorčič) ● ekspr. to se čuje kot bridka ironija je; preg. da se resnica prav spozna, treba je čuti dva, oba zvona trditev in nasprotno trditev čúvši zastar.: to čuvši, se mož razveseli; prim. čuj ♪
  24.      čvekáti  -ám nedov. (á ȃ) 1. slabš. vsebinsko prazno, nespametno govoriti: nehaj že čvekati; ni znal drugega kakor čvekati // govoriti, pripovedovati: kaj čvekaš neumnosti; vedno je čvekal, da bo vse skupaj pustil in odšel; drzne si čvekati o privatnih stvareh / samo čveka, pa nič ne naredi 2. redko dajati cmokanju podobne glasove; cmokati: pod nogami ji je čvekalo blato ♪
  25.      čvŕst  -a -o stil. -ó prid., čvrstéjši (ȓ r̄) 1. poln življenjskih sil: čvrst rod; čvrst vranec; starec je še čvrst; čvrst ko dren / bil je čvrste postave in rdečih lic; čvrsto zdravje // ki izraža moč, odločnost: čvrst glas; čvrst korak; čvrst udarec 2. ki se težko vdaja, upogiba: za podpornike je potreben čvrst les / čvrste prsi 3. ki se težko raztrga, loči; trden, močen: čvrst papir; čvrst vozel / ima zelo čvrsto spanje; pren. čvrsto prijateljstvo ◊ ekon. čvrsta valuta trdna, konvertibilna valuta čvŕsto stil. čvrstó prisl.: čvrsto se držati življenjskih načel; čvrsto korakati; oblast mora biti čvrsto povezana z ljudstvom; čvrsto zavezana vreča ♪

   476 501 526 551 576 601 626 651 676 701  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA