Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

daj (2.929-2.953)


  1.      odišávljati  -am nedov. (á) 1. delati dišeče: odišavljati perilo; rada se je odišavljala 2. dodajati snov, ki daje hrani prijeten vonj in okus: odišavljati sladice z različnimi aromati ♪
  2.      odjávnica  -e ž (ȃ) adm. tiskovina za odjavo: izpolniti odjavnico ♦ žel. določeno mesto, odkoder se daje odjava ♪
  3.      odjèm  -éma m (ȅ ẹ́) 1. knjiž. kupovanje, nakup: povečati odjem gradbenega materiala / ponuditi blago v odjem v prodajo; odjem kmetijskih proizvodov je letos manjši kot lani potrošnja, poraba 2. odvzemanje, odvzem: ventil za odjem pare ♦ elektr. odjem električnega toka ♪
  4.      odjémati  -am stil. -ljem nedov. (ẹ̑) star. odvzemati, jemati: orehe je razdelila na kupčke in jih odjemala ter dodajala / svetel prostor mu je odjemal strah in tesnobo / odjemati krivdo / odjemali so jim živež in obleke ∙ star. že vsa leta odjema živila v tej trgovini kupuje, nabavlja ♦ elektr. odjemati električni tok ♪
  5.      odkimávati  -am nedov. (ȃ) 1. z gibi glave na levo in desno izražati nesoglasje, zanikanje: prodajalka odkimava, da takega blaga nimajo; nič ni odgovorila, samo odkimavala je / odkimavati z glavo 2. z gibi glave odzdravljati: vstopali so drug za drugim in je moral kar naprej odkimavati ● kar ne morem verjeti, je odkimaval oče zmajeval ♪
  6.      odkléj  in odklèj prisl. (ẹ̄; ȅ) redko izraža vprašanje, od katere časovne meje traja dejanje; od kdaj: odklej se že poznava / v vezniški rabi, v vprašalnih odvisnih stavkih vprašanje je, odklej se v zgodovini pojavlja ta tip družbe ♪
  7.      odklénkati  -am dov. (ẹ̑) nav. 3. os. 1. nav. ekspr. prenehati klenkati: zvon je odklenkal 2. ekspr., s smiselnim osebkom v dajalniku izraža prenehanje obstajanja dosedanjega položaja, uspešnosti: takim ljudem je zdaj odklenkalo; v tej službi ji je odklenkalo / kolonializmu je odklenkalo / zimi je odklenkalo zima je minila ● ekspr. odklenkalo mu je, jutri ga bomo pokopali umrl je; ekspr. pri njej mu je odklenkalo ni več njen prijatelj; ne ljubi ga več ♪
  8.      odkrívati  -am nedov. (í) 1. odstranjevati z odprtega dela predmet, nameščen nanj: odkrival je lonce in gledal, kaj se kuha; odkrivati vodnjak / odkrivati pokrov // odstranjevati s česa, kar je položeno nanj zlasti zaradi varstva, zaščite: odkrivati gredo; odkrivati tla // s strehe odstranjevati kritino: začeti odkrivati streho 2. z odstranitvijo česa delati kaj vidno: z roko je zakrival in odkrival črke / luščil je omet in počasi odkrival fresko 3. z raziskovanjem, preučevanjem delati znano kaj neznanega: odkrivati nove elemente, zvezde; pri izkopavanju so odkrivali okostja izumrlih živali / odkrivati nove metode // delati znano kaj prikritega, skrivnega: pravočasno odkrivati bolezni; odkrivati mlade talente // delati znano sploh: odkrivati preteklost dežele / odkrivati svojim rojakom bogastvo ruske književnosti 4. delati, da kaj izve kdo drug: ne odkriva rad svojih misli, načrtov 5. ugotavljati, da kje kaj je: v mestu je odkrival eno znamenitost za drugo; z mikroskopom odkrivati bakterije v hrani odkrívati se 1. dajati pokrivalo z glave: zaradi vročine so se dekleta odkrivala / odkrivati se znancem jih z odstranitvijo klobuka z glave pozdravljati 2. ekspr. postajati viden, kazati se: na drugi strani hriba so se nam odkrivale prijazne vasi; pred našimi očmi so se začeli odkrivati vrhovi gor ● ekspr. prej so sleparja hoteli ubiti, zdaj se mu pa odkrivajo izkazujejo mu čast, spoštovanje odkrivajóč -a -e: odkrivajoč prave vzroke, se je čudil ♪
  9.      odkrížati se  -am se dov. (ȋ) znebiti se, otresti se: hitro, težko se ga je odkrižala / odkrižati se dolžnosti, skrbi za koga / ni se mogel odkrižati ljubosumnosti, misli nanjo odkrížati knjiž., redko oprostiti, rešiti: odkrižati koga dajatev ♪
  10.      odkúp  -a m (ȗ) glagolnik od odkupiti: odkup slike / odkup pravic / ponuditi kaj v odkup / ukvarjati se z odkupom in prodajo odkupovanjem // količina odkupljenega: odkup žita narašča; zadovoljiv odkup kmetijskih pridelkov in živine ♪
  11.      odkúpen  -pna -o prid. (ū) nanašajoč se na odkup ali odkupovanje: odkupno poslovanje se je ugodno razvijalo / odkupna mreža; poslovodja odkupne postaje; odkupno podjetje / odkupna cena cena, po kateri odkupnik dobi blago ♦ jur. odkupna pravica izgovorjena pravica prodajalca, da sme prodani predmet znova kupiti; ptt odkupna pošiljka pošiljka, ki jo pošta izroči naslovniku proti plačilu določenega zneska ♪
  12.      odkupíti  in odkúpiti -im dov. (ȋ ú) 1. s plačilom priti do česa, kar je bilo prej last drugega: njeno sliko so odkupili; od soseda je odkupil travnik, ki je mejil na njegovega / odkupiti žito / odkupil mu je vso knjižnico / pridržujejo si pravico odkupiti poslana dela / v tistem času so mesta odkupila pravico kovati denar 2. s plačilom rešiti, osvoboditi: odkupiti ugrabljenega otroka // nekdaj s plačilom doseči prenehanje položaja sužnja, tlačana: odkupiti sužnja; nekateri tlačani so se odkupili / oče ga je odkupil od vojaške službe z odkupnino dosegel, da mu ni bilo treba biti vojak 3. ekspr., navadno z orodnikom dati kaj zaradi storjenega mu slabega, neprimernega dejanja, ravnanja: z darilom se mu je želela odkupiti / odkupiti se z delom odkúpljen -a -o: odkupljeni izdelki; odkupljena zbirka ljudskih pesmi ∙ ekspr. s krvjo, žrtvami odkupljena svoboda pridobljena ♪
  13.      odkupnína  -e ž (ȋ) 1. kar se plača za rešitev, osvoboditev koga: plačati odkupnino za ujetnika // nekdaj kar se plača za prenehanje položaja sužnja, tlačana: tlačani niso zmogli odkupnine; zahtevati visoko odkupnino 2. plačilo za odkupljeno stvar, pridobljeno dobrino: plačevati odkupnino za zemljo / ekspr. žrtve so odkupnina za svobodo ♦ ptt znesek, ki ga plača naslovnik pošti ob prevzemu odkupne pošiljke ♪
  14.      odkupováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. s plačilom prihajati do česa, kar je bilo prej last drugega: odkupovati razstavljene slike // poklicno se ukvarjati s kupovanjem blaga, stvari od pridelovalcev, rejcev, prinašalcev: odkupovati borovnice, star papir, živino; zadruga odkupuje kmetijske pridelke 2. s plačilom reševati, osvobajati: odkupovati ugrabljene osebe // nekdaj s plačilom dosegati prenehanje položaja sužnja, tlačana: odkupovati sužnje; tlačani so se začeli odkupovati ♪
  15.      odlahníti  in odláhniti -em, in odláhniti -em dov. (ȋ á; á ā) nar., s smiselnim osebkom v dajalniku odleči: bolniku je odlahnilo / ko jo zagleda, mu vidno odlahne ♪
  16.      odlášek  -ška m (ȃ) knjiž. odlašanje: zdaj pa začnimo, odlašek je bil dosti dolg / brez odlaška, odlaškov je opravila svojo dolžnost ♪
  17.      odléči  -léžem dov., odlézi odlézite; odlégel odlêgla; nam. odléč in odlèč (ẹ́ ẹ̑) 1. s smiselnim osebkom v dajalniku izraža izboljšanje počutja pri slabosti, bolečinah: ko mu je odleglo, je vstal; na svežem zraku mu je odleglo; bolniku je po treh dneh odleglo // izraža občutenje velikega olajšanja zaradi prenehanja česa neprijetnega: odleglo mu je, ko so odšli / redko odleglo ji je od skrbi oddahnila se je 2. nav. 3. os., star. ponehati, popustiti: bolečine so mu odlegle / ko mu je odlegel kašelj, je začel govoriti 3. nar. prenehati nadlegovati: vnovič sem ga nadlegoval in nisem odlegel, dokler ni začel z novo zgodbo o medvedu (F. Finžgar) 4. dov. in nedov. opraviti določen delež dela: hči odleže za deklo; on odleže za dva; stroji veliko odležejo // zadostiti del potrebe po čem: sadje jim dosti odleže ♪
  18.      odlégati  -am nedov. (ẹ̄ ẹ̑) s smiselnim osebkom v dajalniku izraža izboljševanje počutja pri slabosti, bolečinah: odlega mu, ne bo umrl; bolniku polagoma odlega odlégati se nar. napredovati, potekati: oranje se jima je dobro odlegalo ♪
  19.      odlikováti  -újem dov. in nedov. (á ȗ) 1. izraziti priznanje za državljanske, vojaške zasluge: odlikovati organizacijo; odlikovati vojaka / odlikovati z redom dela 2. nedov., star. izkazovati naklonjenost, dajati prednost: všeč mu je bilo, da ga gospodar odlikuje pred vsemi / eno sestro so odlikovali, drugo pa prezirali 3. nedov., knjiž. biti, obstajati pri čem kot pozitivna lastnost, značilnost: njegove pesmi odlikuje velika izrazna moč; odlikuje ga velika skromnost je zelo skromen; odlikovala jo je spretnost v vezenju bila je spretna / odlikovali so jo lepi lasje imela je lepe lase odlikováti se nedov. 1. knjiž. biti boljši, imeti večje uspehe kot drugi: odlikovati se med pevci / odlikovati se po lepoti, znanju // dov. pokazati veliko sposobnost, požrtvovalnost: odlikovati se pri tekmovanju, v boju / pri maturi se je najbolj odlikoval v matematiki 2. zastar. razlikovati se: v čem se prejšnja uprava odlikuje od nove / vzorec se ostro odlikuje od podlage odraža odlikován -a -o: biti odlikovan za zasluge; biti odlikovan z medaljo za hrabrost ♪
  20.      odlívek  -vka m (ȋ) 1. tekočina, ki se odlije: kuhala je rastline in odlivek prodajala za zdravilo / priliti vodo k prvemu odlivku 2. knjiž. predmet, narejen z vlivanjem staljene kovine, snovi v kalup, narejen po originalu; odlitek: odlivek znanega kipa // izdelek, narejen z vlivanjem staljene kovine, snovi v forme; ulitek: ulivati jeklene odlivke ♪
  21.      odlóčanje  -a s (ọ́) glagolnik od odločati: samostojno, svobodno odločanje; odločanje na zborih; pravica odločanja / to vprašanje se daje v odločanje ljudstvu odločitev ♪
  22.      odlóčati  -am nedov. (ọ́) 1. izražati voljo, kako naj bo: v družini odloča oče; odločati o svojem življenju; imeti pravico odločati o svojem delu; odločati z referendumom // dajati, izrekati o čem končno mnenje, sodbo: o tem odloča mednarodna komisija; o pritožbah bo odločalo pristojno sodišče 2. publ. določati izid česa: zadnji goli so odločali tekmo / pri izbiri tajnice so odločala tudi priporočila // določati, usmerjati: prav to je odločalo njegovo usodo 3. delati, da kaj ni več skupaj s čim drugim; ločevati: odločati vrhnjo plast / odločati debelejša zrna ● zastar. celice odločajo neko tekočino izločajo odlóčati se 1. z razmišljanjem prihajati v stanje, ko osebek hoče kaj narediti, uresničiti: drug za drugim so se odločali, da jim gredo pomagat; po vesti, težko se odločati 2. pri izbiri dajati čemu prednost: kupci se odločajo za modernejše oblike; mladina se odloča za tehniške poklice 3. biti v stanju, ko osebek še omahuje glede uresničitve izbire česa: že dolgo se odločajo za klimatske naprave ♪
  23.      odločíti  in odlóčiti -im dov. (ȋ ọ́) 1. izraziti voljo, kako naj bo: to naj odloči predsednik; odločil je, naj začnejo zidati takoj; odločiti z referendumom / ljudstvo naj samo odloči // dati, izreči o čem končno mnenje, sodbo: komisija je odločila, da je delo plagiat; o sporni zadevi bo odločilo sodišče 2. publ. določiti izid česa: zadnji gol je odločil tekmo; ta poteza je odločila partijo / obe igri je odločil v svojo korist v obeh je zmagal // določiti, usmeriti: prav to znanstveno delo je odločilo njegovo nadaljnjo življenjsko pot; s tem se je odločila njena usoda 3. star. dodeliti, nameniti: to mesto so odločili njemu, zanj / vsakemu je odločila svoje delo odkazala; takim bolnikom se odločijo posebne sobe dajo // navadno v zvezi z za določiti, izbrati: nekaj mož je odločil za stražo / prostor za hišo je odločila ona 4. napraviti, da kaj ni več skupaj s čim drugim; ločiti: odločiti skorjo / odločiti slabo grozdje od dobrega / odločili so precej knjig izločili, odstranili ● star. njemu ne bi smela odločiti denarja dati, zapustiti; o tem je odločilo naključje to se je zgodilo po naključju; knjiž., redko ni ga mogoče odločiti, da bi prebral to knjigo nagovoriti, pregovoriti; to ga je odločilo, da je začel izdajati revijo nagnilo, spodbudilo ◊ jur. imeti odločujočo veljavo pri enakem številu glasov, mnenj odločíti se in odlóčiti se 1. z razmišljanjem priti v stanje, ko osebek hoče kaj narediti, uresničiti: naj se že odloči in potem kaj naredi; ni se mogel odločiti; ona se počasi, težko odloči / odločil se je, da bo postal slikar; trdno so se odločili odpotovati z letalom / star. odločil sem se k pisanju namenil sem se 2. pri izbiri dati čemu prednost: pri volitvah se je večina odločila zanj; ni se mogla odločiti med plinskim in električnim štedilnikom; ne more se odločiti, katera je lepša odlóčen -a -o: za to odločen čas je hitro minil; njemu odločena soba; biti trdno odločen pobegniti ♪
  24.      odmakníti  in odmákniti -em dov. (ȋ á) 1. spraviti z določenega mesta, položaja: odmaknil je desko in pogledal v barako; odmaknila je košaro, da je lahko sedel; odmakniti ponev na rob štedilnika; z roko je odmaknil zaveso in vstopil / odmakniti zapah // spraviti iz neposredne bližine česa ali v večjo oddaljenost od česa: odmakniti omaro od stene, posteljo od okna; odmakniti se od peči; odmakniti se za dva koraka; malo se odmakniti / odmakniti kukalo od oči, vrč od ust / cesta se odmakne od naselja 2. s spremembo mesta, položaja doseči, da ne pride do prijema, dotika: prestrašil se je in odmaknil glavo; odmaknila je roko, kot bi jo kača pičila ● ekspr. izpit bi rad še malo odmaknil odložil; ekspr. odmakniti pete oditi; pobegniti; ekspr. ni odmaknil pogleda z njega ni ga prenehal gledati; ekspr. odmaknil je roke od te zadeve noče se več ukvarjati z njo; ekspr. vojna se je za hip odmaknila od njiju za hip nista mislila nanjo odmakníti se in odmákniti se 1. navadno v zvezi z od postati drugačen po lastnostih, značilnostih: odmakniti se od ljudstva in njegovega čustvovanja / umetnost tega obdobja se je odmaknila od tradicije // prenehati (popolnoma) vztrajati pri čem, (popolnoma) upoštevati kaj: odmakniti se od norm, stališč / odmakniti se od predmeta pogovora / pri gradnji se je odmaknil od načrta 2. z dajalnikom narediti, da ne prihaja več do srečanj, stikov s kom: odmaknil se je njihovi družbi / odmakniti se domu 3. priti glede na določen trenutek, čas v položaj, da je od njega že pretekel določen čas: vojna se je že precej odmaknila ● ta dogodek se je že precej odmaknil od nas nas zlasti čustveno ne vznemirja več; komaj se je teden odmaknil, že so ga prišli terjat minil; ekspr. odmakniti se od vsakdanjega življenja prenehati se zanimati zanj odmáknjen -a -o 1. deležnik od odmakniti: od sten odmaknjeno pohištvo; biti odmaknjen od resničnosti; časovno odmaknjen 2. ekspr. zelo oddaljen, težko dostopen: odmaknjeni kraji; živeti v odmaknjeni vasi 3. ekspr. neživljenjski, nestvaren: odmaknjeno gledanje na stvar / odmaknjena lepota / nekoliko odmaknjen pogled odsoten ● v breg odmaknjene hiše pomaknjene ♪
  25.      odmašíti  -ím dov., odmášil (ȋ í) narediti, da kaj preneha biti zamašeno: odmašiti luknje, špranje / odmašiti cev, lijak; zdaj je dobro slišal, kot da bi se mu odmašila ušesa / odmašiti steklenico odmašèn -êna -o: čutaro je pustil kar odmašeno ♪

   2.804 2.829 2.854 2.879 2.904 2.929 2.954 2.979 3.004 3.029  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA